Poglavje 7

Ali mrtvi potrebujejo tvojo pomoč?

STAR kitajski pregovor pravi: »Častiti mrtve tako, kakor da bi še živeli, je najvišji izraz otroške vdanosti.« Če bi mrtvi resnično še živeli na drugem svetu in bi jim koristilo to, kar bi zanje napravili živeči na zemlji, potem bi nam narekovala ljubezen, da skrbimo zanje.

Mnogi ljudje to vsekakor delajo, vendar le zato, da ohranijo stare običaje. Niso pa prepričani, da kdo po smrti še živi naprej. So pa ljudje, ki so prepričani v to, da mrtvi potrebujejo njihovo pomoč.

Milijoni ljudi v skoraj vseh deželah Azije in nekaterih predelih Afrike mislijo, da morajo vse svoje življenje častiti mrtve prednike. Pred spominsko ploščo svojih pokojnikov molijo, jim prinašajo kadila, okrašujejo grobove s cvetjem in žrtvujejo celo hrano. Vse to delajo v domnevi, da s takšnim čaščenjem omogočajo umrlim, v onostranstvu srečno življenje in jim pomagajo, da ne bi postali hudobni duhovi.

Posebno glede žalnih slovesnosti in pogrebov ni žalujočim prav nič žal nobenih stroškov, samo da bi pomagali umrlim. Za primer naj bo naslednji opis tradicionalnega pogreba v azijski pokrajini. Pokopavali so uglednega moža, ki je delal kot vladni svetnik.

Slovesnosti za pokojnim so vodili budistični duhovniki. Prižigali so umetni ogenj, da bi izgnali hudobne duhove. Sežgali so rižev papir, popisan z molitvami, ker verujejo, da to koristi duhu umrlega. Ob truplu so postavili jedi, pijače in tobak, da bi se duh pokojnega po želji mogel okrepčati.

Truplo so potem položili v krsto, ki so jo namestili v pogrebni zavod. Tam je ostala devetinštirideset dni. Najstarejši sin je tam žaloval šest dni. Sedmi dan je odšel domov, da bi se naspal, se okopal in preoblekel. Potem se je zopet vrnil h krsti in žaloval tam nadaljnjih šest dni. Zopet je sledil dan počitka. Vse to se je ponavljalo devetinštirideset dni.  Medtem je skoraj neprestano gorel umetni ogenj. Dan in noč je bilo slišati zvoke piščali, bobnov in cimbali.

Devetinštirideseti dan je krenil mogočen žalni sprevod. Igrala je godba. Ob cesti je gorel umetni ogenj. Pogrebci so sežigali razne predmete, ki so viseli z drogov, dreves in svetilnikov. Na oltarje so pokladali jedi, pijačo in tobak. V majhnih žrtvenikih, ki so jih postavili ob cesti, so sežigali papirčke, popisane z molitvami in kadilne palice. Ves ta žalni sprevod so olepševali čedni slavnostni vozovi, napravljeni iz papirja, zlate pene in bambusa. Nekateri ljudje, ki so hodili v sprevodu, so nosili svetilke, s katerimi so želeli duhu pokojnega razsvetliti pot. Na grobu so lepo okrašene vozove, ki naj bi predstavljali palače, letala, ladje, vojsko, služabnike in drugo, sežgali.

Osebe, ki niso toliko premožne in ugledne, so pokopane na podoben način, ti pogrebni obredi so veliko bolj skromni. Pogrebci na primer ne sežgejo toliko in tako lepih papirnatih predmetov.

Sežiganje papirnatih stvari temelji na verovanju v vice. Po tem nauku mora duh umrlega dve leti po smrti potovati po vicah in lahko samo s pomočjo svojih bližnjih pride v nebesa. S sežiganjem predmetov iz papirja naj bi bilo prikazano, da je umrli lepo živel in ima vse, kar mu je potrebno za življenje v onostranstvu. Mnogi Kitajci verujejo, da je s tem njegov duh hitreje rešen iz vic.

Kaj misliš ti o takšnih bleščečih in razsipnih pogrebnih obredih? Ali bi se udeležil takšnih običajev? Če bi se, zakaj?

Recimo, da veruješ, da mrtvi potrebujejo tvojo pomoč. Kakšen dokaz imaš za to, da nekaj zavestnega preživi smrt telesa? Kaj ti jamči za to, da je tvoja pomoč mrtvim zares tudi učinkovita? Kako bi na primer lahko dokazali, da se s svetilkami duhu razsvetli pot; ali da se s prižiganjem umetnega ognja izganja zle duhove; ali da sežiganje papirnatih predmetov pomaga duhu pokojnega doseči nebeško blaženost? Je kakšen dokaz za trditev, da se s takšnimi rečmi resnično lahko pomaga duhu umrlega?

V tvojem kraju so morda v navadi popolnoma drugačni religiozni obredi. Ali pa ti lahko kdorkoli zadovoljivo dokaže, da se s takšnimi običaji doseže kaj koristnega?

 Vredno je premisliti, koliko pravičnosti in nepristranosti je v trudu pomagati mrtvim. Osebe, ki so zelo bogate, kupijo lahko veliko več predmetov iz papirja in Več umetnega ognja ter še mnogo drugih reči, ki naj bi pomagale rajnikom. Toda kako se godi revežu? Morda je pravilno živel, vendar bi bil prikrajšan, če po njegovi smrti nihče ne bi prav ničesar storil zanj. Ubogi človek, ki kupuje drage reči, samo da bi pomagal mrtvim, si s tem nakoplje veliko finančno breme, medtem ko bogatinu ni prav nič težko nabaviti takih predmetov.

Kako gledaš ti na takšno očitno pristranost? Ali bi ti ugajal Bog, ki bi dajal prednost bogatim pred revnimi, ne glede na to, kakšni so ti ljudje? Bog Biblije ne pozna takšnega razlikovanja. O njem beremo v Svetem pismu: »Ker Bog ne gleda, kdo je kdo«. (Rimljanom 2:11)

Recimo, da smo spoznali, da verski obredi mrtvim ne morejo prav nič koristiti in so v celoti v nasprotju z voljo nepristranskega Boga. Ali bi bilo potem razumno držati se takšnih običajev zaradi tradicije samo zato, da ne bi bili drugačni od ostalih ljudi? Ali bi bilo dosledno, če bi sodelovali pri takšnih obredih, ki jih ne smatramo za pravilne? Bi bilo prav udeleževati se nečesa, kar podpira premožne, a obremenjuje siromašne?

VEROVANJE KRŠČANSTVA V VICE

Verski nauk, da so mrtvi potrebni naše pomoči, da bi se rešili iz vic, ni samo del nekrščanskih religij. V knjižnem delu New Catholic Encyclopedia beremo:

»Dušam v vicah lahko pomagamo z deli pobožnosti, kot so: molitve, odpustki, miloščine, post in mašne daritve ... Seveda ne moremo predpisovati Bogu, da bi zaslužno vrednost naših dejanj obrnil v prid ubogim dušam, toda z gotovostjo lahko upamo, da bo Bog uslišal naše prošnje in pomagal trpečim članom cerkve.«

Kaj je povedano o jamstvu, da so takšna prizadevanja zares koristna? V že omenjeni enciklopediji beremo naprej:

»Ker je zasluga takšnih dobrih del odvisna od uslišanja naših molitev, ki jih naslavljamo na Boga, nimamo nobenega trdnega jamstva za to, da bodo naše molitve  pomagale duši v vicah ... Toda Božje usmiljenje in njegova ljubezen do duš v vicah bosta pripomogla, da jim bo skrajšal čas očiščevanja, če bodo verniki na zemlji prosili zanje.«

Tako ni nobenega jamstva za to, da s tem, ko nekaj storimo za mrtve, ki naj bi bili v vicah, tudi resnično kaj dosežemo. Takšnega jamstva tudi ni moč dati, ker ga ne daje niti Biblija. V njej sploh ne najdemo izraza »vice«. V knjižnem delu New Catholic Encyclopedia se priznava: »Katoliški nauk o vicah temelji na tradiciji, ne pa na Svetem pismu«. (Zv. 11, str. 1034)

Treba je priznati, da tradicija ni vedno brezpogojno nekaj slabega. Toda ta posebna tradicija je v nasprotju z Božjo besedo. V Svetem pismu se nikjer ne uči, da »duša« po smrti telesa živi dalje. Zato seveda ne more biti duša podvržena čiščenju v vicah: Besede, ki jih je Jezus Kristus usmeril duhovnim voditeljem Judov, moremo s polno pravico uporabiti tudi za osebe, ki učijo dogmo o vicah: »In tako ste ovrgli zapoved Božjo zaradi izročila svojega. Hinavci,  dobro je o vas prerokoval Izaija, govoreč: ,To ljudstvo me časti z ustnicami svojimi, njih srce pa je daleč od mene. Ali zastonj me časte, učeč nauke, zapovedi človeške‘.« (Matevž 15:6—9)

V luči biblijskega nauka premislimo tudi sredstva, s katerimi naj bi se pomagalo »dušam« v vicah. Kakor smo brali v New Catholic Eneyclopedia pripadajo molitve delom pobožnosti, s katerimi se po zatrjevanju lahko pomaga dušam v vicah. O takšnih molitvah je rečeno v knjižici Assist the Souls in Purgatory (Pomagaj dušam v vicah), ki so jo izdali benediktinci večnega čaščenja:

»Kratka, toda ponižna molitev pomaga ubogim dušam včasih bolj kot dolga pobožnost, pri kateri smo premalo zbrani. Koliko je kratkih molitvic, za katere je cerkev izdala odpustke; vse takšne molitve lahko pomagajo ubogim dušam ... Kako zlahka lahko nekatere teh molitvic, ki so podobne majhnim ognjenim strelam, izrečemo čez dan, medtem ko smo zaposleni, pa čeprav delamo z rokami! ... Kolikim dušam v vicah bi lahko preskrbeli olajšanje in koliko duš bi mogli rešiti iz vic, če bi večkrat na dan  izgovorili naslednjo kratko molitev za pokojne, za kar je cerkev zagotovila odpustek: ,O gospod, daj dušam umrlih krščanskih vernikov večni mir! In večna luč naj jim sveti! Naj počivajo v miru! Amen.‘ (300 dni odpustka, vsakokrat. ,Priročnik odpustkov‘, 582). Če bomo ponižno in pobožno ponavljali sveta imena ,Jezus, Marija, Jožef dobimo lahko vsakokrat sedem let odpustka.«

Ali se ti ne zdi nenavadno, da je ponavljanje teh imen osemkrat bolj učinkovito kot molitev, ki je precej daljša, saj ima dvajset besed? Ali je Bogu všeč, če molitev vedno znova ponavljamo? Jezus Kristus je rekel o tem: »Kadar pa molite, ne govorite mnogo kakor pogani, kajti oni mislijo, da bodo uslišani zaradi obilnih besed svojih. Ne delajte se torej njim enakih«. (Matevž 6:7, 8)

Biblija nas spodbuja k molitvam, ki prihajajo iz srca, ne pa da ponavljamo na pamet naučene stavke.

Ne smemo spregledati vloge, ki jo igra denar v zvezi z naukom o vicah. Seveda utegne kdo zatrjevati, da cerkev tega nauka ne uči z namenom, da bi prišla do denarja. Vendar to prav nič ne spremeni dejstva, da se verske organizacije, ki učijo nauk o vicah, veselijo denarnih prispevkov. Tako cerkev ne bo grajala nikogar, ki se trudi zase ali koga drugega kupiti rešitev iz vic. Cerkev nikomur ne svetuje, naj svoja pičla sredstva raje uporabi za svoje življenjske potrebe. Dolga stoletja so revni in bogati darovali denar verskim skupnostim v upanju, da bodo s tem skrajšali čas, ki naj bi ga oni ali njihovi bližnji morali prestati v vicah. Corliss Lamont piše v svoji knjigi The Illusion of Immortality (Iluzija nesmrtnosti):

»Religiozni obredi, ki so povezani s pokojnimi, so obogatili cerkev. To velja posebno za rimsko-katoliško in pravoslavno vero. V obeh cerkvah se daje namreč velik poudarek mašam, molitvam in drugim opravilom za mrtve, umirajoče in vse, ki se kakorkoli zanimajo za svoje bodoče življenje.

Od zgodnjega srednjega veka je katoliška cerkev z izdajo odpustkov od revnih in bogatih dobila ogromne vsote denarja. Ti odpustki, ki so se dobili za denar, miloščino ali za druga dobra dela, naj bi popolnoma ali delno omilili kazen v vicah, ki naj bi jo prestajala darovalčeva duša po smrti ali pa duša umrlega sorodnika ali prijatelja . . . Ruska pravoslavna cerkev je s podobnimi priprošnjami za mrtve neznansko obogatela. Denarja ni stalno jemala le od delavcev in kmetov, ki jim je šlo za to, da omilijo Božjo kazen. Mnogi plemiči in pristaši zgornjih slojev so postavljali celo samostane in cerkve s pogojem, da se bo po njihovi smrti vsak dan molilo za njihove duše.«

 Če bi bilo res, da bi takšni denarni prispevki pomagali mrtvim, potem se Bog gotovo zanima za denar. Vendar on ne rabi denarja, niti materialnih dobrin kateregakoli človeka. Bog je navdihnil psalmista, da je napisal: »Ni mi treba jemati iz tvoje hiše junca, ne kozličev iz tvojih ograj. Ker moja je vsaka zver v gozdih, živali na tisočerih gorah. Ko bi bil gladen, ne rekel bi tebi, ker moja je zemlja vesoljna in vse kar je na njej«. (Psalm 50:9—12)

Vse bogastvo sveta ne more pomagati mrtvemu. Denar in materialne dobrine ne morejo človeka niti obvarovati smrti. V Bibliji beremo: »... njih, ki zaupajo v premoženje svoje in se ponašajo v obilosti bogastva svojega? Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne more dati Bogu zanj spravnega denarja (predrag namreč je njih duše odkup, zato ga ne zmore vekomaj), da bi živel za večno, ne moral videti jame.« (Psalm 49:6—9)

Nobenega dvoma ni, da je nebiblijsko se truditi pomagati umrlim. Nauk, da živi lahko pomagajo mrtvim, je ljudem naložil veliko breme. Toda če upoštevamo, kaj piše v Božji besedi, smo osvobojeni takšnih zmotnih sklepanj. S tem smo spodbujeni, da napravimo vse, kar moremo, dokler naši bližnji še živijo in jim takrat pokažemo, da jih potrebujemo, ljubimo in cenimo. Ko umrejo, jim je prepozno kazati našo vdanost in spoštovanje. Vse to naj bi delali v času njihovega življenja.

[Slika na strani 53]

Taoistični obred, ki naj bi osvobodil dušo iz pekla

[Slika na strani 54]

Katoliški obred, s katerim naj bi se pomagalo dušam v peklu.