Poglavje 8

Ali naj se mrtvih bojimo?

NE verujejo vsi ljudje, da mrtvi potrebujejo našo pomoč. Veliko bolj je razširjeno gledišče, da so živi potrebni pomoči, s katero bi se zaščitili pred mrtvimi. Koliko ljudi se boji ponoči iti čez pokopališče! Še bolj čudno je, da se nekateri boje celo svojih lastnih umrlih sorodnikov in prijateljev, ki so jim bili v svojim življenju vdani z ljubeznijo.

Indijanci, ki naseljujejo hribovje Centralnega Chiapasa v Mehiki, sežigajo na dan pokopa rdeč poper. To delajo v upanju, da bo neprijetni duh pregnal dušo umrlega iz hiše.

V nekaterih evropskih deželah ljudje takoj, ko kdo umre, hitro odprejo vsa okna in vrata, da bi duši omogočili »izleteti«. Da ne bi koga začaral, položi bližnji sorodnik roko umrlega na njegovo srce in s kovancem zapre njegove oči.

Kadar budistični Mongol umre v šotoru, tedaj njegovega trupla ne prinesejo iz šotora skozi običajni vhod. V šotoru napravijo drugo odprtino, ki jo takoj, ko je truplo zunaj, zopet zapro. Ali pa pred vhodom v šotor obesijo slamnato rogoznico, ki jo potem, ko so truplo odnesli iz šotora, sežgejo. S tem običajem želijo preprečiti, da se duh umrlega ne bi vrnil v šotor in škodoval živečim.

V mnogih afriških pokrajinah se družina, ki jo je prizadela bolezen ali ji je umrl otrok ali pa je imela neuspeh v trgovini in pri drugih poslih, takoj posvetuje s čarovnikom. Ta običajno pove, da so užalili kakšnega mrtvega družinskega člana. Povpraša preročišče za nasvet in predpiše žrtve. Za te usluge zahteva duhovnik visoke prispevke, poleg tega pa dobi še meso žrtvovanih živali.

Ali naj se mrtvih tako bojimo? Ali naj bi si napravljali takšne stroške, da bi bili obvarovani pred njimi?

Biblija pravi o mrtvih: »Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila, in  nimajo več deleža na vsem, kar se godi pod soncem.« (Propovednik 9:6) Tako vidimo, da nam mrtvi ne morejo prav nič škodovati. Tej izjavi Biblije ne more nihče oporekati. Mnogi ljudje določene pojave pripisujejo duhovom pokojnih. Trdijo, da se je takoj, ko so pomirili duhove umrlih, izboljšalo njihovo zdravje ali pa njihov gospodarski položaj itd. Ali ne bi mogli vzroka za okrevanje in navidezno odstranitev gospodarskih problemov iskati drugje?

Ali ni nenavadno, da ljudje zvedo, da so užalili svojega mrtvega sorodnika, šele ko so povprašali čarovnika ali koga drugega, ki se ukvarja s podobnimi rečmi? Zakaj naj bi sploh »duh« umrlega očeta, matere, sina ali hčere ogrožal srečo in blaginjo tistih, ki jih je poprej ljubil z vsem srcem? Kaj naj bi bil povod za to, da je »duh« umrlega postal maščevalen, ko pa v življenju sploh ni bil takšen? Lastnosti, ki se jih pripisuje mrtvim, so večkrat v popolnem nasprotju z njegovo osebnostjo, ki jo je imel v življenju. Ali ni to zadosten dokaz, da pri tem ne gre za »duhove« mrtvih? Prav gotovo. Biblija ima povsem prav, ko govori, da mrtvi »nimajo več deleža na vsem, kar se godi pod soncem«.

Premislimo, kakšne škodljive posledice ima strah pred mrtvimi za živeče. Mnogi ljudje so postali tako sužnji čarovnikov ali drugih duhovnih voditeljev, ki trdijo, da sta sreča in nesreča ljudi po večini odvisna od »duhov« pokojnih. Ti možje nastopajo kot osebe, ki naj bi uredile odnos do užaljenega rajnika. Mnogi, ki v to verujejo, so izdali ogromno denarja za razkošne ceremonije. Ta denar bi pravzaprav rabili za svoje življenjske potrebe. Čeprav nekateri trdovratno trdijo, da so jim takšni obredi pomagali, bi lahko vprašali, če je njihova izkušnja pri njih sprožila resnično veselje, ker so imeli prednost premostiti prepad med seboj in svojim umrlim sorodnikom. Ali niso bolj podobni človeku, ki je bil izsiljevan?

Premislimo tudi, kakšne varljive metode se večkrat uporablja: sežiganje rdečega popra — prenašanje mrtvega skozi drugo odprtino v šotoru in podobno — vse to zato, da se »duh« mrtvega ne bi povrnil in vznemirjal živih. Bi ti bilo všeč, da bi te tako varali, dokler živiš? Ali je pametno, da nekdo poizkuša tako varati mrtve, ki jih nikdar ne bi hotel prevarati, dokler so živeli?

 Poleg tega lahko navada, da se zateka k varanju, zelo slabo vpliva na ljudi, ki to delajo. Ali ne bo vest takšnih oseb, ki ne vidijo nič hudega v tem, da se vara mrtve, »ki po njihovem mišljenju živijo naprej«, postajala vedno bolj neobčutljiva ter bodo po izkušali varati tudi živeče, kakor hitro bodo imeli priložnost za to?

Bog, ki se razodeva v Bibliji kot resnični in pravi Bog, nikakor ne more odobravati običajev, ki so se razvili iz človeškega strahu pred mrtvimi. Zakaj ne? Ker ti običaji ne temeljijo le na napačnem razumevanju, ampak so v popolnem nasprotju z Božjo osebnostjo, njegovo voljo in ravnanjem. »Bog mogočni ni človek, da bi lagal«. (4. Mojzesova 23:19) Njemu nikakor ni všeč človek, ki se iz sebičnih nagibov zateka k prevari. V Bibliji beremo: »Moža ... zvijačnega mrzi Jehova«. (Psalm 5:6)

 Zakaj naj bi se bali mrtvih, ko se vendar vidi iz Biblije, da so brez zavesti? (Psalm 146:4) Ne morejo ti pomagati, ne škodovati. Biblija ti razodeva, da »duša« umre in da za »duha« izven telesa ni nobenega nadaljnjega zavestnega obstoja. Kakršnikoli pojavi, ki so bili povod za strah pred mrtvimi, morajo torej imeti drugačen vzrok. Ker nekateri trdijo, da se je izboljšal njihov položaj, potem, ko so storili nekaj za pomiritev mrtvih, gre pri tem vzroku gotovo za nekoga, ki je pripravljen preskrbeti trenutno olajšanje, toda iz napačnih nagibov. S kakšnim namenom? Da bi ljudi držal v zanki in jih zaslepil, da ne bi našli poti v življenje brez strahu.

Važno je spoznati ta vzrok.

[Slika na strani 59]

Strah pred smrtjo spodbudi mnoge iskati pomoč pri vračih.