Poglavje 12

Bogatin v hadesu

ČE hades res ni nič drugega kot skupni grob vseh umrlih ljudi, zakaj potem Biblija govori o bogatinu, ki se je mučil v plamenih hadesa? Ali to ne dokazuje, da je hades — ali vsaj en njegov del — kraj ognjenih muk?

Zagovorniki nauka o peklenskem ognju kaj radi navedejo to poročilo kot jasen dokaz, da čakajo hudobne peklenske muke. S tem pa omalovažujejo nedvoumne in vedno znova se pojavljajoče biblijske stavke, kot: »Duša, ki greši, umrje.« (Ezekiel 18:4, 20) in »Mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propovednik 9:5) Ti biblijski stavki očitno ne zagovarjajo gledišča, da so »uboge duše« mučene v peklenskem ognju.

Mnogi duhovniki krščanstva so zaradi tega, kar uči Biblija o stanju mrtvih, prišli v mučen položaj. Prav Biblija, za katero pravijo, da je temelj njihovega poučevanja, nasprotuje njihovim naukom. Toda vede ali nevede se čutijo prisiljene svoje stališče dokazati na osnovi Biblije, s čimer sebi in drugim skrivajo resnico. Večkrat delajo to povsem hote.

Iskreni iskalci resnice pa želijo zvedeti, kaj je res. Jasno jim je, da bodo varali sami sebe, če bodo nekatere dele Božje besede zavrgli, drugim pa verovali. Zato hočejo ugotoviti, kaj Biblija resnično pove o stanju mrtvih. Da bi dobili popolno sliko, bodo gotovo radi spoznali, kaj naj bi pomenilo, kar govori Biblija o bogatinu, ki je v hadesu trpel muke in kako je to v skladu z njeno ostalo vsebino.

Jezus Kristus je govoril o nekem bogatinu in o revežu z imenom Lazar. Njegove besede najdemo lahko v Lukežu 16:19—31, kjer beremo:

»Bil je pa bogat človek in se je oblačil v škrlat in tenčico in se razveseljeval vsak dan sijajno. In bil je ubožec, po imenu Lazar, ki je ležal pred vrati njegovimi poln tvorov in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z mize bogatinove; ali tudi psi so prihajali in lizali gnoj njegov.  Zgodi se pa, da ubožec umre in angeli ga odneso v naročje Abrahamovo; umrje pa tudi bogatin in je bil pokopan.

In v hadesu, ko je bil v bolečinah, povzdigne oči svoje in ugleda Abrahama od daleč in Lazarja v naročju njegovem. In zavpije in reče: Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, naj omoči v vodi prsta svojega konec in mi ohladi jezik, ker se mučim v tem plamenu. Abraham pa reče: Sin, spomni se, da si ti prejel dobrote v življenju svojem, in ravno tako Lazar hudo. Sedaj pa on tu uživa tolažbo, a ti se mučiš. In vrhu vsega tega, med nami in vami je utrjen velik prepad, da ne morejo, če kateri hočejo, odtod iti k vam in tudi ne odondod preiti sem k nam. Pa reče: Prosim te torej, pošlji ga na mojega očeta dom. Imam namreč pet bratov: da jim to izpriča, da ne pridejo tudi oni v ta kraj trpljenja. Veli pa Abraham: Mojzesa imajo in preroke, poslušajo naj jih. On pa reče: Ne, oče Abraham, ampak če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo izpokorili. Pa mu reče: če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo iz mrtvih vstane.«

Pazimo, kaj je tu rečeno o bogatinu. Zakaj je bil mučen v hadesu? Kaj je storil? Jezus ni rekel, da je bogatin razuzdano živel. Vse kar je Jezus rekel je bilo, da se je lepo oblačil in sijajno živel. Ali bi bil to upravičen razlog za tako kazen? Res, do reveža Lazarja se ni prav obnašal. Zanj ni imel nobenega sočutja. Toda ali bi bil to že zadosten vzrok, da se med njim in Lazarjem napravi takšno razliko?

Pomislimo, kaj je rekel Jezus o Lazarju. Ali je omenil karkoli, po čemer bi mogli sklepati, da bi v obratni situaciji pokazal sočutje? Ali beremo, da je kaj posebnega napravil za Boga in zaradi tega prišel v »Abrahamovo naročje«, kar pomeni v Božjo milost? Jezus o tem ni prav nič rekel. Lazarja je opisal samo kot bolnega siromaka.

Ali bi bilo zato razumno sklepati, da vse bolne reveže Bog ob smrti blagoslovi, vsi bogatini pa pridejo na kraj mučenja? Gotovo ne. Siromaštvo še ni razlog za to, da bi nekdo užival Božjo milost. Nasprotno! Biblija vsebuje prošnjo: »Ne uboštva, ne bogastva mi ne dajaj.« (Pregovori 30:8) Kralj David je pisal o tedanjem času: »Nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« (Psalm 37:25)

Če bi Jezusove besede vzeli dobesedno, potem bi morali priti do nadaljnjih sklepanj, po katerih bi ta prilika postala zares nenavadna. Na primer: Kako morejo blaženi v nebesih videti trpeče v hadesu in z njimi govoriti; kako da v ognjenih plamenih hadesa  ne izhlapi voda na koncu prsta in kako bi mogla ena sama kapljica vode ublažiti strašne muke trpečih v hadesu?

Ali si ti zdi vse to smiselno? Ali ne čutiš, da teh Jezusovih besed ne moremo razumeti dobesedno? Ali je kakšna možnost, da se o tem prepričamo?

KDO JE »BOGATIN« IN KDO »LAZAR«

Poglejmo miselno zvezo. Komu je govoril Jezus? V Lukežu 16:14 je rečeno: »Poslušali so pa vse tudi farizeji, ki so srebro ljubili, ter so ga zasmehovali.«

Ker je govoril Jezus vpričo farizejev, se lahko vprašamo, če se je vse to, kar je pripovedoval, resnično zgodilo ali pa je uporabil le neko prispodobo? O načinu Jezusovega poučevanja ljudskih množic beremo »Vse to je govoril Jezus množicam v prilikah in brez prilike jim ni govoril« (Matevž 13:34) Potemtakem mora biti poročilo o bogatinu in, Lazarju le prispodoba.

 Ta prispodoba je bila očitno namenjena farizejem. Kot razred so bili podobni bogatinu. Niso le ljubili srebra, ampak tudi slavo, čast in laskave nazive. O njih je rekel Jezus: »Vsa dela svoja pa delajo, da jih vidijo ljudje. Ražširjajo si namreč molilne listke in delajo velike robove oblačilom svojim; in ljubijo prve prostore pri gostijah in prve stole v shodnicah in pozdrave po ulicah ter da jih ljudje imenujejo: Rabi.« (Matevž 23:5—7)

Farizeji so zviška gledali na ostale ljudi, zlasti še na cestninarje oziroma davkarje, nečistnice in druge, ki so bili poznani kot grešniki. (Lukež 18:11, 12) Ko so se nekoč uradniki, ki so bili poslani, da bi Jezusa prijeli, vrnili praznih rok, ker jih je tako prevzel njegov nauk, so rekli farizeji: »Ali ste tudi vi zapeljani? Je li kdo izmed prvakov sprejel vero vanj, ali izmed farizejev? Ampak ta druhal, ki ne pozna zakona: prokleti so!« (Janez 7:47—49)

Zato ubogi Lazar iz prispodobe zelo dobro predstavlja tiste preproste ljudi, ki so jih farizeji zaničevali, toda so se pokazali in postali Jezusovi učenci. Jezus je prikazal, da bodo ti zaničevani grešniki, če se bodo pokesali, prišli v Božjo milost, medtem ko bodo farizeji in drugi ugledni religiozni voditelji dobili to, kar so zaslužili. Rekel je: »Resnično vam pravim, da se rinejo cestninarji in nečistniki pred vami v kraljestvo Božje. Kajti prišel je k vam Janez po poti pravičnosti in niste mu verjeli; cestninarji in nečistniki pa so mu verjeli. Vi pa, dasi ste to videli, se še potem niste skesali, da bi mu bili verjeli« (Matevž 21:31, 32)

 SMRT »BOGATINA« IN »LAZARJA«

Kaj naj bi pomenila smrt »bogatina« in »Lazarja«? S tem ni nujno mišljena dobesedna smrt. S smrtjo je v Bibliji večkrat prikazana velika sprememba v okoliščinah ljudi. O ljudeh, ki živijo proti Božji volji, je na primer rečeno, da so »mrtvi v svojih dejanjih in grehih«. Ko pa pozneje kot učenci Jezusa Kristusa pridejo v Božjo milost, se o njih pravi, da so »oživeli«. (Efežanom 2:1, 5; Kološanom 2:13) In takšne žive osebe morejo biti — kar zadeva greh — hkrati »mrtve«. O tem beremo: »Tako tudi vi sodite o sebi, da ste mrtvi grehu, a živi Bogu v Kristusu Jezusu.« (Rimljanom 6:11)

Ker sta »bogatin« in »Lazar« iz Jezusove prilike mišljena kot prispodobi, moramo tudi njuno smrt razumeti tako. Toda v kakšnem smislu sta umrla?

Ključ za odgovor na to vprašanje najdemo v besedah, ki jih je Jezus izrekel tik pred to prispodobo: »Vsak, ki se loči od žene svoje in se oženi z drugo, prešeštvuje; in kdor vzame ločeno od moža, prešeštvuje.« (Lukež 16:18) Kaže, da to pojasnilo nima nič skupnega s prispodobo. Vendar ni tako.

Po Mojzesovem zakonu je bil izraelski narod v zavezi z Bogom. Zato ga lahko označimo kot Božjo »ženo«. V Jeremiji 3:14 je na primer Bog ta narod imenoval nezvesto »ženo«: »Povrnite se, sinovi verolomni, pravi Jehova, kajti jaz sem vam soprog.« Ko je potem prišel Jezus: je bila Judom dana priložnost, da bi postali člani njegove »neveste«. Zato je rekel Janez Krstnik svojim učencem: »Vi sami ste mi priče, da sem rekel: Jaz nisem Kristus ali poslan sem pred njim. Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj pa ženinov, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli glasu ženinovega. To veselje moje je torej dopolnjeno. On (Jezus) mora rasti jaz pa se manjšati.« (Janez 3:28—30)

Da bi postali člani Kristusove »neveste«, so morali biti Judje osvobojeni postave, po kateri so bili slikovito povedano, poročeni z Bogom. Dokler niso bili rešeni postave, niso mogli priti v poroki podoben odnos s Kristusom, ker bi tako bili krivi prešeštva. To potrjujejo besede v listu Rimljanom 7:1—6:

 »Ali pa ne, veste, bratje (govorim namreč tistim, ki poznajo postavo), da postava gospoduje človeku, kolikor časa živi? Kajti omožena žena je s postavo privezana na moža, dokler on živi; če ji pa mož umre, je oproščena postave moža. Zato se bo torej prešeštnica imenovala, če postane žena drugemu možu, dokler njen mož živi; če pa mož umre, je prosta postave, da ne bo prešeštnica, če se omoži z drugim.

Tako bratje moji, ste tudi vi umrli postavi po smrti telesa Kristusovega, da boste zvezani z drugim, s tistim namreč, ki je iz mrtvih vstal, da sad obrodimo Bogu . . . Sedaj pa smo oproščeni postave, ko smo odmrli temu, kar nas je vezalo, tako da služimo v novosti duha in ne v starini črke.«

Čeprav je šele smrt Jezusa Kristusa ustvarila temelj, po katerem so bili Judje osvobojeni postave, so tisti, ki so se pokesali in postali njegovi učenci, že pred njegovo smrtjo lahko prišli v Božjo milost. Vest, ki sta jo oznanjevala Janez Krstnik in Jezus Kristus, ter delo, ki sta ga opravljala, je Judom omogočilo pridobiti Božjo milost in priti v poštev za člane Kristusove neveste in nebeške dediče. Jezus je to takole izrazil: »Od dni Janeza Krstnika pa doslej silo trpi nebeško kraljestvo in siloviteži si ga siloma laste.« (Matevž 11:12)

Zato je delo Janeza Krstnika in Jezusa Kristusa ter vest, ki sta jo oznanjevala, povzročilo temeljito spremembo v okoliščinah »bogatina« in »Lazarja« iz prispodobe. Oba razreda sta namreč umrla, kar zadeva njuno prejšnje stanje. Skesani »Lazarjev« razred je prišel v Božjo milost, medtem ko je razred »bogatina« požel Božje neodobravanje, ker se ni pokesal. Poprej se je »Lazarjev« razred želel nasititi z duhovnimi »drobtinami« farizejev in drugih religijoznih voditeljev Judov. Toda sedaj je bil v svojih duhovnih potrebah nasičen z resnico, ki jo je oznanjeval Jezus. Da je Jezus to duhovno hrano delil popolnoma drugače kot judovski duhovni voditelji, se vidi iz naslednjega biblijskega poročila: »Množice (se) silno čudijo nauku njegovem; zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast, a ne kakor njih pismarji.« (Matevž 7:28, 29) Resnično, prišlo je do temeljite spremembe. Izkazalo se je, da duhovni voditelji Judov nimajo ničesar, kar bi lahko ponudili »Lazarjevemu« razredu.

Na binkoštni praznik leta 33 n. št. je bila sprememba v položajih obeh razredov dopolnjena. Stara zaveza je bila nadomeščena z novo zavezo. Vsi, ki so se kesali in sprejeli Jezusa, so bili dokončno osvobojeni  stare zaveze. Tej postavi so takorekoč umrli. Na ta binkoštni dan se je jasno videlo, da so bili učenci Jezusa Kristusa povišani nad farizeje in ostale ugledne duhovne voditelje. Takrat niso dobili Božjega duha judovski religijozni voditelji, ampak Jezusovi učenci. Ta duh jim je pomagal govoriti »velika dela Božja« v jezikih ljudi, ki so se zbrali od vsepovsod. (Dejanja apostolov 2:5—11) Kakšen čudovit dokaz Božjega priznanja in blagoslova! »Lazarjev« razred je postal duhovno seme večjega Abrahama, Jehove. S tem je prišel v milosten položaj pri Bogu, kar je ponazorjeno z »naročjem«. (Primerjaj Janez 1:18)

Toda neizpokorjeni farizeji in ostali ugledni religijozni voditelji so umrli, kar zadeva njihove prejšnje, navidez prednostne položaje. Znašli so se v »hadesu«. Ker niso pokazali nobenega kesanja, so bili od zvestih Jezusovih učencev ločeni z »velikim prepadom«. Ta »prepad« je predstavljal Božjo nespremenljivo sodbo. O tem beremo v Bibliji: »Sodbe tvoje, kakor velika globočina.« (Psalm 36:6)

BOGATINOVE MUKE

Razred »bogatina« je bil tudi mučen. Toda kako? Z gorečimi Božjimi razsodbami, ki so jih oznanjevali Jezusovi učenci. (Primerjaj Razodetje 14:10)

Da je duhovne voditelje mučila vest, ki so jo oznanjevali Jezusovi učenci, o tem ni nobenega dvoma. V obupu so poizkušali preprečiti to oznanjevanje. Ko so se apostoli Jezusa Kristusa zagovarjali pred najvišjim judovskim sodiščem, ki so ga sestavljali religiozni voditelji, »so se (sodniki) silno srdili, in mislili so jih umoriti«. (Dejanje apostolov 5:33) Pozneje je člane tega sodišča mučil zagovor učenca Štefana. »... jih je zbodlo v srce, in škripali so z zobmi zoper njega«. (Dejanja apostolov 7:54)

Ti duhovni voditelji so želeli, da bi Jezusovi učenci »ohladili jezik«. Želeli so, da bi »Lazarjev« razred zapustil svoj prednostni položaj pri Bogu (»njegovo naročje«) in oznanjeval božansko vest tako, da jim ne bi delal nevšečnosti. Prav tako so hoteli, da bi »Lazarjev« razred Božjo vest »zvodenil«, da ne bi tudi njihovi »peteri bratje«, to se pravi njihovi religiozni zavezniki, prišli na »kraj mučenja«. Seveda bi jim bilo  najbolj prav, da z Božjimi razsodbami ne bi bil mučen niti eden njihovih tovarišev.

Kakor je povedal Jezus v svoji prispodobi, se ni mogel niti razred »bogatina« niti njegovi religijozni zavezniki izogniti mukam podobnemu učinku poslanice, ki jo je oznanjeval »Lazarjev« razred. Apostoli Gospoda Jezusa Kristusa so se branili zvodeniti poslanico. Niso hoteli prenehati z oznanjevanjem v Jezusovem imenu. Odgovor, ki so ga dali najvišjemu judovskemu sodišču je glasil: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja apostolov 5:29)

Religiozni zavezniki »bogatina« bi se lahko izognili tem mukam, če bi le želeli. Imeli so »Mojzesa in preroke«, kar pomeni, da so imeli navdihnjene svete spise, ki so jih napisali Mojzes in drugi preroki starega časa. Ti navdihnjeni spisi niso vsebovali niti enega samega namiga, da bi obstajal kakšen dobesedni kraj mučenja po smrti. V njih je bilo vse, kar je bilo potrebno za spoznanje Jezusa kot obljubljenega Mesije ali Kristusa. (5. Mojzesova 18:15, 18, 19; 1. Petrov list 1:10, 11) Če bi torej razred »bogatina« in njegovi »peteri bratje« upoštevali »Mojzesa in preroke«, potem bi sprejeli Jezusa kot Mesijo. Tako bi prišli v Božjo milost in jih objavljanje božanskih razsodb ne bi mučilo.

KRŠČANSTVO BI TO MORALO VEDETI

Duhovniki krščanstva bi pravzaprav morali poznati pomen te Jezusove prispodobe. V angleščini izdana protestantska biblijska razlaga (The Interpreter’s Bible) vsebuje podobno pojasnilo. V njej piše, da so mnogi razlagalci videli v teh Jezusovih besedah »alegoričen dodatek, ki naj bi prikazal navzkrižje med zgodnjim krščanstvom in pravovernim judovstvom. Bogatin in njegovi bratje predstavljajo neverne Jude. Jezus je povedal, da se bodo trdovratno branili spreobrniti se, čeprav so pisma zadosti pričala zanj. Napovedal je, da celo njegovo vstajenje ne bo vplivalo nanje. Razume se, da so si Lukež in bralci njegovega evangelija tako tolmačili te stavke.« Pripomba k 16. poglavju Lukeža v katoliški Jeruzalemski Bibliji glasi: »To je prispodobna pripoved brez vsakršnega zgodovinskega ozadja.«

 Glede na vsa ta dejstva se lahko upravičeno vprašamo: Zakaj duhovniki krščanstva ne poučujejo pripadnikov svojih cerkva, da gre tu za prispodobo? Zakaj še vedno dobesedno učijo nekaj, kar je očitno le prispodoba, kljub temu da vedo, da je nauk o nesmrtnosti človeške duše nebiblijski? Ali ni to nepošteno? Ali ne dokažejo s tem, da hote zakrivajo dejanski pomen in zaničujejo Božjo besedo?

Prispodoba o bogatinu in Lazarju vsebuje za nas pomemben pouk. Ali upoštevamo navdihnjeno Božjo besedo? Se kot predani učenci Jezusa Kristusa stanovitno držimo te besede? Tisti, ki kot judovski farizeji nočejo napraviti tega, ne bodo ušli mukam podobnemu delovanju božanske razsodbe, ki je usmerjena proti njim. Zvesti Božji služabniki ne bodo prenehali oznanjevati resnice in neustrašeno razgaljati zmotnih religioznih naukov.

Kaj misliš ti o tem? Ali meniš, da ima vsaka vera v sebi nekaj dobrega in naj bi zato prenehali s takšnim razgaljanjem? Ali pa si ogorčen nad krščanstvom, ki je s svojimi zmotnimi nauki o stanju mrtvih napačno predstavilo Boga? Ali hočeš, da bi bilo Božje ime očiščeno sramote, ki jo je doživelo zaradi teh krivih naukov? Ali bi želel napraviti vse, da se iskreni ljudje osvobodijo sužnjevanja religioznim zablodam? Če je tako, te bo zelo potolažil Božji namen z mrtvimi in živimi.