Poglavje 6

Duh, ki se vrne k Bogu

SLEHERNI iskreni raziskovalec Biblije naj ne bi bil v dvomih, da to, kar označuje Biblija z besedo »duša« ni nikak nesmrtni del človeka, ki bi se po smrti še česa zavedal. Nekateri ljudje pa kljub mnogim dokazom, kaj je pravzaprav duša, navajajo še nadaljne ugovore. S tem želijo podpreti verovanje, da je v človeku nekaj, kar po smrti živi naprej.

Biblijski stavek, ki ga v ta namen velikokrat navajajo, je Propovednik 12:7. V njem beremo: »In prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.« Adam Clarke, wesleyanski metodistični teolog, piše v svojem sestavku Commentary o tem stavku: »Na tem mestu napravi modrijan popolnoma vidno razliko med telesom in dušo. Telo ni isto kot duša; samo telo je materialno, duša ne. Snovno telo postane spet to, kar je prvotno bilo: prah. Toda duh, ki ni materija, se vrne k Bogu.« Podobno navaja tudi delo A Catholic Commentary on Holy Scripture: »Duša se vrne k Bogu.« V obeh komentarjih se torej namiguje, da sta duša in duh eno in isto.

Toda zanimiva je ugotovitev, da celo nekateri katoliški in protestantski učenjaki zastopajo popolnoma drugačno gledišče. V »Glossary of Biblical Theology Terms«, seznamu teoloških izrazov v katoliški New American Bible (izdali P. J. Kenedy & Sons, New York, 1970), beremo: »Če uporabimo besedo »duh« v nasprotju z »mesom«, ... potem s tem ni mišljeno, naj bi tvarni del človeka ločili od netvarnega ... »duh« ne pomeni ,duša‘.« V tem prevodu se v Propovedniku 12:7 ne uporablja beseda »duh«, ampak izraz »življenjski dih«. V protestantski Interpreter’s Bible je rečeno o piscu knjige »Propovednik«: »Kohelet ne misli, da človekova osebnost še naprej obstaja.« Tako vidimo, da prihajajo do popolnoma različnih zaključkov. Ali se kljub temu lahko z gotovostjo prepričamo, kaj je duh in v kakšnem smislu se vrne nazaj k Bogu?

 V Propovedniku 12:1—7 so na pesniški način ponazorjene posledice staranja in smrti. Po smrti truplo naposled razpade, strohni in postane zopet del zemeljskega prahu. »Duh« pa »se vrne nazaj k pravemu Bogu«. Smrt človeka se torej povezuje z vrnitvijo duha k Bogu, kar pomeni, da je človeško življenje v določenem pogledu odvisno od tega duha.

V izvirniku je za hebrejsko besedo v Propovedniku 12:7, ki je prevedena z »duh« ali »življenjski dih«, uporabljen izraz ruah. Ustrezna grška beseda je pneuma. Naše življenje je sicer res odvisno od dihanja, toda beseda »dihanje« ali »dih« (kakor večkrat mnogi prevajalci prevajajo besedi ruah in pneuma) ne ustreza vedno besedi »duh«. Nadalje sta z besedo »dihanje« ali »dih« prevedeni tudi hebrejska beseda nešamah in grška pnoe. (Glej 1. Mojzesova 2:7 in Dejanja apostolov 17:25) Kljub temu je važno, da pokažejo prevajalci s tem, ko namesto besede »duh« pogosto uporabljajo izraze »dihanje« in »dih«, da se ustrezne besede v izvirniku nanašajo na nekaj, kar nima nobene osebnosti, je pa za obstoj življenja nujno potrebno,

KAJ JE DUH

V Bibliji je izrecno rečeno, da je življenje človeka odvisno od duha (ruah ali pneuma). Beremo lahko: »Vzameš (Jehova) jim sapo (duha, prevod Novi svet) in ginejo ter se povračajo v prah svoj.« (Psalm 104:29) »Telo brez duha (pneuma) je mrtvo.« (Jakob 2:26) Potemtakem je duh tisto, kar oživlja telo.

Vendar ta oživljajoča moč ni le dihanje. Zakaj ne? Ker ostane življenje v telesnih celicah še kratek hip zatem, ko je dihanje prenehalo. Zato so večkrat uspešni poskusi oživljanja in prav zato je možna presaditev organov z enega človeka na drugega. Vse to pa se mora zgoditi kar najhitreje. Čim namreč življenjska moč zapusti celice, so zaman vsa prizadevanja za ohranitev življenja. Tudi z dihom vsega sveta ne bi mogli oživeti ene same celice. Glede na to, mora biti »duh« nevidna življenjska moč, ki deluje v vsaki posamezni celici človeškega telesa.

Ali pa je ta življenjska moč samo v človeku? Za odgovor pokličimo na pomoč Biblijo. O uničenju ljudi in živali v vesoljnem potopu poroča takole: »Vse, kar je imelo v nosnicah dih (nešamah) življenjske moči  (v hebrejščini pravi za »moč« ruah; duh), vse, kar je bilo na suhem, je pomrlo«. (1. Mojzesova 7:22, Novi svet prevod) V zvezi s smrtjo podobno ugotavlja tudi Propovednik v 3:19: »Kajti kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrjo, umrjo tudi oni in enak dih (ruah) imajo vsi in človek nima prednosti proti živini.« Kar zadeva duha, ki oživlja telo, človek nima prav nobene prednosti pred živaljo. Ljudje in živali imajo isti nevidni duh ali enako življenjsko moč.

Duh ali življenjsko moč, ki deluje v ljudeh in živalih, bi lahko primerjali s premikajočimi se elektroni oziroma z električnim tokom, ki napaja nek stroj ali napravo. Nevidni električni tok lahko različno učinkuje; odvisno je pač od tega, v kakšnem stroju ali napravi deluje. Tako peč greje, ventilator zrači, elektronski računalnik rešuje matematične probleme, televizijski sprejemnik posreduje slike in glasove. Ista nevidna moč, ki more povzročiti, da slišimo glasove, nas tudi ogreva in rešuje številne zamotane probleme. Ali pa se električni tok kdaj navzame zapletenih značilnosti strojev ali naprav, ki jih napaja? Ne, ostane vedno le električni tok — moč ali oblika energije.

Tako imata tudi človek in žival »enak duh« ali isto učinkujočo moč. Duh ali življenjska moč, ki omogoča človeku ohraniti svoje življenjske funkcije, se v nobenem primeru ne razlikuje od duha, ki tudi živalim omogoča potek njihovih življenjskih funkcij. Ta duh po smrti ne ohranja nobenih značilnosti celic telesa. Duh na primer ne more ohraniti informacij, ki so vskladiščene v možganih in ne more brez teh celic misliti naprej. O človeku beremo v Bibliji: »Duh (ruah) njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove.« (Psalm 146:4)

Ker je tako, potem vrnitev ruaha ali duha k Bogu ne more pomeniti nobenega nadaljevanja zavestnega življenjskega obstoja. Duh ne more nadaljevati človekovih miselnih procesov. Je samo življenjska moč, za katero izven telesa ni nobenega nadaljnjega obstoja, povezanega z zavestjo.

KAKO SE DUH VRNE K BOGU

Kako se ta moč, ali ta neosebni, nevidni duh vrne k Bogu? Ali prispe v dobesedno Božjo prisotnost v nebesih?

 Beseda »vrniti se« v Bibliji ni vedno uporabljena za dobesedno premikanje z enega mesta na drugo. Nezvestim Izraelcem je bilo na primer rečeno: »Vrnite se k meni in obrnem se k vam, pravi Jehova nad vojskami«. (Malahija 3:7) Očitno to ni pomenilo, naj Izraelci zapustijo Zemljo in se podajo v Božjo prisotnost v nebesih. Prav tako ni to pomenilo, da bo Bog zapustil nebesa in prebival na Zemlji z Izraelci. Izraz, naj se Izraelci »vrnejo k Jehovi«, pomeni, naj se odvrnejo od svoje napačne poti in zopet živijo v skladu s pravičnimi Božjimi potmi. Besede »obrnem ali povrnem se k vam« so pomenile, da bo Jehova svojemu ljudstvu spet posvetil svojo pozornost. V obeh primerih se je vrnitev nanašala na zavzemanje  stališča, ne pa na dobesedni premik iz enega zemljepisnega kraja v drugega.

To lahko ponazorimo s primerom, ko imetje ali podjetje preide od določenega lastnika v posest drugega. V kakšni deželi morda preide železnica iz privatne posesti v državno. Pri prenosu v državno last ostane vsa železniška oprema in vse naprave tam, kjer so. Spremeni se edinole avtoriteta.

Tako je tudi z duhom ali življenjsko močjo. Ko človek umre, ni treba duhu dobesedno oditi z Zemlje in vstopiti v nebeška prostranstva, da bi se »vrnil k Bogu«. Toda zmožnost živeti kot razumno stvarjenje, dar, ki ga je umrli poprej imel, se vrne k Bogu. Duh ali življenjska moč, ki je nujno potrebna, da bi človek zopet oživel je v Božjih rokah. (Psalm 31:5; Lukež 23:46)

To je podobno situaciji, ko pravi obtoženec sodniku: »Moje življenje je v vaših rokah«. S tem meni, da je samo od sodnika odvisno, kaj se bo zgodilo z njegovim življenjem. Obtoženec ne more na to prav nič vplivati. To ni v njegovi moči.

Podobno je tudi pri umrlem — nima nobene oblasti nad svojim duhom ali življenjsko močjo. Rečemo lahko, da se vrne k Bogu, ker je samo od Boga odvisno, če bo ta pokojnik spet kdaj živel. Edino Bog odloča o tem, če bo mrtvemu vrnil duha ali življenjsko moč.

Ali to brezpogojno izključuje vsako možnost življenja po smrti? Ali ne bi veljalo pretehtati še nekaj drugega?

KAKO JE S PONOVNIM ROJSTVOM ALI PONOVNIM UTELEŠENJEM?

Milijoni ljudi, ki zastopajo povsem različna verska gledišča, bodisi »krščanska« ali »nekrščanska«, so prepričani, da so ljudje pred rojstvom že enkrat živeli in da bodo po svoji smrti živeli naprej. Njihove predstave se sicer zelo razlikujejo, vendar vsi verujejo, da se bo del umrlega človeka ponovno rodil v drugem stvarjenju ali pa si privzel drugo telo.

V knjigi A Manual of Buddhism (Priročnik Budizma) je v prid verovanja v ponovno rojstvo rečeno tole: »Večkrat doživimo kaj nenavadnega, kar se lahko pojasni le s ponovnim rojstvom. Kolikokrat srečamo  ljudi, ki so nam sicer popolnoma tuji, toda kljub temu imamo občutek, da jih poznamo! Kolikokrat pridemo prvič kamorkoli, pa se nam zdi, da nam je okolica poznana!«

Se ti je to morda že kdaj pripetilo? Ali si imel že kdaj občutek, da nekoga, ki si ga prvič videl, že dolgo poznaš? Kako si lahko kaj takega razložimo?

Med ljudmi je mnogo podobnosti. Mogoče si se spomnil, ko si malo razmislil, da je ta človek po svoji zunanjosti in posebnostih podoben enemu tvojih sorodnikov ali prijateljev.

Morda si živel v določenem kraju ali pa si videl njegove slike. Kadar prideš kasneje v drug kraj, lahko zbudijo tvojo pozornost nekatere podobnosti, tako da dobiš občutek, da ti ta okolica pravzaprav ni nepoznana in prav nič tuja.

Ali ni razumno sklepati, da občutek dobrega poznavanja ljudi in krajev, ki jih prvič vidimo, ne poteka od tod, da smo že enkrat živeli, ampak je samo posledica izkušenj, ki smo jih pridobili v svojem sedanjem življenju? Če bi vsi ljudje že enkrat živeli, ali se ne bi potem morali tega zavedati? Zakaj milijone ljudi nima niti najmanjšega občutka ali spomina na to, da so že kdaj živeli? Poleg tega, kako bi se mogel človek izogibati napak, ki jih je delal v prejšnjem življenju, če pa se tega sploh ne more spomniti?

Marsikdo bi to lahko pojasnil s tem, da bi življenje pomenilo obremenitev, če bi se ljudje spominjali podrobnosti iz prejšnjega življenja. Mohandas K. Gandhi je to misel izrazil takole: »Samo dobrotljivosti narave moramo pripisati, da se preteklih rojstev ne spominjamo. Kakšno korist bi imeli, če bi se spominjali vseh podrobnosti neštevilnih rojstev, ki smo jih doživeli? S spominjanjem tolikih reči bi obremenjevali življenje. Moder človek namenoma pozabi mnogo tega, kar je doživel. Tako na primer tudi odvetnik pozabi podrobnosti sodnega primera, kakor hitro je ta rešen.« Zanimivo pojasnilo, mar ne? Pa je tudi sprejemljivo?

Mogoče se res ne moremo spomniti vsega, kar smo kdaj doživeli, prav gotovo pa nismo čisto vsega pozabili. Odvetnik morda pozabi natančne posameznosti določenih primerov, toda izkušnja, ki jo je pridobil z obravnavanjem teh primerov, obogati njegovo  znanje. Zelo slabo bi bilo zanj, če bi vse pozabil. Vprašajmo se: Kaj človeka bolj obremeni: slab ali dober spomin? Ali se ne godi veliko boljše starčku, ki ima dober spomin in lahko zato dobro izkoristi svoje znanje in izkušnje, kot pa možu, ki je takorekoč vse pozabil?

Ali bi resnično mogli govoriti o »dobrotljivosti«, če bi se morali zopet učiti vsega, kar smo se naučili v nekakšnem prejšnjem življenju? Ali bi imel za »dobrotljivost narave«, če bi vsakih deset let življenja pozabil vse, kar si znal, in bi se moral znova učiti jezika ter zbirati znanje in izkušnje samo zato, da bi kasneje zopet vse pozabil? Nas to ne bi razočaralo? Posledica bi bila strašansko nazadovanje? Zakaj potem domnevati, da se to zgodi vsakih sedemdeset ali osemdeset let? Si lahko predstavljaš, da je ljubeči Bog takšno ponovno rojstvo predvidel kot del njegovega namena s človeštvom?

Številni pripadniki nauka o ponovnem rojstvu verujejo, da se bodo osebe, ki so sprijeno živele, ponovno rodile v nižji kasti, ali kot mrčes, ptič ali sesalec. Toda zakaj imamo prav danes, ko se v nezaslišani meri množijo zločini in nasilje, tako velik prirastek ljudi, takšno eksplozijo prebivalstva? Zakaj se pri pripadnikih nižjih kast pokaže izredna storilnost, kadar se jim daje možnost izobrazbe? New York Times je na primer 26. oktobra 1973. priobčil, da je 16-letno dekle, ki pripada nižji kasti, najbolj inteligentna med šolarkami (Indija). Je bolj nadarjena od deklice, ki pripada višji kasti, kasti brahmanov. Kako si to lahko razložimo? Ali ni res, da nauk o ponovnem rojstvu ali ponovnem utelešenju ne more zadovoljivo pojasniti teh reči?

Pomislimo tudi na to, kakšne sadove je rodil ta nauk. Ali niso zaradi tega bili mnogi ljudje prisiljeni živeti manjvredno življenje, ker so morali opravljati nižja dela v slabem okolju in niso imeli nobene priložnosti, da bi si z izobrazbo izboljšali življenjske razmere.

ALI BIBLIJA UČI O PONOVNEM ROJSTVU?

Morda bo kdo pripomnil, da razumno sklepanje ne izključuje brezpogojno možnosti ponovnega rojstva. Na že omenjene dokaze bo morda odgovoril: »Celo  Biblija uči o ponovnem rojstvu. To je le ena tolikih reči, ki jih ljudje ne morejo docela razložiti.«

Ko smo že pri Bibliji, bi želeli pregledati, kaj pravi o ponovnem rojstvu. Katere biblijske tekste navajajo pripadniki nauka o ponovnem rojstvu, da bi ga potrdili? V knjigi What Is Buddhism? je dan takšen odgovor: »Krščanskega bralca bi radi opozorili, da je moč nauka o ponovnem rojstvu jasno spoznati v še obstoječih okrnjenih odlomkih Kristusovih naukov. Primer za to so zelo razširjene govorice, da je Jezus povrnjeni Janez Krstnik, Jeremija ali Elija. (Matevž XVI, 13—16) Celo Herod je očitno mislil, da je Jezus ‚vstali Janez Krstnik‘.«

Kaj se lahko reče v zvezi s takšnimi dokazi? Ali je Jezus trdil zase, da je Janez Krstnik, Jeremija ali Elija? Ne, to so trdile osebe, ki niso verovale, da je Jezus obljubljeni mesija ali Kristus. Jezus ni mogel biti Janez Krstnik, saj ga je Janez, ki je bil starejši od njega, krstil, ko je bil star trideset let. (Matevž 3:13—17; Lukež 3:21—23) Kralj Herod je prišel do tega nespametnega sklepa zato, ker je dal Janeza umoriti in so ga zato mučili hudi občutki krivde.

Ali obstojajo morda neposredne izjave Jezusa Kristusa, ki bi bile lahko opora za verovanje v ponovno rojstvo ali utelešenje? Da, takšna izjava res obstoja. Ob neki priložnosti je Jezus Kristus povezal Janeza Krstnika z Elijo, hebrejskim prerokom starega časa. Rekel je: »Elija je že prišel, in ga niso spoznali, temuč so storili z njim, kar so hoteli ... Tedaj so razumeli učenci, da jim je to rekel o Janezu Krstniku.« (Matevž 17:12, 13) Ali je Jezus z besedami, »Elija je že prišel« hotel reči, da je bil Janez Krstnik ponovno rojeni Elija?

Na to vprašanje moramo odgovoriti na osnovi tistega, kar govori Biblija kot celota. V času, ko je Jezus deloval na Zemlji, so mislili mnogi Judje, da se bo Elija dobesedno zopet vrnil. Malahijeva prerokba je govorila namreč o času, ko bo Jehova Bog poslal preroka Elijo. (Malahija 4:5) Toda Janez Krstnik se ni smatral kot poosebljeni Elija ali ponovno utelešenje tega hebrejskega preroka. Zgodilo se je, da so ga vprašali nekateri Judje: »Elija si ti?« Janez jim je odgovoril: »Nisem.« (Janez 1:21) Vendar je bilo napovedano, da bo Janez »v duhu in moči Elijevi«  pripravljal pot Mesiju. (Lukež 1:17) Zato je Jezus, ko je napravil povezavo med Janezom Krstnikom in Elijem, hotel samo pokazati, kako se je prerokba izpolnila na Janezu, ki je opravljal enako delo kakor Elija v starem času.

Nadaljnji biblijski stavek, ki ga navajajo osebe, ki verujejo v ponovno utelešenje, je v listu Rimljanom 9:11—13: »Zakaj ko se (Ezav in Jakob) še nista bila narodila, tudi ne storila nič dobrega ali hudega, da bi veljaven ostal sklep Božji po izbiri, ne zavoljo del, temuč zavoljo tistega, ki kliče, se ji je reklo: ,Večji bo služil manjšemu‘. Kakor je pisano v Malah. 1:2, 3: ,Jakoba sem ljubil, a Ezava sovražil‘.« Ali ne pove ta stavek, da je Bog izbral na osnovi tistega, kar sta delala Ezav in Jakob v svojem prejšnjem življenju, preden ju je rodila Rebeka?

Zakaj ne bi ta stavek še enkrat prebrali? Pazimo, da je tu izrazito povedano, da je Bog izbral preden sta delala dobro ali hudo. Bog zato ni izbiral na osnovi njunih dejanj v prejšnjem življenju.

Na kaj se je opiral Bog pri svoji izbiri, ki jo je napravil, preden sta bila oba dečka rojena? Iz Biblije se vidi, da more Bog videti zarodek in zato že pred rojstvom pozna dedno zasnovo otroka. (Psalm 139:16) Ker je Bog uporabil svojo sposobnost, da nekaj vnaprej ve, je tudi vedel, kako se bosta oblikovala oba dečka. Vedel je, kakšna bo njuna narava in osebnost; zato je mogel izbrati tistega, ki je bil najbolj prikladen za izreden blagoslov. Življenje obeh je potrdilo, kako modro je Bog izbral. Jakob se je zanimal za duhovne reči in veroval v Božje obljube, Ezav pa je nasprotno razodel materialistične nagibe in s tem pokazal, da malo ceni svete reči. (Hebrejcem 11:21; 12:16, 17)

Tudi osebe, ki jih je apostol Pavel navedel iz Malahije, namreč, da je Bog »Jakoba ljubil«, a »Ezava sovražil«, so povezane s tem, kako je Jehova presojal oba, opirajoč se na njuno dedno zasnovo. Malahija je te besede napisal več sto let po smrti Jakoba in Ezava. Zapisano potrjuje, kaj je Bog namignil o dečkih še pred njunim rojstvom.

Da bi podprli nauk o ponovnem utelešenju, navajajo nekateri še vprašanje, ki so ga Jezusu postavili njegovi učenci. Z ozirom na nekoga, ki je bil rojen  slep, so učenci vprašali: Kdo je grešil: ta ali roditelji njegovi, da se je slep rodil?« (Janez 9:2) Ali ne pokažejo te besede, da je ta človek že enkrat živel?

Ne! Jezus Kristus ni dal osnove za mišljenje, da je ta mož grešil, preden se je začel razvijati v telesu svoje matere in se potem rodil. Jezus je rekel: »Grešil ni ne ta, ne roditelji njegovi, temuč da se razodenejo dela Božja na njem«. (Janez 9:3) To pomeni, da dajejo človeške nepopolnosti in hibe — kakor je bila slepota moža — priložnost za to, da se razodenejo Božja dela v obliki čudežnega ozdravljenja. Če se nihče ne bi rodil slep, potem ljudje ne bi mogli spoznati, da Bog lahko slepcu da vid. Jehova je dopustil, da se človeštvo rodi grešno. Nepopolnosti in hibe ljudi pa mu dajejo priložnost pokazati, kaj lahko ukrepa zanje.

Nekatere osebe morda mislijo, da določeni biblijski stavki podpirajo predstavo o ponovnem rojstvu, če pa jih bolj natančno preiščemo, potem ugotovimo, da ni tako. Niti na enem mestu nam Biblija ne govori o ponovnem rojstvu ali preseljevanju duš, o duhu, ali o nečem, kar bi po smrti telesa živelo naprej. Nekateri ljudje so poizkušali misel o ponovnem rojstvu oziroma ponovnem utelešenju »vtakniti« v Sveto pismo. Vendar to ni biblijski nauk.

Biblija jasno pove, da ni nobenega nadaljevanja zavestnega obstoja s pomočjo duše ali duha, ki bi ob smrti zapustil telo in živel naprej. Ko je Bog prvega človeka zaradi neposlušnosti obsodil na smrt, mu ni obljubil ponovnega rojstva ali ponovnega utelešenja. Adamu je rekel: »V potu obraza svojega uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:19) Človek naj bi se torej vrnil v mrtev zemeljski prah.

Ali to pomeni, da s tem življenjem vse mine? Ali je kakšno upanje na bodoče življenje, ki ga lahko dobimo kako drugače? Ali to zahteva, da živi pomagajo mrtvim, ali pa živeči ne morejo prav ničesar napraviti za umrle?

[Slika na strani 43]

Duh je zelo podoben električnemu toku, ki učinkuje na različne naprave, da delujejo; toda nikdar ne prevzema njihovih lastnosti.