Poglavje 10

Gre morda za spretno prevaro?

SKOZI stoletja so bili ljudje priča nenavadnim dogodkom. Kamenje, kozarci in podobni predmeti so plavali po zraku, kakor da jih premika nevidna roka. Slišali so glasove, trkanje in druge šume neznanega izvora. Naenkrat so se pojavljale temne sence in potem zopet hitro izginile. Nekateri teh dogodkov so tako dobro izpričani, da skoraj ne moremo dvomiti vanje.

Mnogi ljudje imajo takšne pojave za dokaz, da smrt ne pomeni konec vsakega zavestnega obstoja. Nekateri verujejo, da duhovi umrlih poizkušajo kakorkoli pritegniti pozornost živečih in se povezati z njimi.

Vprašamo lahko: »Če so to resnično mrtvi bližnji, ki poizkušajo priti v stik z živimi, zakaj potem njihovo prikazovanje prestraši tiste, ki jih vidijo? Kaj se skriva za vsem tem?«

Biblija jasno pove, da pomeni smrt konec vsakega zavestnega obstoja. (Propovednik 9:5) Zato morajo biti za dogajanja, ki jih večkrat pripisujejo duhovom pokojnih, odgovorne druge sile. Kakšne so te sile? So inteligentne? Če je tako, so najbrž zmožne spretno varati ljudi.

Prav gotovo si ne želimo biti žrtev prevare. Zaradi varanja lahko marsikaj izgubimo. Lahko se celo zgodi, da pridemo v veliko nevarnost. Zato imamo vse vzroke, da pregledamo razpoložljive dokaze in se zanesljivo prepričamo, da nismo postali žrtev spretne prevare. Ne sme nam biti žal truda, da posežemo čim dlje v človeško zgodovino in spoznamo resnico o tem vprašanju.

Pri tem nam pomaga Biblija. Popelje nas nazaj v čas, ko je bil ustvarjen prvi človeški par. V tretjem poglavju prve Mojzesove knjige beremo o pogovoru, ki se zdi danes mnogim ljudem neverjeten. Vendar ta razgovor ni izmišljen. Predstavlja ključ za odgovor na vprašanje, če je kdo, ki se vmešava v zadeve ljudi in zna tudi spretno varati.

 ZAČETEK PREVARE

Ko je bila nekega dne prva žena Eva sama, njen mož je bil namreč odsoten, je zaslišala nek glas. Po vsem videzu ji je govorila kača. O tem pogovoru je zapisano v Bibliji:

»Kača pa je bila prekanjena, bolj nego katerabodi poljskih živali, ki jih je naredil Jehova Bog. Ona reče ženi: Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta? In žena odgovori kači: Od sadu drevja s tega vrta uživava; ali za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne doteknita, da ne umrjeta. Kača pa reče ženi: Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo. In žena je videla, da je dobro tisto drevo za jed in da je veselje očem in da je zaželeti to drevo.« (1. Mojzesova 3:1—6)

Besede, ki jih je govorila kača, so bile lažne. To je bila prva izgovorjena laž. Potekati je morala od povzročitelja ali očeta laži. Ker je ta laž povzročila smrt, je bil ta lažnivec hkrati tudi morilec. Pri lažnivcu očitno ni šlo za dobesedno kačo, stvarjenje, ki po naravi ne more govoriti. Toda za kačo je moral biti nekdo, ki je z nekakšno sposobnostjo trebušnega govora zbudil videz, da govori kača. Nam, ki živimo v dvajsetem stoletju, ni to prav nič nenavadno. Danes lahko s tresljaji membrane v zvočniku, radijskem ali televizijskem sprejemniku prenašamo človeški glas. Toda kdo je bil ta, ki je govoril po kači?

NEVIDNI GOLJUF

Jezus Kristus, ki je prišel iz nebes in je vedel, kaj se je dogajalo v nevidnem kraljestvu, je povedal, kdo je bil to. (Janez 3:13, 8:58) Ko so nekateri religiozni voditelji želeli Jezusa umoriti, jim je rekel: »Vi ste iz očeta hudiča in želje očeta svojega hočete izpolnjevati. On je bil ubijalec ljudi od začetka in na resnici ne stoji, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori iz lastnega, ker je lažnik in oče laži.« (Janez 8:44)

Ker je hudič lažnivec in ubijalec, mora biti očitno nekdo, ki ima razum. Sedaj se postavlja vprašanje: Kako je nastal?

Iz Biblije se vidi, da so bila že pred nastankom Zemlje ustvarjena nevidna duhovna stvarjenja. V Jobu 38:7 so ti duhovi imenovani »Božji sinovi«, ki so pri  ustvaritvi Zemlje »radostno ukali«. Ker so imenovani »Božji sinovi«, so morali svoje življenje dobiti od Boga. (Psalm 90:2)

Zato je moral biti tisti, ki je prevaral Evo s pomočjo kače eden teh duhovnih sinov, inteligentno Božje stvarjenje. Ker je ugovarjal svarilu, ki ga je Bog izrekel v zvezi z drevesom spoznanja dobrega in hudega, je s tem obrekoval svojega Stvarnika oziroma ga označil za lažnivca. Zato je s pravico imenovan »hudič«, »zlodej«, s katerim prevajamo grško besedo diabolos, kar v osnovi pomeni »lažnivi tožnik, prevračevalec resnice, obrekovalec«. S tem postopkom se je to stvarjenje uprlo Bogu in se samo napravilo za satana (hebrejsko: satan; grško: satanas), kar pomeni »upornik«.

Nikakor ne moremo Boga kriviti za to, kar je napravilo to stvarjenje. »Njegovo delo je popolno«, pravi Biblija o Bogu, »ker vse poti njegove so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je.« (5. Mojzesova 32:4) Vse svoje inteligentne sinove, bodisi duhovne ali človeške, je ustvaril s prosto voljo. Ni jih prisilil, da mu služijo, ampak je želel, da delajo to prostovoljno, iz ljubezni. Usposobil jih je, da lahko vedno bolj poglabljajo svojo ljubezen do njega, svojega Boga in očeta.

Toda duhovno stvarjenje, ki je samo postalo upornik in obrekovalec Boga, ni hotelo izpopolniti svoje ljubezni do svojega Stvarnika. Dopustilo je, da je v njegovem srcu vzklilo sebično častihlepje. (Primerjaj 1. Timotej 3:6) To se odraža tudi v obnašanju »kralja v Tiru«. V Ezekielovem prerokovanju beremo žalostinko o njem, ki je postal izdajalec Izraelovega kraljestva:

»Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, vrtu Božjem ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja; in jaz sem te postavil, da si bil na sveti gori Božji; sredi ognjenih kamenov si se izprehajal. Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi ... Srce se ti je prevzelo zavoljo lepote tvoje, pokvaril si modrost svojo spričo sijaja svojega.« (Ezekiel 28:12—17)

Kakor »kralj v Tiru«, ki je postal izdajalec, tako je tudi uporni Božji duhovni sin mislil previsoko. Prevzetnost je v njem zbudila željo, da dobi oblast nad človeškim rodom, a s prevaro je želel doseči svoj  cilj. Do danes je večina ljudi postala žrtev te prevare. Ker ne želijo delati Božje volje, razodete v Božji besedi Bibliji, se takorekoč povezujejo s satanom. Sprejemajo isto laž kot Eva, da jim bo v dobro, če bodo postopali proti Božji volji.

Ker Božja beseda prepoveduje iskati zvezo z mrtvimi, se ljudje, ki poizkušajo govoriti z umrlimi postavljajo na satanovo stran. Morda mislijo, da so v zvezi z mrtvimi, toda v resnici so žrtev prevare. Satan, ki je pri Evi zbudil vtis, kakor da ji govori kača, more zlahka zbuditi vtis, kakor da govorijo mrtvi po medijih. Ali to pomeni, da je satan sam odgovoren za vse takšne nenavadne pojave, ki se jih pripisuje duhovom umrlih? Ali so pri tem soudeleženi še drugi?

NADALJNJI NEVIDNI GOLJUFI

Biblija nam pove, da satan ni edino duhovno stvarjenje, ki se je uprlo Bogu. Iz Razodetja 12:3, 4, 9 se vidi, da je še več takšnih stvarjenj. V tem biblijskem tekstu je satan, hudič, simbolično predstavljen kot »zmaj veliki«, ki ima »rep«, s katerim je odvlekel »tretjino zvezd nebeških«. S svojim vplivom, ki se ga lahko primerja z »repom«, je uspelo satanu še druge »zvezde« ali duhovne Božje sinove pripeljati do tega, da se mu priključijo in postanejo uporniki kot on. (Primerjaj Job 38:7, kjer so duhovni Božji sinovi označeni za »jutranje zvezde«), To se je zgodilo pred potopom v Noetovih dneh. Številni angeli so proti Božji volji zapustili »lastna domovanja« v nebesih, se utelesili, živeli skupaj z ženami v zakonskih skupnostih in spočeli potomce, bastarde, imenovane tudi »nefilimi«. O tem beremo:

»Zgodilo se je pa, ko so jeli množiti se ljudje na površju Zemlje in so se jim rodile hčere, da so videli sinovi Božji hčere človeške, da so lepe, in so si jemali od vsakršnih žene, katerekoli so si izbrali ... Velikani so bili na Zemlji tiste dni in tudi pozneje, ko so se sinovi Božji shajali s hčerami človeškimi in so jim rodile. To so tisti junaki, ki so bili v starodavnem času, možje preslavni«. (1. Mojzesova 6:1—4)

V vesoljnem potopu so ti Božji sinovi izgubili svoje žene in otroke, ki so bili bastardi. Oni sami pa so se morali vrniti v duhovno stanje. Kaj se je z njimi  zgodilo potem, nam sporoča Biblija: »Kajti Bog ni prizanesel angelom, ki so grešili, temuč jih je z verigami teme pahnil v brezno (Tartaros, prevod NS) in jih dal hraniti za sodbo.« (2. Petrov list 2:4) Judov list 6. vrsta še dodaja: »In angele, ki niso hranili poglavarstva svojega, temuč so zapustili lastno domovje, je shranil za sodbo velikega dneva z večnimi vezmi pod temo.«

Ker se ti opisi nanašajo na duhovna stvarjenja, potem z »breznom« in »večnimi vezmi« ni mišljeno nekaj dobesednega. S temi izrazi se želi samo ponazoriti omejevanje svobode, stanja ponižanja in ločitve od vsakršne božanske razsvetlitve.

Biblija nam ne daje pravice za sklepanje, da se ti neposlušni angeli nahajajo na podobnem kraju kot je bil Tartaros, ki ga poznamo iz grške mitologije in ga je opisal Homer v Ilijadi, to je v najspodnejšem kraju ječe, kjer naj bi bili zaprti Kronos in ostali duhovi titanov. Apostol Peter ni veroval v takšne bajeslovne duhove. Zato nimamo razloga sklepati, da je grški izraz »vreči v Tartaros«, ki ga je Peter uporabil, vsaj rahel namig, da obstoji takšen bajeslovni kraj, kot ga je omenil Homer devetsto let prej. Grščina ima za izraz »vreči v Tartaros« le eno samo besedo, namreč glagol tartaroo. Ta beseda se tudi uporablja za posredovanje smisla: ponižati na najnižjo stopnjo.

To ne pomeni, da je nekdo dobesedno vržen v nižje ležeči kraj, ampak le to, da je ponižan. Zato naj bi grškega glagola, ki je preveden z »vreči v Tartaros«, ne razumeli kot namig, da takšen kraj resnično obstoja, ampak da se s tem želi prikazati samo stanje ponižanja.

V 1. Petrovem listu 3:19, 20 so ta ponižana duhovna stvarjenja označena kot »duhovi v ječi«, »ki so bili nekdaj neposlušni, ko se je napravljala barka in je potrpežljivost Božja čakala v dneh Noetovih.« Iz Biblije se jasno vidi, da so bili »angeli, ki so grešili«, po vesoljnem potopu omejeni v svoji svobodi. Nikjer Biblija ne govori o tem, da so se po vesoljnem potopu še utelesili in se vidno pojavljali na Zemlji. Iz tega lahko sklepamo, da jim je bilo to v skladu z omejitvami onemogočeno.

 VARUJ SE DEMONSKEGA VPLIVA

Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da imajo ti neposlušni angeli, ki so od tedaj poznani kot demoni, močno željo po tesnih odnosih z ljudmi. Zaradi užitkov, ki jim jih je nudila spolna združitev z ženami, so bili pripravljeni zapustiti svoje mesto v nebesih. Sedaj sicer ne morejo več imeti takšnih telesnih odnosov, toda iz Biblije se vidi, da je še vedno ostala njihova želja po stiku z ljudmi. Izkoristijo vsako možnost, da se povežejo z ljudmi ali jih celo obvladajo. Na to je mislil Jezus Kristus, ko je slikovito povedal:

»Kadar pa zapusti nečisti duh človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja in ga ne najde. Tedaj reče: Pojdem nazaj v dom svoj, odkoder sem izšel. In ko pride tja, ga najde praznega, očejenega in olepšanega. Tedaj odide in vzame s seboj sedem drugih duhov, hujših od sebe, ter vnidejo in tu prebivajo: in poslednje tega človeka postane hujše od prvega.« (Matevž 12:43—45)

Zato moramo zelo paziti, da ne zapademo vplivu demonov. Morda smo v negotovosti, kaj bo z nami in našo bodočnostjo. Želimo si kakorkoli dobiti zagotovilo, da se nam bo dobro godilo. Mogoče so nas očarali skrivnostni in grozljivi pojavi okultnih spretnosti. Morda smo zvedeli za nekoga, ki nam lahko natančno napove bodočnost. Mogoče poznamo različne pripomočke za vedeževanje: abecedne tablice, izvenčutno zaznavanje, vedeževanje iz kavne gošče, oljne tvorbe na vodi, bajalice (šibe, s katerimi se išče vodo), nihala, položaj in gibanje zvezd (astrologija), tuljenje psa, let ptic, premikanje kač, gledanje v kristalno kroglo in podobno. Zdi se nam, da je naš položaj tako resen in čar okultnih ved tako velik, da se odločimo poiskati vedeževalca oziroma medija ali se začnemo ukvarjati s kakšno drugačno obliko vedeževanja. Morda smo pripravljeni to vsaj enkrat poizkusiti.

Je to razumno? Povsem gotovo ne. Naša radovednost lahko povzroči, da pridemo pod demonski vpliv. Takšno postopanje ne prinese nobenega olajšanja in tolažbe. Naš položaj se lahko s tem samo še poslabša. Izvenčutna zaznavanja nas morda oropajo spanja in nas utegnejo strašiti podnevi. Slišimo lahko nenavadne glasove, ki nam prišepetavajo, naj ubijemo sebe ali koga drugega.

 Ali ni zato pametneje, da se takšni nevarnosti izognemo in se varujemo vsakršne oblike vedeževanja? V Jehovinih očeh niso te reči prav nič malenkostne. Vedeževanje je proglasil za hudodelstvo, ki je zaslužilo smrtno kazen. S tem je želel Izraelce obvarovati, da jih ne bi varali hudobni duhovi in jim prizadejali zlo. Zakon je glasil: »Tudi če ima mož ali žena duha, ki se peča z rotenjem mrtvih ali vražarstvom, morata umreti: s kamenjem naj ju posujejo: njiju kri bodi nad njima.« (3. Mojzesova 20:27)

Bog še vedno gleda na medije, čarovnike in vedeževalce s tega stališča. Božanska obsodba nad vsemi, ki se ukvarjajo s špiritizmom, je še zmeraj v veljavi. (Razodetje 21:8)

Zato napravi vse, da te ne bi mogla varati hudobna duhovna stvarjenja. Kadar slišiš nenavadne glasove, ki bi te radi prepričali, da govori s teboj umrli prijatelj ali sorodnik, se ne meni za to. Kliči ime pravega Boga Jehove in ga prosi, da bi ti pomagal premagati demonski vpliv. Vzemi si k srcu nasvet Božjega sina in moli k Bogu: »Reši nas hudega (hudobnega, prevod NS)«. (Matevž 6:13) Kar zadeva predmete, ki so povezani z vedeževanjem, je najbolje posnemati tiste prebivalce starega Efeza, ki so se odločili za pravo oboževanje: »A mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njih ceno, so našli, da so veljale petdesettisoč srebrnikov.« Ni jim bilo žal uničiti teh knjig, čeprav so bile drage. (Dejanja apostolov 19:19)

Misliš, da je glede na ta primer prav, da se še naprej družiš z ljudmi, ki se ukvarjajo z okultizmom in sprejemaš njihova darila? Ali se ne izpostavljaš s tem vplivu demonov?

Pred nevarnostjo prevare hudobnih duhov nas najbolje varuje spoznanje, da so prav oni največkrat vzrok za to, da ljudje slišijo ali vidijo skrivnostne in grozljive pojave, kot so različni glasovi, trkanje in temne sence neznanega izvora. To znanje nas bo osvobodilo strahu pred mrtvimi in nam pomagalo, da ne bomo častili mrtvih, ker je to povsem nekoristno.

Toda vsake oblike prevare, ki jo izvaja v zvezi z mrtvimi satan s svojimi demoni, bomo obvarovani le tedaj, če bomo verovali celotni Bibliji in tudi po njej živeli. To moramo storiti, ker je to navdihnjena Božja beseda.