Poglavje 11

Je v peklu vroče?

ALI ne omenjajo mnogi biblijski prevodi kraja, ki je imenovan »pekel«? Seveda, saj se ta izraz pojavlja v mnogih prevodih Svetega pisma. Vprašanje pa je, če to, kar uči duhovništvo o kraju imenovanem »pekel«, izhaja iz Biblije ali iz kakega drugega vira.

Ali morda veš, da ne verujejo v peklenske muke samo člani navideznih krščanskih cerkva, ampak tudi številni nekristjani? Zelo poučno je spoznati, kaj pravijo različni viri o mukah tistih, ki se nahajajo v peklu.

Neka nekrščanska »sveta knjiga« iz sedmega stoletja n. št. pravi takole:

»Pekel — tam boste goreli — kakšen nesrečen kraj! Resnično! Potem boste čutili: vrelo tekočino in temno, motno in ledeno tekočino! ... (Boste) sredi tega ognjenega viharja, v vreli vodi in v senci črnega dima: ničesar (ne bo) za osvežitev in radost.«

Budizem, ki je nastal približno v šestem stoletju n. št. tudi uči o »peklu«. Enega teh »peklov« opisuje takole:

»Plameni nikdar ne ugasnejo in rauke trpečih nikdar ne minejo.«

V katoliškem katekizmu (Catechism of Christian Doctrine, izdanem leta 1949) piše:

»Nikdar ne bodo mogli gledati Boga in bodo vso večnost trpeli strašne, zlasti z ognjem povzročene muke . . . Izobčenje iz blažene Božje prisotnosti je imenovano kazen izgube, ki bo po vstajenju postala čutna bolečina, ki jo bodo duši in telesu povzročila zunanja sredstva.«

Na nekaterih mestih tudi protestantski duhovniki slikovito predstavljajo peklenske muke. Nekateri pripadniki njihove cerkve so celo želeli imeti privide o trpljenju v peklu. Nek mož je opisal, kar je videl: »Kamor je seglo oko, nisem videl drugega kot ognjene plamene in človeške duše. Kakšne muke in trpljenje! Nekateri so vpili, dragi stokali in prosili: vode,  vode! Drugi so si pulili lase, spet drugi škrtali z zobmi, a nekateri grizli roke.«

Večkrat se trdi, da je namen teh strašnih peklenskih muk, da bi se ljudje poboljšali. Toda ali ustreza ta trditev zgodovinskim dejstvom? Ali niso najhuše grozote uganjali ravno nekateri pripadniki nauka o peklu? Ali niso strašna krivoverska sodišča in krvavi križarski pohodi v krščanstvu dober primer za to?

Zato nas ne sme presenetiti, da vedno več ljudi odklanja verovanje v pekel in jih strah pred peklenskimi mukami prav nič ne odvrača od tega, da bi delali hudo. Tega nauka sicer ne spodbijajo, toda enostavno ne morejo verjeti nečesa, kar v njihovih očeh ni razumno in resnično. Vendar kljub temu morda še pripadajo cerkvi, ki uči takšen nauk. S svojim podpiranjem cerkve pa postanejo soodgovorni za razširjanje nauka o peklu.

In kaj govori Biblija o mukah smrti? Če si prebral predhodna poglavja te knjižice, potem veš, da so mnoga splošno razširjena mišljenja o stanju mrtvih zelo napačna. Sedaj ti je znano, da se po Bibliji niti duša, niti duh ne ločita od telesa in zavestno živita naprej. Zato nauk o večnih mukah po smrti ne temelji na Bibliji, ker po smrti ne ostane ničesar, kar bi bilo lahko dobesedno mučeno. Kakšen  je potem ta kraj, ki je v različnih biblijskih prevodih označen s »peklom«?

»ŠEOL«

V angleškem katoliškem prevodu Dounay Version se beseda »pekel« prvikrat pojavlja v 1. Mojzesovi 37:35. Tu beremo, da je očak Jakob rekel v zvezi z Jožefom, za katerega je mislil, da je mrtev: »Kajti žalosten pojdem k sinu svojemu doli v pekel.« Gotovo Jakob s tem ni želel reči, da bo odšel k svojemu sinu na kraj muk. Tudi v pripombi, ki jo ima Dounau Version prevod izdala ga je Douay Bible House, v New York leta 1914), ta stavek ni tako razložen. Tam piše:

»V pekel. To pomeni v vicah ali predpeklu, kamor so prišle duše pravičnih, umrle pred prihodom odrešenika . . . To pomeni gotovo kraj počitka, kamor naj bi po njegovem verovanju prišla njegova duša.«

Vendar Biblija nikjer ne omenja česa takega, kot je »predpekel«. Prav tako ne podpira predstave o nekakšnem posebnem kraju počivanja za duše, za nekaj, kar naj bi se ločilo od telesa. V besedni razlagi k New American Bible, modernem katoliškem prevodu (izdali P. J. Kenedy & Sons, New York, 1. 1970), se priznava naslednje: »Nobenega nasprotja ali razlike  ni med dušo in telesom; gre le za različne označbe za eno in isto snovno stvarnost.«

Kaj je potemtakem »pekel«, v katerega je želel priti Jakob, da bi bil združen s svojim sinom? Da bi na to vprašanje dobili pravilen odgovor, moramo poznati natančni pomen hebrejske besede šeohl (izgovori šeol), ki je prevedena s »pekel«. Ta izraz, ki se prevaja tudi z besedami: »grob«, »jama«, »smrtna država« in »podzemlje«, se pojavlja (v prevodu Novi svet) v devetintridesetih knjigah hebrejskih spisov (poznani kot »Stara zaveza«) šestinšestdesetkrat *, toda nikoli v zvezi z življenjem, dejavnostjo ali mukami. Nasprotno, večkrat je povezan s smrtjo in nedejavnostjo. Navajamo nekaj primerov:

»Kajti spomina nate v smrti ni, v šeolu (med mrtvimi, Luter: v peklu, Allloli), kdo bi te slavil?« Psalm 6:5, (6:6, Luter, Allioli).

»Čvrsto se poprimi vsega, kar ti pride pod roko, da storiš z močjo svojo; kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v šeolu (pri mrtvih, Luter; v podzemlju, Allioli), kamor greš.« (Propovednik 9:10)

»Saj šeol (mrtvi, Luter; podzemlje, Allioli) te ne slavi, smrt te ne hvali; ni upanja v zvestobo tvojo njim, ki se pogrezajo v jamo. Živeči, živeči te bo slavil, kakor jaz danes.« (Izaija 38:18, 19)

Zato je šeol očitno kraj, kamor pridejo mrtvi. Ne pomeni vsakega posameznega groba, ampak skupni grob, kjer preneha vsaka zavest in kamor pridejo vsi ljudje. To je tudi potrjeno v New Catholic Encyclopedia, kjer piše o biblijskem pomenu besede »šeol«:

»V Bibliji je s tem mišljen kraj prenehanja vsake dejavnosti, kamor pride ob smrti vsak, bodisi pravičen ali nepravičen, reven ali bogat.« (Zvezek 13, str. 170)

Nadaljnji dokaz, da v vsem času, ki ga zajemajo hebrejski spisi, ni bilo kraja ognjenih muk, je dejstvo, da za kaznovanje neposlušnosti nikdar niso bile zagrožene muke. Izraelski narod ni bil pozvan, naj izbira med življenjem in mukami, ampak med  življenjem in smrtjo. Mojzes mu je rekel: »Predložil sem ti danes življenje in smrt, blagoslov in prokletstvo; izvoli si torej, življenje, da bi živel ti in zarod tvoj, da ljubiš Jehovo, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga oklepaš.« (5. Mojzesova 30:19, 20)

Tudi pozneje, ko je Bog pozval nezveste Izraelce, naj se izpokorijo, jim ni rekel, da bodo s tem obvarovani muk, ampak predčasne smrti. Po svojem preroku Ezekielu je rekel: »Ni (mi) po volji smrt brezbožnikova, temuč da se brezbožnik obrne od svojega pota in živi. Obrnite se, obrnite se od hudobnih potov svojih! ker čemu bi hoteli mreti, o družina Izraelova?« (Ezekiel 33:11)

HADES JE ISTO KOT ŠEOL

Morda bi kdo vprašal: »Ali ni s prihodom Jezusa Kristusa v tem pogledu nastala sprememba?« Ne, ker Bog nikoli ne menja svoje osebnosti ali svojih pravičnih načel. Po svojem preroku Malahiji je izjavil: »Kajti jaz, Jehova, se ne izpreminjam.« (Malahija 3:6) Glede kaznovanja za neposlušnost Jehova ni ničesar spremenil. On je potrpežljiv z ljudmi, da jih ne bi doletelo uničenje, ne pa muke. Apostol Peter je pisal svojim bratom po veri: »Jehova ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temuč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja.« (2. Petrov 3:9)

Ker je smrt še nadalje ostala kazen za neposlušnost, se kraj, ki ga krščanski grški spisi (poznani kot »Nova zaveza«) označujejo za prostor, kamor pridejo mrtvi, ne razlikuje od šeola, omenjenega v hebrejskih spisih. (Rimljanom 6:23) To se jasno vidi iz primerjave hebrejskih spisov s krščanskimi grškimi spisi. V desetih stavkih krščanskih grških spisov, v katerih se pojavlja grška beseda haides (izgovori: hades), pomeni v bistvu isto, kot hebrejska beseda šeohl. (Primerjaj Matevž 11:23, 16:18; Lukež 10:15; 16:23; * Dejanja apostolov 2:27, 31; Razodetje 1:18; 6:8; 20:13, 14; (če v prevodu, ki ga uporabljaš, ni v vseh tekstih besede »pekel« ali »hades«, boš vseeno ugotovil, da se uporabljeni izrazi ne nanašajo na kraj mučenja). Preišči naslednji primer:

 V Psalmu 16:10 beremo: »Ker ne zapustiš (Jehova) duše moje v šeolu (v peklu, Luter, 1905) ne daš, da vidi ljubljenec tvoj trohnobo.« Apostol Peter je pokazal v svojem govoru, da ima ta psalm preroški pomen. Rekel je: »Ker pa je bil (David) prerok in je vedel, da se mu je s prisego zavezal Bog, da posadi enega iz plodu ledja njegovega na prestol njegov, je videl naprej in povedal o vstajenju Kristusovem, da se ni pustila duša njegova v državi smrti (grško hades, v peklu, Luter, 1905) in tudi meso njegovo ni videlo trohnjenja.« (Dejanja apostolov 2:30, 31) Na tem mestu je uporabljena grška beseda haides namesto hebrejske besede šeohl. To pokaže, da izraz »hades« popolnoma ustreza izrazu »šeol«.

V besedni razlagi k Nouvelle Version, ki ga je izdala francoska biblijska družba, pravi pod geslom »smrtna država«:

»S tem izrazom je prevedena grška beseda hades, ki ustreza hebrejski besedi šeol. To je kraj bivanja mrtvih, kjer ostanejo do svojega vstajenja (Lukež 16:23, Dejanja apostolov 2:27, 31; Razodetje 20:13, 14). V nekaterih prevodih je ta beseda napačno prevedena z izrazom ,pekel‘.«

IZVOR NAUKA O PEKLENSKEM OGNJU

Omenjanje šeola in hadesa v Bibliji povsem očitno ne daje nobene podpore nauku o peklenskem ognju. Katoliški časopis Commonweal (15. januar 1971) je priznal, da ta nauk ni krščanski in celo nasprotuje duhu krščanstva. Pisal je:

»Pri mnogih ljudeh, tudi pri nekaterih filozofih, je s peklom izpolnjena potreba njihove človeške domišljije ... je nekakšno nasprotje svetega Miklavža ... Kdo izmed pravičnih ne bi želel, da nepravični dobijo zasluženo kazen? če ne v sedanjem življenju, zakaj ne v prihodnjem? Toda takšni nazori so nezdružljivi z novo zavezo, ki poziva ljudi, naj živijo in se ljubijo.«

Ta časopis navaja, od kod verjetno izvira ta nauk:

»Nadaljnjo osnovo, ki je gotovo prispevala k nastanku tradicionalne krščanske predstave o peklu, najdemo v rimskem svetu. Kakor je bila v človeku bivajoča nesmrtnost v celoti domneva grške filozofije, tako je bila pri Rimljanih ena najvažnejših lastnosti pravičnost, zlasti ko se je začelo razširjati krščanstvo ... S povezavo teh dveh gledišč, ki sta pripadali filozofiji Grkov in pravicoljubnosti Rimljanov, je verjetno nastala teološka skladnost nebes in pekla: če naj bi bila dobra  duša poplačana, mora biti hudobna kaznovana. Da bi Rimljani dobili potrdilo za svojo vero v pravično kaznovanje hudobnih, jim ni bilo treba drugega, kakor da vzamejo v roke Vergilovo Eneido in preberejo, kaj piše v njej o blaženih v Eliziju in prekletih v Tartaru, ki je bil obdan z ognjem in napolnjen s strahom kaznovanja.«

Tako se torej priznava, da pripada nauk o peklenskih mukah verovanju Bogu odtujenih ljudi. S pravico ga lahko označimo kot »nauk demonov«. (1. Timotej 4:1), ker poteka iz laži, po kateri človek takorekoč ne umre. Ta nauk odseva surovo, hudobno in brutalno gledišče demonov. (Primerjaj Marko 5:2—13) Ali ni ta nauk mnogo ljudi po nepotrebnem napolnil z bojaznijo in strahom? Ali ni popolnoma napačno predstavil Boga? Jehova se po svoji besedi razodeva kot Bog ljubezni. (1. Janezov list 4:8) Toda z naukom o peklu se to zanika; s tem se Bogu po krivici očita najstrašnejše grozote, ki si jih sploh lahko zamislimo.

Zagovorniki nauka o peklu s tem obrekujejo Boga. Mogoče nekateri duhovniki ne poznajo biblijskih dokazov; toda prav oni bi jih morali poznati. Ker pravijo, da učijo Božjo vest, morajo vedeti kaj piše v Bibliji. Dobro vedo, da to kar učijo in delajo, močno vpliva na življenje tistih, ki prihajajo k njim po pouk. Zato bi morali skrbno paziti, kaj učijo. Sleherno napačno predstavljanje Boga lahko ljudi v njihovo škodo odpelje od pravega oboževanja.

Ni dvoma, da Jehovi niso všeč učitelji, ki učijo zmotne nauke. Nezvestim duhovnim voditeljem izraelskega naroda je objavil naslednjo obsodbo: »Zato sem tudi jaz vas izdal v preziranje in poniževanje vsemu ljudstvu, tako kakor se niste držali potov mojih.« (Malahija 2:9) Prepričani smo lahko, da bo enaka obsodba prišla tudi na krive učitelje naših dni. Biblija pove, da jim bo politični del tega sveta prav kmalu odvzel njihove položaje in jih oropal njihovega vpliva. (Razodetje 17:15—18) Nič boljše se ne bo godilo tistim, ki podpirajo religijozne sisteme, ki učijo laži. Jezus Kristus je rekel: »Če pa slepec slepca vodi, padeta oba v jamo.« (Matevž 15:14)

Ali spričo tega dejstva želiš še naprej podpirati religiozne sisteme, ki učijo ognjeni pekel? Kako bi se počutil, če bi tvojega očeta sramotno obrekovali? Ali bi takšne obrekovalce imel še naprej za svoje  prijatelje? Ali ne bi z njimi prekinil vseh stikov? Ali ne bi bilo prav, da tudi mi prekinemo vsako zvezo s tistimi, ki so tako obrekovali našega nebeškega Očeta?

Če bi služili Bogu le zaradi strahu pred mukami, to ne bi bilo prav. On želi, da ga častimo iz ljubezni. K temu naj bi nas sililo naše srce. Spoznanje, da so mrtvi brez zavesti in se ne nahajajo na kraju večnega ognja, kjer naj bi trpeli grozne muke, ampak so v splošnem grobu vsega umrlega človeštva, kjer vlada mir in kjer ni življenja, lahko odstrani oviro, ki nam je preprečevala izkazovati Bogu takšno ljubezen.

[Podčrtni opombi]

[Sliki na strani 73]

Slika pekla po predstavi Budistov.

[Sliki na strani 74]

Slika pekla iz »Božanske komedije« katolika Danteja.