Poglavje 17

Kaj nam bo dalo večno življenje na zemlji?

GOTOVO si vsak človek želi, da bi lahko več kot samo sedemdeset ali osemdeset let živel v ugodnih razmerah in pri najboljšem zdravju. Že dolga leta si znanstveniki prizadevajo najti sredstva, s katerimi bi zavrli staranje in različne bolezni. Upajo, da bodo lahko povprečje življenjske dobe podaljšali na sto let.

Misel, da bi lahko večno živeli, se ne zdi vsem enako privlačna. Mnogi ljudje radi ugovarjajo: »Če ne bi bilo več bolezni, nihče ne bi umrl. Živeli bi brez skrbi in morda tega ne bi znali več ceniti. Najbrž bi bilo zelo dolgočasno večno živeti. Sploh ne bi več vedeli kaj početi.« Morda si že kdaj slišal ljudi tako govoriti. Ali tudi ti tako misliš o večnem življenju? Ali je takšno dokazovanje utemeljeno?

Ali moramo na primer najprej zboleti, da se ne bi dolgočasili, ker smo zdravi? Kadar gre ljudem dobro, gotovo zato ne izgubijo veselja do življenja. Če so ljudje z vsem preskrbljeni, živijo v prijetni okolici, so zaposleni z zanimivim in plodnim delom ter se zdravo hranijo, se gotovo ne naveličajo življenja. Drugače pa je, če nimamo dovolj hrane, če živimo v neprijetnem okolju in se stalno borimo s skrbmi in težavami. Najbrž si ni treba odsekati ene roke, da bi znali ceniti drugo, kajne? Ni nam treba doživljati hudega, da bi potem znali uživati in ceniti dobro.

Popolno človeško življenje ne pomeni, da bodo vsi ljudje isto delali in se zanimali za iste stvari. Biblija nam obljublja le življenje brez bolezni in smrti. (Razodetje 21:3, 4) Tudi danes niso vsi zdravi ljudje enaki. Zakaj naj bi potem sklepali, da bo telesna in duševna popolnost povzročila, da bi bil sleherni človek zvesta podoba drugega? Ljudje se bodo zaradi svoje osebnosti še vedno razlikovali med seboj. Ne bo vseh veselilo isto delo. Okusi bodo lahko zelo različni. Vsak si bo drugače zgradil hišo, opremil stanovanje, uredil vrt. Enemu bo všeč ta jed in pijača, drugemu spet druga. Vsak si bo lahko poiskal razvedrilo  po svojem okusu. Od posameznikove nadarjenosti in veselja do tega ali onega bo odvisno, kakšno delovno ali znanstveno področje si bo izbral.

Ali bo na Zemlji za ljudi res toliko dela, da bodo zaposleni v vso večnost? Ali ne bo prišel dan, ko bomo napravili vse in ne bo ničesar več, kar bi še lahko dodali našemu znanju?

MNOGO SE LAHKO ŠE STORI

Premisli nekoliko o svojem lastnem življenju. Ali se ti zdi, da so tvoje sposobnosti sedaj popolnoma izkoriščene? Ali misliš, da se bo to sploh kdaj zgodilo? Za kaj vse si nadarjen in bi to rad delal, da bi le imel dovolj časa in denarja?

Morda želiš razviti svojo nadarjenost v glasbi, slikarstvu, rezbarstvu. Bi se rad naučil mizarjenja, ključavničarstva, zidarstva? Mogoče imaš veselje do študija gradbeništva, zgodovine, biologije, astronomije ali matematike. Ali pa bi rad gojil zanimive rastline in redil majhne živali, kakor so ptiči in ribe. Mogoče želiš potovati in spoznavati druge dežele. Marsikdo bi rad delal vse to in še več. Toda čeprav bi imel vsa potrebna denarna sredstva, ti čas ne bi dopuščal izpeljati vseh tvojih načrtov.

Zavest, da je naš čas omejen, nas neprestano sili, da hitimo, hitimo. Bi ne bilo lepo, če nas pri delu ne bi vedno priganjal čas?

Zelo majhna je verjetnost, da bo nekoč vse postorjeno. Naša domovina Zemlja je tako neskončno bogata z živalstvom in rastlinstvom, da bomo imeli brezmejne možnosti učiti se novih reči in uporabiti že pridobljeno znanje. Kako ogromno je število skrivnosti, ki čakajo da jih raziščemo. Pomisli! Na Zemlji je preko 30.000 vrst rib, približno 3.000 vrst dvoživk, nekako 5.000 vrst sesalcev in več kot 9.000 vrst ptičev. Mrčesa, ki je od vseh živalskih vrst na Zemlji najbolj zastopan, naj bi bilo blizu 800.000 vrst. Poleg tega znanstveniki menijo, da je neodkritih še približno milijon do deset milijonov vrst. Vsej tej pestrosti moramo dodati še več stotisoč rastlinskih vrst.

Koliko jih je med nami, ki poznajo po imenu samo manjši del rastlin ali živali? Še manj so nam znane zanimive podrobnosti živalskega in rastlinskega  življenja ter pomen teh življenjskih oblik za obstoj življenja na Zemlji. Možnost za razširitev našega znanja je ogromna.

Verjetno še nikoli nisi slišal za tropske sladkovodne ribe, imenovane pisani ostriži. Nek znanstvenik je izjavil o svojih raziskavah teh rib: »Štirinajstletno proučevanje pisanega ostriža me je popolnoma prevzelo.« Minilo bi torej mnogo, mnogo let, preden bi lahko preiskali tisoče rastlinskih in živalskih vrst, a vse to nikakor ne brez koristi.

Za primer si oglejmo drobceno morsko živalico, loparja. Večkrat se loparji v velikih množinah prilepijo na ladje in s tem povzročajo nevšečnosti. Postrgati jih morajo z ladijskega trupa, ker bi drugače zelo ovirali hitrost ladje. Poraba pogonskega goriva se včasih zaradi njih poveča celo za 40 odstotkov. Morda bi kdo mislil, da se od tega drobcenega stvarjenja, ki je človeku le v napoto, ne moremo ničesar naučiti. Vendar ni tako. Loparji se na ladjo prilepijo z izredno tanko plastjo lepila — debelina plasti je le 0,00076 mm. Njegova natezna trdnost pa znaša več kot 492 kg na cm². To je dvakratna trdnost epoksidne smole, ki jo uporabljajo pri gradnji vesoljskih ladij. Raziskovalci so to lepilo izpostavili temperaturi 350° Celzija, pa se ni stalilo. Tudi pri minus 230° Celzija ni razpokalo niti odstopilo. Lepilo morskih loparjev je odporno tudi proti večini razredčil. Njegove znamenite posebnosti so spodbudile raziskovalce, da so ga poizkušali umetno izdelati. Imenovalo naj bi se »super lepilo«.

Znanje, ki ga človek pridobiva s svojim proučevanjem, je lahko v mnogočem koristno. Danes še ne vemo, česa vsega bi se človek lahko naučil pri različnih življenjskih oblikah, kako bi jih lahko posnemal v svojo korist. Že to, kar se je naučil do sedaj, je dovolj za spoznanje, da je svoje znanje šele začel pridobivati.

Celo na področjih, kjer je človek že marsikaj raziskal, je dela ogromno. Zelene rastline opravljajo na primer presenetljivo delo: vodo in ogljikov dvokis spreminjajo v sladkor. Človek še vedno ne more razumeti tega procesa, ki je poznan kot fotosinteza, čeprav se že dvesto let trudi da bi ga raziskal. Laurence C. Walker, fiziolog za rastlinstvo, je izjavil: »Če  bi lahko razkrili to skrivnost, bi verjetno lahko ljudje v tovarni, ki ne bi bila večja kot povprečna šola, proizvajali toliko hrane, da bi z njo prehranili ves svet.« Vsemu človeštvu bi zelo koristilo, če bi se lahko še več naučili o rastlinskem in živalskem življenju. Če bi spoznali, kako so življenjske oblike odvisne druga od druge in razumeli njihove potrebe, bi nas to obvarovalo pred tem, da ne bi nehote motili življenjskega ravnotežja. Natančno znanje bi nam pomagalo, da ne bi škodovali sebi ali svojemu okolju. Če bi na primer točno vedeli, kakšne škodljive posledice bo imel DDT, in bi v skladu s tem znanjem tudi ravnali, ne bi prišlo do tako razširjenega onesnaženja. Toda na žalost je človek zelo nekritično uporabljal DDT. K čemu je to pripeljalo? Dr. Lorenzo Tomatis z Mednarodnega urada za raziskovanje raka v Franciji je izjavil: »Ni živali, ne vode, niti koščka zemlje, ki ne bi bil okužen z DDT.« Nekatere živali so v svojem organizmu s hrano nakopičile toliko DDT, da so zaradi tega poginile. Natančno znanje bi lahko preprečilo takšno tragično onesnaženje.

Človek bi se lahko še več naučil o zvoku, svetlobi, kemičnih reakcijah, elektroniki, rudninah in mnogih drugih neživih stvareh. Še zelo malo so raziskane neskončne prostranosti vesolja. In kakšno področje raziskovanja predstavlja vesolje! V njem je milijarde galaksij ali zvezdnih sestavov in v vsaki teh galaksij je morda milijarde zvezd. (Psalm 8:3, 4)

Ne smemo spregledati dejstva, da lahko živa in neživa narava tudi brez dolgoletnega študija zdramita človeško domišljijo in njegovo ustvarjalnost. Barve in oblike, ki jih opažamo v rastlinskem in živalskem svetu in tudi v neživi naravi, ne očarajo le očesa, ampak so lahko neizčrpen vir za umetnostno ustvarjanje. Ni vzroka za bojazen, da bo prišel čas, ko bi človeška ustvarjalnost ponehala ter bi zato življenje postalo nezanimivo in dolgočasno.

Recimo, da bi se nekoč le zgodilo, da bi človek vedel vse o Zemlji in njenem življenju. Bi bilo potem življenje dolgočasno? Premislimo! Praviloma naj bi človek v enem letu zaužil več kot tisoč obrokov. Do starosti štiridesetih let bi zaužil veliko več kot štirideset tisoč obrokov. Toda ali mu z leti postaja jed  vse bolj dolgočasna? Ali človeku, ki je užil že štirideset tisoč obrokov, jed diši kaj manj kot onemu, ki je pojedel polovico manj?

Razveseljujemo se lahko tudi stvari, ki se ponavljajo. Komu je na primer zoprno, če mu lahen veter pihlja v lice? Koga dolgočasi dotik človeka, ki ga ljubi; ali mu je v nadlego žuborenje potočka, bučanje valov, ki butajo ob obalo ali žvrgolenje in petje ptic? Kdo se na primer dolgočasi, kadar gleda čudovit sončni zahod, široko pretakajočo se reko, kristalno čista jezera, globoko padajoče slapove, bujno zelene travnike, palmov gaj ali veličastne gore? In komu bi bilo neprijetno vdihavati vonj nežnih cvetlic? (Glej Visoka pesem 2:11—13)

MOŽNOSTI ZA IZRAŽANJE LJUBEZNI

Toda večno življenje nam ne bi bilo v zadovoljstvo in ne bi imelo smisla, če bi bilo učenje in raziskovanje njegova edina vsebina. Že po naravi imamo ljudje potrebo ljubiti in biti ljubljeni. Če vemo, da smo drugim potrebni, da nas cenijo in ljubijo, si niti najmanj ne želimo umreti. Osrečuje nas zavest, da nas ljudje pogrešajo kadar odidemo, in da se veselijo, ko nas spet vidijo. Druženje s sorodniki in prijatelji, ki jih ljubimo, gradi in spodbuja. Srečni smo, če lahko kaj napravimo za ljudi, ki so nam pri srcu, in če poskrbimo za njihovo dobro.

Večno življenje bi nam dalo neskončne možnosti, da izkazujemo ljubezen in jo tudi užijemo. Imeli bomo dovolj časa, da bomo lahko spoznali naše bližnje, se naučili ceniti njihove dobre lastnosti in jim izkazati globoko ljubezen. Ljudje so med seboj zelo različni. Razlikujejo se po značajih, po načinu oblačenja, po tem, kakšno hrano imajo raje, kakšna arhitektura in kakšna glasba jim je bolj všeč in še po marsičem. Ne moremo si predstavljati, koliko časa bi potrebovali, da bi spoznali milijarde ljudi, jih začeli ceniti in se iz njihovih izkušenj in talentov kaj koristnega naučili. Ali ne bi bilo lepo spoznati vso človeško družino tako dobro, da bi nam vsak posameznik postal ljubljeni prijatelj?

Vse, kar nam lahko da večno življenje na Zemlji, je dragoceno in vredno veselja. Kako bi se lahko kdajkoli dolgočasili, ko pa se moramo še toliko  naučiti in to koristno uporabiti? Kako bi se naveličali drugim izkazovati neomejeno ljubezen? Profesor Ignace Lepp piše v svoji knjigi Smrt in njene skrivnosti:

»Kdor je doživel resnično ljubezen in kdor je bil zaposlen z intelektualnim delom, ve, da na teh področjih ni nobene nevarnosti za naveličanost. Znanstvenik, ki je vse svoje moči in ves svoj čas posvetil raziskovanju, dobro ve, da kolikor več se nauči, toliko več se mora še učiti in toliko večja je njegova želja za znanjem. Enako čuti, kdor resnično ljubi; za rast njegove ljubezni ni nobenih meja.«

Toda kdaj bomo lahko začeli izkoriščati vse te možnosti, ki jih nudi večno življenje? Kdaj bo Božje kraljestvo pod Kristusom vse to uresničilo? In če bi morali umreti, preden pride ta čas, ali je kakšno upanje, da zopet oživimo?