Poglavje 14

Kaj pomenijo »muke v jezeru ognjenem«?

KAJ bi napravil, če bi potem, ko si spoznal iz Biblije, da so mrtvi brez zavesti, našel biblijski stavek, ki omenja kraj mučenja? Ali se ti zdi prav zavreči vse druge stavke in vztrajati pri gledišču, da se po smrti le še morda nadaljuje zavestno bivanje? Ali pa boš ta stavek skrbno pregledal v povezavi z ostalimi, da bi ugotovil, kaj pravzaprav pomeni in kako ga je moč vskladiti z ostalo vsebino Biblije?

Tega problema se želimo dotakniti zato, ker se v biblijski knjigi »Razodetje« resnično govori o »mukah« v »ognjenem jezeru«. V Razodetju 20:10 piše: »In hudič, ki jih je zapeljeval, je bil vržen v jezero ognjeno in žvepleno, kjer sta tudi zver in laži prerok; in mučili se bodo noč in dan na vekov veke.« (Glej tudi Razodetje 19:20)

Kako so mučeni tisti, ki so vrženi v »ognjeno jezero«? Da tega izraza ne smemo prenagljeno razumeti dobesedno, pokaže značaj knjige Razodetje. Uvodne besede te knjige glasijo: »Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da pokaže hlapcem svojim, kaj se ima skoraj zgoditi; in je poslal angela svojega in po njem to v znamenjih oznanil hlapcu svojemu Janezu.« (Razodetje 1:1)

Iz teh besed se vidi, da je bilo Razodetje dano »v znamenjih«. Kako je potem z omenjenim »ognjenim jezerom« in »mukami«? Ali naj jih razumemo dobesedno ali pa gre pri tem prav tako le za »znamenja« ali prispodobe?

Vso stvar bomo bolje razumeli če ugotovimo, kdo je bil razen hudiča, »zveri« in »lažipreroka« še vržen v ognjeno jezero. V Razodetju 20:14, 15 piše: »In smrt in smrtna država sta bili vrženi v jezero ognjeno. To je smrt druga, jezero ognjeno. In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v jezero ognjeno.«

Ali lahko smrt in hades vržemo v dobesedno ognjeno jezero? Povsem očitno ne, ker nista ne predmeta  ne živali in ne človeka. Smrt je le stanje. Kako bi potem lahko pahnili v ognjeno jezero? Hades je le skupni grob vsega človeštva. Ali bi ga lahko potemtakem spravili v nekakšno jezero?

Seveda v Razodetju 20:14, 15 sploh ni rečeno, da gre za dobesedno jezero, ampak da je »jezero ognjeno« le znamenje oziroma prispodoba »druge smrti«. To se vidi tudi iz Razodetja 21:8: »Strahopetnim pa in nevernim in ostudnim in morilcem in nečistnikom in čarovnikom in malikovalcem in vsem lažnivcem, njim je delež v jezeru, gorečem z ognjem in žveplom, kar je druga smrt.«

Ker je ognjeno jezero prispodoba druge smrti, je z besedami, da bosta smrt in hades vržena vanj, samo mišljeno, da bosta za vedno uničena. To se tudi ujema z biblijskim pojasnilom, da bo ,odstranjen tudi zadnji sovražnik — smrt‘. (1. Korinčanom 15:26) A hades (skupni grob vsega človeštva), potem ko bo izpraznjen in »smrti več ne bo«, ne bo več potreben. (Razodetje 20:13, 21:4)

SIMBOLIČNE MUKE

Toda kakšne »muke« trpijo hudobni ljudje in tisti, ki so vrženi v »ognjeno jezero«? Brez zavestnega obstoja ne morejo občutiti dobesednih muk, kajne? V Svetem pismu pa ni nobenega potrdila za to, da mrtvi še kje živijo in se svoje okolice zavedajo. Zakaj potem govori Biblija o večnih mukah v »ognjenem jezeru?«

Ker je ognjeno jezero le prispodoba, morajo biti tudi njegove muke simbolične ali figurativne. To bomo bolje razumeli, če odpremo Biblijo in se seznanimo, kaj bo vrženo v »jezero ognjeno«. Mislili naj bi na to, da je »jezero ognjeno« simbol ali prispodoba »druge smrti«. Adamovo smrt, ki jo je vse človeštvo podedovalo od grešnega Adama in grešne Eve, ne moremo nikoli primerjati z nečem tako strašnim, čeprav je ta smrt »plačilo za greh«. (Rim. 6:23)

Jezus Kristus je primerjal stanje, v katerem so bili tisti, ki so umrli zaradi delovanja podedovanega greha — s spanjem. O Lazarju, ki je bil skoraj štiri dni v grobu, je n. pr. rekel: »Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim«. (Jan. 11:11) Celo sam Jezus je kasneje ležal nepolne tri dni v smrtnem  spanju. »Res pa je Kristus vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali«. (1. Kor. 15:20) Torej smrt je primerjana spanju, iz katerega obstoja prebujenje.

Za tiste, ki pretrpijo »drugo smrt«, ne obstoja nobenega tolažujočega upanja na vstajenje. Oni ne spijo. Oni ne bodo nikdar več obujeni iz uničenja, te »druge smrti«. Ker ostanejo v tem brezupnem stanju, bodo »mučeni na vekov veke«, kar pomeni — vedno zvezani, popolnoma nedejavni, brez vsakršnega bivanja, brez zavesti. Da lahko njihovo nedejavnost v drugi smrti primerjamo s trpljenjem zaprtega v ječi, se vidi iz Jezusove prilike o nehvaležnem in neusmiljenem hlapcu. O tem, kaj je gospodar ukrenil proti svojemu hlapcu, je Jezus rekel: »In gospodar njegov se razjezi in ga izroči mučiteljem, dokler ne poplača vsega, kar mu je bil dolžan.« (Matevž 18:34, Jeruzalemska Biblija) Iz prevoda Novi svet se vidi, kdo so bili ti mučitelji. Tam beremo: »In razsrjen ga izroči gospodar ječarjem (pripomba pravi: mučiteljem), dokler ne poplača vsega, kar je bil dolžan.«

Že samo dejstvo, da je »ognjeno jezero« prispodoba »druge smrti«, izključuje vsako misel, da bi to mogel biti kraj mučenja. V Bibliji ne najdemo niti najmanjšega namiga v zvezi s tem, da mrtvi trpijo; saj vendar ničesar več ne čutijo. O mrtvih v skupnem grobu vsega umrlega človeštva beremo v Bibliji: »Tam je nehalo krivičnikov dejanje, tam počivajo, ki jim je opešala moč; tam mirno leže vkup vsi zasužnjenci, ne slišijo več glasu priganjalca. Mali in veliki — tam eno je in isto, in hlapec je prost gospodarja svojega.« (Job 3:17—19)

Smrt, ki smo ji slej ko prej podvrženi vsi ljudje, napravi konec vsem vtisom in občutkom. Isto povzroči tudi »druga smrt«. Vendar za tiste, ki so kaznovani z »drugo smrtjo«, ni nobenega odpuščanja grehov, nobene rešitve po odkupnini. Taki ostanejo za vedno v tem stanju. Spomin na njih je pozabljen. (Izaija 66:24; Preg. 10:7)

Toda še preden bodo hudobni vrženi v »drugo smrt« ali popolno uničenje, bodo mučeni. To se vidi iz prispodobnih besed Razodetja 14:9—11: »Če kdo moli zver in podobo njeno in vzame znamenje na čelo ali na roko svojo, bo tudi on pil od vina srda Božjega, ki je čisto pripravljeno v časi jeze njegove, in se bo mučil v ognju in žveplu pred svetimi angeli  in pred Jagnjetom. In njih mučenja dim vzhaja na vekov veke in pokoja nimajo noč in dan, kateri molijo zver in podobo njeno in kdor sprejme znamenje njenega imena.« Toda kako bodo mučeni častilci »zveri« in njene »podobe«? Na to nam takoj odgovarjajo naslednje besede v Razodetju: »Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo.« (Razodetje 14:12)

Če bi se častilci »zveri« in njene »podobe« nahajali na dobesednem kraju muk, svetnikom ne bi bila potrebna stanovitnost. Malikovalci namreč ne bi imeli nobene moči in ne bi mogli škodovati zvestim Božjim služabnikom. Dokler pa še živijo in so na svobodi, morejo v svojem sovraštvu surovo preganjati »svetnike«.

Ker so v tej zvezi omenjeni »svetniki«, to razodeva, da so oni vzrok mukam hudobnih. Kako je to mogoče? Ker oznanjujejo vest, ki govori o skorajšnjem popolnem uničenju častilcev »zveri« in njene »podobe«. Ta vest muči te malikovalce in jim dan in noč ne da miru. Zato si prizadevajo napraviti vse, kar morejo, da bi zvestim Božjim služabnikom zaprli usta. Posledica tega je preganjanje, v katerem morajo »svetniki« ostati stanovitni. Ko bodo na koncu oboževalci »zveri« in njene »podobe« uničeni kakor z »ognjem in žveplom«, bo za vse veke nad njimi dokaz njihovega popolnega uničenja, kakor stalno se dvigajoč dim.

Popolnost tega uničenja se da dobro primerjati s tem, kar sta doživeli mesti Sodoma in Gomora. Učenec Juda piše: »Kakor Sodoma in Gomora ... so postavljena za zgled, ker trpe kazen večnega ognja.« (Juda 7) Ko je Juda pisal svoje pismo, je ogenj, s katerim sta bili uničeni ti dve mesti, že zdavnaj ugasnil. Toda neminljivi »večni« dokaz uničevalne moči tistega ognja je še danes pričujoč, ker ti dve mesti nikdar več nista bili obnovljeni.

VEČNE MUKE NISO ZDRUŽLJIVE Z BOŽJO OSEBNOSTJO

Da bodo uporniki kaznovani s popolnim uničenjem, ne pa z večnimi mukami, se ujema tudi s tem, kar je Jehova Bog razodel o sebi v svoji besedi,  Bibliji. Bog vsa svoja človeška in živalska stvarjenja ljubi.

Oglejmo si samo trenutek Božji zakon glede ravnanja z delovno živino: »Ne zaveži gobca volu, ko vrši žito.« (5. Mojzesova 25:4) Ta zapoved nam razodeva, kako je Bog čutil z nerazumnimi živalmi in je skrbel zanje. Vola Izraelci niso smeli pretepati in mu s silo preprečiti, da bi se najedel žita, ki ga je mlatil.

Še bolj kot z živalmi, čuti Bog z ljudmi in jih tudi veliko bolj ljubi. Jezus Kristus je rekel svojim učencem: »Ne prodajajo li pet vrabcev po dva vinarja? in ne eden izmed njih ni pozabljen pred Bogom. A vam so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Ne bojte se torej; boljši ste od mnogo vrabcev.« (Lukež 12:6, 7)

Ali ne bi bila nedosledna trditev, da Bog, ki do svojih stvarjenj goji takšna globoka čustva, nekatere ljudi dobesedno muči na večne čase? Kdo izmed nas bi želel samo eno uro gledati, kako nekdo trpi strašanske muke? Ali ni res, da se samo kruti ljudje veselijo, če vidijo druge trpeti? Ali se ne upira našemu čutu za pravičnost in vzbuja v nas ogorčenje, če slišimo, da je nek oče svojega sina zaradi neposlušnosti pretepel skoraj do smrti? Takšnemu očetu prav gotovo ne bi bili naklonjeni, pa čeprav bi bil otrok še tako hudoben.

Prav to Božje čustvovanje z nepopolnim človeštvom ima vpliv na naš moralni čut. Ogreje naše srce in nas približa Stvarniku. Premislimo samo to: čeprav ljudje zaslužijo kazen, Bogu ni prijetno, da jih mora kaznovati. Prerok Jeremija je razglasil Božjo sodbo nad nezvestim Jeruzalemom z besedami: »Marveč, ko je užalostil, se tudi usmili po obilosti dobrot svojih. Nikakor ne muči iz srca, ne žali otrok človeških.« (Žalostinke Jeremijeve 3:32, 33)

Kako bi mogel Jehova Bog na vse veke gledati mučenje hudobnih, ko pa vendar ni v njegovem srcu, da bi žalostil ali stiskal ljudi, ki so vredni kazni? Kakšnemu namenu bi to pravzaprav služilo? Po nebiblijskem nauku o »peklenskem ognju«, ki ga uči duhovništvo, za mučene ni nobene možnosti za spreobrnitev ali spremembo njihovega položaja, čeprav bi se radi pokesali. Toda Božja beseda nedvoumno pove, da bodo hudobni, ki se ne bodo spremenili kaznovani s popolnim uničenjem, ne pa z mučenjem.

 Ker smo spoznali, da je Jehova ljubeči in pravični Bog smo lahko trdno prepričani, da ima zares čudovite namene z ljudmi, ki mu želijo služiti. Zato želimo na osnovi Biblije iskreno spoznati vse njegove ljubeče ukrepe, da osvobodi Človeštvo bolezni in smrti.