Poglavje 5

Kaj razumemo z izrazom duša?

KAJ si ti? Ali te sestavljata dve osebi v eni? Imaš človeško telo z možgani, srcem, očmi, ušesi, jezikom itd., v katerem živi nevidna duhovna oseba, popolnoma ločena od tvojega mesenega organizma, imenovana »duša«? Če je to res, kaj se zgodi, ko umreš? Ali umre samo telo, duša pa živi naprej? Ali se lahko o tem zanesljivo prepričaš?

Skoraj vse religije učijo, da pomeni smrt za človeka le konec sedanjega obstoja. To verovanje ni razširjeno le med takoimenovanim krščanskim prebivalstvom Severne in Južne Amerike, Evrope in Avstralije, ampak tudi v nekrščanskih deželah Azije in Afrike. V knjigi Funeral Customs the World Over (Pogrebni običaji po vsem svetu) piše: »Pripadniki večine kulturnih krogov verujejo, da telo ob smrti nekaj zapusti in živi naprej.«

V nekrščanskih religijah igra verovanje v neumrljivost duše pomembno vlogo. V najznamenitejšem delu hindujske književnosti, v Bhagavadgiti, je na primer zelo natančno povedano, da duša ne umre. To je navedeno kot razlog za to, da se v vojnah lahko ubija. Tam beremo:

»Telesa utelešenega (duša) večnega, neuničljivega

in neskončnega so minljiva,

pravimo.

Zato se bojuj, Bharata!

Kdor ga smatra za ubijalca,

in kdor misli, da se ga lahko ubije,

oba sta v nevednosti.

ono ne ubija, niti se ga ne more ubiti.

Ni bilo rojeno, ono ne umre,

nikoli ni bilo nič, niti to ne bo v prihodnosti.

Je nerojeno, nespremenljivo, večno, prastaro

in se ga ne more ubiti v ubitem telesu.«

(Bhagavadgita, drugi spev, 18—20, iz sanskrta prevedla Hertha Martens).

In kaj je duša, o kateri se tu govori? Čeprav so Hindujci prepričani, da je duša neumrljiva, jo opisujejo z nedoločnimi besedami. V spisu Hinduizem piše Swami Vivekanada:

»Hindujec veruje, da je duša krog, katerega središče je v telesu, njegovega oboda pa ni nikjer. Smrt pomeni le to, da se je to središče iz enega telesa prestavilo v drugo.

 Duša prav tako ni vezana na stanje materije. V svoji bitnosti je svobodna, nevezana, sveta, čista in popolna. Toda kakorkoli že, je vezana na materijo in se smatra za materijo.«

Kaj na splošno verujejo člani krščanskih cerkva? Profesor Oskar Culman (Teološka fakulteta univerze v Baselu in univerze v Parizu) piše v knjigi Nesmrtnost duše ali vstajenje mrtvih:

»Ako vprašamo danes povprečnega kristjana, najsi bo katolika ali protestanta, izobraženca ali ne, kaj uči Nova zaveza o osebni usodi človeka po smrti, potem bomo le z majhno razliko dobili odgovor: ‚Neumrljivost duše‘.«

Na vprašanje kaj je »duša«, dajejo člani krščanskih cerkva nejasne in nedoločne odgovore. Kakor pripadniki nekrščanskih religij, tudi oni nimajo nobene jasne predstave o nesmrtni duši. Zato se postavlja vprašanje: Ali uči Biblija, da je duša nesmrtni del človeka?

JE DUŠA NEUMRLJIVA?

V mnogih biblijskih prevodih sta hebrejska beseda nefeš in grška beseda psyhe, prevedeni z »duša«. (Poglej na primer Ezekiel 18:4 in Matevž 10:28 v Ekumenski prevod, katoliški prevod iz leta 1958, Stvarnost — hrvaški). Že omenjeni hebrejska in grška beseda se prevajata tudi z »bitje«, »stvarjenje« in »oseba«. Čeprav sta obe besedi, nepheš in psyhe, v tvoji Bibliji (kakor v prevodu Novi svet) dosledno prevedeni z »duša«, ti bo pregledovanje tekstov, v katerih se pojavljata ti besedi, pomagalo spoznati, kako je Božje ljudstvo starega časa razumelo te izraze. Potem boš lahko sam odločil, kaj je pravzaprav duša.

O ustvaritvi prvega človeka Adama beremo v prvi knjigi Biblije: »Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja in tako je postal človek živa duša (nefeš).« (1. Mojzesova 2:7) Zapomnimo si, da v Bibliji ni rečeno: »Človek je dobil dušo«, ampak: »Človek je postal živa duša.«

Ali so kristjani prvega stoletja z besedo »duša« razumeli kaj drugega? Ne. V delu Biblije, ki ga mnogi imenujejo »nova zaveza«, je poročilo o Adamovi ustvaritvi navedeno kot resničnost: »Tako je tudi pisano: ‚Postal je prvi človek Adam duša živa‘«. (1. Korinčanom  15:45) V izvirnem tekstu je za besedo »duša« izraz psyha. Kakor hebrejska beseda nefeš, tako tudi grška beseda psyha označuje kot »dušo« človeka samega, ne pa nekega nevidnega duha, ki bi v njem prebival. S pravico so nekateri biblijski prevajalci pri prevajanju 1. Mojzesove 2:7 in 1. Korinčanom 15:45 uporabili besede »bitje«, »stvarjenje« in »oseba« (Herder-Biblija; New English Bible, v The Bible in Living English je v 1. Mojzesovi 2:7 uporabljena angleška beseda za »osebo«, v 1. Korinčanom 15:45 pa angleški izraz za »dušo«; Zunz uporablja v 1. Mojzesovi 2:7 izraz »življenje dihajoči).

Upoštevanja vredno je tudi to, da se besedi nefeš in psyhe uporabljata tudi za živali. O ustvaritvi vodnih in kopenskih živali beremo v Bibliji: »In reče Bog: Obilo naj rode vode gibkih, živih duš (»živečih živali«, Luther: »živih stvari«, New English Bible) in ptice naj letajo nad Zemljo ... In ustvaril je Bog velike morske živali in vse žive duše, ki se gibljejo ... Rodi naj Zemlja žive duše po njih plemenih, živino in laznino in zveri zemeljske po njih plemenih!« (1. Mojzesova 1:20, 24, prevod Novi svet).

Vendar niso samo v prvi knjigi Biblije živali označene kot duše, ampak jih Sveto pismo imenuje duše od svoje prve do zadnje knjige. Tako beremo: »In vzemi od vojščakov, ki so šli v boj, davek za Jehovo, po eno dušo (nefeš) od petsto, izmed ljudi, govedi, oslov in drobnice«. (4. Mojzesova 31:28, NS prevod) »Pravični skrbi za duše (nefeš) živine svoje«. (Pregovori 12:10, NS prevod) »In umrje vsaka duša (psyhe), kar jih je v morju«. (Razodetje 16:3)

Besedo »duša« s polno pravico uporabimo za živali. To je v soglasju s temeljnim pomenom hebrejske besede nefeš. Ta beseda naj bi potekala iz besednega korena, ki pomeni »dihati«. Dobesedno je duša potemtakem »dihajoči«, a živali vendar tudi dihajo. So živeča, dihajoča stvarjenja.

Kadar se besedi nefeš in psyhe uporabljata za človeka, največkrat pomenita celo osebo. Tako beremo v Bibliji, da se človeška duša rodi. (1. Mojzesova 46:18) Lahko je ali se posti. (3. Mojzesova 7:20; Psalm 35:13) More tudi jokati in se pogrezniti. (Jeremija 13:17; Jona 2:7, NS prevod) Duša lahko prisega, nekaj poželi ali se prestraši. (3. Mojzesova 5:4, NS prevod; 5. Mojzesova 12:20; Dejanje apostolov 2:43) Nekdo  lahko dušo ugrabi. (5. Mojzesova 24:7, NS prevod) Dušo se lahko preganja in vklene v železo. (Psalm 7:5; 105:18) Ali niso vse to reči, ki jih more napraviti le oseba iz mesa in krvi in jih lahko prizadenemo le takšnemu človeku? Ali ti biblijski teksti ne dokazujejo razločno, da je z besedo »duša», kadar se nanaša na človeka, mišljen cel človek?

Do takšnega sklepa so prišli tudi številni katoliški, protestantski in židovski biblijski učenjaki dvajsetega stoletja. Pazimo, kaj pravijo v svojih komentarjih:

»Znana vrsta v 1. Mojzesovi (2:7) ne potrjuje, kakor se večkrat misli, da je človek sestavljen iz telesa in duše. Potrjuje le, da je Bog ustvaril človeka, zemeljski prah in je potem to negibno stvar oživel z oživljajočim dihom, ki ga je vdihnil v njegove nosnice. S tem je človek postal živo stvarjenje, kar je na tem mestu tudi edini pomen izraza nefeš (duša). (H. Wheeler Robinson z Regents Park College, London, v Časopisu za znanost stare zaveze, Zv. 41, leto 1923).

»Ne smemo misliti, da človek ima dušo; on je duša«. (E. F. Kevan, rektor londonskega Biblijskega kolega v The New Bible Commentary 1. 1965, 2. izdaja, str. 78)

»Duša po S[tari] Z[avezi] ni del človeka, ampak je cel človek — človek kot živa stvar. V Novi zavezi ima ta pojem podoben pomen in sicer pomeni človeško življenje — življenje posameznega razumnega stvarjenja«. (New Catholic Encyclopedia, 1. 1967, zv. 13, str. 467).

Biblija ne pravi, da imamo dušo. »Nefeš« je oseba sama, njena potreba po hrani, kri v njenih žilah, njena celotna bit«. (Dr. H. M. Orlinsky, Hebrew Union, College, navedeno v New York Times dne 12. oktobra 1962).

Ali se ti zdi nenavadno, da učenjaki, ki imajo različno religiozno prepričanje, pravijo, da je duša človek sam? Ali si bil ti tako naučen? Ali pa so te učili, da je duša nesmrtni sestavni del človeka? Če je tako, kako je vplival ta nauk na tebe? Ali si denar, ki bi ti bil potreben za življenjske potrebe, izdajal v religiozne namene? Ali je mogoče, da cerkev, ki ji pripadaš, ni bila poštena z ozirom na ta nauk? Kdo ima prav: cerkev ali njeni učenjaki?

Če imajo prav učenjaki, ki pravijo, da je človeška duša človek sam kot celota, vključno z njegovim telesom iz mesa in krvi, potem moremo pričakovati, da nam Biblija govori o umrjoči duši. Je res tako? Da. V Bibliji beremo, da se lahko nefeš »ubrani«, »otme« ali »reši« smrti. (Psalm 78:50, 116:8, Jakob 5:20) Čitamo tudi: »Ne udarimo duše njegove do smrti«. (1. Mojzesova 37:21, NS prevod) »Tja naj ubeži ubijalec,  ki neradevoljno ubije dušo«. (4. Mojzesova 35:11, NS prevod) »Njih duša umrje v mladosti«. (Job 36:14) »Duša, ki greši, umrje«. (Ezekiel 18:4, 20)

Ali ni mogoče vsaj pri nekaterih biblijskih tekstih, ki prevajajo besedo v originalnem tekstu z »duša«, označeno nekaj, kar ob smrti zapusti telo in je nesmrtno? Kako je z naslednjimi stavki? »In zgodi se, ko ji je uhajala duša in je umirala, da imenuje ime njegovo Benoni.« (1. Mojzesova 35:18) »Jehova, Bog moj, prosim, naj se vrne tega dečka duša zopet vanj!« (1. Kraljev. 17:21) »Pomirite se; kajti duša njegova je v njem.« (Dejanje apostolov 20:10) Ali ne pokažejo te vrste, da je duša nekaj, kar lahko živi neodvisno od telesa?

Stavek v Jobu 33:22, ki je napisan v pesniškem slogu imenovanem paralelizem, je ključ za razumevanje teh vrst. V tem stavku sta besedi »duša« in »življenje« uporabljena kot sinonima ali soznačnici. Lahko bi ju tudi zamenjali, pa ne bi bil spremenjen pomen tega stavka. V njem beremo: »In duša njegova se bliža jami in življenje njegovo pogubnikom.« Ta vrsta s paralelnimi stavčnimi členi pokaže, da more beseda »duša« pomeniti človeško življenje; kadar se torej govori o odhodu duše, moramo s tem razumeti konec življenja nekega človeka.

Naj navedemo primer! Nekdo morda pove, da je njegovega psa povozil tovornjak in je pri tem »izgubil življenje«. Ali hoče s tem reči, da je življenje zapustilo psa in obstoja še naprej? Ne, on samo na slikovit način izraža misel, da je žival poginila. Prav tako je, kadar pravimo za človeka, da je »izgubil življenje«. S tem ne mislimo, da njegovo življenje obstoja še nekje — neodvisno od telesa. Podobno je tudi glede izraza »izgubiti svojo dušo«, kar ne pomeni, da duša še živi naprej po smrti, ampak le to, da smo izgubili »svoje življenje, svojo dušo«. To je priznano tudi v delu The Interpreter’s Dictionary o£ the Bible. Tam beremo:

»‚Odhod‘ nefeš (duše) moramo smatrati kot slikovit govor, ker ona ne more neodvisno od telesa živeti naprej, temveč umre skupaj z njim (4. Mojzesova 31:19 in Sodniki 16:30, NS prevod; Ezekiel 13:19). Noben biblijski stavek nam ne daje pravice govoriti, da se »duša« ob smrti loči od telesa.«

 POREKLO TAKŠNEGA MIŠLJENJA

Iz Svetega pisma se vidi, da človek nima nobene neumrjoče duše, ampak je on sam duša. Kako pa je mišljenje, da ima človek nesmrtno dušo, prišlo v cerkve krščanstva? Danes se javno priznava, da se je to zgodilo pod vplivom poganske grške filozofije. Profesor Douglas T. Holden piše v svoji knjigi Death Shall Have No Dominion (Smrti ne bo več):

»Krščanska teologija je bila tako zelo prepojena z grško filozofijo, da je vzgojila posameznike, ki v devetih desetinah mislijo grško, a v eni desetini krščansko.«

V katoliškem časopisu Comonweal 15. januarja 1971, se priznava, da je predstava o neumrljivi duši, ki je bila razširjena v »poznem židovstvu in zgodnjem krščanstvu« verjetno »dediščina Aten«.

Kdo je odgovoren za takšno mešanje poganskega, grškega mišljenja s krščansko miselnostjo? Ali ni to duhovščina? Gotovo niso člani krščanskih občin postavili tega nauka, ki ga sedaj biblijski učenjaki odkrito označujejo za nebiblijskega.

Toda na čem je koreninila religija starih Grkov? Kakor smo že omenili, imamo prepričevalne dokaze, da je na religiozne predstave Grkov in drugih ljudstev vplivala miselnost Babiloncev. O babilonskih predstavah v zvezi z dušo beremo v delu The International Standard Bible Encyclopedia:

»Verovali so, da človeška duša živi še po smrti ... Babilonci ... so jim (mrtvim) večkrat prilagali predmete, ki naj bi jih uporabljali pri svojem nadaljnjem življenju ... V tem prihodnjem svetu naj bi bile med mrtvimi tudi razlike. Za tiste, ki so padli v bojih, je bilo še posebej poskrbljeno. Na grobove so jim dajali svežo vodo, da bi lahko pili. Kdor ni imel potomcev, ki bi na njegov grob lahko prinašali daritve, je moral trpeti veliko pomanjkanje in bolečine.«

Brez nadaljnjega se je utegnilo zgoditi, da so Grki jedro svojih predstav o neumrljivosti duše povzeli po Babiloncih, a grški filozofi so jih potem izoblikovali.

Podoben postopek se je po vsej verjetnosti zgodil tudi pri nekrščanskih religijah, ki obstajajo še danes. Če na primer primerjamo staro kulturo doline Inda, kjer je hinduizem vodilna religija, s kulturo Mezopotamije, potem ugotovimo pomembno sličnost. Sem spadajo stavbe, kakor so zikurati, ali stopničasti stolpi  v Mezopotamiji, ki so služili v religiozne namene, in slikovna pisava, ki je zelo podobna staromezopotamski. Znani asiriolog profesor Samuel N. Kramer domneva na osnovi svojih raziskav, da se je v dolini Inda naselilo ljudstvo, ki je pribežalo iz Mezopotamije, ko so Sumerci zavladali nad to pokrajino. Tako ni prav nič težko razumeti, kje je hinduizem dobil svojo predstavo o nesmrtni duši.

S tem je dokazan izvor verovanja, da ima človek neumrljivo dušo, v religiji starih Babiloncev. Iz Babilona si je utrlo pot vse naokrog. Kakor nam sporoča Biblija, je prišlo v Babilonu do upora proti Bogu. Že samo to bi bil zadosten vzrok, da na ta nauk gledamo s pridržkom. Vendar ne smemo pozabiti še tega, da je kakor smo že videli, tudi v nasprotju z Biblijo.

Ali ni mišljenje, da je duša neumrljiva, poleg tega še v protislovju s tem, kar opazuješ ti sam? Kaj se na primer zgodi, če nekoga udarijo do nezavesti, če omedli ali pa dobi v bolnišnici narkozo? Če bi bila »duša« resnično nekaj ločenega od telesa in bi lahko živela neodvisno od njega kot z razumom obdarjeno nekaj, tako da niti smrt in njen učinek ne bi mogla ogroziti njenega obstoja, — zakaj se potem človek v nezavesti ne zaveda ničesar, kar se dogaja okrog njega? Zakaj mu moramo kasneje povedati, kaj se je v tem času godilo? Če njegova »duša» po smrti telesa lahko vidi, sliši, občuti in misli, kakor to na splošno učijo religije, zakaj ohromijo te funkcije z nečim, kar je veliko manj izrazito kot sama smrt (na primer začasna nezavest)?

Truplo, bodisi človeško ali živalsko, se polagoma zopet pretvori v zemeljske prvine. V zvezi s smrtjo ni niti najmanjše opore, po kateri bi mogli sklepati, da bi obstajala nesmrtna duša.

UČINEK NAUKA O NEUMRLJIVOSTI DUŠE

Kar se veruje v zvezi z dušo, ima daljnosežne posledice. Nauk, da ima človek neumrljivo dušo, je bil izkoriščen za to, da bi v vojnem času potolažili vest ljudstva. Voditelji duhovništva so pri teh ljudeh zbudili vtis, da ubijanje ni nič hudega, ker padli v resnici niso mrtvi. Vojakom se je govorilo, da pride v nebesa vsak, kdor pade v boju proti sovražniku. Značilna je  naslednja izjava, ki jo je priobčil New York Times 11. septembra 1950: »Včeraj je bilo v katedrali sv. Patricija rečeno zaskrbljenim staršem, katerih sinovi so bili poklicani v vojsko, da je smrt na bojnem polju del božanskega načrta, da naseli »nebeško kraljestvo«. Tukaj izraženo mnenje se le malo razlikuje od starobabilonskega nauka, po katerem uživajo padli v vojni posebne ugodnosti.

Biblijski nauk o duši je bil tako spremenjen in to je prispevalo omalovaževanju čoveških živjenj. Ljudje so se čutili odvisne od velikih religijoznih sestavov, ki so po krivici trdili, da skrbijo za njihove duše.

Kaj boš napravil sedaj, ko vse to veš? Ljudje, pripadajoč organizacijam, ki učijo laži, očitno ne morejo biti všeč pravemu Bogu, »Bogu resnice«, ki sovraži laž. (Psalm 31:5; Pregovori 6:16—19; Razodetje 21:8) Ali želiš pripadati verski skupnosti, ki ni bila poštena do tebe?

 [Slike na strani 34]

ONI VSI SO DUŠE