Poglavje 2

Kako vpliva smrt na vsakdanje življenje ljudi?

VEČINI ljudi ni vseeno, kaj vpliva na njihovo življenje in na življenje njihovih bližnjih. Toda le malo jih je pripravljenih govoriti o smrti in kaj več o njej razmišljati.

Seveda znanje o smrti ni nekaj osrečujočega, vendar je to dejstvo, ki ima povsem določen vpliv na naše vsakdanje življenje. Kdo med nami ne pozna bolečine in občutka notranje praznine, ki ju občutimo ob izgubi ljubljenega prijatelja ali življenjskega tovariša? Smrtni primer v družini utegne popolnoma spremeniti vse njeno življenje. Morda jo oropa rednih dohodkov, gotovo pa zbudi občutek osamljenosti in potrtosti.

Kakorkoli je že smrt neprijazna, vendar je to vsakdanje dogajanje, s katerim moramo računati. Prav zato ne smemo nekaterih problemov v zvezi s tem kar naprej odlagati, kajti jutri bo morda za odgovor nanje že prepozno.

Kako deluje to nate? Ali imaš večkrat občutek, da moraš v brezupju užiti v življenju vse, kar ti daje, samo zato, ker je tako kratko? Ali pa si morda naklonjen verovanju v usodo, ko si govoriš: »Naj bo, kakor mora biti«.

VEROVANJE V USODO

Danes veruje mnogo ljudi, da o smrti in življenju odloča usoda. To je osnovno stališče več kot 477 milijonov hindusov. Fatalistično mišljenje najdemo takorekoč vsepovsod. Ali že nisi kdaj slišal koga govoriti: »Tako je moralo biti«, »Njegov čas se je iztekel«, ali: »Ušel je smrti, ker še ni bil na vrsti«? Takšne izjave slišimo velikokrat v zvezi z nesrečami. Ali so umestne? Upoštevajmo naslednji primer:

Med letalsko prireditvijo na pariškem Aero-salonu leta 1973, je eksplodiralo sovjetsko nadzvočno letalo TU-144. Vsa posadka je pri tem izgubila življenje.  Ogromne razbitine letala so se zrušile na pariško predmestje Goussainville. Neka žena je ravnokar zaprla za seboj vrata v spalnici, ko je velika razbitina prebila steno spalnice in popolnoma razdejala njeno opremo. Žena je ostala nepoškodovana.

Vendar so bile tudi žrtve, npr. trije vnuki starejše žene, — toda ona, babica, je ušla smrti.

Ali so ti trije otroci in ostale žrtve izgubili življenje, ker so »bili na vrsti«, ali ker je »potekel njihov čas?« Ali so bili obvarovani, ker njihova usodna ura še ni prišla?

Kdor na ta vprašanja odgovori z DA, veruje, da ne moremo ukreniti prav ničesar, da bi preprečili smrt človeka, ki mu je potekel čas. Takšni menijo, da ne moremo uiti temu, kar nam je določila usoda, čeprav bi napravili vse varnostne ukrepe. Podobno so mislili tudi stari Grki. Verovali so, da usmerjajo človeško življenje tri boginje usode: Kloto, Lahesis in Atropos. Boginja Kloto naj bi tkala življenjsko nit, Lahesis naj bi določila njeno dolžino, a boginja Atropos naj bi jo prerezala, ko bi čas potekel.

Ali je verovanje v usodo razumno? Vprašaj se: Zakaj upada število smrtnih primerov v prometnih nesrečah, kadar ljudje upoštevajo cestno-prometne predpise, in zakaj narašča, kadar jih kršijo? Zakaj zakrivijo večino smrtnih nesreč v prometu malomarnost, alkohol in neupoštevanje prometnih predpisov, kakor je to dokazano? Zakaj v deželah, kjer se pripisuje velik pomen zdravstveni negi in kjer je dovolj hrane, živijo ljudje v povprečju mnogo dlje kot tam, kjer ni tako? Zakaj umre zaradi pljučnega raka več kadilcev kot nekadilcev? Se to lahko zares pripiše vodstvu nekakšne slepe usode, nad katero nimamo moči? Ali ni prav obratno? Ali niso vzroki za to, kar doleti človeka?

Ali se ne zgodi marsikakšna smrtna nesreča, ker se je človek po naključju znašel v nevarni situaciji? Naslednje naj nam služi kot ponazoritev: Nekdo vsak dan ob istem času odhaja od doma na delo. Neko jutro gre mimo sosednje hiše pa sliši iz nje ropot in krike. Pospeši korak in ravno ko hoče zaviti okoli vogala, ga zadene strel, ki je zgrešil pot. Bil je smrtno zadet, ker je prepozno zavil okoli vogala; takšne okoliščine se ni moglo predvideti.

 Modri pisec biblijske knjige »Propovednik« je rekel, potem ko je opazoval, kaj se dogaja v življenju: »Obrnil sem se, in videl sem pod soncem, da ni hitrim zagotovljen tek, ne junakom zmaga, tudi ne modrim kruh, a tudi ne razumnim bogastvo, in tudi ne veščakom priljubljenost, kajti čas in razmere naklanjajo vse.« (Propovednik 9:11)

Človek, ki se zaveda tega, bo spoštoval prometne predpise in se ne bo po nepotrebnem izpostavljal nevarnostim, v nasprotju z onim, ki meni, da je varen pred smrtjo, dokler ne poteče njegov »čas«. Spoznal bo, da lahko verovanje v usodo škoduje njemu in drugim. Ako to spoznanje razumno uporabimo, si morda s tem za dolgo podaljšamo življenje.

Nasprotno bi verovanje v usodo utegnilo nekoga zapeljati k zelo drznim dejanjem in povzročiti, da se ne bi informirali o stvareh, ki bi morda trajno vplivale na nas in naše družine.

 ŽIVETI SAMO ZA SEDANJOST

Razen fatalističnega mišljenja so vplivali na postopke ljudi tudi dogodki tega dvajsetega stoletja.

Na kratko hočemo pregledati, kaj vse se je zgodilo. Milijone ljudi je padlo kot žrtve vojn, zločinov, nemirov in lakote. V zastrašujočem obsegu se onesnažujeta za nas življenjsko važna zrak in voda. Življenje človeka je očitno ogroženo od vseh strani. In prav ničesar nam ne daje resničnega jamstva za to, da bo človeštvo v najbližji bodočnosti zmoglo rešiti svoje probleme. Življenje se zdi vedno bolj negotovo. K čemu je to pripeljalo?

Velik del zemeljskega prebivalstva živi samo za sedanjost. Ti ljudje stremijo samo za tem, da bi sedaj po možnosti čim več užili. Čutijo, da jih k temu nekaj žene, kajti pravijo, da živijo vendar samo enkrat. V Bibliji je zelo točno opisano njihovo stališče z naslednjimi besedami: »Jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!« (1. Kor. 15:32)

Nekateri se obračajo k alkoholu in mamilom, da bi ušli neizprosnim resničnostim življenja. Drugi postanejo sužnji vseh mogočih seksualnih razvratnosti — nečistosti, prešuštva, homoseksualnosti, lezbijske ljubezni, — ki so kot ventil za njihov obup in nemir, ki sta jih zgrabila zaradi tako kratkega življenja. V knjigi Smrt in njene skrivnosti piše:

»Kljub temu lahko domnevamo, da ima strah pred kolektivno smrtjo veliko močnejši vpliv na podzavest kot na zavest naših mnogih »normalnih« sodobnikov. Ta vpliv na podzavest bomo morda morali vsaj deloma pripisati zmedi našega časa, ki se kaže v neutemeljenih zločinih, v strasti po uničevanju ..., v seksualnosti in neprestano naraščajočem pospeševanju življenjskega ritma. Celo v glasbi in modernih plesih se vidijo izrazi obupa človeštva, ki nima več vere v bodočnost.«

Kakšen je učinek tega, če živijo ljudje samo za sedanjost, kot da ne bi bilo nobene bodočnosti?

Ljudje, ki se predajajo alkoholu in se opijajo, morda za nekaj časa pozabijo svoje skrbi. Toda pri tem žrtvujejo svoje dostojanstvo in marsikdaj v pijanosti poškodujejo sebe ali druge. Slednjič spoznajo, da jih naslednji dan ne mučijo samo minule skrbi, ampak jih poleg tega boli še glava.

Uživalci mamil plačajo prav tako visoko ceno za svoj poizkus ubežati resničnosti. Mnogi čutijo trajne  telesne in duševne posledice. Razen tega se utegnejo spuščati v krajo ali prodajajo lastna telesa, da bi lahko sužnjevali tej zahtevni pregrehi.

Kako pa je s promiskuiteto ali svobodnimi spolnimi odnosi? Ali so ljudje, ki pogosto menjajo spolne partnerje, srečnejši v svojem življenju? Nikakor, ampak obratno! Posledice so v mnogih primerih gnusne spolne bolezni, nezaželena nosečnost, nezakonski otrok, splav, omajan zakon, vroče ljubosumje, prepir in celo umor.

Seveda je mnogo ljudi, ki ne živijo takšnega zavoženega življenja. Toda kljub temu jih hote ali nehote trpinči pritisk, ki ga prinaša s seboj spoznanje, da hitijo proti smrti. Ker se zavedajo, da je čas omejen, stremijo morda za tem, da bi v svetu čim prej napredovali. S kakšnim izidom! Njihove zahteve po materialnih dobrinah jih mogoče napeljejo, da postanejo nepošteni. V biblijski knjigi »Pregovori« najdemo naslednje resnične besede: »Kdor pa je nagel, da bi obogatel, ne bode brez kazni«. (Pregovori 28:20) Vendar to še ni vse.

Za napredovanje v materialnem pogledu se uporabi zelo veliko časa in moči. Tako preostane za družino le malo časa. Materialno so otroci sicer dobro preskrbljeni. Toda ali so deležni vzgoje, vodstva in opominov, kar je pogoj za to, da bi zrastli v mlade može in žene, ki imajo čut odgovornosti? Mnogi starši priznajo, da imajo le malo časa za svoje otroke; toda ne uvidijo, zakaj naj bi bili zato zaskrbljeni — dokler ni prepozno. Res je zelo mučno zvedeti, da je njihov sin zaprt ali da mladoletna hči pričakuje nezakonskega otroka.

Ali vse to, kar se danes dogaja, ne pokaže razločno, da bi se mnogi ljudje morali naučiti, kako bi bolj razumno živeli; čeravno je življenje tako kratko?

Čeprav se smrti — kot kaže — ne moremo izogniti, vendar se mnogi ljudje ne odrečejo svojim moralnim načelom in se ne vdajo usodi. Nasprotno! Stotisoče je takšnih, ki živijo danes koristno življenje, ker zavest, da hitijo proti smrti, ne vpliva nanje neugodno.

BOLJŠA POT

Če pravilno opazujemo, potem se iz smrti lahko kaj koristnega naučimo. Kadar nam smrt nekoga vzame, nam to koristi, vsaj v toliko, ker nas spodbudi,  da razmislimo o tem, kako živimo. Pred približno tri tisoč leti je rekel mož, ki je skrbno opazoval ljudi: »Dobro ime je boljše nego dišeče mazilo in dan smrti boljši nego dan rojstva. Bolje je iti v hišo žalosti nego v hišo pojedine, ker v njej se vidi konec vseh ljudi, in živeči si to vtisne v srce ... Srce modro je v hiši žalosti, bedakov srce pa je v hiši veselja.« (Prop. 7:1—4)

Tukaj Biblija ne priporoča, da bi dajali prednost žalovanju pred veseljem, ampak govori o času, ko družina žaluje za svojim sorodnikom, ki jim ga je iztrgala smrt. Vsekakor ne smemo teh ljudi, ki so doživeli bolečo izgubo takrat pozabiti in se enostavno naprej predajati veseljačenju ter prirejati slavne pojedine. Zakaj kakor je smrt napravila konec načrtom in dejanjem onega umrlega, tako lahko prekriža tudi naše načrte in dela. Dobro bi se bilo vprašati: »Kaj delam s svojim življenjem? Ali si pridobivam dobro ime, oziroma dober sloves? Kako prispevam k sreči in zadovoljstvu drugih?«

Naše »ime« ne pridobi svoje prave pomembnosti pri našem rojstvu, ampak v teku našega življenja, ker šele tedaj postane istovetno s človekom, kakršni smo. Oseba, katere srce je v »hiši žalosti«, je človek, ki razmišlja in mu je veliko do tega, kako živi, ne glede na to, kako kratko bi utegnilo biti življenje. Ima ga za nekaj dragocenega. Ni niti površen, niti lahkomiseln (kar je značilno za ljudi, ki se zbirajo na krajih, kjer se uživa v jedi in pijači), ampak se trudi, da bi živel razumno in smiselno. S tem pa prispeva k sreči in blaginji svojih bližnjih.

Kako pa lahko ugotovimo, če živimo sedaj tako, kakor bi bilo za nas najbolje in če živimo resnično smotrno? Da bi to mogli presoditi, rabimo vodstvo. Vedno več iskrenih ljudi na vsem svetu prihaja do sklepa, da je najbolj zanesljivo vodstvo Biblije. Ti ljudje so se z njo podrobneje ukvarjali. To jim je omogočilo, da sedaj resnično smotrno živijo. S tem so spoznali tudi čudovito upanje za bodočnost, upanje, da bodo živeli v pravičnih razmerah na Zemlji. Pridobili so si spoznanje, da je Božja volja, naj ljudje živijo, ne pa, da umrejo.

[Slika na strani 11]

Ali veruješ, kakor stari Grki, da je življenje določeno od usode?