Poglavje 20

Kdo bo blagoslovljen z vstajenjem?

V ZVEZI z vstajenjem mrtvih se postavlja mnogo vprašanj. Kdo bo vstal? Tudi otroci? Celo dojenčki? Ali bodo vstali pravični in nepravični? Bodo tisti, ki so bili poročeni, zopet združeni s svojim prejšnjim zakoncem?

Biblija nam vstajenja ne pojasnjuje do vsake podrobnosti. Vendar vsebuje čudovito upanje, da bodo mrtvi zopet poklicani v življenje in navaja dovolj posameznosti za utrditev naše vere v to obljubo. Ali naj samo zato, ker so v njej zamolčane nekatere podrobnosti, dvomimo v zanesljivost te obljube?

Od prijateljev ne pričakujemo, da nam bodo vedno vse izčrpno razložili. Kadar smo na primer povabljeni na pojedino, gotovo ne vprašamo gostitelja: »Ali bo dovolj prostora za vse ljudi? Ste pripravljeni skuhati za toliko gostov? Imate dovolj posode in pribora?« Ali ne bi takšna vprašanja pomenila žalitev? Seveda nikomur ne bi prišlo na misel, da bi rekel gostitelju: »Prišel bom samo, če se bom res dobro imel.« Že samo to, da smo povabljeni in tudi vemo, kdo nas je povabil, bi nam moralo zagotavljati, da se bo vse najboljše izteklo.

Nikomur ni po volji, da bi moral vse, kar pove, natančno razložiti ali dokazati. Če nam na primer znanec pripoveduje, kako je rešil utopljenca, gotovo ne bomo zahtevali, če je naš dober prijatelj, da nam mora dokazati, da se je to, kar nam pripoveduje tudi resnično zgodilo. S tem bi namreč razodeli pomanjkanje zaupanja, kar gotovo ne bi prispevalo k utrditvi in ohranitvi prijateljstva. Prav tako se ne more imeti za Božjega prijatelja, kdor je pripravljen verovati v vstajenje šele tedaj, če bi poznal vsako podrobnost. Kdor želi, da ga Bog prizna za svojega prijatelja, mora pokazati vero v Boga in zaupati njegovi besedi. (Hebrejcem 11:6) Bog je poskrbel za obilje dokazov, na katerih lahko gradimo takšno vero. Če bi namreč navedel in razložil vsako podrobnost, bi nas  takorekoč prisilil k verovanju in vera končno niti ne bi bila več potrebna.

Pomanjkanje nekaterih podrobnosti je za nekatere ljudi pravzaprav velika preizkušnja. So ljudje, ki se zelo visoko cenijo. Prevzeti so od svojih priljubljenih idej in hočejo postopati neodvisno od kogarkoli. Nikomur ne želijo polagati računa. Vera v vstajenje bi zahtevala od njih življenje po Božji volji. Vendar niso pripravljeni tako živeti. Pomanjkanje nekaterih podrobnosti v zvezi z vstajenjem imajo za upravičen razlog za svojo nevero. Zelo podobni so saducejem, ki so živeli v času Jezusovega delovanja na Zemlji. Saduceji namreč niso verovali v vstajenje. Prav zato so Jezusu predložili problem, ki se jim je zdel nepremostljiv. Rekli so:

»Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu umre brat, oženjen, pa brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu. Bilo je pa sedem bratov. In prvi vzame ženo in umre brez otrok. In drugi in tretji jo vzame in tako vseh sedem in pomrjejo, ne da bi bili zapustili otroke. Naposled umre tudi žena. Ta žena torej, čigava izmed njih bo ob vstajenju? Zakaj sedem jih jo je imelo za ženo.« (Lukež 20:28—33)

Z odgovorom, ki ga je dal Jezus saducejem, je razkrinkal njihovo dokazovanje in poudaril zanesljivost obljube v vstajenje. Odgovoril je:

»Sinovi tega sveta se ženijo in može. Ali ti, ki bodo spoznani za vredne, da dosežejo drugi svet in vstajenje iz mrtvih, se ne bodo ne ženili, ne možile; . . . Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v zgodbi o grmu, ko imenuje Gospoda Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.« (Lukež 20:4—38)

ZAKAJ OBUJENIM NISTA OBLJUBLJENA ŽENITEV IN MOŽITEV

Marsikoga bo morda Jezusov odgovor saducejem vznemiril; ker je rekel, da se obujeni ne bodo ne ženili ne možile. Morda bo celo pomislil, da ga vstajenje brez zakona ne mika in mu ne bi moglo biti v blagoslov.

Toda ko pregledujemo Jezusov odgovor, se spomnimo, da smo nepopolni. Če nam je nekaj všeč ali ne, je predvsem odvisno od tega, če smo nečesa navajeni  ali ne. Zato danes ne more nihče prepričljivo vedeti, kako mu bo všeč, kar je Bog pripravil za obujene od mrtvih. Prav tako danes še ne poznamo vseh podrobnosti vstajenja. V tem pogledu misli Bog z nami najboljše. Če bi bili popolni, bi morda popolnoma drugače sprejemali stvari, ki nas morda sedaj, ko smo še nepopolni, razveseljujejo. Mogoče vsega tega še ne moremo v celoti dojeti. Jezus se je zavedal omejenosti nepopolnih ljudi in je to tudi upošteval. To se vidi iz naslednjih besed, ki jih je nekoč izrekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi.« (Janez 16:12)

Tudi tisti, ki bodo vstali v nesmrtno duhovno življenje v nebesih, nimajo nobene predstave o takem življenju. Ne morejo ga primerjati z ničemer na Zemlji. Imeli bodo popolnoma drugačno telo. Izginile bodo vse spolne značilnosti, ki so jih imeli kot ljudje in zato se ne bodo več ženili, ne možile, ker bodo kot celota sestavljali Kristusovo »nevesto«.

Toda kako bo s tistimi, ki bodo vstali v zemeljsko življenje? Bodo zopet združeni s svojimi prejšnjimi zakonci? Biblija tega ne pove. Pojasnjuje le, da je s smrtjo zakon ločen. V Rimljanom 7:2, 3 piše: »Kajti omožena žena je s postavo privezana na moža, dokler on živi; če ji pa mož umre, je oproščena postave moža ... da ne bo prešeštnica, če se omoži z drugim.«

Če se torej nekdo sedaj odloči, da se bo zopet poročil, naj si ne dela nobenih skrbi, kako bo to po vstajenju učinkovalo na njegovega nekdanjega zakonca. Če mu je težko ostati sam, naj ne dela tega za vsako ceno v upanju, da bo po vstajenju spet združen s svojim prejšnjim zakonskim tovarišem. Bog je resnično dober, ker ne zahteva, da bi po vstajenju morali obnoviti prejšnje zakonsko razmerje z umrlim zakoncem, kakor so napačno mislili saduceji.

Čeprav ne vemo, kje in s kom bodo živeli obujeni od mrtvih, smo vendarle lahko prepričani, da bo vse, kar bo Bog storil, prispevalo k njihovi sreči. Vsi Božji darovi, tudi vstajenje, bodo izpolnili želje in potrebe poslušnih ljudi. Njegovi darovi so popolni, neoporečni. (Jakob 1:17) O tem dejstvu smo lahko prepričani, ker je vse, kar nam je dal do sedaj, izraz njegove velike ljubezni.

 OTROCI IN OSTALI, KI BODO OBUJENI OD MRTVIH

Kaj se bo zgodilo z mrtvimi otroci? Se bodo tudi oni vrnili v življenje, ko bo na Zemlji vladala pravičnost? To je gotovo želja vseh ljubečih staršev, ki jim je smrt iztrgala ljubljenega otroka. Vse razloge imajo, da lahko upajo v izpolnitev te želje.

Med tistimi, o katerih poroča Biblija, da so bili obujeni od mrtvih, so bili tudi otroci. Hči v Galileji živečega Jaira je bila stara približno dvanajst let, ko jo je Jezus zopet poklical v življenje. (Lukež 8:42, 54, 55) Dečka, ki sta jih obudila preroka Elija in Elizej, sta bila mogoče nekaj starejša ali mlajša. (1. Kraljev 17:20—23; 2. Kraljev 4:32—37) Ali ne moremo, če upoštevamo vstajenje otrok v preteklosti, s pravico pričakovati, da bodo pod vlado kralja Jezusa Kristusa vstali neštevilni otroci? Vsekakor! Lahko smo trdno prepričani, da bo Jehova Bog v vsem, kar se je namenil napraviti, postopal pravično, modro in ljubeznivo do vseh, za katere se zanima.

Iz Biblije se jasno vidi, da bo velika večina ljudi — možje, žene in otroci — vstala od mrtvih. Apostol Pavel je rekel v svojem zagovoru pred namestnikom Feliksom: »In da imam upanje v Boga ... da bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim.« (Dejanje apostolov 24:15) »Pravični« so tisti, ki živijo tako, da pridejo v Božjo milost. »Nepravični« pa so vsi ostali ljudje. Pomeni to, da bodo vstali vsi mrtvi ljudje? Seveda ne.

KDO NE BO OBUJEN

Nekatere ljudi je Bog že obsodil in zato niso vredni vstajenja. O takšnih, ki v današnjem času nasprotujejo Kristusovemu vladarstvu in niso pripravljeni delati dobrih del njegovim »bratom« na Zemlji, pravi Biblija: »Ti pojdejo v večno pogubljenje (grško: odrezanje).« (Matevž 25:46) To »večno odrezanje« bodo doživeli v skorajšnji »veliki stiski«, v kateri bo Jezus Kristus s sodelovanjem nebeških vojska uničil vse nasprotnike njegove pravične vlade.

O predvidenih dedičih nebeškega kraljestva, ki so postali nezvesti Bogu, beremo: »Ni nobene žrtve več za grehe, ampak neko strašno pričakovanje sodbe in  gorečnost ognja, ki bo ugonabljal nasprotnike.« (Hebrejcem 10:26, 27)

Govori se tudi o celih razredih ljudi, ki bodo za vedno uničeni. Jezus Kristus je povedal, da so neskesani farizeji in drugi religiozni voditelji kot razred grešili proti Svetemu Duhu. O tem grehu je izjavil: »Vsak greh in vsaka kletvina se odpusti ljudem, kletvina zoper Duha pa ne bo odpuščena. In če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, kdor pa reče zoper svetega Duha, ne bo mu odpuščeno ne v tem veku, ne v prihodnjem.« (Matevž 12:31, 32) Ker takšen greh ne bo odpuščen, bodo vsi, ki ga zakrivijo, kaznovani z večno smrtjo, ker tajijo vidno razodevanje Božjega duha.

Razen oseb, o katerih Biblija izrecno govori, da bodo za večno uničene, ne moremo za nikogar reči, da ne bo nikdar vstal. Dejstvo, da nekateri ne bodo vstali, nam bi moralo služiti za svarilo, da ne bi hodili po poti, na kateri bi poželi Božje neodobravanje.

VSTAJENJE SODBE

Da bo večina ljudi vstala od mrtvih, gre zahvala Božji dobroti, ki je ljudje pravzaprav ne zaslužimo. Bog ni bil dolžan poslati svojega sina za odkupnino, da bi tako ustvaril temelj za to pripravo. K temu ga je gnala njegova ljubezen do človeštva in njegovo sočutje z njim. (Janez 3:16) Zato si skoraj ne moremo predstavljati, da nekateri ljudje ne bi cenili vstajenja in upanja na večno življenje. Toda kljub temu bo nekaj takšnih, ki ne bodo razvili izključne, neomajne in zveste ljubezni do Jehove Boga. Zato ne bodo deležni večno trajajočih blagoslovov, ki bi jih lahko uživali s svojo vrnitvijo v življenje.

Jezus je opozoril na to, ko je govoril o »vstajenju sodbe« in ga postavil v nasprotje z »vstajenjem življenja«. (Janez 5:29) Ker je tu življenje postavljeno nasproti sodbi, mora sodba pomeniti obsodbo. Kakšno obsodbo?

To nam bo pomagalo razumeti primerjavo med vstajenjem tistih, ki vstanejo v zemeljsko življenje in onimi, ki bodo obujeni v nebeško življenje. Biblija pravi o tistih, ki bodo deležni »prvega vstajenja«: »Blažen in svet, kdor ima delež v prvem vstajenju; do teh druga smrt nima oblasti.« (Razodetje 20:6)  Ker bodo 144.000 sovladarji Kristusa obujeni v nesmrtno življenje v nebesih, ne morejo več umreti. Njihova zvestoba do Boga je tako neomajna, da jih bo nagradil z neuničljivim življenjem. Vendar to ne velja za tiste, ki bodo obujeni v življenje na Zemlji. Izmed njih bodo nekateri postali nezvesti Bogu. Zaradi svoje nezvestobe bodo obsojeni na »drugo smrt«. Iz »oblasti« te smrti ni nobene rešitve več.

Zakaj naj bi naposled tisti, ki bodo na osnovi Božje nezaslužene dobrote obujeni od mrtvih, postopali tako, da bodo obsojeni?

V luči Jezusovih besed o ljudeh, ki bodo vstali lahko bolje razumemo odgovor na to vprašanje. Svojim nevernim rojakom je rekel Jezus:

»Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo, kajti oni so se izpokorili po pripovedi Jonovi in glej, tu je večji od Jona. Južna kraljica bo vstala ob sodbi s tem rodom in ga obsodi, kajti prišla je od kraja sveta, da sliši modrost Salomonovo in glej, tu je večji od Salomona.« (Matevž 12:41, 42; Lukež 11:31, 32)

O mestu, ki se je uporno branilo poslušati vest resnice, je rekel Jezus:

»Resnično vam pravim: Laže bo sodomski in gomorski zemlji v dan sodbe, nego tistemu ljudstvu.« (Matevž 10:15; glej tudi Matevž 11:21—24)

Zakaj bo Sodomi in Gomori v »dan sodbe« laže? Kako bodo Ninivljani, ki so poslušali Jonovo propoved in »južna kraljica« obsodili generacijo Jezusovih rojakov?

To se bo zgodilo z njihovim odzivom na pomoč, ki jim bo dana v času vlade Jezusa Kristusa ter njegovih 144.000 sovladarjev in soduhovnikov. Ta čas vladanja bo »sodni dan«, ker bodo takrat vsi ljudje imeli priložnost pokazati, če se želijo podložiti Božjim odredbam ali ne. Resnično: to ne bo lahko ljudem, kakršni so bili neverni prebivalci mest, ki so bila priče mogočnih dejanj Jezusa Kristusa.

Gotovo jim bo težko ponižno priznati svojo napako, da so zavrgli Jezusa kot Mesijo in jim ne bo lahko podložiti se mu kot kralju. Zaradi svojega ponosa in trdovratnosti se mu bodo teže podvrgli kot prebivalci Sodome in Gomore, ki so sicer bili hudobni, toda nikdar niso imeli takšne velike priložnosti kakor oni, ki so bili očividci del Jezusa Kristusa. Ugodnejši odziv obujenih Ninivljanov in kraljice iz Sabe,  bo deloval kakor očitek zoper obujeni »rod« Jezusovih rojakov, ki so živeli v času njegovega zemeljskega službovanja. Ninivljani se bodo mnogo laže podredili vladavini tistega, proti kateremu nikdar niso imeli predsodkov.

Ljudje, ki se bodo pod vlado Kristusovega kraljestva svojeglavo upirali napredovati po poti pravičnosti, bodo obsojeni na »drugo smrt«. Pri nekaterih se bo to zgodilo, še preden bodo dosegli popolnost.

Drugi pa bodo sicer že postali popolni, toda ko bodo preizkušeni, Jehovi ne bodo ostali zvesti. Ko bo Kristus vladal že tisoč let, bo satan hudič za kratek čas »izpuščen iz brezna« torej iz stanja neaktivnosti. Nekdaj je napadel Božjo vrhovnost, da je lahko zapeljal Evo, ki je potem pregovorila Adama. Zdaj pa bo poskušal pridobiti popolne ljudi za upor proti Božji vladavini. O satanovem poizkusu in o njegovem izidu beremo v Razodetju 20:7—10, 14, 15:

»In ko se izpolni tisoč let, bo izpuščen satan iz ječe svoje in izide zapeljevat narode, ki so na četverih voglih Zemlje, Goga in Magoga, da jih zbere na vojsko; katerih število je kakor peska ob morju. In šli so gori na Zemlje širjavo in so obkrožili šatorišče svetnikov in mesto ljubljeno; in prišel je ogenj od Boga z neba in požrl jih je. In hudič, ki jih je zapeljeval, je bil vržen v jezero ognjeno in žvepleno ... To je smrt druga, jezero ognjeno. In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v jezero ognjeno.« S tem je označeno njihovo dokončno uničenje in propad. Za nezveste bo vstajenje po Jezusovih besedah pomenilo »vstajenje sodbe« ali obsodbe.

Tisti pa, ki se satanu ne bodo pridružili pri uporu, bodo spoznani za vredne, da večno živijo. Na vse veke se bodo veselili, ker bodo živeli kot popolni ljudje, ki bodo večno ljubljeni in bodo večno ljubili. Njihovo vstajenje bo »vstajenje življenja«.

Že sedaj se lahko kljub nepopolnosti trudimo, da bi postali takšni, kakor Bog želi, da bi bili njegovi vdani služabniki. Če smo Bogu hvaležni za vse, kar je napravil, in že sedaj hodimo po poti pravičnosti, lahko upamo na nekaj lepšega, kot je sedanje življenje. Da, lahko bomo večno živeli — popolni in osvobojeni vseh žalosti in bolečin.