Poglavje 19

Milijarde umrlih bodo kmalu spet živele

KRALJEVSKA vlada Jezusa Kristusa in njegovih 144.000 sovladarjev bo vsem, ki bodo preživeli »veliko stisko«, prinesla veličastne blagoslove. Takrat se škode, ki jo je napravil Adam s svojim grehom sebi in svojemu še nerojenemu potomstvu, ne bomo več spominjali, tako, da bi zaradi tega morali telesno ali duševno trpeti. Prerok Izaija je napisal naslednjo navdihnjeno obljubo: »In o prejšnjem ne bode spomina in ne pride več na misel.« (Izaija 65:17)

Te besede se bodo lahko izpolnile le tedaj, če bodo popolnoma odstranjene bolečine in trpljenje, ki so smrtni učinek greha, in sicer tako, kakor da tega nikdar ni bilo. To bi pomenilo, da morajo milijarde ljudi vstati v življenje. Zakaj?

Recimo, da boš preživel »veliko stisko«. Ali bi bil potem resnično srečen, če bi pomislil, da tvojih ljubljenih prijateljev ali sorodnikov, ki so umrli v preteklih letih, ni med živimi in niso deležni življenja in njegovih blagoslovov? Ali ti ne bi bilo zaradi tega hudo? Zato morajo mrtvi vstati v življenje. Nesrečne posledice greha bodo odstranjene samo tedaj, če bodo umrli poklicani v življenje in če se jim bo pomagalo doseči telesno in duševno popolnost.

Sveto pismo nam zagotavlja, da bo večina mrtvih zopet živela. Dobili bodo upanje za življenje, ki bo mnogo daljše kakor tisto, ki se je končalo z njihovo smrtjo. Jehova Bog je pooblastil svojega sina Jezusa Kristusa, da obudi mrtve. (Janez 5:26—28) Oblast, obujati mrtve, je v soglasju z dejstvom, da je Jezus Kristus v Bibliji preroško imenovan kot »večni oče«. (Izaija 9:6) Ker bo mrtve obudil v življenje, bo postal njihov oče. (Primerjaj Psalm 45:16).

OSNOVA ZA TAKŠNO UPANJE

Kdor veruje v Boga, mu ne bi smelo biti težko verovati v vstajenje. Ali ni logičen sklep, da ima Bog, ki je dal življenje prvemu človeku, tudi vso  potrebno modrost in znanje, da lahko zopet obudi mrtve oziroma jih ponovno ustvari? Jehova Bog je obljubil, da bodo mrtvi zopet živeli. Napravil je tudi velika dela, da bi okrepil našo vero v njegove obljube.

V preteklosti je Jehova Bog dal nekaterim svojim zvestim služabnikom moč obujati mrtve. V Sarepti, nedaleč od vzhodne obale Sredozemskega morja, je Elija obudil od mrtvih edinca neke vdove. (1. Kraljev 17:21—23) Elijev naslednik Elizej je obudil v življenje edinca bogate gostoljubne žene v Sunamu, v severnem delu Izraela. (2. Kraljev 4:8, 32—37) Jezus Kristus je obudil hči Jaira, načelnika shodnice v bližini Galilejskega jezera in edinca vdove iz Naina, kraja na jugozahodni obali Galilejskega jezera. Poleg tega pa še svojega dragega prijatelja Lazarja, ki je bil že štiri dni mrtev v grobu, nedaleč od Jeruzalema. (Marko 5:22, 35, 41—43; Lukež 7:11—17; Janez 11:38—45) V Jopi, mestu ob Sredozemskem morju, je apostol Peter obudil v življenje Tabito. (Dejanja apostolov 9:36—42) Med svojim kratkim postankom v rimski pokrajini Male Azije pa je apostol Pavel obudil Evtiha, ki je padel skozi okno v tretjem nadstropju in se ubil. (Dejanja apostolov 20:7—12)

Najpomembnejše pa je bilo vsekakor Jezusovo vstajenje. Ta dobro dokazani zgodovinski dogodek je najmočnejši dokaz za vstajenje. Na to dejstvo je opozoril apostol Pavel svoje poslušalce, ki so se zbrali na Areopagu, najvišjem atenskem sodišču: »Zato ker je (Bog) določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil od mrtvih.« (Dejanja apostolov 17:31)

Jezusovo vstajenje je bilo tako temeljito dokazano, da v to ni bilo mogoče niti najmanj dvomiti. Potrdilo ga je več kot samo dve ali tri priče. Ob neki priložnosti se je vstali Jezus Kristus pokazal najmanj petstotim učencem. Njegovo vstajenje je bilo tako prepričljivo, da je apostol Pavel lahko izjavil: kdor zanika vstajenje mrtvih, taji celotno krščansko verovanje. Pisal je: »Če pa ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. A če Kristus ni vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna pa tudi vera vaša. Kažemo se pa tudi lažnive priče Božje, ker smo  popričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki ga pa ni obudil, če mrtvi ne vstajajo.« (1. Korinčanom 15:13—15)

Prvi kristjani, ki jim je pripadal tudi apostol Pavel, so za gotovo vedeli, da je Jezus vstal od mrtvih. Bili so tako trdno prepričani, da bodo poplačani z vstajenjem, da so bili pripravljeni prestajati huda preganjanja in dati celo življenje.

VSTAJENJE V DUHOVNO ŽIVLJENJE

Vstajenje Jezusa Kristusa daje spoznati, da mrtvi, ki bodo obujeni v življenje, ne bodo vstali z istim telesom, ki so ga imeli poprej. Jezus ni bil obujen v človeško, ampak duhovno življenje. O tem je pisal apostol Peter: »Ker tudi Kristus je enkrat trpel za grehe, pravični za krivične, da nas pripelje Bogu, usmrčen v mesu, oživljen pa v duhu.« (1. Petrov list 3:18) Pri svojem vstajenju Jezus ni dobil telesa iz mesa in krvi, ampak telo, ki je bilo primemo za nebeško življenje. (1. Korinčanom 15:40, 50)

Takšno duhovno telo seveda ni bilo vidno človeškim očem. Da bi ga njegovi učenci lahko videli po njegovem vstajenju, se je moral Jezus utelesiti. Upoštevajmo tudi to, da Jezus ni bil pokopan v svoji obleki, ampak so njegovo truplo povili s tankimi platnenimi povoji. Po njegovem vstajenju so ti povoji ostali v grobu. Jezus si je moral torej materializirati obleko in človeško telo, da bi bil viden svojim učencem. (Lukež 23:53; Janez 19:40; 20:6, 7) Nenavadno? Ne, ker prav to so pred njim delali tudi angeli, ki so se pojavljali ljudem. Dejstvo, da si je Jezus nadel človeško telo, nam pojasnjuje, zakaj ga njegovi učenci niso vedno takoj spoznali in zakaj se je lahko v hipu pojavil in takoj zopet izginil. (Lukež 24:15—31; Janez 20:13—16, 20)

Takšno vstajenje lahko doživi samo 144.000 sodedičev Jezusa Kristusa, ki bodo vladali skupaj z njim. Biblija vstajenje v duhovno življenje takole opisuje:

»Nespametnež, kar ti seješ, ne oživi, če ni prej umrlo. In kar seješ, ne seješ telesa, katero ima biti, temuč golo zrno, postavim pšenično ali katero drugo; a Bog mu daje telo, kakor hoče in vsakemu semenu lastno mu telo . . .

Tako tudi je vstajenje mrtvih. Seje se v trohljivosti, vstaja v netrohljivosti;  seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabosti, vstaja v moči; seje se telo naravno, vstaja telo duhovno. Če je naravno telo, je tudi duhovno telo. Tako je tudi pisano: ,Postal je prvi človek Adam duša živa‘. Zadnji Adam je postal duh oživljajoč. Ali ni prvo duhovno, ampak naravno, potem duhovno. Prvi človek je iz zemlje, prsten, drugi človek je iz nebes. Kakršen je prsteni, taki so prsteni in kakršen nebeški, tako so nebeški. In kakor smo nosili podobo prstenega, nosili bomo tudi podobo nebeškega.« — 1. Korinčanom 15:36—39.

VSTAJENJE V ŽIVLJENJE NA ZEMLJI

Toda kako je s tistimi, ki bodo v nasprotju z Jezusom Kristusom in njegovimi 144.000 sovladarji obujeni v življenje na Zemlji? Saj so se vendar »vrnili v prah«. Ali bo Bog zbral vse atome, ki so prej sestavljali njihova telesa, da bi bili v vsakem pogledu isti kot v trenutku svoje smrti?

Seveda to ni mogoče. Zakaj ne? Ker bi to pomenilo, da bi bili obujeni v življenje prav takšni, kakršni so bili malo pred svojo smrtjo. Ljudje, ki so v preteklosti vstali od mrtvih, niso bili obujeni bolni, kot so bili tik pred svojo smrtjo. V času svojega vstajenja sicer niso bili popolni, toda imeli so popolnoma zdravo telo.

Poleg tega bi bilo neumno vztrajati pri tem, da bi moral Bog ob vstajenju za obnovo telesa zbirati iste atome. Po smrti človeško truplo razpade in se pri tem spremeni v druge organske in anorganske snovi. Te morda vsrkajo rastline, ki jih lahko pojedo ljudje in živali. Tako atomi, ki so sestavljali umrlo osebo, končno prispejo v organizem dragega človeka. To nam jasno pove, da pri vstajenju ne bo mogoče uporabiti istih atomov, iz katerih je bil prej sestavljen človek, ki se bo vrnil v življenje.

Toda kaj bo za vsakega posameznika pomenilo vstajenje? Pomenilo bo, da se bo v življenje vrnila ista oseba. Od česa so odvisne lastnosti, značilne zanjo? Ali od kemičnih snovi v njenem telesu? Nikakor, ker se molekule njenega telesa stalno obnavljajo. Kar človeka razlikuje od drugih, je navadno njegov zunanji videz, njegov glas, njegova osebnost, njegove življenjske izkušnje, duševna zrelost in spomin. Ko bo Jehova Bog po svojem sinu Jezusu Kristusu nekoga obudil od mrtvih, mu bo očitno dal telo z istimi značilnimi potezami, ki jih je imel prej. Obujenemu človeku bo vrnjen spomin, v katerem so  shranjene vse izkušnje in doživljaji njegovega življenja in vsega tega se bo spominjal. Ta človek bo vedel, kdo je. Tisti, ki so ga poznali, ga bodo takrat lahko spoznali.

Morda bo kdo pripomnil: »Če bo človek na takšen način zopet ustvarjen, ali bo zares še ista oseba kot je bil prej? Ali ne bo le posnetek?« Ne! Kdor to misli, je spregledal že omenjeno dejstvo, da je človeško telo v življenju podvrženo stalnemu spreminjanju. Pred približno sedmimi leti so naše telo sestavljale popolnoma druge molekule kot danes. Tudi na zunaj smo sedaj čisto drugačni kot pred leti. Ali pa naši prstni odtisi ne ostanejo isti? Ali nismo še vedno isti človek? Prav gotovo.

Ljudje, ki jim je težko verjeti v vstajenje, naj samo malo razmislijo o čudovitem dogajanju, ki se odigrava pri spočetju otroka. Drobcena celica, ki nastane pri združitvi semenčice in jajčeca, skriva v sebi vse možnosti, da se razvije človek, popolnoma drugačen od vseh ljudi, ki so kdaj živeli na Zemlji. V tej celici so skrite sile, ki usmerjajo nastajanje novega človeka in razvoj osnovnih značilnosti osebnosti, ki so podedovane po starših. Z izkušnjami, ki jih človek pridobiva v svojem življenju, se njegova osebnost razvija dalje. Nekaj podobnega kot pri spočetju se bo zgodilo tudi pri vstajenju ali ponovni ustvaritvi umrlega človeka. Zopet mu bo vrnjena njegova osebnost in ves njegov spomin. Vsaka njegova celica bo dobila poprejšnje značilnosti, zaradi katerih se razlikuje od vseh drugih ljudi. A njegovemu srcu, umu in telesu bodo vtisnjene dodatne lastnosti, poteze in sposobnosti, ki jih je razvil v svojem prejšnjem življenju.

Po navdihnjenju je psalmist napisal o Stvarniku: »Zarodek moj so videle tvoje oči in v knjigo tvojo je bilo vpisano vse to; dnevi so mi bili določeni, ko še eden njih ni bil napočil.« (Psalm 139:16) Čim je pri spočetju oblikovana dedna zasnova, že lahko Jehova ugotovi in si zapomni lastnosti otroka. Povsem razumljivo je, da dobro pozna vsako posameznost nekega človeka, zato bo pri vstajenju lahko ustvaril isto osebo.

Jehovinemu popolnemu spominu lahko zaupamo. Celo nepopolni ljudje lahko ohranijo sliko ali glas človeka na filmskem traku in ga pozneje zopet  predvajajo. Božja sposobnost spominjanja je veliko večja, saj celo brezštevilne zvezde pozna po imenih. (Psalm 147:4)

Vse to pokaže, da je vstajenje ali ponovna ustvaritev mrtvih mogoča ker živijo le-ti v Božjem spominu. Ker se lahko Jehova Bog v celoti spomni življenjskega vzorca in je njegov namen obuditi mrtve v življenje, so bili verni možje, kakor Abraham, Izak in Jakob, živi v njegovih očeh. Na to dejstvo je Jezus opozoril neverne saduceje, ko jim je rekel: »Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v zgodbi o grmu ko imenuje Gospoda Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega. Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.« (Lukež 20:37, 38)

Vera v vstajenje ali ponovno ustvaritev je resnično dobro osnovana. Seveda nekateri v ta nauk morda ne bodo verjeli. Ali je zate bolje, da zapreš oči pred dejstvi in se upiraš verovati v vstajenje? Ali bi ti bilo zato manj hudo ob smrti ljubljenega sorodnika ah prijatelja? Ali bi bil potem bolj pripravljen gledati smrti v oči?

Zavest da s tem življenjem še ni vse končano, nas tudi osvobodi strahu pred prezgodnjo nasilno smrtjo.  Ta strah je uporabil satan hudič za zasužnjene ljudi, ker jih je po svojih zemeljskih zastopnikih spretno privedel k temu, da delajo njegovo voljo. (Matevž 10:28; Hebrejcem 2:14) Mnogi ljudje so v strahu, da bi bili umorjeni, zatajili glas svoje vesti in so počeli strašne zločine zoper človeštvo. To se je n. pr. dogajalo v koncentracijskih taboriščih nacistične Nemčije.

Toda kdor ima trdno prepričanje v vstajenje, je odločen delati to, kar je prav, čeprav bi moral zaradi tega izgubiti življenje. Takšnemu je življenje, ki ga bo dobil po vstajenju od mrtvih, mnogo bolj dragoceno, kakor teh nekaj let, ki bi jih utegnil še živeti. Ne bo hotel zapraviti možnosti večnega življenja z nečim, kar bi komaj mogli imeti za podaljšanje življenja. Podoben je možem davnine o katerih je sporočeno v biblijski knjigi »Hebrejcem«: »Drugi pa so bili mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje.« (Hebrejcem 11:35)

Človeku, ki veruje v Božjo obljubo, da bo mrtve zopet obudil v življenje, je mnogo boljše kakor tistemu, ki ne veruje v vstajenje. Brez strahu lahko gleda v bodočnost.

Biblija nam pokaže, da so dnevi šteti temu hudobnemu sestavu. Končal se bo še v času naše generacije in bo nadomeščen s pravično vlado Jezusa Kristusa in njegovih sovladarjev. Tako bodo milijarde umrlih kmalu zopet živele in začele uživati blagoslove Božjega kraljestva. Kakšno veliko veselje bo za ljudi, ki bodo preživeli »veliko stisko«, da bodo lahko pozdravili vstale od mrtvih! Predstavljaj si, kako boš srečen, ko se boš zopet lahko družil s svojimi ljubljenimi prijatelji in sorodniki, ko boš slišal njihov znani glas in videl, da so zdravi!

Kako naj bi to vplivalo nate? Ali ne boš hvaležen Bogu za čudovito upanje, da bodo mrtvi zopet obujeni? Ali ne boš zaradi te hvaležnosti napravil vse, kar je v tvoji moči, da bi spoznal Boga in mu tedaj zvesto služil?

[Slika na strani 135]

Ali ni zmožen tisti, ki omogoča rast otroka v maternici žene, obuditi tudi mrtve?