Poglavje 15

Vladavina, ki bo premagala sovražnika človeka – smrt

V SKLADU z Božjim prvotnim namenom bi moral človek živeti na rajski zemlji in se razveseljevati življenja. Prepričani smo lahko, da bo ta namen uresničen. To nam zagotavlja zanesljiva Božja obljuba, da bo premagana ali uničena tudi smrt — sovražnik človeka. (1. Korinčanom 15:26)

Z življenjem sedemdesetih ali osemdesetih let še ni vse končano. Če bi bilo to vse, kar naj bi pričakovali ljudje, ki ljubijo Boga, potem se jim ne bi zgodilo nič bolje kot tistim, ki nimajo nobenega spoštovanja do Boga in njegove besede. Vendar ni tako. Biblija pravi: »Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega.« (Hebrejcem 6:10; 11:6)

Kako bodo poplačani tisti, ki služijo Jehovi Bogu zato, ker iz vsega srca ljubijo njega in njegove pravične poti? To plačilo lahko dobimo sedaj ali v prihodnosti. Apostol Pavel je napisal: »Pobožnost pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja, sedanjega in prihodnjega.« (1. Timoteju 4:8) Že sedaj lahko poslušnost do Božjih zapovedi povzroči, da smo v življenju bolj srečni in zadovoljni. Kar pa zadeva »bodoče« življenje, piše v listu Rimljanom 6:23: »Milostni dar Božji je večno življenje.«

V razmerah, kakršne so sedaj, seveda ne bi želeli večno živeti. Bog je namreč obljubil večno življenje pod pravično vlado ali upravo. Da bi bila ta obljuba uresničena, morajo biti ljudje najprej osvobojeni vzroka smrti. V čem je ta vzrok? Navdihnjeni apostol Pavel je odgovoril: »Želo smrti pa je greh.« (1. Korinčanom 15:56)

Že tedaj, ko je Jehova Bog razglasil obsodbo Adamu in Evi, človeškemu paru, ki se je uprl Bogu, in pobudniku tega upora, je pokazal na pripravo, po kateri bodo ljudje osvobojeni greha in smrti. Ne nerazumni kači, ki jo je satan uporabil za zapeljevanje, temveč samemu satanu ali »stari kači« je izrekel Bog  besede: »In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« Obsodba, zapisana v 1. Mojzesovi 3:15, je potomcem Adama in Eve dala upanje. Pomenila je, da bo prišel čas, ko bo sovražnik človeka premagan. (Razodetje 12:9)

Toda s samim uničenjem satana, hudiča, »stare kače«, še ne bi bile v celoti odstranjene škodljive posledice, ki so nastale zaradi tega, ker je bil prvi človeški par zapeljan k uporu. Kaj se mora zato zgoditi, je ostalo zakrito toliko časa, dokler se Bogu ni zdelo prav, da to razodene. (1. Janezov list 3:8)

To sveto skrivnost moremo danes razkriti s pomočjo celotne Biblije. V 1. Mojzesovi 3:15 omenjena »žena« ne more biti Eva. S svojim uporom se je priključila »stari kači« in s tem postala del njenega »semena«. Prav tako se to ni moglo nanašati na nobeno ženo med potomci Adama in Eve. Zakaj ne? Ker mora imeti »ženino seme« mnogo večjo moč kot običajni človek, da bi lahko zdrobilo »staro kačo«, oziroma nevidno duhovno stvarjenje, satana hudiča. Takšnega mogočnega »semena« pa nikakor ni mogla roditi človeška »žena«, ampak edinole duhovna.

V listu Galatom 4:26 je ta »žena« imenovana »gornji Jeruzalem«. To je zelo pomembno. Zakaj?

Stari Jeruzalem je bil glavno mesto kraljestva Judeje. Ker ga je prvi judovski kralj David določil za sedež svoje vladavine, so od tedaj judovski kralji prihajali iz Jeruzalema. Po vsem tem bi mogli pričakovati, da bo tudi iz »gornjega Jeruzalema« prišel kralj. Ta okoliščina je kazala nebeško vladavino z nebeškim kraljem kot sredstvo za odstranitev greha in smrti.

»Gornji Jeruzalem« ni nobena dobesedna žena, niti ne dobesedno mesto. Je simbolično, duhovno mesto. Ker je torej nebeško mesto, prebivajo v njem mogočna duhovna stvarjenja, angeli. Če bi bilo katero teh duhovnih stvarjenj izbrano za kralja, potem bi moralo kraljevsko seme priti iz »gornjega Jeruzalema«. Se je to tudi zgodilo?

KRALJ SE JE PREDSTAVIL

Leta 29 n. št. se je to v resnici tudi zgodilo. V tem času je bil Jezus z Božjim svetim duhom maziljen za predvidenega kralja, ko je prišel k Janezu  Krstniku, da bi ga potopil ali krstil v vodi. Kaj se je takrat zgodilo, beremo v Bibliji: »In Jezus, ko je bil krščen, stopi precej iz vode in glej, nebesa se mu odpro in duha Božjega vidi, da gre navzdol kakor golob in prihaja nanj. In glej, glas iz nebes govori: Ta je sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« (Matevž 3:16, 17)

Nekaj mesecev pozneje je začel Jezus oznanjevati: »Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Matevž 4:17) Resnično, kraljestvo se je približalo, ker je bil predvideni kralj že tu.

Jezus se je na zemlji rodil kot človek, toda je živel že poprej. Sam je rekel: »In nihče ni stopil v nebesa, razen kdor je prišel iz nebes, Sin človekov.« (Janez 3:13) Navdihnjeni apostol Pavel je pisal o izrednem zgledu, ki ga je dal Jezus s svojo ponižnostjo: »Temuč samega sebe je izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku.« (Filipljanom 2:5—7) Kako je bilo njegovo življenje prenešeno iz nebes na zemljo, spoznamo iz poročila o angelovem pogovoru z devico Marijo:

»In angel reče: Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. In glej, spočela boš v telesu in rodila sina in imenuj ime njegovo Jezus. Ta bode velik in sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.

Marija pa reče angelu: Kako bo to, ko moža ne poznam (nimam z možem nobenih odnosov, prevod NS)? In angel odgovori in ji reče: Sveti Duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo Sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji.« (Lukež 1:30—35)

Na ta način je bilo Jezusovo življenje — življenje enega izmed Božjih sinov, ki prebivajo v »gornjem Jeruzalemu« — prenešeno iz nebes v maternico device Marije in tako je bil rojen popolni otrok. Nekateri morda takšnemu čudežu sploh ne bodo verjeli, vendar to prav nič ne spremeni dejstva, da se je to zgodilo. Prepričani smo lahko, da je Bog, ki je dal sposobnost, da se iz ene same jajčne celice, manjše kot pika na koncu tega stavka, razvije popoln človek, po svojem duhu ali učinkoviti moči mogel prenesti življenje iz nebes na Zemljo. Ker je bilo na ta način Jezusovo življenje presajeno, da bi mogel postati večni dedič kralja Davida, je resnično izhajal iz »gornjega Jeruzalema«.

 V skladu z Božjo prerokbo v 1. Mojzesovi 3:15 je »stara kača« ranila Jezusovo peto, ko so ga 14. nizana leta 33 n. št. pribili na morilni kol. Medtem ko zdrobitev glave pomeni smrt, je bila rana v peti le začasna. Tretji dan je Bog Jezusa obudil od mrtvih in mu podelil »moč neminljivega življenja.« (Dejanja apostolov 10:40; Hebrejcem 7:16) Kot nesmrtna duhovna oseba ima sedaj kralj Jezus Kristus moč zdrobiti glavo »stari kači« in za vedno odstraniti pogubne posledice, ki jih je povzročila.

SOVLADARJI

Jezus Kristus je jedro tega mnogoštevilnega »semena«. Po njem bo vsemogočni Bog zdrobil satana, hudiča pod noge tistih, ki bodo z Jezusom združeni v nebeškem kraljestvu. (Razodetje 20:1, 3) Apostol Pavel je pisal o teh predvidenih sovladarjih: »Bog miru pa potre satana pod vaše noge v kratkem.« (Rimljanom 16:20) Kdo so ti sovladarji?

V zadnji knjigi Biblije, v Razodetju, je navedeno njihovo število s 144 000. Pisec Razodetja, apostol Janez, je opisal, kar je videl v prikazni: »In videl sem in glej: Jagnje stoječe na gori Sionu in z njim stoštiriinštiridesettisoči, ki imajo ime njegovo in ime Očeta njegovega zapisano na čelih svojih ... Ti so, ki hodijo za Jagnjetom, kamorkoli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi (ne samo iz enega naroda kakor Izraelci), prvina Bogu in Jagnjetu.« (Razodetje 14:1—4)

Ni brez pomena, da opisuje 144 000, da stojijo skupaj z Jagnjetom prav na gori Sion. Z gore ali griča Sion v starem Jeruzalemu so vladali judovski kralji, ker je bila tam vladna palača. Na tem griču je kralj David postavil šotor za sveto skrinjo zaveze, v kateri sta bili shranjeni obe kamniti plošči, popisani z desetimi zapovedmi. Pozneje so skrinjo zaveze prenesli v najglobljo notranjost templja, ki ga je dal Davidov sin Salomon zgraditi nedaleč od tod na gori Moriji. Sčasoma je ime Sion vključevalo tudi goro Morijo. Sion je zato zavzel važen položaj v zvezi s kraljestvom in duhovništvom. (2. Samuelova 6:12, 17; 1. Kraljev 8:1; Izaija 8:18)

To se sklada z dejstvom, da je bil Jezus kakor Melhizedek starega mesta Salema obenem kralj  in duhovnik. Zato piše zanj v Hebrejcem 6:20, da je postal »po redu Melhizedekovem veliki duhovnik na vekomaj.« Z nebeške gore Sion vlada Jezus kot kralj in duhovnik.

Tudi njegovi sovladarji so duhovniki. Kot celota so imenovani »kraljevsko duhovništvo«. (1. Petrov list 2:9) O njihovi nalogi beremo v Razodetju 5:10: »In si (Kristus) jih storilo našemu Bogu v kraljestvo in za duhovnike in kraljevali bodo na Zemlji (nad Zemljo, prevod NS).«

NAMEN TE VLADAVINE

Najvažnejša skrb kralja-duhovnika Jezusa Kristusa in njegovih duhovniških sovladarjev je v tem, da privedejo vse človeštvo v slogo z Jehovo Bogom. Za to je potrebna odstranitev sleherne sledi greha in nepopolnosti. Pred Bogom morejo namreč stati po lastnem zasluženju le tisti, ki popolnoma odsevajo njegovo podobo. Da bo po kraljevski vladi, ki pripada Božji pravični upravi, prišlo do tega, se vidi iz Efežanom 1:9—12:

»(Bog) razodevši nam skrivnost volje svoje po blagovoljnem sklepu svojem, ki ga je sklenil v sebi za uravnavo izpolnitve časov, da vse zedini pod eno glavo v Kristusu, kar je na nebesih in kar je na Zemlji v njem, v katerem smo tudi dobili delež kot naprej odmenjeni po sklepu njega, ki vse dela po ukrepu volje svoje, da bodimo v hvalo slave njegove.«

Ker Jezus Kristus nima greha in je popolnoma v soglasju s svojim očetom, bodo s tem, ko bodo vse stvari privedene v soglasje z njim, tudi ljudje pripeljani v slogo z Jehovo Bogom. To se vidi po tem, ker bo Jezus Kristus ob koncu te stopnje dela za kraljestvo, kakor pravi Biblija, ,izročil kraljestvo svojemu Bogu in očetu‘. (1. Korinčanom 15:24)

Da bi mogli biti kos ogromni nalogi izpopolnjevanja človeštva, bodo ti nebeški vladarji imeli zemeljske zastopnike, može, ki so še posebej vdani pravičnosti. (Psalm 45:16; Izaija 32:1, 2) Ti možje morajo ustrezati pogojem, ki jih Jezus Kristus postavlja tistim, ki so jim zaupane odgovornosti. Dve pomembni zahtevi sta ponižnost in nesebična ljubezen. Jezus je rekel: »Veste, da knezi narodov tem gospodujejo in da jih velikaši siloma vladajo. Ne bode pa tako med  vami: ampak kdorkoli hoče postati velik med vami, bodi vam služabnik in kdorkoli hoče biti prvi med vami, bodi vam hlapec« (Matevž 20:25—27) Rekel je še: »Moja zapoved je ta, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da življenje svoje za prijatelje svoje.« (Janez 15:12, 13)

Ali se ne bi čutil varnega pod kraljevskimi zastopniki, ki odsevajo tolikšno ljubezen in ponižnost in zares iskreno skrbijo zate?

Seveda ne bo nobenih ovir v občevanju med nebeško vlado in zemeljskimi zastopniki kralja Jezusa Kristusa. V preteklosti je Jehova Bog svojim služabnikom na Zemlji posredoval sporočila po angelih in svoji učinkoviti moči. (Daniel 10:12—14; 2. Petrov 1:21) Celo ljudje morejo oddajati in sprejemati sporočila z vesoljskih ladij in postaj, ki v veliki oddaljenosti krožijo okrog Zemlje. Če to uspe nepopolnim ljudem, zakaj bi potem popolnemu nebeškemu vladarju kaj takega bilo pretežko?

Toda še preden bo kraljevska uprava z Jezusom Kristusom in njegovimi sovladarji mogla začeti z delom, da ljudi pripelje v sklad z Bogom, morajo biti odstranjene vse sovražne sile. Niti najmanjšega znamenja ni, da bi tisti, ki danes vladajo ljudem, svojo oblast prepustili Jezusu Kristusu in njegovim sovladarjem. Posmehujejo se misli, da bi se Zemlji vladalo iz nebes. Zato bodo morali priznati avtoriteto Božjega kraljestva pod Kristusom. To pomeni, da ne bodo izgubili le svojih vladarskih položajev ampak tudi svoje življenje. Biblija pravi: »A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:44)

Potem, ko bo kraljevska uprava odstranila vse sovražnike, bo začela ljudi reševati bolezni in smrti. Kako se bo to zgodilo?