Poglavje 18

Zakaj imajo mnogi sedaj živeči upanje, da ne bodo nikoli umrli?

PRIŠEL je čas, ko bo na Zemlji zavladalo Božje kraljestvo. Morda boš tudi ti pripadal tistim, ki bodo deležni veličastnih blagoslovov, ki jih bo to kraljestvo prineslo ljudem. To ni neutemeljena trditev. Veliko je dejstev, ki jo potrjujejo. Temu pripadajo tudi dogodki, ki si jih ti sam doživel.

Pred mnogimi stoletji, je Jehova Bog razodel, kakšen bo čas, v katerem bo oblast izročena tistemu, ki je bil izbran, da postane kralj nad »človeškim Kraljestvom.« Del svojega sklepa je sporočil po sanjah, v obliki prispodob.

Način, ki ga je uporabil Bog za sporočilo svojega sklepa ljudem, naj nam ne bi dal povoda za dvom. Pomislimo samo, kako moderni človek danes pošilja svoja sporočila. Skrivnostne vesti pošilja v posebnem kodu skozi vesolje. Ta šifrirana sporočila potem razvozljajo stroji ali pa ljudje. Takšen način sporočanja vesti ima svoj namen: Vsebina vesti ostane s tem zakrita ljudem, ki niso upravičeni, da bi jo zvedeli.

Tako je tudi Bog s posebnim namenom uporabil prispodobe. Da bi jih razumeli, moramo Njegovo besedo pridno študirati. Vendar si mnogi ljudje za to ne vzamejo časa, ker nimajo prave ljubezni do Boga in resnice. Zato jim ostanejo zakrite »svete skrivnosti kraljestva«. (Matevž 13:11—15)

STARODAVNE PREROŠKE SANJE

Eno takšnih »svetih skrivnosti« najdemo v biblijski knjigi preroka Daniela. Ta knjiga vsebuje važne podatke za ugotovitev časa, v katerem naj bi po Bogu določeni kralj prevzel oblast. Četrto poglavje te knjige pripoveduje o sanjah, ki jih je dal Bog babilonskemu kralju Nebukadnezarju. Kakšen je bil pomen oziroma namen teh sanj in njihove izpolnitve? V poročilu beremo:

 »Da bi spoznali živeči, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga da, komur hoče, in more najnižjega izmed ljudi postaviti nad njim.« (Daniel 4:17)

V teh sanjah je bilo bistveno tole: Veliko drevo je bilo posekano na povelje »svetega« ali angela. Drevesni panj je bil nato okovan, da ne bi mogel zopet odgnati. Tako obdan z okovi je moral ostati »sedem časov« v »travi na polju«. (Daniel 4:13—16)

Kaj so pomenile te sanje? S pomočjo Božjega duha jih je prerok Daniel razodel Nebukadnezarju, kakor beremo:

»Drevo, ki si ga videl . . . to si ti, o kralj, ki si postal velik in mogočen; kajti tvoja velikost je vzrasla in sega do neba in gospostvo tvoje do konca Zemlje.

A da je kralj videl varuha in svetnika, da je stopil z neba in velel: posekajte drevo in ga izničite, toda panj njegov s koreninami pustite v zemlji, to pa v okovih železnih in bronastih, v travi na polju in rosa nebeška naj ga moči in z zvermi poljskimi mu bodi delež, dokler ne mine sedem časov nad njim — to je razlaga, o kralj, in to je sklep Najvišjega, ki pride nad gospoda mojega, kralja: pahnejo te ven izmed ljudi in pri zverini poljski bode bivališče tvoje in travo ti bodo dajali jesti kakor volom in rosa nebeška te bo močila in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga da, komur hoče.

In da so veleli, naj ostane drevesu panj s koreninami, pomeni, da ti bode kraljestvo zopet utrjeno, brž ko spoznaš, da vladajo nebesa.« (Daniel 4:20—26)

Te sanje so se prvič izpolnile na kralju Nebukadnezarju. V razdobju »sedmih časov« ali sedmih dobesednih let je bil namreč Nebukadnezar blazen. Toda kraljestvo mu je ostalo. Ko se mu je povrnil razum, je zopet prevzel kraljevsko oblast. (Daniel 4:29—37)

KRALJESTVO »NAJNIŽJEGA IZMED LJUDI«

Toda te razburljive sanje o posekanem drevesu, ki so bile tako podrobno razložene, se niso imele izpolniti le na Nebukadnezarju. Kako vemo to? Kakor pove prikazen v sanjah, se morajo nanašati na Božje kraljestvo in na oblast tistega, ki ga je Bog določil. Koga pa je Bog izbral za vladarja? Odgovor, ki ga je dobil kralj Nebukadnezar, se je glasil: »Najniži izmed ljudi«. (Daniel 4:17)

Ne moremo zanikati zgodovinskih dejstev, da so ljudje, ki so imeli oblast kot politični vladarji, bili vse kaj drugega kakor ponižni. Človeške vlade in  njihovi vladarji so poviševali sami sebe. V krvavih vojnah, ki so jih vodili drug proti drugemu, so bili prave zveri. Zato nas ne sme presenetiti, da primerja Biblija nepopolne človeške vladavine ali kraljestva z zvermi in pokaže, da bodo končno vsi izgubili svojo oblast. (Daniel 7:2—8) Iz naslednjih besed preroka Daniela, zapisanih v Bibliji, se vidi, s kom bodo oni nadomeščeni:

»Videl sem v prikaznih po noči in glej, z oblaki nebeškimi je prihajal eden kakor sin človekov in prišel je k Predvečnemu in privedli so ga predenj. In dano mu je bilo gospostvo in slava in kraljestvo, da naj mu služijo vsa ljudstva, narodi in jeziki; njegovo gospostvo je večno gospostvo, ki nikdar ne mine, in kraljestvo njegovo takšno, ki se nikoli ne pokonča.« (Daniel 7:13, 14)

Tukaj ni opisan nihče drug kot Kristus Jezus, ki ga Sveto pismo imenuje »sin človekov« in »kralj kraljev in gospodov gospod«. (Matevž 25:31; Razodetje 19:16) Prostovoljno je zapustil svoj visoki položaj v nebesih in je postal enak človeku, kar pomeni, da je bil »ponižan pod angele«. (Hebrejcem 2:9; Filipljanom 2:6—8) Kljub temu, da je bil Jezus Kristus izzivan do skrajnosti, je kot človek ostal »krotek in iz srca ponižen«. (Matevž 11:29) »On psovan, ni psoval, trpeč ni pretil, temuč vse je prepuščal tistemu, ki sodi pravično.« (1. Petrov list 2:23)

Jezusa so ljudje zaničevali in mu niso hoteli izkazati spoštovanja, ki mu je pripadalo. Zgodilo se je natančno to, kar je napovedal prerok Izaija: »Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan in nič ga nismo čislali.« (Izaija 53:3)

Ni dvoma, da se prav Jezusu najbolje prilega opis »najnižjega izmed ljudi«. Preroške sanje o posekanem drevesu morajo zato govoriti o času, ko bo Jezus prevzel oblast nad »človeškim kraljestvom«. To naj bi se zgodilo ob koncu »sedmih časov«. Kdaj so se začeli? In kdaj končali?

TRAJANJE »SEDMIH ČASOV«

Več kot šeststo let pozneje, ko je imel Nebukadnezar omenjene sanje, se je na Zemlji pojavil Jezus Kristus in začel oznanjevati: »Približalo se je nebeško kraljestvo.« (Matevž 4:17) To je lahko s pravico trdil,  ker je bil on kot predvideni kralj že prisoten. Vendar takrat še ni sprejel svoje kraljevske oblasti nad človeštvom. Ko so nekateri začeli napačno sklepati, da se »zdajci prikaže Božje kraljestvo«, jim je Jezus Kristus povedal priliko, iz katere se vidi, da bo moralo miniti še veliko časa, preden bo sprejel svojo kraljevsko oblast. (Lukež 19:11—27) To nam daje jasno spoznati, da v večji izpolnitvi »sedmi časi« iz Danielove prerokbe ne bodo trajali le sedem let, ampak mnoga stoletja.

»Sedmi časi« ustrezajo 2.520 dnevom, kar pomeni sedem preroških let s 360 dnevi. To potrjuje tudi drugi biblijski stavki, v katerih se govori o »časih«, »mesecih« in »dnevih«. V Razodetju 11:2 je naveden čas »dvainštiridesetih mesecev« ali tri in pol leta. Takoj v naslednjem stavku je isto razdobje označeno kot »tisoč dvesto šestdeset dni«. Če delimo 1.260 dni z 42 meseci, dobimo 30 dni za vsak mesec. Leto z 12 meseci ima potemtakem 360 dni. Tako traja »sedem časov« ali sedem let — 2.520 dni (7x360).

Pravilnost takšnega izračunavanja je potrjena v Razodetju 12:6, 14, kjer pove, da je 1.260 dni enako kot »čas, dva časa in pol časa« (»tri in pol leta«, The New English Bible). Ker je sedem dvakratna vrednost števila tri in pol, ustreza »sedem časov« 2.520 dnevom (2 x 1.260).

Vendar gre pri »sedmih časih« Danielove prerokbe za mnogo daljše razdobje kot samo 2.520 dni po 24 ur, ker se nanašajo na čas, ko mora Jezus sprejeti kraljevsko oblast. Ali je kakšna možnost za ugotovitev dolžine vsakega takšnega »dneva«? Biblijsko pravilo za dolžino preroških dni se glasi: »Dan za leto.« (4. Mojzesova 14:34; Ezekiel 4:6) Če to pravilo uporabimo za »sedem časov«, znašajo 2.520 let.

ZAČETEK »SEDMIH ČASOV«

Ker sedaj vemo, kako dolgo trajajo »sedmi časi«, lahko ugotovimo, kdaj so se začeli. Obrnimo pozornost spet k temu, kar se je zgodilo Nebukadnezarju v izpolnitvi preroških sanj o posekanem drevesu. Preglejmo njegov položaj!

V času, ko je izgubil razum, je imel Nebukadnezar svetovno oblast, ker je bil Babilon tedaj najmočnejša svetovna sila. Za Nebukadnezarja je posekanje simboličnega  drevesa pomenilo, da je za nekaj časa izgubil oblast svetovnega vladarja.

Vse, kar je Bog napravil pri Nebukadnezarju, se je predvsem nanašalo na vladarstvo od Boga izvoljenega kralja. Da je bilo Nebukadnezarju vladarstvo odvzeto za »sedem časov« je moralo nekaj predstavljati. Kaj? Božjo odredbo o prekinitvi najvišje oblasti. Jehova Bog je namreč dopustil, da je Nebukadnezar postal svetovni vladar in prav on mu je za nekaj časa odvzel oblast, kakor je priznal tudi sam kralj. (Daniel 4:34—37) Zato je to, kar je doživel Nebukadnezar, predstavljalo, da je Božje kraljestvo izgubilo svojo oblast. Drevo pa je bilo nazorna slika vladarstva nad vso Zemljo.

Vlada, ki je nekoč imela svoj sedež v Jeruzalemu je predstavljala Božje kraljestvo. O vladarjih Davidove kraljevske hiše je bilo rečeno, da sedijo »na Jehovinem prestolu«. Postava jih je obvezovala vladati po Božjem zakonu. (1. Letopisov 29:23) Zato je bil Jeruzalem slika Božjega vladarskega prestola.

Ko so Babilonci pod Nebukadnezarjem razrušili mesto Jeruzalem in popolnoma opustošili deželo, nad katero je vladalo, so svetovno vladarstvo prevzeli pogani, ker jih sedaj ni oviralo niti eno kraljestvo, ki bi zastopalo Jehovino oblast. Toda vrhovni vladar ni maral po poganih izvrševati svoje oblasti na Zemlji. Da Bog ni želel, da njegovo kraljestvo na takšen način vlada nad Zemljo, je ponazorjeno z okovi, v katere je bil okovan drevesni panj. »Teptanje« mesta Jeruzalema se je začelo, ko je bilo glavno mesto in simbol izvrševanja najvišje Jehovine oblasti porušeno in popolnoma opustošeno. To pomeni, da so se »sedmi časi« začeli, ko je Nebukadnezar razrušil Jeruzalem in popolnoma opustošil Judejo. Kdaj se je to zgodilo?

Biblija in svetovna zgodovina nam pomagata ugotoviti, da se je to zgodilo leta 607 * pr. n. št. Za dokaz navajamo naslednje:

 Soglasno navajajo svetovni zgodovinarji, da je leta 539 pr. n. št. padel Babilon v roke Perzijca Cira. Ta datum je ugotovljen v vseh razpoložljivih zgodovinskih zapiskih starega veka. Po Bibliji se vidi, da je Cir v prvem letu svoje vlade izdal odlok, po katerem je bilo izraelskim ujetnikom dovoljeno vrniti se v Jeruzalem in tam pozidati tempelj. Ker je pred Cirom vladal nad Babilonom kratek čas Darij Medijec, je moralo prvo leto Cirovega vladanja trajati od leta 538 do 537 pr. n. št. (Daniel 5:30, 31) Če upoštevamo, da je bila pot zelo dolga, potem so se Izraelci gotovo v »sedmem mesecu« leta 537 pr. n. št. (in ne 538 pr. n. št.) zopet vrnili v svoja mesta, s čimer je bilo konec opustošenja Jeruzalema in Judeje. (Ezra 3:1, 6) Toda še vedno so nad njimi vladali pogani, zato so govorili o sebi, da so »sužnji v lastni deželi«. (Nehemija 9:36, 37)

V delu stare zaveze, v »Drugi knjigi Letopisov« (36:19—21) izvemo, da je od razrušenja Jeruzalema in opustošenja njegovega vladarskega območja pa do obnove minilo sedemdeset let. Tam piše:

»In sežgali (Nebukadnezar) so z ognjem hišo Božjo in porušili zidovje jeruzalemsko in požgali vse palače v njem in uničili vse dragocene posode v njih. In kar jih je preostalo po meču, so odvedli ujete v Babilon in bili so hlapci njemu in sinovom njegovim, dokler ni zavladalo kraljestvo perzijsko, da bi se dopolnila beseda Jehovina po ustih Jeremijevih, ,dokler se ne bo dežela naužila sobot svojih‘. Dokler je ležala pusta, je uživala soboto, da se je izpolnilo sedemdeset let.«

Če letu 537 pr. n. št., v katerem so se Izraelci vrnili v svoja mesta, odštejemo sedemdeset let, pridemo do leta 607 pr. n. št. In prav v tem letu so začeli poganski narodi »teptati« Jeruzalem, sliko Božjega vladarskega prestola.

KONEC »SEDMIH ČASOV«

Jezus Kristus se je skliceval na to teptanje Jeruzalema, ko je rekel svojim učencem: »Jeruzalem bodo teptali pogani, dokler se ne dopolnijo časi poganov.« (Lukež 21:24) Ti »določeni časi poganov« so se morali končati 2.520 let po letu 607 pr. n. št. To naj bi se zgodilo leta 1914 n. št. Ali se je takrat končalo »teptanje« Jeruzalema?

 V dobesednem mestu Jeruzalemu leta 1914 n. št. zares ni bil postavljen noben kralj iz Davidove hiše. Toda kaj takega niti ni bilo mogoče pričakovati. Zakaj ne? Ker zemeljsko mesto Jeruzalem v Božjih očeh ni bilo več sveto mesto. Ko je Jezus Kristus živel na Zemlji je rekel: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenaš tiste, ki so k tebi poslani! Kolikokrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor kokla piščeta svoja pod peruti, a niste hoteli! Glej, zapušča se vam dom vaš pust.« (Lukež 13:34, 35) Kraljestvo Jezusa Kristusa poleg tega ni nobena zemeljska vladavina, ki bi imela za glavno mesto Jeruzalem ali katerokoli drago mesto. To kraljestvo je nebeško.

Kar piše v Razodetju 11:15, se je torej izpolnilo leta 1914 v nevidnih nebesih: »Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega in kraljeval bo na vekov veke.« Od tedaj naprej ni nihče več mogel teptati namreč mesijanske oblasti, ki vlada z Božjim odobravanjem, ki jo je Jeruzalem ponazarjal. Sedaj je Bog spet dal oblast nad človeškimi zadevami kralju iz Davidovega kraljevskega rodu. Da je res tako, potrjujejo biblijske prerokbe, ki so se na Zemlji izpolnjevale od leta 1914.

Eno takšnih prerokb najdemo v šestem poglavju biblijske knjige »Razodetje«. V simboličnem jeziku opisuje, kako je Jezus Kristus dobil oblast in kaj vse se je potem zgodilo.

Kako je Jezus dobil kraljevsko oblast, je v poročilu opisano takole: »In videl sem, in glej: bel konj in sedeči na njem je imel lok; in dan mu je bil venec in izšel je zmagovit in da zmaga.« (Razodetje 6:2) Kasneje nam v enem svojih poglavij knjiga Razodetje jasno pove, kdo je jezdec na tem konju: »In glej, bel konj in sedeči na njem imenovan Zvesti in Resnični in v pravičnosti sodi ter se vojskuje ... In ima na obleki in na bedru svojem ime zapisano: Kralj kraljev in gospodov Gospod.« (Razodetje 19:11—16)

O tem, kaj se je zgodilo na Zemlji, ko je Jezus dobil »venec« in postal pravnoveljavni kralj »človeškega sveta«, nadaljuje Razodetje v šestem poglavju:

»In izšel je drug konj, rjav in sedečemu na njem je bilo dano vzeti mir z Zemlje in da naj se koljejo med seboj; in mu je bil dan velik meč. In ko je odprlo tretji pečat, sem slišal tretjo žival govoriti: Pridi! In videl sem in glej: črn konj in sedeči na njem je imel tehtnico v roki ... In ko je odprlo četrti pečat, sem slišal glas četrte živali  govoriti: »Pridi! In videl sem in glej: bled konj in sedeči na njem, ime mu Smrt in smrtno kraljestvo (grško: hades) ga spremlja. In mu je bila dana oblast pomoriti četrtino Zemlje z mečem in lakoto in kugo in od zveri zemeljskih.« (vrste 4—8)

Ali se niso te besede že izpolnile? Ali ni od leta 1914 divjal meč v obliki svetovnih vojn? Prav gotovo! V nobeni vojni do tedaj ni izgubilo življenja toliko ljudi kot ravno v prvi svetovni vojni. Več kot devet milijonov vojakov je padlo na fronti ali so umrli zaradi ran, bolezni in iz drugih vzrokov. Več milijonov žrtev je bilo tudi med civilnim prebivalstvom, ki je pomrlo zaradi posrednih ali neposrednih posledic vojne. Druga svetovna vojna je terjala še več človeških življenj. Ocenjuje se, da je bilo skupno 55 milijonov vojaških in civilnih žrtev.

Ali niso Zemljo obiskale lakote, ki jih predstavlja črni konj? Res je; v mnogih evropskih deželah je bila med prvo svetovno vojno in po njej huda lakota. V Rusiji je zaradi lakote pomrlo milijon ljudi. Po drugi svetovni vojni je prišlo do »največje svetovne lakote v zgodovini«, kakor piše v The World Book Encyclopedia (1973). Danes smo priče strašnega dejstva, da je vsak tretji prebivalec na Zemlji podhranjen ali počasi umira zaradi lakote.

 Svoj davek so zahtevale tudi druge strašne nadloge. Tako je v letih 1918 — 1919 v nekaj mesecih zaradi španske gripe pomrlo približno 20,000.000 ljudi. Do tedaj v nobeni katastrofi ni smrt tako strahovito kosila med ljudmi.

Ti dogodki so bili preveč vidni, da jih ne bi opazili. Josef Carter piše v svoji knjigi 1918 Year of Crisis, Year of Change: »Jeseni (1918) so se vrstile strahote, zakaj trije izmed štirih apokaliptičnih jezdecev — vojna, lakota in kuga — so bili na pohodu.« Do danes ti simbolični jezdeci niso razjahali svojih konj.

Imamo tudi vidne dokaze, da so bili leta 1914 n. št. odstranjeni okovi, v katere je bil okovan simbolični panj drevesa, ki ga je Nebukadnezar videl v sanjah, da ne bi odgnal mladike. Jehova Bog je začel izvrševati svojo oblast po kraljestvu svojega sina, Gospoda Jezusa Kristusa. Toda zakaj se od tedaj razmere na Zemlji niso prav nič izboljšale? Zakaj je bil čas, ko je Kristus sprejel oblast nad ljudmi, čas stisk?

Zato, ker satan hudič nasprotuje Božjemu kraljestvu pod Kristusovo upravo. Ko je to kraljestvo prevzelo oblast, da vlada nad ljudmi, se je satan boril proti njemu. Toda boj je izgubil in bil s svojimi demoni vržen iz svetih nebes na Zemljo. Besen zaradi tega, je skupaj s svojimi demoni med ljudmi začel delati gorje, kolikor je le mogel, da bi uničil vse in vsakogar. Zato piše v Bibliji takoj za opisom vojne v nebesih in njenim izidom: »Zato veselite se, nebesa in kateri stanujete v njih! Gorje Zemlji in morju, ker doli je šel hudič k vam, z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa.« (Razodetje 12:7—12)

Koliko časa je še ostalo sovražniku kraljestva? Jezus Kristus je razodel, da bo človeški rod, ki bo doživel njegov prihod v slavi njegovega kraljestva, priča odstranitvi vsega hudobnega sestava. Razložil je: »Resnično vam pravim: Ne preide ta rod, dokler se vse to ne zgodi.« (Matevž 24:3—42)

Zatorej morajo biti pripadniki rodu, ki je živel že leta 1914 n. št. med tistimi, ki bodo dočakali končno zmago Kristusa in čas, ko bo zavladal nad vso Zemljo. To pomeni, da imajo mnogi zdaj živeči ljudje upanje, da ne bodo nikdar umrli. Kako to?

 ZAKAJ MNOGI ZDAJ ŽIVEČI NE BODO DOŽIVELI SMRTI

Ko bo kralj Jezus Kristus dokončno zmagal, bo postopal samo proti tistim, ki se nočejo podrediti njegovi vladavini. Ko je hotel apostol Pavel potolažiti preganjane sobrate, jim je po navdihnjenju Božjega duha pisal: »Ker je res pravično pri Bogu, da povrne stisko njim, ki vas stiskajo, in vam stiskanim počitek z nami, kadar se razodene Gospod Jezus z neba z angeli moči svoje v plamenečem ognju, ko bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju Gospoda našega Jezusa; ki bodo trpeli kazen, večno pogubo izpred obličja Gospodovega in izpred slave moči njegove,« (1. Tesaloničanom 1:6—9)

Seveda se ne branijo vsi ljudje, da bi spoznali Božjo avtoriteto, torej da bi priznali Boga v svojem življenju. Niti niso vsi »nepokorni dobri vesti o Kristusu«. Obstaja skupina kristjanov, čeprav v primerjavi s svetovnim prebivalstvom zelo majhna, ki se marljivo trudi, da bi se v vsem izkazali za predane Božje služabnike in zveste učence Jezusa Kristusa. Vsi, ki bodo na dan Božje obsodbe predani izključno Jehovi Bogu, so lahko prepričani, da takrat ne bodo uničeni. V Bibliji beremo:

»To so tisti, ki prihajajo iz stiske velike in so oprali oblačila svoja in jih pobelili v krvi Jagnjetovi. Zato so pred prestolom Božjim in mu služijo noč in dan v svetišču njegovem in sedeči na prestolu razpne svoj šator nad njimi. Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene ne vročina nobena; kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njih oči.« (Razodetje 7:14—17)

Članom velike množice, ki bo preživela »veliko stisko«, ni obljubljena smrt, ampak življenje. »Jagnje«, to je Gospod Jezus Kristus, jih bo »vodilo k studencem voda življenja«. To ne bo življenje, ki bi trajalo samo sedemdeset ali osemdeset let. To bo večno življenje! Jezus Kristus jim bo omogočil, da imajo korist od njegove spravne daritve. S tem bodo rešeni greha in njegovega učinka, ki prinaša smrt. Ker bodo ljudje poslušni, pripravljeni sprejemati njegovo pomoč, bodo dosegli popolnost. Zato jim ne bo treba umreti.

Satan in njegove demonske drhali ne bodo mogli ovirati njihovega napredka. Potem ko bo brezbožni  zemeljski sistem uničen v »veliki stiski«, bo satan »zvezan« in »vržen v brezno« za tisoč let. Biblija govori o tem v simboličnem jeziku: »In videl sem angela iti doli iz nebes, imajočega ključ od brezna in verigo veliko na roki svoji. In zgrabi zmaja, staro kačo, ki je hudič in satan; in zveže ga za tisoč let in ga vrže v brezno in zapre in zapečati nad njim, da ne zapeljuje več narodov.« (Razodetje 20:1—3) Ker bodo satan in njegovi demoni potem kakor mrtvi, ne bodo mogli med ljudmi delati nobenega gorja.

Biblija jasno pove, da je generacija, ki je živela leta 1914 n. št. tisti rod, ki bo doživel čas, ko bo Božje kraljestvo vladalo brez satanovega vmešavanja. Zato imajo mnogi zdaj živeči ljudje upanje, da jim ne bo treba umreti. Preživeli bodo uničenje sedanjega hudobnega sestava; sčasoma bodo osvobojeni greha in dosegli bodo popolnost. S tem bodo osvobojeni tudi kazni za greh — smrti. (Rimljanom 6:23)

Zato je zate nujno, da se postaviš na stran kralja Jezusa Kristusa (če tega še nisi napravil) in že sedaj živiš kot zvesti podložnik njegovega kraljestva. Krščanske Jehovine priče se trudijo tako živeti in želijo pri tem pomagati tudi dragim.

[Podčrtna opomba]