Poglavje 4

Zakaj se človek stara in umira?

STARANJE in smrt se na splošno smatrata kot nekaj normalnega, kljub temu pa je mnogim ljudem oboje še vedno skrivnostno. Dokaz za to je dejstvo, da so se skozi stoletja prenašale pripovedke, ki so predstavljale poizkus pojasniti, zakaj se človek stara in umira.

Po neki inačici starogrške bajke naj bi žena z imenom Pandora kljub prepovedi odprla pokrov nekega soda, oziroma posode. S tem je raztresla med ljudi njegovo vsebino — »staranje«, »bolezni«, »zablode« in druge nesreče, ki so do danes pestile človeštvo.

Večina plemen domačinskega prebivalstva Avstralije veruje, da bi moral človek prvotno pravzaprav večno živeti. Toda moral bi se izogibati določenega votlega drevesa. Ko so si čebele napravile gnezdo v tem drevesu, so si žene vroče zaželele njihov med. Ena teh žena je omalovaževala svarilo mož, vzela bojno sekiro in vsekala v drevo. Takrat je, kakor pravi bajka, izletel velik netopir. In prav ta netopir je bila »smrt«. Po njegovi osvoboditvi iz drevesa je postal njegova žrtev vsak, kogar se je dotaknil s svojimi perutmi.

Pomembno je, da je tudi po pripovedkah drugih ljudstev, ki živijo zelo oddaljeno drugo od drugega, smrt prav tako posledica neposlušnosti in v mnogih bajkah je dala povod za to žena.

ZAKAJ PODOBNOST?

Kadar berejo takšne bajke, padejo nekateri ljudje v skušnjavo, da označujejo za bajko tudi biblijsko pojasnilo, zakaj se človek stara in umira. Marsikdo bo prišel celo do tega, da je med bajkami in biblijskim poročilom določena podobnost. Kaj je vzrok takšne sličnosti? Ali imajo morda te pripovedke za osnovo zgodovinska dejstva, ki so bila popačena?

Biblija nam pomaga odgovoriti na ta vprašanja. Po tej knjigi so se ljudje, ki so se obrnili proti Bogu,  ker so kljubovali njegovi zapovedi, iz starega Babela v Kaldeji razkropili po svetu. (1. Mojzesova 11:2—9) Iz biblijskih rodovnikov se vidi, da se je to zgodilo v času, ko so še živeli ljudje, ki so zvesto služili Bogu. Oni so poznali resnico o življenju in vzroku smrti (1. Mojzesova 6:7, 8; 8:20, 21; 9:28; 10:1—9; 11:10—18; 1. Letopisov 1:19) Komaj lahko pričakujemo, da je večina takrat živečih ljudi natančno izročila naprej resnico o vprašanju, zakaj mora človek umreti, ker tudi sami niso mogli popolnoma razumeti resnice o Božjem namenu s človekom. Po njihovi razkropitvi so se zgodovinska dejstva v teku časa vedno bolj maličila in lepšala z bujno domišljijo; razvile so se bajke. V bajeslovnih izročilih se različno pojasnjuje vzrok staranja in smrti. Vendar lahko ugotovimo, da imajo vsa za podlago isti zgodovinski dogodek.

To ni samo domneva. Imamo dokaze, ki jasno pokažejo, da imajo religijozni miti, tudi bajke o vzroku smrti, skupno poreklo. Polkovnik J. Garnier je napisal v svoji knjigi The Worship of the Dead (Čaščenje mrtvih):

 »Ne le Egipčani, Kaldejci, Feničani, Grki in Rimljani, temveč tudi Hindujci, budisti Kitajske in Tibeta, Goti, Anglosasi, Druidi, Mehikanci, Perujci, prvotni prebivalci Avstralije in celo domačini južnomorskih otokov so morali svojo religijozno miselnost črpati iz istega vira — obstojati mora skupno poreklo. Vsepovsod lahko ugotovimo presenetljivo skladnost med običaji, obredi, izročili ter imeni bogov in boginj, kakor tudi njihovimi odnosi.«

In kje je ta vir, iz katerega so vsi črpali? Ali imamo dokaze, ki dajejo spoznati, da je ta kraj Kaldeja, kakor je omenjeno v Bibliji? Profesor Georg Rawlinson piše:

»Posebno pozornost zasluži presenetljiva podobnost kaldejskega sistema s klasično (pretežno grško in rimsko) mitologijo. Ta sličnost je v nekaterem oziru preveč splošna in prevelika, da bi dovoljevala domnevanje, da je to soglasje povzročilo le golo naključje. V grškem, rimskem in kaldejskem svetišču vidimo enako splošno razvrstitev (bogov in boginj); večkrat zasledimo ujemajočo se vrsto rodoslovno med seboj povezanih bogov; v nekaterih primerih lahko v kaldejskih virih točno spoznamo celo poznana imena in naslove klasičnih božanstev.«

Do kakšnega sklepa prihaja potem? Takole piše:

»Skoraj ne moremo dvomiti, da so se religijozne predstave na ta ali oni način izročale naprej in so se bajeslovna naziranja in mišljenja z obale Perzijskega zaliva (kjer je bil stari Babel) razširila v dežele ob Sredozemskem morju.«

To, kar pripominja Biblija o razvoju religijoznih predstav, je potemtakem v soglasju z drugimi zgodovinskimi pričevanji. In če so dejstva, ki so v religijoznih pripovedkah izmaličena, v Bibliji povedana po resnici, potem naj bi naš razum pustili voditi biblijskemu poročilu. To poročilo mora biti povsem jasno. Je tako?

ŽIVLJENJE JE ODVISNO OD POSLUŠNOSTI

Poročilo prve knjige Biblije, to je 1. Mojzesove, po katerem se vidi, zakaj se človek stara in umira, se ne začenja z besedami »nekoč je bilo ...«, niti se to ne odigrava v »bajni deželi«. Tu gre za dejstva. V njem je na primer omenjen Eden, kraj, ki je tudi resnično obstojal. V katerem delu Zemlje je bil Eden, se lahko določi po toku določenih rek. Dve med njimi, Evfrat in Tigris, sta še danes poznani po teh imenih. (1. Mojzesova 2:10—14) Iz biblijskega štetja let izhaja,  da so se dogodki v Edenu odigrali okrog leta 4026 pr. n. št. ali nekaj pozneje. Z znanstvenega vidika je razumna tudi omemba Biblije glede na prvi človeški par. V sestavku The Races of Mankind (Človeške rase) beremo:

»Kar v Bibliji že stoletja piše o Adamu in Evi, očetu in materi vsega človeškega rodu, je prav to, kar so potrdile znanstvene raziskave: da vsa zemeljska ljudstva sestavljajo eno samo družino in imajo skupno poreklo.«

Biblija nam pove, kako je prvi človek začel živeti. Potem nam pripoveduje, da je Stvarnik Jehova Bog nastanil človeka v kraju, podobnem parku. Človeku je obljubil, da bo smel večno živeti. Vendar je bilo to življenje odvisno od nekega pogoja. Bog je rekel človeku: »Od vsega drevja s tega vrta prosto jej; a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!« (1. Mojzesova 2:16, 17)

To je bila povsem preprosta zapoved. Ali naj bi tudi pričakovali kaj drugega? Tedaj je bil človek Adam še sam. Življenje je bilo preprosto, enostavno. Skrbeti zase ni ustvarjalo nobenih problemov. Ni bil pod pritiskom z lakomnostjo prežetega gospodarstva. Zapleteni zakoni proti grešnim nagnjenjem prvega človeka niso bili potrebni. Adam je bil popoln človek, zato se ni nagibal h grehu.

Ta zapoved je bila sicer res enostavna, toda pri tem je šlo za moralno vprašanje širšega obsega. Če prvi človeški par ne bi poslušal te Božje zapovedi, bi se s tem uprl Bogu, svojemu vladarju. V čem?

Jesti od sadu »drevesa spoznanja dobrega in hudega« je bilo nepravilno, ker je Bog to prepovedal. Sadež sam na sebi sicer ni bil strupen, ampak prijeten, dobesedno »dober za jed«. (1. Mojzesova 3:6) S tem, ko je Bog prepovedal jesti s tega drevesa, je bilo samo krepko podčrtano, da je človek z vso pravico odvisen od svojega Stvarnika in vladarja. Prvi mož in prva žena naj bi s svojo poslušnostjo dokazala, da priznavata Bogu pravico, da jima razodene kaj je »dobro« in kaj »hudo«, kaj odobrava in kaj obsoja. Neposlušnost bi zato pomenila, da sta se uprla Božji vrhovnosti.

Jehova Bog je pojasnil, da bi takšen upor imel za posledico smrtno kazen. Ali je bila takšna kazen  prestroga? Ali ni danes na svetu veliko dežel, ki za velike zločine v svojem kazenskem zakoniku zagrozijo s smrtno kaznijo? Toda te dežele nikomur ne morejo dati življenja, niti ne morejo nikogar za vedno ohraniti pri življenju. Stvarnik človeka pa to lahko napravi. Prav po Njegovi volji sta Adam in Eva dobila življenje. (Razodetje 4:11) Ali nima potem Bog, ki življenje daje in ga tudi ohranja, vso pravico, da človeku za neposlušnost zagrozi s smrtno kaznijo? Vsekakor! Poleg tega le on sam ve, kako zelo škodljiva je neposlušnost do Njegovih zakonov.

Prva človeka, Adam in Eva, bi lahko s svojo poslušnostjo tej prepovedi dokazala, da cenita Boga in sta mu hvaležna za vse, kar je napravil zanju. Poslušnost iz pravilnih nagibov bi ju obvarovala sebičnosti in zavestnega nespoštovanja Boga, njunega dobrotnika.

Kar jima je bilo zapovedano, je bilo v skladu s tem, kar lahko pričakujemo od Boga ljubezni in pravičnosti. V nobenem primeru ni bilo to nesprejemljivo. Bog ni človeškega para prikrajšal za ničesar, kar mu je bilo potrebno za življenje. V vrtu je bilo še obilo drugih dreves, s katerih sta se lahko do sitega najedla. Zato Adam in Eva nista imela nobenega razloga za mišljenje, da morata brezpogojno imeti sad z »drevesa spoznanja dobrega in hudega.«

Vendar se je nekega dne zgodilo, kakor pove poročilo, da je Eva, ko je bila sama in njenega moža ni bilo pri njej, postala žrtev prevare in vzela prepovedani sad. 10. poglavje izčrpno obravnava prevaro in njenega povzročitelja. Potem ji je uspelo tudi svojega moža zapeljati k temu, da je prestopil Božji zakon. (1. Mojzesova 3:1—6)

Morda bi ugovarjali, da zaradi takšnega nespoštovanja Bogu ne bi bilo treba prvih dveh ljudi klicati na odgovor. Nekdo bi utegnil navesti možnost, da bi Bog lahko spregledal ta nepravilni postopek in ju ne bi kaznoval. Ali pa bi to bil najboljši način? Ali ne leži vzrok za stopnjevanje kršitve pravičnih zakonov ter za naraščanje zločinov in nasilja prav v tem, ker ljudje zakonov ne spoštujejo dosledno? Če Bog ne bi Adama in Eve kaznoval za njun nepravilni postopek, bi se onadva in njuno potomstvo še nadalje drznilo postopati nezakonito. S tem bi bil Bog sokriv takšnih dejanj.

 Če bi Bog odpustil Adamu in Evi bi lahko podvomila v Božjo besedo. S tem bi Bog zbudil občutek, da ne misli resno, kar pravi, ter da lahko nekaznovano prestopamo njegove postave.

Zato je Bog s polno pravico izpolnil svoj zakon in je dal prvima človekoma čutiti posledice njune namerne, premišljene neposlušnosti. Spregledati ne smemo niti tega, da nista nikdar pokazala nobenega kesanja. Nič ni kazalo, da sta spremenila svoje mišljenje.

RESNIČNI VZROK — GREH

S svojim uporom proti Bogu sta Adam in Eva izgubila svoj dober odnos z njim. Nista imela več neuničljivega, nesmrtnega življenja. Biblija pove, da je Bog s svojo močjo ustvaril in pustil obstajati »sonce, mesec in zvezde za večno«, za »nedogleden čas«. (Psalm 148:3, 6) Tako je bilo tudi z obema prvima človekoma. Da bi ostala pri življenju, sta bila odvisna od Boga.

Ker Adam in Eva nista bila pripravljena podvreči se Božjemu zakonu, sta izgubila Božjo moč, ki ju je ohranjala pri življenju. S svojo odtujitvijo Bogu sta izgubila Božje vodstvo in oskrbovanje. Greh, s katerim sta se odvrnila od Boga, je sčasoma povzročil njuno smrt.

Potem, ko sta prva človeka grešila proti Bogu, sta še vedno razpolagala z obilo življenjske moči. To pokaže zgodovinsko poročilo, po katerem se vidi, da je Adam dosegel starost 930 let. (1. Mojzesova 5:5) Vendar so se na Adamu izpolnile opozorilne besede: »Tisti dan, ko bodeš jedel od njega (drevesa spoznanja dobrega in hudega), gotovo zapadeš smrti«, — ker je Bog še isti dan Adama obsodil na smrt. (1. Mojzesova 2:17)

Adam, praoče človeške družine, s svojo neposlušnostjo ni prinesel smrti le sebi, ampak tudi vsemu nerojenemu potomstvu. Zato piše v Bibliji: »Zatorej, kakor je po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili...« (Rimljanom 5:12)

Ker je Adam izgubil svojo popolnost, je ni mogel dati svojim potomcem. Že njegovi prvi otroci so bili rojeni s prirojenimi napakami. Učinek, ki ga je imel  greh na Adamov organizem, mu je onemogočil spočeti potomce, ki bi bili brez napak in pomanjkljivosti. To je v skladu z besedilom v Jobovi knjigi 14:14: »O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!« Ljudje se starajo in umrejo predvsem zato, ker so podedovali Adamov greh. Kot njegovi potomci so prejeli plačilo za greh — smrt. (Rimljanom 6:23)

Kaj vse to pravzaprav pomeni? Ali so s smrtjo končani vsi življenjski procesi v človeku ali pa ostane še kaj, kar živi naprej? Ali mrtvi po smrti še živijo in se zavedajo sami sebe?

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MITOLOGIJA MNOGIH NARODOV IZVIRA IZ BABILONA

GRČIJA

BABEL (BABILON)

AFRIKA

INDIJA

 [Slika na strani 28]

Biblija pove, da je Bog dal prvemu človeškemu paru upanje na večno življenje.