Božje ime in prevajalci Biblije

V PRVI POLOVICI drugega stoletja se je, zatem, ko je umrl zadnji apostol, začel odpad od krščanstva, kar so napovedali Jezus in njegovi nasledniki. Poganske filozofije in doktrine so se vnesle v skupščino; nastale so sekte in razdori in prvotna čistost vere je bila popačena. Božje ime se je prenehalo uporabljati.

Ko se je razširilo krščanstvo, je bil vse bolj potreben prevod Biblije iz originalnega hebrejskega jezika. Kako so prevajalci v svojih prevodih prevedli Božje ime? Po navadi so uporabili enačico za „Gospod“. Zelo vplivna verzija takratnega časa je bila latinska Vulgata. To je bil Hieronima prevod Biblije v vsakdanjo latinščino. Hieronim je prevajal tetragramaton (JHVH) z nadomestilom Dominus, „Gospod“.

Sčasoma so se v Evropi pojavili novi jeziki, kot so francoščina, angleščina in španščina. Vendar je katoliška cerkev skušala preprečiti prevajanje Biblije v te nove jezike. Židje so uporabljali Biblijo v originalnem hebrejskem jeziku, odklonili pa so izgovorjavo Božjega imena. Tako večina „kristjanov“ pri branju latinskega prevoda Biblije ni uporabljalo tega imena.

Pozneje se je začelo Božje ime zopet uporabljati. Leta 1278 se je pojavilo v latinskem delu Pugio fidei (Bodež vere) španskega meniha Rajmunda Martinija. Rajmund Martini je uporabil črkovanje Yohoua. * Kmalu zatem, leta 1303 je Porchetus de Salvaticis končal delo z naslovom Victoria Porcheti adversus impios Ebreos (Porchetova zmaga nad brezbožnimi Hebrejci). Tudi on je v tem delu omenil Božje ime, pisal pa ga je različno, kot Iohouah, Iohoua in Ihouah. Zatem, leta 1518 je Peter Galatinus izdal delo z naslovom De arcanis catholicae veritatis (Zanimati se za skrivnosti vesoljne  resnice), v katerem je zapisal Božje ime z Iehoua.

V angleški Bibliji se je ime prvič pojavilo leta 1530, ko je William Tyndale izdal prevod prvih petih knjig Biblije. V njih je samo enkrat Božje ime črkoval z Iehouah in to v Drugi Mojzesovi 6:3. V uvodu te izdaje je zapisal: „Iehovah je Božje ime . . . Tam, kjer se pojavlja GOSPOD z velikimi črkami (razen, če je pomota v tisku), je v hebrejščini Iehovah.“ Od tedaj se je pričelo pisati ime Jehova v samo nekaj stavkih, v večini drugih primerov, kjer se je v hebrejskem tekstu uporabljal tetragramaton, pa se je še naprej pisalo „GOSPOD“ in „BOG“.

Leta 1611 je bil izdan najbolj razširjen angleški prevod, Authorized Version. V njem se ime v glavnem tekstu pojavi štirikrat. (2 Mojzesova 6:3; Psalm 83:18; Izaija 12:2; 26:4) „Jah“, pesniška kratica imena, se je pojavila v Psalmu 68:4. Polno ime se pojavlja v obliki „Jehovah-jireh“. (1 Mojzesova 22:14; 2 Mojzesova 17:15; Sodnikov 6:24) Vendar so prevajalci v večini primerov posnemali prevajalca Tyndala in Božje ime nadomeščali z „GOSPOD“ in „BOG“. Če se je Božje ime lahko pojavilo v štirih stavkih, zakaj se ni moglo pisati v vseh ostalih številnih stavkih, kakor v originalni hebrejščini?

Podobno je bilo v nemškem jeziku. Leta 1534 je Martin Luther izdal prevod cele Biblije, ki je bila prevedena iz originalnih jezikov. Tudi on ni vključil Božjega imena, ampak je uporabil nadomestilo, kot je HERR („GOSPOD“). Vendar je bil seznanjen z Božjim imenom, ker je v pridigi na osnovi Jeremije 23:1-8, ki jo je izdal leta 1526, napisal: „To ime Jehova, Gospod, pripada izključno samo pravemu Bogu“.

Leta 1543 je Luther pisal z značilno odkritostjo: „Oni (Židje) sedaj izjavljajo, da je Božje ime neizgovorljivo, toda ne vedo, kaj govorijo . . . Če se ga lahko napiše s peresom in črnilom, zakaj se ga ne bi moglo izgovoriti, kar je veliko bolje, kot pa da je napisano s peresom in črnilom? Zakaj ne menijo, da se ga tudi zapisati ne da, da je  nepisno ali neverjetno? Če vse to pregledamo, je tu nekaj nejasnega.“ Vendar Luther v svojem prevodu Biblije ni glede tega nič popravil.

Leta 1537 izdan biblijski prevod dr. Johannesa Ecka je vseboval ime v obrobnem pojasnilu k Drugi Mojzesovi 6:3. V naslednjih letih so tudi v drugih nemških Biblijah zapisali v tekstu v Drugi Mojzesovi knjigi 6:3 Božje ime. Leta 1575 je bila v Nemčiji izdana latinska Biblija, v kateri je od začetka do konca bilo zapisano ime Jehova.

V naslednjih stoletjih so biblijski prevajalci prevajali na dva načina. Nekateri so se ogibali vsakršne uporabe Božjega imena, medtem, ko so ga drugi na veliko uporabljali v Hebrejskih spisih in to v obliki Jehova ali pa Jahve. Poglejmo sedaj dva prevoda, v katerih se je ime izpustilo in poskusimo iz besed prevajalcev ugotoviti, zakaj so pravzaprav to storili.

Zakaj so ga izpustili?

Ko sta leta 1935 J. M. Powis Smith in Edgar J. Goodspeed izdala sodoben prevod Biblije, so bralci lahko ugotovili, da sta Božje ime nadomestila z besedicami GOSPOD in BOG. Razlog za to je bil pojasnjen v uvodu: „V tem prvem prevodu sva delala tako kot ortodoksni Židje in namesto „Jahve“ uporabila Gospod, izraz ’Gospod Bog’ pa sva napisala namesto ’Gospod Jahve’. V vseh primerih, kjer  je v originalu zapisano ’Jahve’ sta besedi ’Gospod’ in ’Bog’ zapisani z velikimi črkami.“

Zatem je z nenavadno podobnostjo s tradicijo Židov, ki berejo JHVH, toda izgovarjajo „Gospod“, v uvodu zapisano: „Vsakdo torej, ki želi ohraniti priokus prvotnega teksta, naj, kjer vidi napisano GOSPOD ali BOG, to prebere ’Jahve’“

Pri branju tega se nam seveda takoj pojavi vprašanje: Če branje „Jahve“ namesto „GOSPOD“ ohrani „priokus prvotnega teksta“, zakaj tedaj prevajalci niso uporabili v svojih prevodih ime „Jahve“? Zakaj so, po njihovih lastnih besedah sodeč, Božje ime ’nadomestili’ z besedo „GOSPOD“ in tako prikrili okus prvotnega teksta?

Prevajalci pravijo, da so posnemali tradicijo ortodoksnih Židov. Toda, ali je to pametno za kristjane? Spomnimo se, da so bili farizeji tisti, ki so se držali tradicije ortodoksnega židovstva in so zavrnili Jezusa. Zato jim je Jezus rekel: „Tako ste zaradi svojega izročila zavrgli božjo zapoved.“ (Matej 15:6, EI) Takšno nadomestilo pa seveda oslabi Božjo besedo.

Leta 1951 je bila v angleščini izdana Revised Standard Version Hebrejskih spisov in tudi v tej Bibliji so namesto Božjega imena uporabili nadomestila. To je bilo vredno pozornosti, kajti originalni American Standard Version, ki ji je bil osnova, je uporabljal ime Jehova skozi vse Hebrejske spise. Zato je bila opustitev imena čudna metoda. Zakaj so to storili?

V uvodu k Revised Standard Version beremo: „Iz dveh razlogov se je uredniški odbor vrnil k bolj znanemu prevodu King James Version (to je, k izpuščanju Božjega imena): (1) Beseda ’Jehova’ ne predstavlja natančne oblike imena, ki se je kdaj uporabljalo v hebrejščini in (2) uporaba kateregakoli primernega imena za enega in edinega Boga, kakor da bi bili še drugi bogovi, od katerih bi se moral razlikovati, je bila v židovstvu opuščena še pred krščanstvom in je popolnoma neumestna glede splošnega verovanja krščanske cerkve.“

Ali so to razumne trditve? Kot smo že prej razpravljali, ime Jezus ni pravilna predstavitev prvotne oblike imena Božjega sina, kakor so ga izgovarjali njegovi učenci. Toda to ni preprečilo uredniškemu odboru, da naj ne uporablja tega imena in ga ni nadomestil z nazivoma „Posrednik“ ali „Kristus“. Res je, da se ta dva naziva uporabljata, toda kot dodatek k imenu, ne pa namesto njega.

Trditev, da ni drugih bogov, od katerih bi se moral pravi Bog razlikovati, pa enostavno ni resnična. Človeštvo časti na milijone bogov. Apostol Pavel je navedel: „Veliko (je) tako imenovanih bogov“. (1 Korinčanom 8:5, JP; Filipljanom 3:19) Seveda pa samo en pravi Bog, je dodal Pavel. Zato je ena izmed velikih prednosti uporabe imena pravega Boga ta, da ga loči od vseh lažnih bogov. Razen tega pa, če je uporaba Božjega imena „popolnoma neumestna“, zakaj se potem v originalnih Hebrejskih spisih pojavlja skoraj 7000 krat?

Res je, da mnogi prevajalci Biblije niso menili, da bi ime s svojo sodobno izgovorjavo ne imelo mesta v Bibliji.  Vključili so ga v svoje prevode in tak prevod dá več časti Avtorju Biblije in se bolj zvesto drži originalnega teksta. Med nekaj najbolj razširjenih prevodov, v katerih je zapisano ime, spadajo Valera prevod (španski, izdan leta 1602), Almeida prevod (portugalski, izdan leta 1681), originalni Elberfelder prevod (nemški, izdan leta 1871), kakor tudi American Standard prevod (angleški, izdan leta 1901). Nekateri prevodi, kot je znana The Jerusalem Bible, so dosledno uporabljali Božje ime, toda s črkovanjem Jahve. V našem, slovenskem prevodu, ki ga je izdalo Svetopisemsko društvo, Beograd, 1981, je na nekaj mestih zapisano ime Jehova.

Preberi sedaj komentarje nekaterih prevajalcev, ki so vključili ime v svoje prevode in primerjaj njihovo pojasnjevanje s tistimi, ki so ime izpustili.

Zakaj so nekateri vključili ime

Preberimo, kaj so zapisali prevajalci v American Standard Version iz leta 1901: „(Prevajalci) so si bili enotni, da židovsko praznoverje, po katerem je Božje ime presveto, da bi se ga izgovarjalo, ne bi smelo več prevladovati v angleškem in kateremkoli drugem prevodu Stare zaveze . . . To znamenito ime, pojasnjeno v Drugi Mojzesovi 3:14, 15 in kot takšno vedno znova poudarjeno v originalnem tekstu Stare zaveze, označuje Boga kot osebo, kot Boga zaveze, Boga razodetja, Osvoboditelja in Prijatelja njegovega ljudstva . . . To osebno ime, z vsem svojim bogatim pomenom je sedaj postavljeno v svetem tekstu na mesto, ki mu brez dvoma pripada.“

Podobno beremo v uvodu originalne nemške Elberfelder Biblije: „Jehova. To ime izraelskega Boga zaveze smo ohranili, ker ga je bil bralec že leta vajen.“

Steven T. Byington, prevajalec The Bible in Living English pojasnjuje, zakaj uporablja Božje ime: „Črkovanje in izgovorjava nista najpomembnejša. Najpomembnejše pri tem je, da smo si na jasnem, da je to osebno ime. Obstojajo številni teksti, ki jih ne moremo pravilno razumeti, če prevedemo to ime z običajnim samostalnikom, kot je ’Gospod’, ali kar je še veliko slabše, s samostalniškim pridevnikom (na primer, Večni).“

Zanimiv je primer prevoda J. B. Rotherhama. V svojem prevodu je uporabljal Božje ime, in sicer mu je bila bolj všeč oblika Jahve. Vendar se je v poznejšem delu Studies in the Psalms, izdanem leta 1911, vrnil k obliki Jehova. Zakaj? Pojasnil je: „JEHOVA. — Ta oblika znamenitega imena (2 Mojzesova 3:18) ni bila uporabljena zaradi nekakšnega dvoma glede boljše izgovorjave kot je Jahve, ampak samo zaradi želje, da se Božje ime kar najlažje prepoznava v javnosti.“

V Psalmu 34:3 (34:4, EI) se oboževalce Jehove spodbuja: „Poveličujte Gospoda (Jehovo) z mano, in skupno slavimo njegovo ime!“ Kako lahko bralci biblijskih prevodov, v katerih ni Božjega imena, v polni meri reagirajo na to spodbudo? Kristjani so zadovoljni, da so nekateri prevajalci Božje ime vključili vsaj v svoje uvode k Hebrejskim spisom in tako ohranili to, kar Smith in Goodspeed imenujeta „priokus prvotnega teksta“.

Vseeno pa mnogi prevajalci to ime izpuščajo iz Krščanskih grških spisov, „Nove zaveze“, čeprav ga vključujejo v Hebrejske spise. Zakaj? Ali je opravičljivo vključiti Božje ime v ta drugi del Biblije?

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 17]

Prevajalci so v prevodu Authorized Version ohranili Božje ime, Jehova, v samo štirih vrsticah, povsod drugod so ga nadomestili z BOG in GOSPOD.

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Če bi bilo res „popolnoma neprimerno“ uporabljati Božje ime, zakaj se potem v originalnem hebrejskem tekstu pojavlja skoraj 7000 krat?

 [Okvir/slike na strani 21]

Sovražnost do Božjega imena

Trenutno v jeziku afrikaans , (ki ga govorijo južni Afričani, potomci Holandcev), ni prevoda Biblije, v katerem bi bilo Božje ime. To je presenetljivo, ker so mnogi prevodi, ki so bili prevedeni v jezike tamkajšnjih plemen, svobodno uporabljali to ime. Poglejmo, kako je prišlo do tega.

24. avgusta 1878 so na sestanku Society of True Afrikaners (G. R. A.) Združenje pravih Afričanov, opravičili prevajanje Biblije v jezik afrikaans. Čez šest let so o tej zadevi ponovno razpravljali in končno je bilo odločeno, da se prične s prevajanjem Biblije iz prvotnih jezikov. Delo so zaupali S. J. du Toitu, predstojniku za izobraževanje v Transvaalu.

Med navodili, ki jih je du Toit sprejel za delo, je bilo tudi to: „Pravilno ime za Gospoda, Jehova ali Jahve, mora ostati neprevedeno (to je, ne sme se ga nadomestiti z Gospod ali Bog).“ S. J. du Toit je v jezik afrikaans prevedel sedem knjig Biblije in v vseh se pojavlja ime Jehova.

Tudi v drugih južnoafriških izdajah je bilo zapisano Božje ime. Na primer, v delu De Korte Catechismus (Kratek katekizem) J. A. Malherbeja iz leta 1914 piše: „Kakšno je prevladujoče ime za Boga?“ Odgovor? „Jehova, ki se v naših Biblijah piše kot GOSPOD z velikimi črkami. To (ime) ni bilo nikoli dano nobenemu stvarjenju.“

V Die Katkisasieboek (Katekizem, ki ga je izdala Federated Sunday School Commission holandske reformacijske cerkve v Južni Afriki) se pojavlja naslednje vprašanje: „Ali naj potem nikoli ne uporabljamo imena Jehova ali GOSPOD? To je, kar delajo Židje . . . Zapoved ni imela tega pomena . . . Lahko uporabljamo njegovo ime, toda nikoli nečastno.“ Še donedavno je v ponatisu Die Halleluja (Knjiga hvalnic) tudi v nekaterih hvalnicah zapisano ime Jehova.

Vendar prevod du Toita ni bil popularen in leta 1916 se je komisija za prevod Biblije odločila, da pregleda to stvaritev afrikaans Biblije. Komisija je bila za to, da se Božje ime iz Biblije izpusti. Leta 1971 je Biblijska družba Južne Afrike izdala „poizkusni prevod“ nekoliko biblijskih knjig v jeziku afrikaans. Medtem ko je bilo v uvodu omenjeno Božje ime, se ga v tekstu ni uporabljalo. Podobno je tudi v prevodu „Nove zaveze“ in Psalmov leta 1979 bilo Božje ime izpuščeno.

Poleg tega pa je omenjeno, da je leta 1970 bilo ime Jehova odstranjeno iz Die Halleluja. Prav tako je bilo to ime izpuščeno iz šeste izdaje Die Katkisasieboek, ki ga je izdala holandska reformacijska cerkev v Južni Afriki.

Pravzaprav se napori za brisanje oblike Jehova niso omejili samo na knjige. Holandska reformacijska cerkev v Paarlu je imela vogelni kamen, na katerem sta bili vklesani besedi JEHOVA JIREH („Jehova bo poskrbel“). Slika te cerkve in njenega vogelnega kamna je bila 22. oktobra 1974 v časopisu Prebudi se! v jeziku afrikaans. Tedaj so ta vogelni kamen odstranili in nadomestili z drugim, kjer piše DIE HERE SAL VOORSIEN („GOSPOD bo poskrbel“). Biblijski citat in datum na vogelnem kamnu sta ostala nespremenjena, toda ime Jehova je bilo odstranjeno.

Tako danes mnogi Afričani ne vedo, kakšno je Božje ime. Tisti člani cerkve, ki ga poznajo, se ga bojijo uporabljati. Nekateri se celo prepirajo zaradi njega, govoreč, da je Božje ime GOSPOD in obtožujejo Jehovine priče, da so si one izmislile ime Jehova.

[Slike]

Holandska reformacijska cerkev v Paarlu v Južni Afriki. Prvotno je bilo ime Jehovah vklesano v vogelni kamen (zgoraj desno), pozneje pa so ga odstranili (zgoraj levo).

[Slika na strani 18]

Božje ime v obliki Yohoua je zapisano v letu 1278 v delu Pugio fidei, kot se vidi iz tega manuskripta, ki datira iz 13. ali 14. stoletja, hranijo pa ga v knjižnici Ste.-Geneviève v Parizu, Francija. (List 162b)

[Slika na strani 19]

V tem prevodu prvih petih knjig Biblije, izdanem leta 1530, je William Tyndale vključil Božje ime v Drugi Mojzesovi knjigi 6:3. Razložil je njegovo uporabo v opombah k prevodu.

[Vir slike]

(Fotografija objavljena z dovoljenjem American Bible Society Library v New Yorku.)