Božje ime — njegov pomen in izgovorjava

EDEN izmed biblijskih piscev je vprašal: „Kdo je zbral veter v pesteh svojih? Kdo je zvezal vode v oblačilo? Kdo je določil vse meje zemlji? Katero je ime njegovo, in katero sina njegovega ime? Povej, če veš?“ (Pregovori 30:4) Kako lahko ugotovimo, kakšno je Božje ime? To je pomembno vprašanje. Stvarstvo je dovolj močan dokaz za to, da obstoja Bog. Toda, ne pove nam njegovega imena. (Rimljanom 1:20) Pravzaprav ne bi nikoli izvedeli za Božje ime, če nam ga ne bi razodel sam Stvarnik. Razodel ga je v svoji Knjigi — v Svetem pismu.

Ob nekem praznovanju je Bog razodel svoje ime in to ponovil tako, da ga je Mojzes lahko slišal. Mojzes je napisal poročilo o tem dogodku, ki je ohranjeno v Bibliji vse do današnjih dni. (2 Mojzesova 34:5) Bog je svoje ime napisal celo s svojim „prstom“. Ko je dal Mojzesu zapovedi, ki jih danes imenujemo Deset zapovedi, jih je Bog napisal na čudežen način. Poročilo pravi: „In dal je Mojzesu, ko je nehal govoriti z njim na gori Sinaju, dve plošči pričevanja, kameni plošči, popisani s prstom Božjim.“ (2 Mojzesova 31:18) V originalnih Desetih zapovedih se Božje ime pojavlja osemkrat. (2 Mojzesova 20:1-17) Bog je človeku razodel svoje ime tako v ustni kot pisni obliki. Kakšno je potem to ime?

V hebrejskem jeziku se ga napiše z יהוה. Te štiri črke, imenovane tetragramaton, se v hebrejščini berejo z desne proti levi in so v mnogih sodobnih jezikih znane kot YHWH ali JHVH. Božje ime označeno s temi štirimi soglasniki, se v izvirnem jeziku „Stare zaveze“ ali Hebrejskih spisov pojavlja skoraj 7000 krat.

To ime je oblika hebrejskega glagola ha·vahʹ (הוה), kar pomeni „postati“ in dobesedno označuje „on povzroča, da postane“. * Tako Božje ime razodeva, da je On tisti, ki vedno izpolni svoje obljube in neomajno uresniči svoje namene. Samo resnični Bog lahko nosi ime takega pomena.

 Ali se še spomniš, na kakšne različne načine se pojavlja Božje ime v Psalmu 83:18, kot je navedeno v prejšnjem podnaslovu (na 5. strani)? Dva izmed prevodov imata namesto Božjega imena samo naziv („Gospod“ in „Večni“). Ostala dva imata Jahve in Jehova, iz katerih lahko vidimo štiri črke Božjega imena. Toda, zakaj je izgovorjava različna?

Kako se Božje ime izgovarja?

Res je, da nihče ne ve zagotovo, kako se je Božje ime prvotno izgovarjalo. Zakaj ne? V prvem jeziku, v katerem se je pisala Biblija, v hebrejščini, so pisci zapisovali samo soglasnike, ne pa tudi samoglasnikov. Povsem normalno je, da so tudi navdihnjeni pisci napisali Božje ime samo s soglasniki.

V času, ko je bila hebrejščina vsakodnevni jezik, to ni bil problem. Izgovorjava imena je bila Izraelcem poznana in ko so ga videli napisanega, so brez razmišljanja dodali samoglasnike.

 Dve stvari sta potem to spremenili. Med Židi se je širila vraževerna misel, da je napak na glas izgovarjati Božje ime; ko so pri branju Biblije naleteli nanj, so namesto njega izgovorili hebrejsko besedo ’Adho·nai’ („Suvereni Gospod“). Sčasoma se je stari hebrejski jezik vse manj uporabljal v vsakdanjem pogovoru in na ta način se je izgubila, pozabila prvotna izgovorjava Božjega imena.

Z namenom, da se izgovorjava hebrejskega jezika v celoti ne bi izgubila, so v drugi polovici prvega tisočletja našega štetja židovski učenjaki vpeljali sistem pikic, ki naj bi nadomestil manjkajoče samoglasnike. Le-te so namestili med soglasnike v hebrejski Bibliji. Tako so bili napisani soglasniki in samoglasniki, s tem se je ohranila izgovorjava takratnega časa.

Toda glede Božjega imena so, namesto, da bi namestili pravilne znake za samoglasnike, v večini primerov namestili druge samoglasniške znake, ki naj bi bralca opomnili, da naj izgovori ’Adho·nai’. Iz tega je prišlo črkovanje Iehouah, in sčasoma Jehova, ki je danes na splošno sprejeta oblika izgovorjave Božjega imena tudi v slovenščini. Obdržalo si je glavne elemente Božjega imena iz prvotne hebrejščine.

Kako ga boš ti izgovarjal?

Odkod izvira oblika izgovorjave Jahve? To obliko so predlagali učenjaki novejšega časa, ki so poskušali ugotoviti prvotno izgovorjavo Božjega imena. Nekateri — ne vsi — so mislili, da so Izraelci pred rojstvom Jezusa izgovarjali Božje ime Jahve. Toda nihče ni v to prepričan. Morda so ga res tako izgovarjali, ali pa tudi ne.

Vendar imajo mnogi raje izgovorjavo Jehova. Zakaj? Ker je bolj razširjena in bolj poznana kot Jahve.  Ali ne bi bilo bolje izgovarjati ime tako, da bi bilo morda bliže prvotni izgovorjavi? Ni nujno, kajti to ni v navadi pri biblijskih imenih.

Vzemimo za primer najbolj znano ime — Jezus. Ali ti veš, kako so Jezusa klicali njegovi domači in prijatelji, ko je odraščal v Nazaretu? Res je, da nihče ne ve tega zagotovo, čeprav lahko predvidevamo, da je bilo nekaj podobnega kot Ješua (ali morda Jehošua). Zagotovo pa ga niso klicali Jezus.

Prav tako navdihnjeni pisci niso, ko so pisali o njegovem življenju v grškem jeziku, poskušali ohraniti prvotne hebrejske izgovorjave. Raje so prevedli ime v grščino, I·e·sousʹ. Danes se ga različno prevaja in izgovarja, odvisno od tega, v kakšnem jeziku ima bralec Biblijo. Bralci španske Biblije imajo zapisano Jesús (izgovori se Hesusʹ). Italijani ga napišejo Gesú (izgovorijo pa Ðezuʹ) in Nemci ga črkujejo Jesus (izgovorijo Jezus).

Ali moramo prenehati izgovarjati ime Jezus zato, ker večina izmed nas  oziroma nihče ne ve, kako se ga je v začetku izgovarjalo? Do sedaj tega ni predlagal še noben prevajalec. Radi uporabljamo to ime, da z njim pripoznavamo ljubljenega Božjega sina Jezusa Kristusa, ki je za nas daroval svoje življenje. Ali bi pokazovali spoštovanje do Jezusa, če bi v Bibliji namesto njegovega imena povsod napisali „Učitelj“ ali „Posrednik“? Prav gotovo ne! Lahko se približamo Jezusu s tem, ko izgovarjamo njegovo ime na način, kot se ga na splošno izgovarja v našem jeziku.

Podobno bi lahko razpravljali še o drugih imenih, ki so zapisana v Bibliji. Izgovarjamo jih v našem jeziku in niti ne poskušamo posnemati prvotne izgovorjave. Tako rečemo „Jeremija“ in ne Jir·mejaʹhu. Podobno rečemo „Izaija“, čeprav so ga v njegovem času po vsej verjetnosti poznali kot Ješa‘·jaʹhu. Celo biblicisti, ki poznajo prvotno izgovorjavo teh imen, uporabljajo, ko govorijo o njih, sodobno izgovorjavo in ne takratno.

Tako je tudi z imenom Jehova. Čeprav sodobna izgovorjava imena Jehove morda ni povsem enaka prvotni izgovorjavi, to prav gotovo ne zmanjša pomembnosti tega imena. Predstavlja Stvarnika, živega Boga, Najvišjega, kateremu je Jezus rekel: „Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.“ (Matej 6:9, EI)

Ne more se ga izriniti ali nadomestiti

Medtem, ko je mnogim prevajalcem bolj všeč izgovorjava Jahve, pa Novi svet prevod in tudi številni drugi prevodi še nadalje uporabljajo obliko Jehova, ker le-to ljudje že stoletja bolj poznajo. Razen tega ohranja,  enakovredno z drugimi oblikami, štiri črke tetragramatona, YHVH ali JHVH. *

Nemški profesor Gustav Friedrich Oehler je iz enakega razloga podobno odločil. Razpravljal je o različnih izgovorjavah in zaključil: „Besedo Jehova uporabljam zaradi tega, ker je to ime sedaj v resnici postalo bolj domače v našem besednjaku in se ga ne more nadomestiti.“ (Theologie des Alten Testaments/Teologija Stare zaveze/, druga izdaja, 1882, 143. stran.)

Podobno izjavlja jezuitski biblicist Paul Joüon v svoji Grammaire de l’hébreu biblique (Slovnica biblijske hebrejščine), izdaja iz leta 1923, 49. stran: „V naših prevodih smo namesto (domnevne) oblike Jahveh uporabljali obliko Jéhovah . . ., ki je običajna knjižna oblika uporabljena v francoščini.“ V mnogih drugih jezikih prevajalci Biblije uporabljajo podobno obliko kot je to prikazano v okviru na 8. strani.

Ali je potem narobe uporabljati obliko kot je Jahve? Ne, sploh ne. Samo oblika Jehova bo po vsej verjetnosti naletela na hitrejši odziv pri bralcih, kajti ta oblika se je „udomačila“ v večini jezikov. Pomembna stvar pri tem je, da to ime uporabljamo in ga oznanjamo drugim. „Hvalite Jehovo, vi ljudje! Kličite njegovo ime. Oznanjajte med ljudstvi dejanja njegova. Razglašujte, da je ime njegovo vzvišeno.“ (Izaija 12:4, NS)

Poglejmo, kako so Božji služabniki skozi stoletja ravnali v skladu s to zapovedjo.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 7]

Različni učenjaki različno mislijo o tem, kako se je ime JHVH izgovarjalo v prvotnem jeziku

V delu The Mysterious Name of Y.H.W.H (Skrivnostno ime JHVH) stran 74, je dr. M. Reisel napisal, da so „v tetragramatonu v originalu morali biti samoglasniki JeHūàH ali JaHūàH“.

Kanonik univerze Cambridge D. D. Williams je menil, da „dokazi pokazujejo, celo dokazujejo, da oblika Jahve (Yāhwéh) ni prava izgovorjava tetragramatona. . . Ime samo je bilo morda JĀHÔH“. (Zeitschrift für die alttestamentliche Wissenschaft/Revija starozavezne znanosti/, iz leta 1936, zvezek 54, 269. stran.)

V razlagi k francoskemu prevodu Revised Segond Version, najdemo na 9. strani naslednji komentar: „Izgovorjava Yahvé, katera se uporablja v nekaterih nedavnih prevodih, je osnovana na starih pričevanjih, toda ni prepričljiva. Če upoštevamo osebna imena, ki vključujejo Božje ime, kot je hebrejsko ime preroka Elije (Eliyahou), potem bi izgovorjava lahko bila tudi Jaho ali Jahou.“

Leta 1749 je nemški biblijski učenjak Teller govoril o nekaterih različnih izgovorjavah Božjega imena, o katerih je bral: „Diodorus s Sicilije, Macrobius, Clemens Alexandrinus, sveti Hieronim in Origen so pisali Jao; Samarijani, Epifan, Teodoret Jahe ali Jave; Ludwig Cappel ga razumeva kot Javoh; Drusius Jahve; Hottinger Jehva; Mercerus Jehovah; Castellio Jovah; in le Clerc Jawoh ali Javoh.“

To je dokaz, da prvotna izgovorjava Božjega imena ni več poznana. Niti ni resnično pomembna. Če bi bila, potem bi Bog sam prav gotovo poskrbel, da bi se bila za nas ohranila. Pomembno pa je uporabljati Božje ime in to z izgovorjavo, ki je v našem jeziku najbolj primerna.

[Okvir na strani 8]

Oblike božanskega imena v različnih jezikih pokazujejo, da je oblika imena Jehova mednarodna

angleško — Jehovah

avabakal — Yehóa

bugotu — Jihova

dansko — Jehova

efik — Jehovah

fidži — Jiova

finsko — Jehova

francosko — Jéhovah

futunško — Ihova

holandsko — Jehovah

igbo — Jehova

italijansko — Geova

japonsko — Ehoba

joruba — Jehofah

kantoneško — Yehwowah

ksosa — uYehova

madžarsko — Jehova

maorsko — Ihowa

motu — Jehova

mvala-malu — Jihova

narinjeri — Jehovah

nembe — Jihova

nemško — Jehova

petats — Jihouva

poljsko — Jehowa

portugalsko — Jeová

romunsko — Iehova

samoansko — Ieova

slovensko — Jehova

soto — Jehova

svahili — Yehova

špansko — Jehová

švedsko — Jehova

tagalog — Jehova

tahitijsko — Jehovah

tonga — Jihova

venda — Yehova

zulu — uJehova

[Okvir na strani 11]

„Jehova“ je postala najbolj poznana oblika Božjega imena, celo v nebiblijskih zvezah

Franz Schubert je skomponiral glasbo za pesem z naslovom „Vsemogočnost“ Johanna Ladislava Pyrkerja, v kateri se ime Jehova pojavlja dvakrat. Prav tako se pojavlja v zadnji sceni Verdijeve opere „Nabuko“.

Francoski skladatelj Arthur Honegger je v oratoriju „Kralj David“ postavil Jehovino ime na vidno mesto. Slavni francoski avtor Victor Hugo ga je uporabil v več kot 30 svojih delih. Tako on kot Lamartine sta napisala pesem z naslovom „Jehova“.

V knjigi Deutsche Taler (Nemški tolarji), ki jo je leta 1967 izdala nemška federalna banka, je slika enega najstarejših kovancev in na njem je ime „Jehova“, letnica 1634, Reichstaler iz vojvodine Šlezije. V zvezi s sliko na nasprotni strani kovanca, knjiga pravi: „Pod bleščečim imenom JEHOVA se iz srede oblakov dviga s šlezijskim vojnim plaščem ovenčan ščit.“

V muzeju v Rudolstadtu v Vzhodni Nemčiji lahko vidiš na ovratniku vojaške obleke, ki jo je nekoč, v 17. stoletju nosil švedski kralj Gustav II Adolf, z velikimi črkami zapisano ime JEHOVA.

Tako je stoletja bila oblika Jehova mednarodno poznan način izgovorjave Božjega imena in ljudje, ki ga slišijo, takoj vedo, o kom se govori. Profesor Oehler je rekel: „To ime je sedaj v našem besednjaku že tako udomačeno, da se ga ne more izpodriniti.“ (Theologie des Alten Testaments/Teologija Starega zakona)

[Slika na strani 6]

Detajl angela z Božjim imenom, najdemo ga na grobu papeža Klementa XIII v baziliki sv. Petra v Vatikanu

[Slika na strani 7]

Božje ime je bilo vtisnjeno v mnoge kovance. Tale, iz leta 1661, je iz Nürnberga v Nemčiji. Latinski tekst pomeni: „Pod okriljem tvojih peruti.“

[Slike na strani 9]

Včasih je Božje ime v obliki tetragramatona krasilo mnoge religiozne zgradbe

Fourvière, katoliška bazilika v Lyonu, Francija

Bourgeška katedrala, Francija

Cerkev v La Celle (Dunoise, Francija)

Cerkev v Digneju, Južna Francija

Cerkev v Sāo Paulu, Brazilija

Katedrala v Strasbourgu, Francija

Katedrala sv. Marka v Benetkah, Italija

[Slike na strani 10]

Jehovino ime je zapisano v samostanu v Bordesholmu, Nemčija,

na nemškem kovancu iz leta 1635,

nad cerkvenimi vrati v Fehmarnu v Nemčiji

in na spomeniku iz leta 1845 v Harmannschlagu v Spodnji Avstriji