Enajsto poglavje

Razodetje o tem, kdaj pride Mesija

1. O čem smo lahko prepričani, ker je Jehova Veliki časomerilec?

JEHOVA je Veliki časomerilec. Vse čase in dobe, ki so povezani z njegovim delom, ima pod svojim nadzorom. (Dejanja 1:7) In vse, kar je za te čase in dobe določil, se bo tudi zagotovo zgodilo. Ne bo se izjalovilo.

2., 3. Na katero prerokbo je bil pozoren Daniel in kateri imperij je takrat vladal Babilonu?

² Prerok Daniel, marljiv preučevalec Pisem, je veroval, da Jehova more in zna vnaprej določiti, kdaj se bo kaj zgodilo, in to potem tudi uresničiti. Še zlasti so Daniela zanimale prerokbe o uničenju Jeruzalema. Jeremija je denimo zapisal Božje razodetje o tem, kako dolgo bo sveto mesto opustošeno, in Daniel je to prerokbo temeljito preučil. Napisal je namreč: »V prvem letu Darija, sinu Ahasverjevega, iz zaroda Medcev, ki je zakraljeval državi Kaldejcev, v prvem letu kraljevanja njegovega sem jaz Daniel obrnil pozornost v pismih na število let, o katerih se je zgodila beseda GOSPODOVA Jeremiju proroku, da se ima dopolniti razvalinam Jeruzalema sedemdeset let.« (Daniel 9:1, 2; Jeremija 25:11)

³ Takrat je »državi Kaldejcev« vladal Darij Medijec. To, kar je bil Daniel napovedal v razlagi napisa na steni, se je takrat že izpolnilo, in to zelo nahitro. Babilonskega imperija ni bilo več. Leta 539 pr. n. š. je bil ‚dan Medom in Peržanom‘. (Daniel 5:24–28, 30, 31)

 DANIEL PONIŽNO PROSI JEHOVA

4. a) Kaj je bilo potrebno za dosego Božje rešitve? b) Kako se je Daniel bližal Jehovu?

⁴ Daniel je vedel, da se mora 70 let Jeruzalemove opustošenosti kmalu končati. Kaj je zato storil? Sam nam pove: »Obrnil sem obličje h Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvijo in s prošnjami, ob postu, v raševniku in pepelu. In molil sem h GOSPODU, svojemu Bogu, in sem pripoznaval grehe.« (Daniel 9:3, 4) Da bi namreč Bog v svojem usmiljenju poskrbel za rešitev, je moral človek biti pravega srca. (3. Mojzesova 26:31–46; 1. kraljev 8:46–53) Treba je bilo verovati, biti ponižnega duha in se popolnoma pokesati za grehe, ki so pripeljali do pregnanstva in sužnosti. Zato se je Daniel v imenu svojega grešnega ljudstva bližal Bogu. Kako? Tako, da se je postil in žaloval ter se v znak kesanja in iskrenosti svojega srca oblekel v raševnik.

5. Zakaj je bil Daniel lahko prepričan, da se bodo Judje vrnili v svojo domovino?

⁵ Jeremijeva prerokba je Daniela navdajala z upanjem. Nakazovala je namreč, da se bodo Judje kmalu vrnili na Judovo, v svojo domovino. (Jeremija 25:12; 29:10) Daniel je bil nedvomno prepričan, da bodo podjarmljeni Judje rešeni, saj je mož po imenu Cir že kraljeval Perziji. Mar ni Izaija prerokoval, da bodo Judje prav po Ciru izpuščeni na svobodo, da bi tako lahko pozidali Jeruzalem in tempelj? (Izaija 44:28–45:3) Toda Danielu se še sanjalo ni, kako se bo to zgodilo. Zato je še naprej proseče molil k Jehovu.

6. Kaj je Daniel v molitvi priznal?

⁶ Daniel je usmeril pozornost na Božje usmiljenje in srčno dobroto. Ponižno je priznal, da so Judje, s tem da so se uprli in se obrnili stran od Jehovovih zapovedi in se ne menili za Božje preroke, grešili. Bog jih je zato po pravici  »razkropil zavoljo nezvestobe«. Daniel je molil: »O Gospod, nam gre osramotitev obraza, našim kraljem, našim knezom in očetom, ker smo grešili zoper tebe. Pri Gospodu, našem Bogu, je obilo usmiljenje in odpuščenje; kajti uprli smo se mu in nismo poslušali glasu GOSPODA, Boga svojega, da bi hodili po postavah njegovih, ki nam jih je del pred oči po hlapcih svojih, prorokih. Ampak ves Izrael je prestopil postavo tvojo in se odvrnil, da ni poslušal tvojega glasu. Zato se je razlilo na nas prokletstvo in prisega, ki je zapisana v zakonu Mojzesa, hlapca Božjega, ker smo grešili zoper njega.« (Daniel 9:5–11; 2. Mojzesova 19:5–8; 24:3, 7, 8)

7. Zakaj lahko rečemo, da je Jehova ravnal prav, ko je dovolil, da so šli Judje v pregnanstvo?

⁷ Bog je bil Izraelce posvaril pred posledicami tega, če ga ne bodo poslušali in bodo prezirali zavezo, ki jo je sklenil z njimi. (3. Mojzesova 26:31–33; 5. Mojzesova 28:15; 31:17) Daniel potrjuje pravičnost Božjih ukrepov z besedami: »Izpolnil je besede svoje, ki jih je govoril zoper nas in zoper naše sodnike, ki so nas sodili, s tem, da je spravil nad nas veliko nesrečo, da se ni zgodilo pod vsem nebom kaj takega, kakor se je zgodilo v Jeruzalemu. Prav tako, kakor je pisano v zakonu Mojzesovem, je prišla vsa ta nesreča nad nas; vendar nismo ponižno prosili obličja GOSPODA, Boga svojega, da bi se bili odvrnili od krivic svojih in prejeli razumnost v resnici tvoji. Zato je GOSPOD čuval nad nesrečo in jo pripeljal nad nas. Kajti pravičen je GOSPOD, Bog naš, v vseh delih svojih, ki jih dela, mi pa nismo poslušali glasu njegovega.« (Daniel 9:12–14)

8. Na kaj se Daniel pri Jehovu sklicuje?

⁸ Daniel ne gleda, kako bi to, kar je storilo njegovo ljudstvo, opravičil. Po pravici si je zaslužilo pregnanstvo,  kakor to tudi rade volje prizna: »Grešili smo, brezbožno smo ravnali.« (Daniel 9:15) Prav tako ne misli zgolj na rešitev iz trpljenja. Ne. Sklicuje se predvsem na Jehovovo slavo in čast. Bog bi namreč s tem, da bi oprostil Judom in jim omogočil, da se vrnejo v svojo domovino, izpolnil svojo obljubo, ki jo je dal po Jeremiju, in posvetil svoje sveto ime. Daniel milo prosi: »O Gospod, po vsej svoji pravičnosti odvrni, prosim, jezo svojo in srd svoj od mesta Jeruzalema, gore svetosti svoje! zakaj zaradi grehov naših in krivic naših očetov je prišel Jeruzalem in ljudstvo tvoje v zasrambo vsem, ki so okoli nas.« (Daniel 9:16)

9. a) S katerimi prošnjami Daniel sklepa svojo molitev? b) Kaj Daniela muči in s čim kaže spoštovanje do Božjega imena?

⁹ Daniel v goreči molitvi nadaljuje: »Sedaj poslušaj, o Bog naš, molitev hlapca svojega in ponižne prošnje njegove in razjasni obličje svoje nad svojim svetiščem, ki je opustošeno, zavoljo Gospoda! Nagni uho, o Bog moj, in čuj, odpri oko in poglej pustote naše in mesto, ki se zove po imenu tvojem. Kajti ne na podlagi pravičnosti svoje padamo na tla in milo prosimo pred tvojim obličjem, ampak na podlagi preobilega usmiljenja tvojega. O Gospod, čuj, Gospod, odpusti, Gospod, poslušaj in delaj! ne odlašaj, zaradi sebe, o Bog moj! ker mesto in ljudstvo tvoje se zoveta po tvojem imenu.« (Daniel 9:17–19) Ali bi narodi lahko v Bogu videli Vesoljnega suverena, če ta svojemu ljudstvu ne bi odpustil in bi dovolil, da bi bilo še naprej v pregnanstvu ter da bi njegovo sveto mesto Jeruzalem ostalo opustošeno v nedogled? Mar ne bi mogli sklepati, da je Jehova brez moči pred babilonskimi bogovi? Jehovovo ime bi bilo tako vsekakor omadeževano, in ravno to muči Daniela. V celotni Danielovi knjigi je namreč Božje ime  Jehova zapisano 19-krat, in od tega se samo v zvezi s to molitvijo pojavlja kar 18-krat!

GABRIEL JE ŽE TU

10. a) Kdo je bil poslan k Danielu in zakaj? b) Zakaj je Daniel govoril o Gabrielu kot o ‚možu‘?

¹⁰ Daniel še vedno moli, ko se že pojavi Gabriel. In ta reče: »Daniel, zdaj sem prišel, da ti razsvetlim razum. V začetku prošenj tvojih je izšla beseda, in prišel sem, da ti jo oznanim, ker si drag in ljubljen. Zato pazi na besedo in umej prikazen.« Zakaj pa mu Daniel reče »mož Gabriel«? (Daniel 9:20–23) Ko je Daniel iskal razlago za svoje prejšnje videnje o kozlu in ovnu, se je pred njim pojavil nekdo, ki je bil »kakor podoba moža«. Bil je angel Gabriel, ki je bil poslan, da dá Danielu uvid v to. (Daniel 8:15–17) Podobno se je Danielu tudi sedaj, ko je odmolil, približal ta angel v človeški podobi in govoril z njim, kakor govori mož z možem.

11., 12. a) Kako so vdani Judje kazali cenjenje do daritev, predpisanih v postavi, čeprav v Babilonu ni bilo ne Jehovovega templja ne oltarja? b) Zakaj je bilo za Daniela rečeno, da je »drag in ljubljen«?

¹¹ Gabriel prispe »ob času večerne daritve«. Skupaj s templjem v Jeruzalemu je bil uničen tudi Jehovov oltar in Judje so bili ujetniki poganskih Babiloncev. Judje v Babilonu zato niso darovali žrtev Bogu. Vendar pa je bilo za vdane Jude v Babilonu prav, da so, takrat ko je bil po mojzesovski postavi čas za darovanje, hvalili Jehova in molili k njemu. Daniel je bil Bogu globoko vdan, zato je zanj rečeno, da je »drag in ljubljen«. Jehova, ‚Ta, ki posluša molitev‘, ga je bil vesel, in je Gabriela kar najhitreje poslal, da mu je odgovoril na njegovo molitev vere. (Psalm 65:2)

¹² Daniel je molil k Jehovu trikrat na dan tudi takrat, ko je bilo to zanj smrtno nevarno. (Daniel 6:10, 11) Nič  čudnega, da je bil Jehovu drag in ljubljen! Molitev in poglobljeno premišljanje o Božji Besedi sta Danielu pomagala dognati, kaj je Jehovova volja. Daniel je vztrajal v molitvi. Vedel je, kako se mora prav bližati Jehovu, da mu bo ta na molitve odgovoril. Poudarjal je Božjo pravičnost. (Daniel 9:7, 14, 16) Njegovi sovražniki sicer niso mogli na njem najti nič slabega, toda sam se je zavedal, da je v Božjih očeh grešnik, in je rad priznal svoj greh. (Daniel 6:4; Rimljanom 3:23)

»SEDEMDESET TEDNOV«, DA SE NAREDI KONEC GREHOM

13., 14. a) Kateri pomemben podatek je Gabriel razkril Danielu? b) Kako dolgo traja »sedemdeset tednov« in kako to vemo?

¹³ Daniel, ta vdani molilec, dobi odgovor; in to kakšen odgovor! Jehova mu ne le zagotovi, da se bodo Judje res vrnili v svojo domovino, temveč mu da tudi uvid v nekaj veliko veliko pomembnejšega: uvid v prihod napovedanega Mesija. (1. Mojzesova 22:17, 18; Izaija 9:6, 7) Gabriel Danielu pove: »Sedemdeset tednov je odločenih nad ljudstvom tvojim in nad svetim mestom tvojim, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in proroštvo in da se pomazili Najsvetejše. Vedi torej in razumej: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, vojvode, bode sedem tednov, in dvainšestdeset tednov. Mesto se obnovi in pozida z ulicami in z obzidjem, in to v časih stiske.« (Daniel 9:24, 25)

¹⁴ To je bila zares dobra novica! Ne le da naj bi bila obnovljena Jeruzalem in čaščenje v novem templju, temveč naj bi ob točno določenem času prišel tudi ‚Maziljenec,  vojvoda‘. To naj bi se zgodilo v ‚sedemdesetih tednih‘. Gabriel nič ne omenja dni, zato pri tem ne gre za tedne s po sedmimi dnevi, kar bi skupaj zneslo 490 dni, torej komaj leto dni in štiri mesece. Napovedana pozidava Jeruzalema »z ulicami in z obzidjem« je trajala veliko dlje. Omenjeni tedni so namreč letni tedni. Na to, da je vsak teden dolg sedem let, kaže več sodobnih prevodov. Prevod Tanakh—The Holy Scriptures na primer, ki ga je izdala Judovska izdajateljska družba, prevaja v podčrtni opombi k Danielu 9:24 to besedno zvezo s »sedemdeset letnih tednov«. V An American Translation pa beremo: »Sedemdeset letnih tednov je usojeno tvojemu ljudstvu in tvojemu svetemu mestu.« Podobne prevedke najdemo tudi v Moffattovem in Rotherhamovem prevodu.

15. Na katera tri obdobja je razdeljenih »sedemdeset tednov« in kdaj naj bi se ti tedni začeli?

¹⁵ Po angelovih besedah naj bi bilo teh »sedemdeset tednov« razdeljenih na tri obdobja: 1. »sedem tednov«, 2. »dvainšestdeset tednov« in 3. en teden. To bi torej zneslo 49 let, 434 let in 7 let, skupaj 490 let. Zanimivo je, kar piše v The Revised English Bible, namreč: »Za tvoje ljudstvo in tvoje sveto mesto je določenih sedemdesetkrat sedem let.« Judje naj bi po 70-letnem pregnanstvu in trpljenju v Babilonu 490 let ali 70 let pomnoženo s 7 uživali od Boga posebno naklonjenost. Ta leta naj bi se začela šteti takrat, ko bi ‚izšlo povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem‘. Kdaj pa naj bi to bilo?

ZAČETEK ‚SEDEMDESETIH TEDNOV‘

16. Čemú je Cir dovolil Judom vrniti se v svojo domovino, kot je to razvidno iz njegovega odloka?

¹⁶ V zvezi z začetkom teh ‚sedemdesetih tednov‘ je vredno preiskati tri pomembne dogodke. Prvi se je zgodil leta  537 pr. n. š., ko je Cir izdal odlok, naj se Judje vrnejo v svojo domovino. Glasil se je takole: »Tako pravi Cir, kralj Perzije: Vsa kraljestva zemlje mi je dal GOSPOD, Bog nebes, in mi je naročil, naj mu zgradim hišo v Jeruzalemu, ki je na Judovem. Kdor je med vami iz vsega ljudstva njegovega, s tem bodi njegov Bog, in pojdi gori v Jeruzalem na Judovem in zidaj hišo GOSPODA, Boga Izraelovega (on je Bog!), ki je v Jeruzalemu. Vsakemu torej, ki je preostal na kateremkoli mestu, kjer biva kot tujec, naj mu pomagajo ljudje tega kraja s srebrom in zlatom, z blagom in z živino, razen tega, kar dobrovoljno darujejo za hišo Božjo, ki je v Jeruzalemu!« (Ezra 1:2–4) Izrecni namen tega odloka je bil torej v tem, da bi tempelj, »hišo GOSPODA«, obnovili, da bi bil takšen kakor nekoč.

17. Zakaj se je Ezra, glede na pismo, ki ga je dobil, odpravil na pot v Jeruzalem?

¹⁷ Drugi dogodek se je zgodil v sedmem letu vlade perzijskega kralja Artakserksa (Artakserksa Dolgorokega, sina Kserksa I.) Takrat se je pismouk Ezra iz Babilona odpravil v Jeruzalem na pot, ki je trajala štiri mesece. S sabo je nosil posebno pismo od kralja, vendar ne s pooblastilom za pozidavo Jeruzalema. Ezrova naloga je bila le v tem, da  ‚odiči hišo GOSPODOVO‘. Zato je pismo omenjalo zlato, srebro, svete posode in prispevke v žitu, vinu, olju in soli za podporo čaščenja v templju, pa tudi oprostitev od davščin za tiste, ki so služili v njem. (Ezra 7:6–27)

18. Katere novice so potrle Nehemija in kako je za to izvedel kralj Artakserks?

¹⁸ Tretji dogodek pa se je zgodil 13 let kasneje, v 20. letu perzijskega kralja Artakserksa. Takrat je pri njem »na gradu Susanu« za točaja služil Nehemija. Ostanek, ki se je bil vrnil iz Babilona, je takrat že nekoliko pozidal Jeruzalem. Toda položaj v mestu ni bil ravno rožnat. Nehemija je izvedel, da je ‚jeruzalemsko zidovje razvaljeno in njegova vrata sežgana z ognjem‘. To ga je zelo potrlo in v srce se mu je naselila žalost. Na vprašanje, zakaj je žalosten, je odvrnil: »Kralj, živi vekomaj! Kako ne bi bil žalostnega obraza, ko pusto leži mesto, kjer je očetov mojih grobišče, in vrata njegova so z ognjem požgana!« (Nehemija 1:1–3; 2:1–3)

19. a) Kaj je Nehemija najprej storil, ko ga je kralj Artakserks nekaj vprašal? b) Kaj je Nehemija prosil in kako je priznal, da ima pri vsej zadevi tudi Bog svojo vlogo?

¹⁹ Pripoved o Nehemiju se takole nadaljuje: »Nato mi kralj reče: Kaj torej prosiš? V tem sem molil k Bogu  nebes. In rečem kralju: Ako se vidi dobro kralju in ako je hlapec tvoj prijeten v očeh tvojih, prosim, da me pošlješ na Judovo, v mesto, kjer so pokopani očetje moji, da ga pozidam.« Artakserks je bil s tem predlogom zadovoljen in je ugodil tudi Nehemijevi drugi prošnji: »Ako se vidi kralju dobro, naj prejmem list do deželnih oblastnikov onostran reke [Evfrat], da mi dovolijo iti skozi svoje kraje, dokler ne pridem na Judovo; in list Asafu, varuhu kraljevega gozda, da bi mi dal lesa, da napravim bruna za vrata gradu, ki je pri hiši, in za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Nehemija je pri vsem tem priznal tudi Jehovovo vlogo. Rekel je namreč: »In kralj mi jih [pisma] je dal, ker je bila dobrotljiva roka Božja nad menoj.« (Nehemija 2:4–8)

20. a) Kdaj je začelo veljati povelje, »naj se obnovi in pozida Jeruzalem«? b) Kdaj se je začelo »sedemdeset tednov« in kdaj so se končali? c) Kateri dokazi kažejo na točnost datumov za začetek in konec ‚sedemdesetih tednov‘?

²⁰ Dovoljenje so sicer dobili že meseca nisana, na začetku 20. leta Artakserksovega vladanja, toda »povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem,« je začelo veljati šele mesece zatem. To je bilo takrat, ko je Nehemija prispel v Jeruzalem in začel obnovo. Že Ezra je za svojo pot potreboval štiri mesece, Susan pa je bil še dobrih 320 kilometrov vzhodneje od Babilona in tako še dlje od Jeruzalema. Nehemija je potemtakem prišel v Jeruzalem najverjetneje že proti koncu Artakserksovega 20. leta oziroma leta 455 pr. n. š. To pa je potem tudi čas, ko se je začelo napovedanih »sedemdeset tednov« oziroma 490 let. Končali pa naj bi se v drugi polovici leta 36 n. š. (Glej »Kdaj je Artakserks zavladal?« na 197. strani.)

 ‚MAZILJENEC, VOJVODA,‘ NASTOPI

21. a) Kaj naj bi bilo dokončano v prvih ‚sedmih tednih‘ in katerim okoliščinam navkljub? b) Katerega leta naj bi se pojavil Mesija in kaj se je po Lukeževem evangeliju takrat zgodilo?

²¹ Koliko let pa je preteklo do takrat, ko je bil Jeruzalem dokončno pozidan? No, zaradi težav med Judi samimi ter nasprotovanja Samarijanov in drugih naj bi bila obnova mesta dokončana »v časih stiske«. Nujna dela so očitno končali že do okoli leta 406 pr. n. š., torej znotraj ‚sedmih tednov‘ oziroma 49 let. (Daniel 9:25) Zatem je sledilo obdobje 62 tednov oziroma 434 let. Po tem časovnem obdobju pa naj bi nastopil dolgo obljubljeni Mesija ali Maziljenec. Če torej od leta 455 pr. n. š. štejemo 483 let (49 plus 434), pridemo v leto 29 n. š. Kaj pa se je takrat zgodilo? To nam pove evangelist Lukež: »Petnajstega leta vlade cesarja Tiberija pa, ko je bil Poncij Pilat poglavar v Judeji in Herod četrtnik v Galileji [. . .], pride beseda Božja k Janezu, Zaharijevemu sinu, v puščavi. In on pride v vso okolico Jordansko in propoveduje krst izpokorjenja v odpuščenje grehov.« Takrat je »ljudstvo čakalo« Mesija. (Lukež 3:1–3, 15)

22. Kdaj in kako je Jezus postal napovedani Mesija?

²² Janez ni bil obljubljeni Mesija. Je pa povedal, čemu je bil priča ob krstu Jezusa iz Nazareta jeseni leta 29 n. š.: »Videl sem Duha, da prihaja ko golob z neba, in je ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; ali ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: Na kogar boš videl, da pride Duh in ostane na njem, ta je, ki krščuje s svetim Duhom. In jaz sem ga videl in izpričal, da je ta Sin Božji.« (Janez 1:32–34) Jezus je ob svojem krstu postal Maziljenec, Mesija ali Kristus. Nedolgo zatem je maziljenega Jezusa srečal Janezov učenec Andrej in nato povedal Simonu Petru:  »Našli smo Mesija.« (Janez 1:41) Tako je ‚Maziljenec, vojvoda,‘ nastopil točno ob pravem času, ob koncu 69 tednov!

DOGODKI ZADNJEGA TEDNA

23. Zakaj je moral ‚Maziljenec, vojvoda,‘ umreti in kdaj naj bi se to zgodilo?

²³ Kaj pa naj bi se dovršilo med sedemdesetim tednom? Gabriel je rekel, da je »sedemdeset tednov« določenih za to, »da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in proroštvo in da se pomazili Najsvetejše«. Da pa bi se to lahko zgodilo, je moral ‚Maziljenec, vojvoda,‘ prej umreti. Kdaj pa? Gabriel je povedal: »Po tistih dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec iztrebljen in nič mu ne ostane. [. . .] In trdno zavezo sklene z mnogimi [mnogim mora veljavnost zaveze zadržati, NW] za eden teden in sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev.« (Daniel 9:26a, 27a) Odločilni čas je bil »sredi tedna«, sredi zadnjega letnega tedna.

24., 25. a) Kdaj je, kot je to bilo že napovedano, Kristus umrl in kaj se je z njegovo smrtjo in vstajenjem končalo? b) Kaj je Jezusova smrt omogočila?

²⁴ Jezus Kristus je svojo javno strežbo začel v drugi polovici leta 29 n. š. ter jo opravljal tri leta in pol. Na začetku leta 33 n. š. pa je bil Kristus, tako kakor je bilo prerokovano, »iztrebljen«. Takrat je namreč umrl na mučilnem kolu ter s tem dal svoje človeško življenje v odkupnino za človeštvo. (Izaija 53:8; Matevž 20:28) In potem, ko je obujeni Jezus predložil vrednost svojega žrtvovanega človeškega življenja Bogu v nebesih, ni bilo več treba opravljati klalnih in drugih daritev, predpisanih v postavi. Judovski duhovniki so sicer daritve opravljali še vse do uničenja  jeruzalemskega templja leta 70 n. š., vendar te niso bile Bogu več sprejemljive. Nadomestila jih je boljša žrtev, ki je ni bilo treba nikoli več ponoviti. Apostol Pavel je napisal: »[Kristus] je daroval eno samo žrtev za grehe, [. . .] kajti z eno daritvijo je za večno popolne storil tiste, ki se posvečujejo.« (Hebrejcem 10:12, 14)

²⁵ Človeštvo sicer še naprej trpi zaradi greha in smrti, toda s tem, da je bil Jezus s smrtjo iztrebljen in nato obujen v nebeško življenje, se je spolnila prerokba. ‚Prenehal je odpad in se naredil konec grehom ter se storila poravnava za krivico in se privedla večna pravičnost.‘ Bog je odpravil postavino zavezo, ki je Jude razgaljala in jih obsojala, da so grešniki. (Rimljanom 5:12, 19, 20; Galatom 3:13, 19, NW; Efežanom 2:15; Kološanom 2:13, 14) Skesanim prestopnikom so bili sedaj grehi lahko odpisani, pa tudi kazni zanje umaknjene. Po Mesijevi pomiritveni žrtvi so se lahko verujoči spravili z Bogom. S trdnim upanjem so se lahko veselili Božjega darila ‚večnega življenja v Kristusu Jezusu‘. (Rimljanom 3:21–26; 6:22, 23; 1. Janezov 2:1, 2)

26. a) Katera zaveza je bila ‚zadržana v veljavi za en teden‘, čeprav je bila postavina odpravljena? b) Kaj se je zgodilo ob koncu sedemdesetega tedna?

²⁶ Jehova je torej postavino zavezo odpravil s Kristusovo smrtjo leta 33 n. š. Zakaj potem piše, da je moral Mesija ‚mnogim veljavnost zaveze zadržati za en teden‘ (NW)? Ker je zadržal abrahamsko zavezo. Do konca sedemdesetega tedna je Bog blagoslove te zaveze še naklanjal Abrahamovim hebrejskim potomcem. Ob koncu ‚sedemdesetih tednov‘ let, torej leta 36 n. š., pa je apostol Peter oznanjeval pobožnemu Italijanu Korneliju, njegovi hiši in drugim Nejudom. In poslej so dobro novico oznanjali ljudem vseh narodov. (Dejanja 3:25, 26; 10:1–48; Galatom 3:8, 9, 14)

27. Katero »Najsvetejše« je bilo maziljeno in kako?

 ²⁷ Prerokba je napovedala tudi maziljenje ‚Najsvetejšega‘. To se ne nanaša na maziljenje Najsvetejšega, najbolj notranjega razdelka v jeruzalemskem templju. Izraz »Najsvetejše« se tu nanaša na Božje nebeško svetišče, v katerem je Jezus predložil vrednost svoje človeške žrtve svojemu Očetu. Z Jezusovim krstom leta 29. n. št. je bila maziljena oziroma oddeljena tista nebeška, duhovna resničnost, ki jo je v zemeljskem šotoru in poznejšem templju predstavljalo Najsvetejše. (Hebrejcem 9:11, 12)

PREROKBO JE POTRDIL BOG

28. Kaj je pomenilo ‚zapečatenje prikazni in preroštva‘?

²⁸ Mesijanska prerokba, ki jo je povedal angel Gabriel, je govorila tudi o ‚zapečatenju prikazni in preroštva‘. To je pomenilo, da bodo vse napovedi o Mesiju – vse, kar je dosegel s svojo žrtvijo, vstajenjem in pojavitvijo v nebesih, kakor tudi drugo, kar se je zgodilo v sedemdesetem tednu – zapečatene z božansko potrditvijo, da se bodo uresničile in da jim lahko zaupamo. Videnje naj bi bilo zapečateno, omejeno na Mesija. Spolnilo naj bi se v njem in v tem, kar bo Bog storil po njem. Pravilno razlago videnja lahko torej najdemo samo v povezavi z napovedanim Mesijem. Pomena videnja ne more odpečatiti nič drugega.

29. Kaj naj bi se zgodilo z nanovo pozidanim Jeruzalemom in zakaj?

²⁹ Gabriel je prej napovedal, da bo Jeruzalem spet pozidan. Zdaj pa napove uničenje tega nanovo pozidanega mesta in templja v njem z naslednjimi besedami: »Ljudstvo vojvode, kateri pride, razdene mesto in svetišče; in konec tega bode v povodnji, in prav do konca bode vojska, določene pustote. [. . .] In na perutih gnusob pride pustošnik; in do pokončanja, trdno določenega, se izlije jeza nad  pustošnika.« (Daniel 9:26b, 27b) Do tega pustošenja naj bi sicer prišlo po ‚sedemdesetih tednih‘, pa vendar naj bi bilo to neposredna posledica tega, kar se je dogajalo v zadnjem ,tednu‘, ko so Judje zavrgli Kristusa in ga dali usmrtiti. (Matevž 23:37, 38)

30. Kako se je izpolnilo to, kar je odredil Veliki časomerilec, kot je razvidno iz zgodovinskega zapisa?

³⁰ Zgodovinski zapisi kažejo, da so leta 66 n. š. Jeruzalem obkolile rimske legije pod sirskim guvernerjem Cestijem Galom. Rimske sile s svojimi malikovalskimi insignijami oziroma prapori so kljub judovskemu odporu vdrle v mesto in začele spodkopavati severni del tempeljskega obzidja. Stoječ na tem mestu so bile ,gnusoba‘, ki lahko povzroči popolno opustošenje. (Matevž 24:15, 16) Kakor ,povodenj‘ pa so Rimljani prišli leta 70 n. š. pod poveljstvom generala Tita ter opustošili mesto in njegov tempelj. Nič jih ni ustavilo. Tako je namreč odredil, ‚trdno določil‘, Bog. Veliki časomerilec Jehova je zopet izpolnil svojo besedo!

KAJ STE SPOZNALI?

• Kaj je Daniel prosil Jehova, ko se je 70 let Jeruzalemove opustošenosti končevalo?

• Kako dolgo je trajalo »sedemdeset tednov«, kdaj so se začeli in kdaj končali?

• Kdaj je ‚Maziljenec, vojvoda,‘ nastopil in v katerem odločilnem času je bil »iztrebljen«?

• Katera zaveza je bila ‚mnogim zadržana v veljavi za eden teden‘?

• Kaj se je zgodilo po ‚sedemdesetih tednih‘?

[Vprašanja]

 [Okvir/slika na strani 197]

Kdaj je Artakserks zavladal?

ZGODOVINARJI si glede tega, katerega leta je zavladal perzijski kralj Artakserks, niso edini. Glede na to, da je njegov oče Kserks zavladal leta 486 pr. n. š., umrl pa v 21. letu svojega vladanja, nekateri leto Artakserksovega nastopa na oblast postavljajo v leto 465 pr. n. š. Toda obstajajo dokazi za to, da je Artakserks sedel na prestol leta 475 pr. n. š. in je bilo njegovo prvo vladarsko leto 474. pr. n. š.

Napisi in kipi, ki so jih izkopali v starem perzijskem glavnem mestu Perzepolisu, odkrivajo, da sta Kserks in njegov oče Darij I. nekaj časa vladala skupaj. Če je to trajalo 10 let in je Kserks vladal sam še 11 let po Darijevi smrti leta 486 pr. n. š., potem bi bilo prvo leto Artakserksovega vladanja leto 474 pr. n. š.

Drugi dokazni sklop pa je povezan z atenskim generalom Temistoklom, ki je leta 480 pr. n. š. porazil Kserksove sile. Kasneje je zgubil naklonjenost grškega ljudstva in so ga obtožili izdaje. Temistokles je pobegnil in si poiskal zaščito na perzijskem dvoru, kjer so ga dobro sprejeli. Po besedah grškega zgodovinarja Tukidida se je to zgodilo, ko je bil Artakserks »komaj dobro sedel na prestol«. Grški zgodovinar Diodor Sicilski piše, da je Temistokles umrl leta 471 pr. n. š. Ker pa je Temistokles zaprosil, da bi se pred sprejemom pri kralju Artakserksu eno leto smel učiti perzijščine, je moral v Malo Azijo prispeti do leta 473 pr. n. š. Ta datum potrjuje tudi Hieronimova Evzebijeva kronika. Nemški strokovnjak Ernst Hengstenberg je v svoji Christology of the Old Testament zapisal, da je Artakserks, če je leta 473 pr. n. š., ko je Temistokles prispel v Azijo, šele »komaj dobro sedel na prestol«, potemtakem zavladal leta 474 pr. n. š. Podobno je razvidno tudi iz drugih virov. Hengstenberg je še dodal: »Dvajseto leto Artakserksa je bilo leto 455 pred Kristusom.«

[Slika]

Temistoklov doprsni kip

[Tabela/slike na straneh 188, 189]

(Lega besedila – glej publikacijo)

»SEDEMDESET TEDNOV«

455 pr.n.š. 406 pr.n.š. 29 n.š. 33 n.š. 36 n.š.

»Povelje, da Jeruzalem Mesija Mesija Konec

naj se obnovi pozidan nastopi iztrebljen ‚sedemdesetih

. . .Jeruzalem« tednov‘

7 tednov 62 tednov 1 teden

49 let 434 let 7 let

 [Slika čez celo 180. stran]

 [Slika čez celo 193. stran]