Poglavje 11

Bog ne muči duš

1. Kaj učijo religije o »peklu«, in kako so religiozni voditelji postopali v soglasju s tem?

V KRŠČANSTVU kakor tudi v religijah Vzhoda na » splošno učijo, da »duše« hudobnih ljudi po smrti trpijo okrutne muke v ognjenem »peklu«. Na osnovi tega nečloveškega verovanja so smatrali mnogi religiozni voditelji za primerno, pregovoriti vladarje k temu, da so ljudi že v sedanjem življenju mučili in jih žive sežigali, posebno tiste, ki so se držali drugačnega verovanja.

2. a) Kakšen Bog je Stvarnik? (1. Janezov 4:8). b) Iz česa jasno izhaja, da Bog ne odobrava nobenih muk? (Jeremija 7:31).

² Jehova, Stvarnik, pa je Bog ljubezni. Usmiljen in dober je. Njegovo stališče do hudobnih ljudi se izraža v Ezekielu 18:23:

»Ali mi je res po volji smrt brezbožnikova? govori Gospod Jehova; ni li mi bolj všeč, da se izpreobrne od svojega dejanja ter živi?«

Jehova torej niti slabim ljudem ne želi smrti, da o mukah sploh ne govorimo. Božje usmiljenje in zanimanje za človeštvo pokažejo Jezusove besede iz Matevža 10:29—31:

 »Mar ne prodajajo dveh vrabcev za vinar? pa ne eden od njiju ne pade na tla brez Očeta vašega. Vam so pa tudi lasje na glavi sešteti. Ne bojte se torej; vi ste boljši od mnogo vrabcev.«

Bog, ki ima do človeštva takšno stališče, ne bi odobraval, da bi bili ljudje v tem ali v prihodnjem življenju mučeni. Biblija ne uči tako.

ODKOD IZVIRA NAUK O »PEKLENSKIH MUKAH«

3. a) Katere religije učijo o peklenskem ognju? b) Kakšna je razlika med nekaterimi temi nauki?

³ Zamisel o »peklu«, v katerem bi bili ljudje mučeni, izvira iz starega Babilona. Najdemo jo tudi v religioznih naukih stare Perzije in Fenicije. V Encyclopedia Americana (izdaja 1956, zv. 14, str. 82) je o tem rečeno:

»Obstajajo sicer mnoge in pomembne razlike v posameznostih, toda osnovne predstave o peklu so v bistvu enake pri hinduistih, Perzijcih, Egipčanih, Grkih, Hebrejcih in kristjanih.«

Četudi je večina religij v zgodovini učila, da obstaja ognjeni pekel, so se njihovi nauki glede njihovega namena razlikovali. Tako pravi Encyclopaedia Britannica (izdaja 1971, zv. 11, str. 320):

»V rimokatoliški cerkvi se poučuje, da je pekel stanje kazni za tiste, ki so naredili težke grehe in umrejo, ne da bi se pokesali. Pekel je večen; trpljenje nima konca. ... Običajni protestantski nauk o peklu se do danes bistveno ne razlikuje od katoliškega nauka, in še vedno ga zagovarjajo mnoge nazadnjaške protestantske smeri.«

Hinduisti in budisti pa učijo, da je pekel kraj čiščenja, podobno kakor katoliške »vice«, in tisti, ki pride  tja, se lahko ponovno rodi, redkokdaj kot človek, zatem ko je za svoja hudobna dela (karma) trpel v ognju.

4. a) Kakšen je budistični pekel? b) Kakšen podobni nauk zastopa rimo-katoliška religija?

⁴ V že citirani izdaji Encyclopaedie Britannice je rečeno o budističnem peklu:

»Pekel se deli na osem vročih in osem mrzlih delov, dodatno s področjem pretas (duhov z majhnimi usti in velikim trebuhom, ki jih muči lakota in žeja). Če je nekdo rojen v peklu, je to rezultat ‚zorenja‘ njegove karme.«

Na 104. strani te knjige je slika budističnega zvitka z naslovom »Kanzen Choaku« (kar pomeni: Pohvala dobrim, vzgoja slabih), ki posreduje predstavo o grozovitem mučenju, ki naj bi se uporabljalo v »peklu«. Zelo podobna je Dantejevemu »Infernu«, ki je delno prikazan na 105. strani te knjige.

5. a) Kakšno stališče je imel in še vedno ima Jezus do grešnikov? (Lukež 15:1, 2, 7). b) Samo kdo bo za vedno kaznovan in kako? (2. Tesaloničanom 1:8, 9).

⁵ Ali lahko verjamemo, da obstaja takšen pekel? Bi bilo to razumno? Seveda, če želiš pripadati neki religiji, ki uči takšne stvari, je popolnoma tvoja stvar. Toda ti nauki o ognjenih mukah so povsem nasprotni tistemu, kar je učil Jezus. Z veseljem je bil pripravljen pomagati davkarjem, nečistnicam in drugim grešnikom, ki so jih religiozni voditelji njegovega časa smatrali za izobčence. Pomagal jim je, da so popravili svoj način življenja in našli ‚pokoj svojim dušam‚ (Matevž 11:28—30). Po Bibliji bo Bog samo nepopravljivo hudobne za vedno kaznoval — toda ne z večnimi mukami, temveč na usmiljen način, tako da jih bo za vedno izbrisal iz obstoja:

»Brezbožni, ... kakor pleve so, ki jih veter raznaša. ... Pot brezbožnih izgine« (Psalm 1:4, 6).

6. a) Zakaj Lukež 16:19—31 ne podpira nauka o »ognjenih mukah«? (Matevž 13:10, 11). b) Kakšno izpolnitev je imela ta prilika? (Matevž 21:45, 46).

 ⁶ Toda nekateri bi lahko pokazovali na Jezusovo priliko v Lukežu 16:19—31, v kateri je opisan bogat mož, ki trpi v »plamenečem ognju«. »Prilika« se pove kot »kratek izmišljen« dogodek«, ne kot nekaj, kar se je v življenju resnično zgodilo. Jezus je tukaj ponazoril, da so židovski religiozni voditelji kot razred simbolično »umrli« glede na Božjo milost in da morajo trpeti med svojim obstojem na Zemlji. Zanje je bilo boleče, ker so morali poslušati Jezusovo vest proti njim. Biblija ne govori nič o tem, da Bog muči ljudi po smrti v nekem »peklenskem ognju«. * Misel, mučiti stvarjenja v ognju, je za Boga Jehovo popolnoma tuja. Jehova sam je odpadle Žide jasno obsojal zaradi »gnusob«, ker so šli tako daleč, da so »peljali sinove in hčere svoje skozi ogenj (bogu Amoncev) Molohu« (Jeremija 32:35; 2. Letopisi 28:3).

7. a) Kdo je »oče laži« o ognjenih mukah in kako so religiozni vodje to laž uporabili? (2. Korinčanom 11:13—15). b) Kako se Jehova izkazuje kot »Bog vsake tolažbe«? (Rimljanom 15:5, 6).

⁷ Nauk o »peklu«, v katerem so ljudje mučeni, prav tako temelji na babilonski laži, kakor nauk o neumrljivosti duše. Povzročitelj te laži je satan, »oče laži« (Janez 8:44). Duhovniki so se te laži zelo učinkovito posluževali in so mnogim ljudem vcepili strah pred ognjenim peklom, ki jih čaka po smrti, da so jih s svojo religijo lažje zasužnjili. Jehova pa, ki je, nasprotno »Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe«, je za umrle izmed grešnega človeštva, ki jim je obljubljeno vstajenje, predvidel svetlo in srečno bodočnost (2. Korinčanom 1:3, 4).

 TRPLJENJE V SEDANJEM ŽIVLJENJU

8. Kako so katoličani in protestanti z načinom, kakor so obravnavali tiste, ki so bili drugačnega mnenja, pokazali, da niso sledili nauku in zgledu Boga? (Matevž 7:21—23).

⁸ S tem v soglasju tudi Jehova ne odobrava, da bi žive duše bile mučene in trpele v sedanjem življenju. V času zloglasne inkvizicije je katoliška cerkev odstranjevala tako imenovane »krivoverce« z groznim mučenjem in sežiganjem. Samo v šestnajstem stoletju so po navodilih inkvizicijskih sodišč na takšen način sežgali 30 000 »krivovercev«. Toda tudi reformatorji tistega časa niso bili brez krivde. Poudarimo naj primer Michaela Serveta, ki so ga sežgali v bližini Geneve, ker je javno oznanjeval resnico, da nauk o trojici in krščevanju otrok nasprotuje Bibliji. Johann Calvin, eden od osnovateljev reformirane in prezbiterijanske cerkve, je glasoval za smrtno kazen in je gledal, kako se je Servet pet ur dobesedno cvrl pri živem telesu, dokler ni bil mrtev.

9. Zaradi katerih Jehovinih lastnosti mu lahko zaupamo? (Psalm 11:7).

⁹ Takšnega mučenja Jehova, »Bog ljubezni«, nikoli ni imel v mislih. K njemu lahko vsakdo gleda s popolnim zaupanjem in prepričanjem v njegovo ljubeče dobroto.

 »Kako dragocena je milost tvoja, Bog, in sinovi človeški pribegajo v senco peruti tvojih« (Psalm 36:7).

10. Ali naj se zasmehovalce obravnava tako, kakor je opisano v učbeniku »Lotos resnice«?

¹⁰ Takšen ljubeči Bog ne bi nikoli odobraval, da bi bile duše večno mučene, tako kakor je to opisano v učbeniku »Lotos resnice« Ničiren-budizma na Japonskem. V njegovem zaključnem (28.) poglavju je rečeno:

»Kdor zasmehuje nekega pripadnika tega nauka, temu bodo v vsakem obstoju populjeni zobje, imel bo ostudna usta, sploščen nos, roki in nogi bo imel zviti, njegove oči bodo škilile, njegovo telo bo odbijajoče; imel bo gnojne bule in kri bo prihajala iz njegovega telesa. Njegovo telo bo nabreklo zaradi vodeničnosti, na kratko bo dihal in trpel bo zaradi vseh mogočih pogubnih in težkih bolezni. Kdor torej — četudi od daleč — vidi pripadnika tega nauka, naj vstane in ga počasti prav tako kakor Budo.«

Gotovo ne bi bilo pravilno z nekom tako ravnati, četudi bi bil zasmehovalec. Bilo bi neusmiljenje najvišje stopnje, da bi ga takole mučili vse čase. Biblija vsekakor pokaže, da duše grešnikov po smrti ne živijo naprej ter tako niso mučene v nekem drugem življenju. Takšne duše »umrejo« (Ezekiel 18:4).

ALI OBSTAJA PRESELJEVANJE DUŠ?

11. Kaj pravi verovanje o »preseljevanju duš«, razširjeno v budizmu in hinduizmu?

¹¹ V prej citirani Sutri (učbeniku) so opisane muke, ki naj bi doletele zasmehovalca v »vsakem obstoju«. S tem se sklicujejo na verovanje, ki je splošno razširjeno v budizmu in hinduizmu, da se duša ob smrti »preseli« v drugo telo. Ljudje, ki verujejo v to, menijo, da so živeli že številna življenja in bodo še naprej v dobesedno neskončnem krogu ponovnih  rojstev prehajali iz enega življenja v drugo. Karma (dejanja) enega življenja določajo, kakšne vrste bo naslednje življenje.

12. Kako je opisan zakon karme v hinduističnih spisih in kako ti reagiraš na takšna poročila?

¹² V hinduističnih spisih Chandogya-Upanishad je zakon karme pojasnjen takole:

»Tisti, ki sedaj živijo prijetno življenje, pričakujejo, da bodo vstopili v radostno materino naročje, v brahmansko naročje (Brahmani = duhovniški razred) ali v naročje Kšatrija (Kšatrija = knezi in vojščaki), ali Vaišija naročje (Vaisya = kmetje in trgovci); — tisti pa, ki živijo sedaj nedostojno življenje, lahko pričakujejo, da pridejo v smrdljivo materino naročje, v telo psice ali svinje ali v Candala naročje (Čandali so nečisti sloj ali kasta).«

 Podobno mišljenje odseva naslednji izvleček iz hinduističnega zakonika Manu o ženi:

»Četudi zakonski mož ne upošteva običajnih navad, če je zaljubljen v drugo ženo, ali če nima dobrih lastnosti, ga mora krepostna žena vedno oboževati kakor boga..... Žena, ki prelomi dolžnosti, ki jih je dolžna svojemu možu, se ožigosa s sramoto v tem življenju in v prihodnjem pride v telo šakala in bo mučena z boleznimi, kaznijo za greh« (prevedel Joh. Christ. Huttner, 1797).

13. a) Kako je nauk o preseljevanju duš deloval na ljudi? b) Kako pravi ta nauk, da se doseže nirvana?

¹³ Hinduistom in pripadnikom drugih religij je seveda na voljo, da to verjamejo, če želijo. Ali pa jih to osreči? Profesor John Noss piše v svoji knjigi Man‚s Religions (Človeške religije):

»V Indiji govorijo o »krogu ponovnih rojstev«. Izgled, biti vedno znova rojen, po možnosti na stotine milijonkrat, napolnjuje hinduista z brezupnostjo ... to ga je naredilo malodušnega.«

Nauk hinduizma uči, da kadar človek spozna, da je njegov pravi Jaz del Boga, v njem ugasne želja, da nadaljuje s človeškim obstojem. Tedaj doseže osvoboditev iz tega krogotoka ponovnih rojstev in lahko dospe v nirvano. Po razumevanju različnih hindu-sekt, je to možno s pomočjo joge ali z ekstazičnim plesom in petjem. V zen-budizmu Japonske je zelo poudarjeno meditiranje kot pot do nirvane.

14. Kakšen je preprosti, jasni nauk Biblije o stanju mrtvih in upanju, ki zanje obstaja? (1. Korinčanom 15:20, 21).

¹⁴ Pripadnikom teh religij je na voljo, da to še naprej verujejo. Biblija pa nasprotno vsebuje preproste, vsakomur razumljive nauke, da so vsi ljudje umrljive duše, ki so podedovali greh in smrt od  prvega človeka, Adama. Smrt je konec poti za vsako dušo, in sicer vse do osrečujočega časa, v katerem bo Bog obudil mrtve:

»Plačilo za greh je smrt (ne ognjene muke ali »krog ponovnih rojstev«), a milostni dar Božji je večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem« (Rimljanom 6:23).

Sedaj nastaja vprašanje: Zakaj je Bog tako dolgo prenašal krive religiozne nauke? Zakaj je dovolil, da človeštvo še naprej prenaša nesrečo?

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 95]

Bog skrbi za ptice; še bolj za nas.

 [Slika na strani 99]

Ne večne muke, temveč priložnost življenja v raju, to je pred grešnim človeštvom.

[Slika na strani 100]

Desettisoči so v krščanstvu umrli v ognjenem preganjanju.

[Slike na strani 102]

Karma zakon uči o »krogu ponovnih rojstev«.

 [Slika na strani 104]

V budističnem zvitku so prikazane muke hudobnih duš v »peklu«.

Imena krajev v budističnem »peklu«, kakor so prikazana na strani 104, od zgoraj navzdol: pot v pekel, smrtonosni vetrovi, pot žeje in stradanja, gora igel, čarovnica, ki trga obleke, krvavo jezero, skrivališče pred svetom, pot do klanja, pekel ponovnih življenj, kraj iztrebkov in blata, pekel črnih vrvi, zborovanje pekla, log rezanja z meči, pekel klicev in krikov, veter otožnosti in ognja, pekel skrajnih bridkosti, pekel neprestanih muk.

[Slika na strani 105]

»Inferno« po katoliškem nauku, kakor si ga je predstavljal Dante.