Duh

Definicija: Hebrejska beseda rúach in grška beseda pneúma, ki se ju velikokrat prevaja z ”duh“ imata več pomenov. Vsi se nanašajo na to, kar je nevidno človeškim očem in kar predstavlja silo v gibanju. Hebrejska in grška beseda se uporabljata v zvezi: (1) z vetrom, (2) z dejavno življenjsko silo v zemeljskih stvarjenjih, (3) s spodbudno močjo, ki izhaja iz simboličnega srca in žene človeka, da kaj reče in naredi, (4) z navdihnjenimi izreki, ki izvirajo od nevidnega izvora, (5) z duhovnimi osebami in (6) z Božjo dejavno silo ali svetim duhom. Številne rabe te besede bomo tu pregledali v zvezi s pogovornimi temami, ki bi se lahko pojavile na oznanjevanju.

 Kaj je sveti duh?

Primerjava biblijskih besedil, ki govorijo o svetem duhu, pokaže, da ta lahko ”napolni“ ljudi, lahko so z njim ’krščeni‘ in z njim so lahko ’maziljeni‘. (Luka 1:41; Mat. 3:11; Ap. dela 10:38) Nobeden teh izrazov bi ne mogel biti primeren, če bi bil sveti duh oseba.

Tudi Jezus Kristus je označil svetega duha kot ”tolažnika“ (grško parákletos) in rekel, da bo ta tolažnik ”učil“, ”pričeval“, ”govoril“ in ’poslušal‘. (Jan. 14:16, 17, 26; 15:26; 16:13) V Svetem pismu je velikokrat kaj poosebljeno. Tako za modrost na primer pravi, da ima ’otroke‘. (Luka 7:35) Za greh in smrt piše, da sta kralja. (Rim. 5:14, 21) Medtem, ko v nekaterih odlomkih piše, da je duh ”govoril“, pa drugi jasno prikažejo, da se je to zgodilo po angelih ali ljudeh. (Ap. dela 4:24, 25; 28:25; Mat. 10:19, 20; primerjaj Apostolska dela 20:23 z 21:10, 11.) V 1. Janezovem 5:6-8 piše, da ne ”pričuje“ samo duh, ampak tudi ”voda in kri“. Tako nobeden izmed izrazov, ki jih najdemo v teh besedilih, sam po sebi ne dokazuje, da je sveti duh oseba.

Prava definicija svetega duha se mora ujemati z vsemi svetopisemskimi stavki, ki se nanašajo nanj. Če tako razmišljamo, je potem logično, da je sveti duh Božja dejavna sila. Ni oseba, ampak mogočna sila, ki izhaja iz Boga in izvršuje njegovo sveto voljo. (Ps. 104:30; 2. Pet. 1:21; Ap. dela 4:31)

Glej tudi strani 347, 348, pod naslovom ”Trojica“.

 Kaj dokazuje, da ima človek zares svetega duha?

Luka 4:18, 31-35: ”[Jezus je bral zvitek Izaijeve knjige:] ’Duh Gospodov je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje . . . In pride v Kafarnavm, mesto galilejsko, in jih uči ob sobotah. In čudijo se nauku njegovemu, ker je bila beseda njegova oblastna. In v shodnici je bil človek, ki je imel nečistega zlega duha, in zakriči z močnim glasom . . . In zapreti mu Jezus, rekoč: Umolkni in idi iz njega! In trešči ga zli duh na sredo in odide iz njega, in mu ni nič škodoval.“ (Kaj dokazuje, da je  Jezus imel Božjega duha? Poročilo ne govori, da bi se tresel, vpil ali premikal naokoli v nekakšni vročici. Pravi pa, da je govoril, kot da ima oblast. Toda upoštevajmo, da je ravno takrat tudi demonski duh spodbudil moža, da je vpil in se metal po tleh.)

V Apostolskih delih 1:8 pravi, da so Jezusovi sledilci, ko so sprejeli sveti duh, začeli oznanjati o njem. Iz Apostolskih del 2:1-11 tudi zvemo, da so bili ljudje silno prevzeti, ko so slišali učence, ki so prejeli tega duha, govoriti o čudovitih Božjih stvareh v njihovem materinem jeziku, čeprav so bili vsi po rodu Galilejci. Iz poročila pa ne izvemo, da bi bili ti ljudje, ki so prejeli duha, kako čustveno prevzeti.

Pomembno je tudi, da je Elizabeta prejela svetega duha in je nato ’zaklicala z močnim glasom‘, vendar tega ni storila na kakem shodu za bogočastje, ampak je le pozdravila sorodnico, ki jo je obiskala. (Luka 1:41, 42) Kot piše v Apostolskih delih 4:31 se je tedaj, ko je sveti duh prišel na zbrane učence, ”potresel prostor“, kjer so bili. Duh je pa na učence deloval tako, da so ”oznanjali božjo besedo brez strahu“, ne pa da bi se tresli ali valjali po tleh. Podobno je tudi danes. Gorečnost v oznanjevanju Božje besede in sodelovanje v delu pričevanja dokazuje, da ima nekdo svetega duha.

Gal. 5:22, 23: ”Sad duha je pa ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost, zdržljivost.“ (To je torej njegov sad in ne izbruh verske vročice, na takšen sad naj bi človek gledal, ko išče ljudi, ki imajo zares Božjega duha.)

Ali je zmožnost govoriti z veliko vnemo v jeziku, ki se ga človek ni nikoli učil, dokaz, da ima takšen Božjega duha?

Glej glavni naslov ”Govorjenje jezikov“.

Ali se današnja čudežna ozdravljenja dogajajo s pomočjo Božjega duha?

Glej glavni naslov ”Ozdravljenje“.

 Kdo je krščen s svetim duhom?

Glej stran 161 pod ”Krst“ in tudi naslov ”Ponovno rojeni“.

Ali obstoja kak duhovni del človeka, ki preživi smrt telesa?

Ezek. 18:4: ”Duša, ki greši, umrje.“ (EI, RS, NE, KJ in Dy vsi prevajajo hebrejsko besedo néphesh v tem stavku z ”duša“ in s tem govorijo, da duša umre. Nekateri prevodi, ki na drugih mestih prevajajo besedo néphesh z ”duša“, uporabijo v tej vrstici izraz ”človek“ ali ”tisti“. Torej je néphesh, duša, oseba, ne pa kak nematerialen del, ki preživi, ko telo umre.) (Za podrobnosti glej glavni naslov ”Duša“.)

Ps. 146:4: ”Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove.“ (Hebrejska beseda, ki se tukaj prevaja z ”duh“, je izpeljana iz besede rúach. Nekateri prevajalci jo prevajajo kot ”dih“. Ko ta rúach ali delujoča življenjska sila zapusti telo, vse človekove misli izginejo; ne nadaljujejo se v kakem drugem področju.)

Prop. 3:19-21: ”Kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrjo, umrjo tudi oni, in enak dih imajo vsi, in človek nima prednosti proti živini; zakaj vse je ničemurnost. Vse gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah. Kdo pozna dih otrok človeških, če gre navzgor, in dih živine, če gre navzdol k zemlji?“ (Zaradi podedovanega greha in smrti vsi ljudje umrejo in se povrnejo v prah prav tako kakor živali. Toda ali ima človek duha, ki živi naprej kot inteligentna osebnost, zatem ko preneha svoje delovanje v telesu? Ne; 19. vrstica odgovarja, da imajo ljudje kot živali ”enak dih“. Če izhajamo zgolj iz stališča človeškega opazovanja, ne more nihče veljavno odgovoriti na vprašanje o dihu, ki je postavljeno v 21. vrstici. Toda Božja beseda odgovarja, da ljudje nimajo ničesar, kar bi jih že ob rojstvu opredelilo, da bodo po smrti višji od živali. Vendar imajo ljudje, ki so verni, zaradi Božje milostljive priprave po Kristusu upanje na večno življenje, česar živali nimajo. Mnogim ljudem bo to omogočilo vstajenje, ko jih bo Božja delujoča življenjska moč ponovno oživila.)

 Luka 23:46: ”Jezus zakliče z močnim glasom in reče: Oče, v tvoje roke izročam duha [grško pneúma] svojega! In rekši to, izdahne.“ (Upoštevaj, da je Jezus izdihnil. Ko je njegov dih izšel iz njega, ni bil na poti v nebesa. Vsaj do tretjega dne po smrti ne, ko je bil obujen od mrtvih. Kot piše v Apostolskih delih 1:3, 9, je šele po štiridesetih dneh odšel v nebesa. Kaj potem pomeni to, kar je rekel Jezus ob času svoje smrti? Da je vedel, da bo po smrti njegovo upanje na prihodnje življenje popolnoma odvisno od Boga. Za nadaljnja pojasnila glede ’duha, ki se povrne k Bogu‘, glej stran 72, pod naslovom ”Duša“.)

Če kdo reče:

’Ali imate svetega duha?‘

Odgovoriš lahko takole: ’Da in prav zaradi tega sem danes prišel na vaša vrata. (Ap. dela 2:17, 18)‘

Ali pa lahko rečeš: ’Zaradi tega lahko sodelujem v krščanski službi. Toda spoznal sem, da nima vsakdo iste zamisli o tem, kaj dokazuje, da ima kdo zares Božjega duha. V čem vi vidite dokaz za to?‘ Nato bi lahko dodal: (Razgovor o gradivu na  straneh 66, 67.)