Evolucija

Definicija: Organska evolucija je teorija, ki pravi, da se je prvi organizem razvil iz nežive materije. Nato naj bi se razmnoževal in se spremenil v različne oblike življenja. Nazadnje so nastale vse oblike rastlin in živali, ki so kdajkoli živele na zemlji. Za vse to pravijo, da se je zgodilo brez nadnaravnega posega Stvarnika. Nekaj se jih je trudilo, da bi združili verovanje v Boga z evolucijo, češ da je Bog ustvarjal s pomočjo evolucije. Najprej je ustvaril primitivne oblike življenja in nato je do višjih oblik, tudi do človeka, prišlo s pomočjo evolucije. Nauk ni biblijski.

 Ali je evolucija res znanstvena?

”Znanstvena metoda“ je takšnale: Opazuj, kaj se dogaja; na osnovi opažanj oblikuj teorijo tega, kar bi lahko bilo res; preizkusi teorijo z novimi opazovanji in poizkusi; opazuj, če so se predvidevanja, osnovana na teoriji, izpolnila. Ali se po tej metodi ravnajo tisti, ki verjamejo v evolucijo in jo učijo?

Astronom Robert Jastrow pravi: ”[Znanstveniki] na svojo nejevoljo nimajo nikakršnega jasnega odgovora, kajti kemikom ni uspelo ponoviti poizkusov narave, ko je ustvarjala življenje iz nežive materije. Znanstveniki ne vedo, kako se je to zgodilo.“ (The Enchanted Loom: Mind in the Universe, New York 1981, str. 19)

Evolucionist Loren Eiseley je priznal: ”Prej so grajali teologe, da se naslanjajo na mite in čudeže, potem pa se je znanost znašla v nezavidljivem položaju, ko je tudi sama morala ustvariti nekakšno mitologijo, namreč podmeno, da se je v prazgodovini zgodilo nekaj, kar se danes kljub dolgotrajnim poizkusom nič več ne zgodi.“ (The Immense Journey, New York 1957, str. 199)

V New Scientistu je pisalo: ”Vedno večje število znanstvenikov, še posebno zmeraj več evolucionistov . . . trdi, da Darwinova evolucijska teorija sploh ni prava znanstvena teorija. . . . Mnogi izmed kritikov imajo najvišja intelektualna priporočila.“ (25. junija 1981, str. 828).

 Fizik H. S. Lipson je rekel: “Edino sprejemljivo pojasnilo je ustvaritev. Vem, da je to za fizike prekletstvo, saj je tudi zame, toda ne moremo zavreči teorije, ki je ne maramo, če jo poskusi podpirajo.“ (Kurziv naš.) (Physics Bulletin, 1980, Zv. 31, str. 138)

  Ali se zagovorniki evolucije med seboj strinjajo? Kako to vpliva na vaš odnos do njihovega nauka?

V predgovoru k Darwinovi knjigi Nastanek vrst, ki so jo izdali ob njeni stoletnici (London 1956), je pisalo: ”Dobro vemo, da se med biologi mnenja o vzrokih za razvoj, pa tudi o njegovem dejanskem poteku, močno razhajajo. Do teh razhajanj prihaja zato, ker so razpoložljivi dokazi nezadostni in se iz njih ne da sklepati ničesar zanesljivega. Zato je edino prav, da strokovno nepodkovano bralstvo opozorimo na nesoglasja o razvojnem nauku.“ (W. R. Thompson, takratni predstojnik Commonwealth Institute of Biological Control, Ottawa, Kanada)

”Stoletje po Darwinovi smrti še vedno nimamo niti približno izpričane ali vsaj verjetne predstave o tem, kako je razvoj v resnici potekal, in to zadnja leta buri duhove in néti vedno nove polemike o tem vprašanju. . . . Evolucionisti sami toliko da si ne skočijo v lase, ko vedno nove [razvojne] ločine vztrajajo pri kaki novi domislici.“ (C. Booker [dopisnik londonskega Timesa], The Star, Johannesburg, 20. aprila 1982, str. 19)

V znanstveni reviji Discover je pisalo: ”Ne le da se nad razvojni nauk zgrinjajo napadi krščanskih fundamentalistov, ampak se dvomi o njem budijo tudi uglednim znanstvenikom. Med paleontologi, torej strokovnjaki, ki proučujejo okamninske ostalíne, vlada čedalje hujša razklanost.“ (Oktober 1980, str. 88)

 Kaj povedo okamninske zbirke?

Darwin je priznal: ”Če so številne vrste . . . res nastale nenadoma, bi to bilo usodno za nauk o razvoju.“ (Nastanek vrst, New York 1902, drugi del, str. 83) Ali iz dokazov  razberemo, da so ”številne vrste“ nastale hkrati, ali pa so se razvijale postopoma, o čemer nas prepričuje evolucija?

Ali so našli dovolj dokazov za kakšen utemeljen zaključek?

Znanstvenik inštituta Smithsonian, Porter Kier, pravi: ”V muzejih po svetu se je nabralo že na stotine milijonov okamnin, ki so vse lepo katalogizirane in identificirane.“ (New Scientist, 15. januarja 1981, str. 129) A Guide to Earth History dodaja: ”Z okamninami nam paleontologi zdaj že znajo sestaviti odlično podobo življenja izpred davnih vekov.“ (New York 1956, Richard Carrington, mentor izdaje, str. 48)

O čem v resnici govorijo okamninske zbirke?

Bulletin čikaškega prirodoslovnega muzeja zastavi stvar takole: ”Darwinov [razvojni] nauk je bil vedno zelo tesno povezan z okamninskimi pričevanji in morda večina ljudi meni, da okamnine prispevajo k zelo pomembnemu delu glavnega dokaza, ki govori v prid Darwinovemu pojasnilu o zgodovini življenja. Vendar žal to ni čisto res. . . . geološko poročilo ni ponudilo takrat in še danes ne daje precizno stopnjevane verige počasne in napredujoče evolucije.“ (Januar 1979, Zv. 50, Št. 1, str. 22, 23)

Knjiga A View of Life navaja: ”Od spodnjega konca kambrijske dobe in potem naprej skozi približno 10 milijonov naslednjih let so na odru zemeljske zgodovine prvič nastopile vse glavne skupine okostenelih nevretenčarjev in to v najbohotnejšem razmahu raznolikosti, kar jo beleži naš planet.“ (Salvador E. Luria, Stephen Jay Gould, Sam Singer, Kalifornija 1981, str. 649)

Paleontolog Alfred Romer je zapisal: ”Pod tem [kambrijem] ležijo debeli nanosi usedlin, v katerih bi pričakovali zarodnike kambrijskih oblik. Vendar jih ne najdemo: v teh starejših skladih skoraj ni sledov življenja. Nič pretiranega ne bi bilo, če bi rekli, da se splošna slika, kot jo kažejo ti skladi, lepo sklada s predstavo o nadnaravni ustvaritvi na začetku kambrijskega časa.“ (Natural History, oktober 1959, str. 467)

 Zoolog Harold Coffin navaja: ”Če nauk o postopnem razvoju iz preprostega v zapleteno drži, bi morali kje najti zametke teh popolnoma razvitih kambrijskih živali. Teh pa še nismo našli in znanstveniki priznavajo, da je komaj kaj upanja, da bi jih sploh našli. Glede na sama dejstva in sodeč po tem, kar smo res našli v zemlji, vsemu še najbolj ustreza nauk o nenadni ustvaritvi, s katero naj bi nastale glavne življenjske oblike.“ (Liberty, september/oktober 1975, str. 12)

Carl Sagan je v svoji knjigi Cosmos odkrito priznal: ”Okamninsko pričevanje bi se prav lahko skladalo s predstavami o Velikem oblikovalcu.“ (New York 1980, str. 29)

Ali bi lahko bile mutacije oziroma nenadne, izrazite spremembe v genih gonilna sila evolucije?

Science Digest navaja: ”Po mnenju razvojnih revizionistov so nemara ravno mutacije v ključnih regulacijskih genih tisti dednostni vzvod, ki ga potrebujemo za svojo teorijo o velikanskih skokih.“ Vendar pa se v isti reviji citira britanskega zoologa Colina Pattersona, ki ugotavlja: ”O tem lahko ugibamo, kolikor hočemo. O teh regulacijskih glavnih genih ničesar ne vemo.“ (Februar 1982, str. 92) Z drugimi besedami: nobenega dokaza ni za to teorijo.

The Encyclopedia Americana priznava: ”To, da je večina mutacij osebku škodljivih, je po vsem videzu hudo navzkriž z glediščem, da so mutacije surovinska baza za razvoj. Navsezadnje so mutanti, kakor jih prikazujejo biološki učbeniki, ena sama kopica spačkov in izrodkov, mutiranje pa nasploh nastopa bolj kot razdiralen ne pa gradben proces.“ (1977, Zv. 10, str. 742)

Kaj pa upodobitve ”človečnjakov“ iz šolskih knjig, enciklopedij in muzejev?

”Pri mesu in dlakah s teh rekonstrukcij si je pač treba pomagati z domišljijo. . . . O tem, kakšna je bila polt, kakšna je bila barva, oblika in porazdelitev dlake, o značilnostih obraznih potez in izrazu sploh — o vseh teh telesnih  značilnostih prazgodovinskih ljudi ne vemo popolnoma ničesar.“ (James C. King, The Biology of Race, New York 1971, str. 135, 151)

”Velika večina umetniških upodobitev je zasnovana bolj na domišljiji kot na stvarnih dokazih. . . . Umetniki si morajo izmisliti pač nekaj med opico in človekom: in starejši ko naj bi bil vzorec, bolj ga poopičijo.“ (Science Digest, april 1981, str. 41)

”Tako kot polagoma spoznavamo, da primitivni ljudje niso zato že divjaki, se moramo navaditi tudi na to, da ledenodobni praljudje niso bili ne surovi divjaki ne pol ljudje pol opice in ne kakšni bebci. Zato so tudi vsi poskusi, da bi rekonstruirali neandertalca ali celo pekinškega človeka, nepopisno bedasti.“ (Ivar Lissner, Man, God and Magic, New York 1961, str. 304)

Ali mar učbeniki ne predstavijo evolucije kot dejstvo?

”Veliko strokovnjakov premaga skušnjava po dogmatičnosti, . . . vedno znova se o vprašanju nastanka vrst govori, kot bi bilo že enkrat za vselej rešeno. V resnici pa o kaki rešenosti ni niti govora . . . Nagnjenost k dogmatičnosti pa še vedno ostaja in to ne služi v prid znanosti.“ (The Guardian, London, Anglija, 4. decembra 1980, str. 15)

Ampak ali je pametno verjeti, da je bilo vse na zemlji ustvarjeno v šestih dneh?

Nekatere verske skupine učijo, da je Bog ustvaril svet v šestih dneh s po 24 urami. Biblija pa tega ne uči.

V 1. Mojzesovi 1:3-31 je zapisano, kako je Bog pripravljal že obstoječo zemljo za človekov dom. Zapisano je, da se je to zgodilo v šestih dneh, ni pa zapisano, da bi bili ti dnevi dolgi 24 ur. Nič nenavadnega ni, če kdo reče ”v dneh mojega deda“ in s tem misli na njegovo celo življensko razdobje. Tudi Biblija uporablja besedo ”dan“, ko hoče opisati dolga časovna razdobja. (Primerjaj 2. Petrovo 3:8.)  Potemtakem so ’dnevi‘ 1. Mojzesove 1. poglavja gotovo bili dolgi na tisoče let.

Več o tem si preberite na strani 337.

Če kdo reče:

’Verjamem v evolucijo‘

Odgovoriš lahko: ’Ali menite, da je pri tem imel kakšno vlogo tudi Bog, ali pa je bil začetek razvoja življenja le stvar naključja? (Nato nadaljuj glede na to, kar ti človek odgovori.)‘

Ali pa lahko rečeš: ’Če bi zavrgli dokazano znanstveno dejstvo, gotovo ne bi veljali za človeka, ki trdno stoji na tleh, kajne? . . . Tule imam nekaj pripomb znanstvenikov, ki so s tem v zvezi zelo zanimive. (Uporabi besedilo na  strani 74 pod podnaslovom ”Ali je evolucija res znanstvena?“ ali na  strani 75 pod naslovom ”Ali se zagovorniki evolucije med seboj strinjajo? . . .“).‘

Druga možnost: ’Verjeli naj bi le tisto, za kar imamo trden dokaz, kajne? . . . Spominjam se slik okamnin iz učbenikov, ki naj bi potrjevali razvojni nauk. Kasneje pa sem prebral nekaj nadvse zanimivih razprav, ki so jih o okamninah napisali znanstveniki. Nekaj jih imam tudi tule. (Uporabi besedilo na  straneh 75, 76 pod podnaslovom ”Kaj povedo okamninske zbirke?“)‘

Dodatni predlog: ’Ali imam prav, če domnevam, da jemljete življenje takšno, kot v resnici je? . . . Tudi jaz ga.‘ Nato bi lahko dodal: ’Če hodim po podeželju in zagledam kup lesa in kamenja v obliki hiše, mi je takoj jasno, da je bil tu nekdo pred menoj, ki jo je zgradil; ali imam prav? . . . Toda, ali bi bilo potem logično, če bi si mislil, da so cvetlice, ki rastejo ob hiši le plod naključja? Če tako razmišljam, potem moram pogledati stvar bolj od blizu, da opazim zapleteno konstrukcijo, kajti poznam pač osnovno resnico, da ima vsaka konstrukcija konstruktorja. In ravno to pripoveduje Biblija v Pismu Hebrejcem 3:4.‘

 Ali pa lahko rečeš (starejšemu človeku): ’Ena od osnovnih podmen razvojnega nauka je človekov napredek, njegov razvoj do stopnje, na kakršni je zdaj, kajne?‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Lep kos življenja je že za vami. Ali se spominjate, kako je bilo, ko ste bili še otrok? Ali je bilo takrat toliko kriminala, kot ga je danes? . . . Ali ste morali vedno zaklepati vrata? . . . Ali bi rekli, da so ljudje takrat bolj skrbeli za svoje bližnje in za starejše kot danes? . . . Tako je bil dosežen na tehničnem področju velik napredek, človeštvo pa je, kot je videti, izgubilo nekaj najdragocenejših vrednot. Zakaj?‘ (2) ’Spoznal sem, da so ta življenska dejstva, ki jih oba opazujeva, v soglasju s tem, kar je zapisano v Bibliji, v Rimljanih 5:12. . . . V resnici gre vse skupaj samo še navzdol.‘ (3) ’Toda Biblija pokaže, kako se bo to spremenilo. (Dan. 2:44; Raz. 21:3, 4)‘

’Menim, da je Bog ustvaril človeka s pomočjo evolucije‘

Odgovoriš lahko: ’Pogovarjal sem se tudi z drugimi, ki mislijo tako kot vi. Če se ne motim, trdno verujete v Boga? . . . Vera vam je torej prva stvar v življenju. Ona vas vodi pri ocenjevanju drugih stvari, ali je tako? . . . Tako tudi jaz gledam na stvari.‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Če je to, kar verjamem, resnica, potem ne bom v navzkrižju z dokazanimi znanstvenimi dejstvi. Hkrati se zavedam, da bi ne bilo pametno spregledati, kar pravi Božja beseda, kajti Bog ve veliko več o svojih delih kot kdorkoli od nas. Name je naredilo vtis to, kar pravi Biblija, Božja navdihnjena beseda, tukaj v 1. Mojzesovi 1:21, (poudari ”po njih plemenih“).‘ (2) ’Iz 1. Mojzesove 2:7 tudi izvemo, da je Bog naredil človeka iz prahu in ne iz ustvarjenih živali.‘ (3) ’Iz 21. in 22. vrstice ugotovimo, da Eva ni bila ustvarjena iz kake živali, ampak iz enega od Adamovih reber, ki je služilo za osnovo.‘

Ali pa lahko rečeš: ’(Ko si že postavil skupno osnovo, kot je navedeno zgoraj . . .) Nekateri pravijo, da je biblijska zgodba o Adamu samo alegorija. Toda če je to res, do kakšnega zaključka nas to vodi?‘ (1) ’No, poglejte, kaj je zapisano tukaj v Rimljanom 5:19: ”Kajti kakor so po  neposlušnosti enega človeka [Adama] grešni postali mnogi, tako bodo tudi po poslušnosti enega [Jezusa Kristusa] pravični postali mnogi.“ Podobno piše tudi v 1. Korinčanom 15:22: ”Kakor namreč v Adamu vsi mrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.“ Toda če v resnici ni bilo nikogar po imenu Adam, potem pač ni nihče nikoli grešil. Če ni grešil in zapustil greha v dediščino svojim potomcem, potem ni bilo potrebe po Kristusu, ki naj bi dal svoje življenje za človeštvo. Če Kristus pravzaprav ni dal svojega življenja za nas, potem tudi ni upanja za življenje, razen teh nekaj let. To pa pomeni, da krščanstvu ni ostalo prav nič.‘ (2) ’Toda v krščanstvu so zajeta najvišja moralna načela, kar jih je. Ali je možno, da bi najplemenitejši nauki, kot so resnica in poštenost, lahko izvirala iz nečesa, kar je v osnovi napačno?‘ (Glej tudi strani 25-27 pod glavnim naslovom ”Adam in Eva“.)

’Toda visoko izobraženi ljudje verjamejo v razvojni nauk‘

Odgovoriš lahko: ’Res je, toda dognal sem, da so si celo tisti, ki pravijo, da verjamejo vanj, lahko v hudem nasprotju z drugimi, ki tudi verjamejo vanj. (Navedi primere iz besedila na  strani 75.) Zato moramo sami pregledati dokaze, da bi uvideli, kaj naj verjamemo — v evolucijo ali ustvaritev.‘

Ali pa lahko rečeš: ’Res je in vendar sem spoznal, da so tudi takšni visoko izobraženi ljudje, ki vanj ne verjamejo.‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Zakaj ta razlika? Vsi imajo na voljo iste dokaze. Ali je lahko motiv zameglil sliko? Mogoče je.‘ (2) ’Kako bi se odločili, komu bi verjeli? Če gledamo na skupino (in ne ocenjujemo posameznikov), katera bi bila po vašem bolj poštena — tista, ki verjame, da je Bog ustvaril človeka in se čuti odgovorna njemu, ali tista, ki pravi, da smo le plod naključja in smo zato odgovorni le samim sebi?‘ (3) ’Tako moramo torej sami pregledati vse dokaze, da bi spoznali, kje najdemo najbolj zadovoljive odgovore na vprašanja o življenju — v ustvaritvi ali v evoluciji.‘