Jehova

Definicija: Osebno ime edinega pravega Boga. Ime si je nadel sam. Jehova je Stvarnik in z vso pravico Suvereni Vladar vesolja. Ime ”Jehova“ je interpretacija hebrejskega tetragramatona יהוה, pomeni pa ”on povzroča, da nastane“. Te štiri hebrejske črke so v mnogih jezikih izpisane s črkami JHVH ali YHWH.

V katerih biblijskih prevodih, ki se danes najpogosteje uporabljajo, najdemo Božje ime?

The New English Bible: Ime Jehova se pojavlja v 2. Mojzesovi 3:15; 6:3. Glej tudi 1. Mojzesova 22:14; 2. Mojzesova 17:15; Sodniki 6:24; Ezekiel 48:35. (Toda če ta in drugi prevodi uporabljajo na številnih mestih ime ”Jehova“, zakaj se ne bi stalno uporabljalo na vsakem mestu, kjer se v hebrejskem tekstu pojavlja tetragramaton?)

Revised Standard Version: Opomba pod črto pri 2. Mojzesovi 3:15 pravi: ”Ko je beseda GOSPOD zapisana z velikimi črkami, velja to za Božje ime, YHWH.“

Today’s English Version: Opomba pod črto pri 2. Mojzesovi 6:3 navaja: ”GOSPOD: . . . Tam, kjer je v hebrejskem tekstu Yahweh, ki ga tradicionalno transliterirajo kot Jehova, ta prevod uporablja GOSPOD, pisano z velikimi črkami, in takšna raba je v angleških prevodih zelo razširjena.“

King James Version: Ime Jehova se najde v 2. Mojzesovi 6:3; Psalmu 83:18; Izaiji 12:2; 26:4. Glej tudi 1. Mojzesova 22:14; 2. Mojzesova 17:15; Sodniki 6:24.

American Standard Version: Ime Jehova se dosledno uporablja skozi vse Hebrejske spise, začenši z 2. Mojzesovo 2:4.

Douay Version: Opomba pod črto pri 2. Mojzesovi 6:3 pravi: ”Moje ime Adonai. Ime, ki je v hebrejskem tekstu, je najbolj primerno ime za Boga, ki kaže na njegovo večno, samoobstoječe bitje, (2. Mojz. 3, 14,) katerega Židi zaradi  velikega spoštovanja nikoli ne izgovarjajo; toda namesto njega, kjerkoli se v Bibliji pojavi, berejo Adonai, kar pomeni Gospod; tako so postavili pike ali samoglasnike, ki spadajo k imenu Adonai, na štiri črke tega neizrekljivega imena, Jod, He, Vav, He. Zato so nekateri sodobniki zasnovali ime Jehova, ki je v davnini bilo nepoznano vsem, tako Židom kot kristjanom. Prava izgovorjava imena, ki je v hebrejskem tekstu, je zaradi njegove dolge neuporabe povsem izgubljena.“ (Zanimivo je, da The Catholic Encyclopedia [1913, Zv. VIII, str. 339] izjavlja: ”Jehova je pravilno Božje ime v Stari zavezi; zato ga Židi imenujejo ime odličnosti, veliko ime, edino ime.“)

The Holy Bible, prevedel Ronald A. Knox: Ime Yahweh se nahaja na dnu strani 2. Mojzesovi 3:14 in 6:3.

The New American Bible: Opomba pod črto pri 2. Mojzesovi 3:14 daje prednost obliki ”Yahweh“, toda ime se ne pojavlja v glavnem tekstu tega prevoda. V Saint Joseph Edition glej tudi dodatek biblijskega slovarja pod ”Gospod“ in ”Yahweh“.

The Jerusalem Bible: Tetragramaton se prevaja z Yahweh, prvič se pojavi v 1. Mojzesovi 2:4.

New World Translation: Ime Jehova se v tem prevodu uporablja tako v Hebrejskih kot Krščanskih grških spisih. Pojavi se 7210 krat.

An American Translation: V 2. Mojzesovi 3:15 in 6:3 se uporablja ime Yahweh, ki mu sledi ”GOSPOD“ v oklepaju.

The Bible in Living English, S. T. Byington: Ime Jehova je uporabljeno skozi vse Hebrejske spise.

The ’Holy Scriptures‘, prevedel J. N. Darby: Ime Jehova se pojavlja skozi vse Hebrejske spise in tudi na mnogih mestih v opombah pod črto v Krščanskih grških spisih, začenši z Matejem 1:20.

The Emphatic Diaglott, Benjamina Wilsona: Ime Jehova se najde v Mateju 21:9 in na 17 drugih mestih tega prevoda Krščanskih grških spisov.

The Holy Scriptures According to the Masoretic Text — A New Translation, Jewish Publication Society of America,  glavni izdajatelj Max Margolis: V 2. Mojzesovi 6:30 se hebrejski tetragramaton pojavlja v angleškem tekstu.

The Holy Bible, prevedel Robert Young: Ime Jehova je najti v vseh Hebrejskih spisih tega dobesednega prevoda.

Wolfova biblija, Ljubljana 1858-59: Uporablja obliko Jehova v podčrtni opombi pri 2. Mojzesovi 6:3.

Prevod A. Chraska, izdala Britanska in inozemska biblijska družba, 1914: V opombi pod črto pri 1. Mojzesovi 2:4 piše: ”GOSPOD nam rabi namesto hebrejskega: Jehova.“ V hebrejskih spisih pa se velikokrat pojavi tudi v besedilu samem, na primer: 2. Mojzesova 17:15; Psalm 83:18; mnogokrat v Ezekielu in Amosu.

Sveto pismo v štirih knjigah, izdal škofijski ordinariat v Mariboru 1959-61: V vseh štirih knjigah se oblika Jahve nahaja v podčrtnih opombah, v hebrejskih spisih pa tudi v samem biblijskem besedilu.

Ekumenska izdaja: V Kazalu bolj znanih imen in pojmov pod Jahve piše: ”2. Mojzesova 3:1-15; 33:18-23; 34:1-7; Izaija 41:4, Božje lastno ime, v SZ omenjeno več kot 6800 krat.“

Zakaj mnogi prevajalci Biblije ne uporabljajo Božjega osebnega imena, ali pa ga uporabljajo samo nekajkrat?

V uvodu prevoda Revised Standard Version najdemo takšno pojasnilo: ”Odbor se je iz dveh razlogov obrnil k bolj znani uporabi prevoda King James: (1) beseda ’Jehova‘ ne predstavlja natančne oblike imena, ki so jo kdajkoli uporabljali v hebrejščini; (2) uporaba lastnega imena za enega in edinega Boga, kot da bi bili še drugi bogovi, od katerih bi se moral razlikovati, je bila v judovstvu odpravljena že v predkrščanskem obdobju in je zato popolnoma neprimerna za vesoljno vero Krščanske cerkve.“ (Torej je njihovo lastno mnenje o tem, kaj je primerno, odločilo o odstranitvi osebnega imena Božanskega avtorja svete Biblije, čigar ime se pojavlja v prvotni hebrejščini pogosteje kot katerokoli drugo ime oziroma titula. S tem so sami priznali, da  sledijo zgledu privržencev judovstva, o katerih je Jezus rekel: ”In tako ste ovrgli zapoved Božjo zaradi izročila svojega.“ [Matej 15:6])

Prevajalci, ki so čutili, da morajo vključiti Božje ime vsaj enkrat ali morda nekajkrat v osnovno besedilo, čeprav ga niso zapisali povsod, kjer se to pojavi v hebrejščini, so očitno ravnali po zgledu Williama Tyndala, ki je v svoj prevod Peteroknjižja iz leta 1530, vključil Božje ime in s tem prekinil navado izpuščanja Božjega imena v celoti.

Ali so ime Jehova uporabljali navdihnjeni pisci Krščanskih grških spisov?

Hieronim iz 4. stoletja je pisal: ”Matevž, ki je tudi Levi, in ki je bil prej davkar, potem pa je postal apostol, je prvi izmed vseh v hebrejskem jeziku in s hebrejskimi črkami spisal evangelij o Kristusu iz Judeje v prid vernim iz obreze.“ (De viris inlustribus, pogl. III) Ta evangelij 11 krat neposredno navede dele Hebrejskih spisov, kjer je zapisan tetragramaton. Brez dvoma je Matej navedel te odlomke tako, kot so bili zapisani v hebrejskem besedilu, iz katerega je navajal.

Drugi navdihnjeni pisci, ki so pisali Krščanske grške spise, so navajali na stotine odlomkov iz Septuaginte, prevoda Hebrejskih spisov v grščino. V marsikaterem odlomku je prepisan hebrejski tetragram naravnost v grško besedilo zgodnjih primerkov Septuaginte. V skladu z Jezusovim lastnim odnosom do imena svojega Očeta so Jezusovi učenci ohranili to ime v teh citatih. (Primerjaj Janez 17:6, 26.)

V Journal of Biblical Literature je George Howard iz Univerze Georgia pisal: ”Zagotovo vemo, da so grško govoreči Judje v svojih Grških spisih zmeraj zapisali יהוה. Razen tega pa je malo verjetno, da so zgodnji konservativni grško govoreči židovski kristjani spreminjali to navado. Čeprav so pri manj pomembnem omenjanju Boga mogoče uporabljali besedi [Bog] in [Gospod], bi bilo zanje izredno nenavadno, da bi iz biblijskega teksta izpustili tetragram. . . . Ker so tetragram še vedno pisali v grške Biblije, ki so  tvorile spise zgodnje cerkve, je razumno verovati, da so pisci Nove zaveze pri navajanju iz teh Spisov ohranili v biblijskih tekstih tetragram. . . . Toda ko so ga odstranili iz grške S[tare] Z[aveze], so ga odstranili tudi iz navedkov S[tare] Z[aveze] v N[ovi] Z[avezi]. Tako je najbrž nekje v začetku 2. stoletja raba nadomestka izpodrinila tetragram iz obeh Zavez.“ (Zv. 96, št. 1, marec 1977, str. 76, 77)

Katera oblika božjega imena je pravilna — Jehova ali Jahve?

Danes nihče več ne ve zagotovo, kako so ga izgovarjali v hebrejščini. Zakaj ne? Biblijsko hebrejščino so zapisovali samo s soglasniki brez samoglasnikov. V vsakodnevni rabi tega jezika so bralci hitro lahko določili še prave samoglasnike. Sčasoma pa so Judje začeli v svojem praznoverju misliti, da je narobe glasno izgovarjati Božje osebno ime, zato so rabili nadomestne izraze. Stoletja pozneje so judovski učenjaki razvili sistem pik, s pomočjo katerih so določili, kateri samoglasnik uporabiti pri branju stare hebrejščine. Toda ob štiri soglasnike, ki so predstavljali Božje ime, so postavili samoglasnike nadomestnih izrazov. Tako se je prvotna izgovorjava Božjega imena izgubila.

Mnogi učenjaki dajejo prednost imenu ”Yahweh“ [Jahve], toda stvar ni zanesljiva in med njimi ni enotnosti. Po drugi strani pa je oblika ”Jehova(h)“ brez težav prepoznavna, ker jo že dolgo uporabljamo v slovenščini in ohranja skupaj z drugimi oblikami štiri soglasnike hebrejskega tetragrama.

J. B. Rotherham je v svoji Emphasised Bible v celotnih Hebrejskih spisih rabil obliko Yahweh [Jahve]. Kasneje pa je v svojem delu Studies in the Psalms uporabil obliko ”Jehovah“. Stvar je razložil takole: ”JEHOVAH — uvedba te, angleške oblike Spominskega imena . . . v tejle izdaji Psalterja ne izhaja iz kakršnegakoli pomisleka v to, da bi bila oblika Yahweh manj pravilna; za to sem se odločil sam zaradi želje, da ga ohranim v stiku, ljudskemu ušesu in očesu, pri čemer gre kajpak predvsem za enostavno prepoznavanje Božjega imena.“ (London 1911, str. 29)

 Po razpravljanju o različnih izgovorjavah je nemški profesor Gustav Friedrich Oehler zaključil: ”Od sedaj dalje uporabljam besedo Jehova, ker je pravzaprav to ime postalo v našem besednjaku naravnejše in se ga ne da nadomestiti.“ (Theologie des Alten Testaments, druga izdaja, Stuttgart 1882, str. 143)

Jezuitski učenjak Paul Joüon izjavlja: ”V naših prevodih namesto (hipotetične) oblike Jahweh uporabljamo obliko Jéhovah . . . ki je konvencionalna knjižna oblika, rabljena v francoščini.“ (Grammaire de l’hébreu biblique, Rim 1923, opomba pod črto str. 49)

Večina imen se do neke mere spremeni, ko prehajajo iz enega jezika v drugega. Jezus je bil rojen kot Jud in njegovo ime so v hebrejščini najbrž izgovarjali Yeshúa‛, toda navdihnjeni pisci krščanskih spisov so brez obotavljanja rabili grško obliko tega imena Iesoús. V večini drugih jezikov je izgovorjava za malenkost drugačna, kljub temu pa brez zadržkov rabimo obliko, ki je v našem jeziku običajna. Enako velja za druga biblijska imena. Kako potem lahko pokažemo, da res spoštujemo tistega, ki nosi izmed vseh najpomembnejše ime? Ali morda tako, da sploh ne izgovarjamo in ne zapisujemo njegovega imena, ker pač ne vemo natančno, kako so ga prvotno izgovarjali? Ali pa tako, da ga izgovarjamo, kot je v našem jeziku običajno, da o tistem, ki nosi to ime govorimo le dobro in da ga častimo in slavimo?

Zakaj je pomembno poznati in uporabljati Božje osebno ime?

Ali si lahko blizu človeku, če ne poznaš njegovega osebnega imena? Bog je za tiste, ki ga ne poznajo po imenu, velikokrat samo neosebna moč, neresnična oseba, ne pa oseba, ki bi jo poznali in ljubili in ji lahko v molitvah govorili iz srca. Če molijo, so njihove molitve samo obredi, formalno ponavljanje na pamet naučenih izrazov.

Pravim kristjanom je Jezus Kristus zapovedal, naj pridobivajo učence izmed ljudi vseh narodov. Kako naj potem te učence naučijo prepoznati pravega Boga, ki je drugačen od  krivih bogov drugih narodov? Samo tako, da rabijo njegovo osebno ime, kot to dela tudi Biblija. (Mat. 28:19, 20; 1. Kor. 8:5, 6)

2. Mojz. 3:15: ”Bog reče . . . Mojzesu: Tako reci sinovom Izraelovim: GOSPOD, Bog očetov vaših . . . me je poslal k vam. To je moje ime vekomaj in to je spomin moj od roda do roda.“

Iza. 12:4: ”Hvalite GOSPODA, razglašajte ime njegovo, med ljudstvi oznanjujte dejanja njegova, spominjajte, da je vzvišeno ime njegovo.“

Ezek. 38:17, 23: ”Tako pravi Gospod Jehova: . . . In izkažem se velikega in svetega ter se dam spoznati očem mnogih narodov. In vedeli bodo, da sem jaz GOSPOD.“

Mal. 3:16: ”Tedaj so se pogovarjali, kateri se boje GOSPODA, drug z drugim, in GOSPOD je pazil in poslušal; in spominska knjiga je bila pisana pred njim za tiste, ki se GOSPODA boje, in za nje, ki čislajo ime njegov[o].“

Jan. 17:26: ”[Jezus je molil k svojemu Očetu:] Oznanil sem jim [svojim sledilcem] ime tvoje, in oznanjeval ga bom: da bode ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v njih.“

Ap. dela 15:14: ”Simon je povedal, kako je Bog najprvo obiskal pogane, da bi izmed njih prejel ljudstvo imenu svojemu.“

Ali je Jehova v Stari zavezi isto kot Jezus Kristus v Novi zavezi?

Mat. 4:10: ”Tedaj mu reče Jezus: Poberi se, satan! kajti pisano je: ’Moli Gospoda [Jehova, NW], Boga svojega, in njemu samemu služi‘.“ (Jezus očitno ni rekel, naj častijo njega.)

Jan. 8:54: ”Jezus odgovori [Judom]: Če se jaz sam slavim, slava moja ni nič; Oče moj je, ki me slavi, o katerem vi pravite, da je vaš Bog.“ (Hebrejski spisi jasno prepoznavajo Jehova kot Boga, za katerega so Judje trdili, da ga častijo. Jezus je rekel, ne le da sam ni Jehova, ampak da je Jehova njegov Oče. Tukaj je jasno pokazal, da sta on in njegov Oče dve med seboj ločeni osebi.)

 Ps. 110:1: ”Rekel je GOSPOD [Jehova, NW] mojemu [Davidovemu] Gospodu: ’Sédi meni na desni, dokler ne denem sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje‘.“ (V Mateju 22:41-45 je Jezus pojasnil, da je on sam Davidov ”Gospod“, na katerega se nanaša ta psalm. Tako Jezus ni Jehova, ampak tisti, kateremu so bile te Jehovove besede usmerjene.)

Fil. 2:9-11: ”Zato ga je [Jezusa Kristusa] tudi Bog visoko povišal in mu podelil ime, ki je nad vsako ime; da se naj v imenu Jezusa pripogiblje vsako koleno teh, ki so v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in vsak jezik pripoznava, da Jezus Kristus je Gospod, v slavo Boga Očeta.“ [V Dy beremo: ”. . . vsak jezik naj prizna, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga Očeta.“ V Kx in CC beremo podobno, toda opomba pod črto v Kx priznava: ”. . . grščino bi tule morda bolj naravno prevedli z ’v slavo‘“; NAB in JB prevajata na enak način.] (Upoštevaj, da je Jezus Kristus tukaj prikazan kot drugačen od Boga Očeta in da mu je podložen.)

Kako lahko kdo ljubi Jehova, če se ga mora hkrati bati?

Biblija pravi, da bi morali Jehova ljubiti (Luka 10:27) in se ga obenem bati. (1. Petr. 2:17; Preg. 1:7; 2:1-5; 16:6) Zdrav strah do Boga nam bo pomagal, da se bomo zelo previdno izogibali vsega, s čimer bi si nakopali njegovo neodobravanje. Ljubezen do Jehova nas bo gnala, da bomo želeli delati tisto, kar mu ugaja, da bomo pokazali, da cenimo njegove brezštevilne izraze ljubezni in nezasluženo dobroto.

Ponazoritev: Sin se boji, da bi ne ugajal svojemu očetu. Toda ker ceni vse, kar je oče zanj storil, ga bo imel zares rad. Potapljač bo morda rekel, da ljubi morje, todi zaradi zdravega strahu do morja ve, da nekaterih stvari ne sme delati. Podobno bi morala biti tudi naša ljubezen do Boga združena z zdravim strahom, da ne bi delali kaj takšnega, s čimer bi si nakopali njegovo neodobravanje.