Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Maša

Maša

Maša

Definicija: Sveta kongregacija za rituale v rimskokatoliški cerkvi pravi, da je maša ”— Žrtev, v kateri se ponavlja darovanje na križu; — Spomin na smrt in vstajenje Gospoda, ki je rekel ’to delajte v moj spomin‘ (Luka 22:19); — Sveti obred, v katerem je Božje ljudstvo po obhajilu Gospodove krvi in njegovega telesa deležno koristi pashalne žrtve, obred, ki obnavlja Novo zavezo, ki jo je Bog enkrat za vselej sklenil s človekom po Kristusovi krvi. V katerem v veri in upanju ponazarja in napoveduje eshatološki obed v Očetovem kraljestvu, ko oznanja Gospodovo smrt ’dokler ta ne pride‘.“ (Eucharisticum mysterium, 25. maja 1967) To dela katoliška cerkev v skladu s svojim razumevanjem tistega, kar je Jezus Kristus storil na zadnji večerji.

Ali se kruh in vino dejansko spremenita v Kristusovo telo in kri?

Papež Pavel VI. je 30. junija 1968 v ”Svečani izjavi vere“ izjavil: ”Verujemo, da sta se kruh in vino, ki ju je Gospod posvetil na Zadnji večerji, spremenila v njegovo telo in njegovo kri, ki naj bi bila za nas darovana na križu, tako se tudi kruh in vino, ki ju posveti duhovnik, spremenita v telo in kri Kristusa, veličastno ustoličenega v nebesih, in verujemo, da je skrivnostna prisotnost Gospoda v teh elementih, ki se nam zdijo enaki tako pred posvetitvijo kot po njej, resnična, pristna in snovna. . . . Ta skrivnostna sprememba ima v Cerkvi zelo primeren naziv transsubstanciacija.“ (Amanda G. Watlington, Official Catholic Teachings-Christ Our Lord, Wilminton, N.C., 1978, str. 411) Ali Sveto pismo soglaša s tem verovanjem?

Kaj je Jezus mislil, ko je rekel ”To je moje telo“, ”To je moja kri“?

Mat. 26:26-29: ”Ko so pa jedli, vzame Jezus kruh, in blagoslovi in ga prelomi ter da učencem, rekoč: Vzemite, jejte; to je moje telo. In vzame kelih, se zahvali in jim da, rekoč: Pijte iz njega vsi; kajti to je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov. Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu Očeta svojega.“

V zvezi z izrazoma ”To je moje telo“ in ”To je moja kri“, je zelo pomembno tole: V prevodu Mo beremo, ”to pomeni moje telo“, ”to pomeni mojo kri“. (Kurziv naš.) V prevodu NW beremo podobno. LEF prevaja ta dva izraza, ”to predstavlja moje telo“, ”to predstavlja mojo kri“. (Kurziv naš.) Ti prevodi so v skladu s tem, kar različne katoliške izdaje navajajo v kontekstu k 29. vrstici. V prevodu Kx beremo: ”Ne bom pil od sadu te trte, dokler ne bom pil z vami novega vina v kraljestvu mojega Očeta.“ (Kurziv naš.) Prevodi CC, NAB, Dy tudi pokažejo, da je Jezus temu, kar je bilo v kelihu, rekel ”trtni sad“, in sicer zatem, ko je rekel ”to je moja kri“.

Pretehtaj izraza ”to je moje telo“ in ”to je moja kri“ v luči slikovitega jezika, uporabljenega v Bibliji. Jezus je namreč tudi rekel, ”Jaz sem luč sveta“, ”Jaz sem vrata k ovcam“, ”Jaz sem prava vinska trta“. (Jan. 8:12; 10:7; 15:1) Nobeden izmed teh izrazov sam po sebi ne kaže na kakšno čudežno spremembo, ali ne?

V 1. Korinčanom 11:25 je apostol Pavel pisal o Zadnji večerji in izrazil isto misel z malenkostno drugačnimi besedami. Namesto, da bi navedel Jezusove besede, ki jih je izrekel ob kelihu, ”Pijte iz njega vsi; kajti to je moja kri nove zaveze, ki se preliva“, je rekel: ”Ta kelih je nova zaveza v moji krvi.“ Zagotovo ni mislil, da se je ta kelih na kak čudežen način spremenil v novo zavezo. Ali ni razumneje zaključiti, da je to, kar je bilo v kelihu, predstavljalo Jezusovo kri, po kateri je stopila v veljavo nova zaveza?

Kaj je Jezus mislil z izjavo v Janezu 6:53-57?

”Jezus jim pa reče: Resnično, resnično vam pravim: Če ne jeste mesa Sinu človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan. Kajti meso moje je prava jed in kri moja je prava pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim zaradi Očeta: tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel zaradi mene.“

Ali naj bi to razumeli, da moramo zares jesti Jezusovo meso in piti njegovo kri? Če da, potem bi Jezus zagovarjal kršitev Postave, ki jo je dal Bog Izraelu po Mojzesu. Ta postava je prepovedovala uživanje katerekoli krvi. (3. Mojz. 17:10-12) Jezus še zdaleč ni zagovarjal kaj takega, pač pa je jasno govoril zoper vsakršno kršitev zahtev Postave. (Mat. 5:17-19) To, na kar je Jezus mislil, je moralo biti, simbolično jesti in piti z verovanjem v vrednost njegove popolne človeške žrtve. (Primerjaj Janez 3:16; 4:14; 6:35, 40.)

Ali je Jezus svojim učencem zapovedal, naj se spominjajo njegove smrti, in naj imajo hkrati še obred, ki bi v bistvu obnavljal njegovo žrtev?

V Documents of Vatican II. piše: ”Na Zadnji večerji, tisti večer, ko je bil izdan, je naš Odrešenik ustanovil Evharistično žrtev svojega telesa in krvi. To je storil, da reši pozabe žrtev na križu . . .“ (Urednik W. M. Abbott, S.J., New York 1966, str. 154; kurziv naš.)

The Catholic encyclopedia trdi: ”Cerkev bi rada, da imajo ljudje mašo za ’pravo in primerno žrtev‘ . . . Glavni vir naše doktrine je tradicija, ki od najzgodnejših časov razodeva izprositveno vrednost žrtve pri maši.“ (1913, Zv. X, str. 6, 17)

Jezus sam je rekel: ”To delajte v moj spomin.“ (Luka 22:19; 1. Kor. 11:24) V prevodih Kx in Dy beremo Luka 22:19: ”Delajte to v spomin name.“ V prevodu NAB beremo: ”S tem se me spominjajte.“ Jezus ni rekel, da je bilo to, kar je storil pri Zadnji večerji, njegovo žrtvovanje, ali pa da bi morali njegovi učenci obnavljati to žrtvovanje.

Heb. 9:25-28: ”Tudi ni šel samega sebe večkrat darovat, kakor veliki [judovski] duhovnik prihaja v svetišče vsako leto s tujo krvjo (sicer bi bil moral mnogokrat trpeti od ustanovitve sveta): sedaj pa na konci vekov se je enkrat prikazal v izbrisanje greha po žrtvi svoji. In kakor je človeku namenjeno enkrat umreti, po tem pa sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da bi odvzel mnogih grehe.“ (Kurziv naš.)

Ali je to le ”nedoumljiva skrivnost“?

Biblija resda omenja božanske ali svete skrivnosti. Toda nobena izmed njih ni v nasprotju z jasno izraženimi svetopisemskimi resnicami. O tistih, ki postavljajo tradicijo pred Sveto pismo, je Jezus rekel: ”Hinavci, dobro je o vas prorokoval Izaija, govoreč: ’To ljudstvo me časti z ustnicami svojimi, njih srce pa je daleč od mene. Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške‘.“ (Mat. 15:7-9)

Ali je Jezus hotel, da se ta spominska svečanost opravlja morda vsak dan ali vsak teden?

Basic Catechism pravi: ”Posebne dolžnosti katoliških kristjanov“ vključujejo ”sodelovanje pri maši vsako nedeljo in na vsak zapovedan praznik.“ (Boston 1980, str. 21) ”Zveste se v bistvu spodbuja, da sodelujejo pri maši in da redno sprejmejo obhajilo, morda celo vsak dan.“ (The Teaching of Christ — A Catholic Cateshism for Adults, skrajšana izdaja, Huntington, Ind., 1979, str. 281)

Ali so se zmeraj, ko je v Svetem pismu omenjeno ’lomljenje kruha‘, spominjali Jezusove smrti? (Ap. dela 2:42, 46; 20:7) Jezus je ’prelomil kruh‘, ko so delili hrano, celo pred Zadnjo večerjo. (Mar. 6:41; 8:6) Kruh, ki so ga Judje takrat uporabljali, ni bil tak, kot smo ga danes vajeni. Jedo ga tako, da odlomijo, ali odtrgajo grižljaj.

Jezus ni posebej govoril, kako često naj bi opravljali Spomin na njegovo smrt. Vendar ga je ustanovil na datum judovske pashe, ki so jo njegovi učenci nadomestili s Spominom na Kristusovo smrt. Pasha je bila letni dogodek in so jo slavili 14. nisana. Podobno so tudi praznik nekvašenih kruhov, praznik tednov [binkošti], praznik šotorov ali zbiranja in praznik sprave slavili enkrat letno.

Ali zaradi maše dušam v vicah kaj odleže?

The Teaching of Christ — A Catholic Catechism for Adults navaja: ”Besedo ’vice‘ Biblija ne navaja niti ne uči nauka o vicah. . . . Spisi cerkvenih očetov ne kažejo samo na obstoj vic, ampak tudi na dejstvo, da se zvestim umrlim lahko pomaga z molitvijo živih, še posebno pa z daritvijo pri maši.“ (Str. 347, 348)

Sveto pismo govori o stanju mrtvih tole: ”Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo.“ (Prop. 9:5) ”Duša (”človek“, JB), ki greši, umrje.“ (Ezek. 18:4) (Glej tudi strani 305-307 pod naslovom ”Smrt“.)