Spoved

Definicija: Izjava ali izpoved grehov, javno ali zasebno.

Ali je obred sprave, kamor spada tudi ušesna spoved (osebna spoved na duhovnikovo uho), kot jo uči katoliška cerkev, biblijski?

Način, s katerim se obrne na duhovnika

Tradicionalna oblika, ki se še danes često sliši, je: ”Blagoslovite me oče, ker sem grešil(a). Dolgo je že, kar sem se zadnjič spovedal(a). (Časopis U.S. Catholic, oktober 1982, str. 6)

Mat. 23:1, 9: ”Tedaj govori Jezus . . . Ne imenujte nikogar na zemlji očeta svojega; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.“

Grehi, ki so lahko odpuščeni

”Cerkev je vedno učila, da je mogoče vsak greh, ne glede na to kako resen je, odpustiti.“ (R. C. Broderick,  The Catholic Encyclopedia [Katoliška enciklopedija] (z označbo ’nihil obstat‘ in ’imprimatur‘), Nashville, Tenn., 1976, str. 554)

Heb. 10:26: ”Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe.“

Mar. 3:29: ”Kdor pa prekolne svetega Duha, nima odpuščenja na vekomaj, temuč je kriv večnega greha.“

Kako se naj opravi pokora

Spovednik često spovedancu za pokoro naloži določeno število ”očenašev“ in ”zdravamarij“.

Mat. 6:7, EI: ”Pri molitvi pa ne blebetajte [nespametno, nepremišljeno ponavljanje] kakor pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili.“

Mat. 6:9-12: ”Vi torej molite takole: ’Oče naš, ki si v nebesih, . . . odpusti nam dolge naše.‘“ (Nikjer v Bibliji ni zapovedano, da bi naj molili k Mariji ali po njej. Glej Filipljanom 4:6, tudi stran 174 pod ”Marija“.)

Rim. 12:9: ”Ljubezen bodi nehinavska. Sovražite hudo, držite se dobrega!“

Ali je Jezus pooblastil apostole, naj odpuščajo grehe

Jan. 20:21-23: ”Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas. In ko je to rekel, dahne vanje in jim veli: Prejmite svetega Duha. Katerimkoli odpustite grehe, so jim odpuščeni, katerimkoli jih zadržite, so jim zadržani.“

Kako so apostoli to razumeli in spolnjevali? V Bibliji ni najti niti enega samega primera, v katerem bi kak apostol prisluhnil osebni izpovedi in nato izrekel odvezo. Vendar pa je iz Biblije razvidno, kaj mora storiti človek, da bi mu Bog odpustil greh. Apostoli so lahko pod vodstvom svetega duha ugotovili, ali so posamezniki sprejeli te zahteve, in na osnovi njih povedali, ali jim je  Bog odpustil ali ne. Primere najdeš v Apostolskih delih 5:1-11, tudi v 1. Korinčanom 5:1-5 in 2. Korinčanom 2:6-8.

Glej tudi pod glavni naslov ”Apostolsko nasledstvo“.

Učenjaki različno gledajo na izvor ušesne spovedi

R. C. Broderick v The Catholic Encyclopedii [Katoliški enciklopediji] navaja: ”Vse od 4. stoletja dalje je bila ušesna spoved sprejeta metoda.“ (Str. 58.)

New Catholic Encyclopedia [Nova katoliška enciklopedija] pravi: ”Mnogi sodobni zgodovinarji, tako katoliški kot protestantski, najdejo izvor osebne spokore v običajnem kaznovanju v irskih, valežanskih in britanskih cerkvah, kjer so zakramente s pokoro vred ponavadi izvajali samostanski opati in duhovniki-menihi. Samostanska navada spovedi in javna ter osebna duhovna navodila so bili vzor ponavljajoči se spovedi in izpovedi pobožnosti, ki sta, kot izgleda, bili uvedeni za laike. . . . Vendar je še vse do 11. stoletja veljalo, da skrivnim grehom ni bila dana odveza med spovedjo in pred izpolnitvijo pokore.“ (1967, Zv. XI, str. 75)

Zgodovinar A. H. Sayce poroča: ”Obredno besedilo kaže, da sta bili javna in osebna spoved v navadi že v Babiloniji. Osebna spoved pa izgleda, da je v resnici starejša in splošnejša metoda. (The Religions of Ancient Egypt and Babylonia [Religija starega Egipta in Babilonije], Edinburgh 1902, str. 497)

Kaj menijo Jehovove priče v zvezi s spovedjo?

Če človek greši zoper Boga

Mat. 6:6-12: ”Ti pa, kadar moliš, pojdi v izbo svojo in zapri duri svoje ter moli k Očetu svojemu, ki je na skrivnem . . . Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi ime tvoje. . . . In odpusti nam dolge naše, kakor tudi mi odpuščamo dolžnikom svojim.“

 Ps. 32:5: ”Greh svoj sem ti [Bog] razodel in krivice svoje nisem prikril; dejal sem: Izpovedam se prestopkov svojih Gospodu [Jehovu, NW]. In ti si odpustil krivdo mojega greha.“

1. Jan. 2:1: ”Ako pa se kdo pregreši, imamo Odvetnika pri Očetu, Jezusa Kristusa pravičnega.“

Če kdo stori krivico svojemu bližnjemu ali pa krivico doživi sam

Mat. 5:23, 24: ”Če torej prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.“

Mat. 18:15: ”Če se pa pregreši brat tvoj zoper tebe, pojdi in mu njegov pregrešek pokaži med seboj in njim samim.“

Luka 17:3: ”Ako se pregreši brat tvoj, posvari ga; in če se izpokori, odpusti mu.“

Efež. 4:32: ”Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.“

Če kdo zagreši velik prestopek in bi rad duhovno pomoč

Jak. 5:14-16: ”Je li kdo [duhovno] bolan med vami, naj pokliče k sebi starejšine cerkve, in molijo naj nad njim ter ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem [Jehovovem, NW]. In molitev vere bo pomagala bolniku, in Gospod [Jehova, NW] ga ozdravi; in ako je storil grehe, mu bo odpuščeno [mu jih bo odpustil Bog]. Izpovedujte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da ozdravite.“

Preg. 28:13: ”Kdor prikriva pregrehe svoje, ne bo imel sreče, kdor pa se jih obtoži in jih zapusti, doseže usmiljenje.“

Kaj pa če človek greši in ne išče pomoči

Gal. 6:1: ”Bratje, če bi tudi bil človek prenagljen od kake pregrehe, takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v  pravi stan v duhu krotkosti, in glej sam nase, da tudi ti ne boš izkušan.“

1. Tim. 5:20: ”Tiste, ki greše, svari vpričo vseh [tistih, ki so seznanjeni z zadevo], da bodo imeli tudi drugi strah.“

1. Kor. 5:11-13: ”Da se ne mešate, če je ta, ki se brat imenuje, nečistnik, ali lakomnik, ali malikovalec, ali opravljivec, ali pijanec, ali ropar: s takim da še ne jeste. . . . Odpravite hudobnika izmed sebe!“