Trojica
Trojica
Definicija: To je osrednji nauk veroizpovedi tako imenovanega krščanstva. Po Atanazijskem kredu obstojajo tri božanske osebe (Oče, Sin, Sveti duh). Vse so večne, vsemogočne, nobena ni večja ali manjša od druge, vsaka zase je Bog in vendar so vse skupaj isti Bog. Druge trditve te dogme poudarjajo, da te tri ”Osebe“ niso ločene, med seboj različne, ampak so to trije načini obstoja božanskega jedra. Tako nekateri trinitarci poudarjajo svoje verovanje, da je Jezus Kristus Bog, ali pa da sta Jezus in Sveti duh Jehova. Nauk ni biblijski.
Od kod izvira nauk o trojici?
The New Encyclopœdia Britannica pravi: ”V Novi zavezi se ne pojavi niti beseda trojica niti jasen nauk o njej pa tudi Jezus in njegovi sledilci niso nasprotovali shemi iz Stare zaveze: ’Poslušaj, Izrael: Gospod, naš Bog je edini Gospod.‘ (5. Mojz. 6:4). . . . Ta nauk se je razvijal skozi stoletja, postopoma in z mnogo prerekanj . . . Ob koncu 4. stoletja . . . je nauk o trojici zavzel trdno obliko, ki jo je ohranil do danes.“ (Micropædia, 1976, Zv. X, str. 126)
V New Catholic Encyclopedii piše: ”Formulacija ’tri osebe v enem Bogu‘ še ni bila utrjena ali vsaj ne popolnoma sprejeta v kristjanovem življenju in v njegovem izpovedovanju vere pred koncem četrtega stoletja. Ampak prav ta formulacija je prva potrdila pojem trinitarske dogme. Med apostolskimi očeti ni niti približno zaslediti takšne miselnosti ali predstave.“ (1967, Zv. XIV, str. 299)
V The Encyclopedii Americana beremo: ”Krščanstvo je izšlo iz judovstva, judovstvo pa je strogo unitarno [ker so verjeli, da je Bog ena oseba]. Pot, ki je vodila iz Jeruzalema v Nikejo, je bila komajda kje ravna. Trinitarstvo četrtega stoletja ne odseva tistega, kar so prvi kristjani učili o Božji naravi; v resnici gre za odklon od tega nauka.“ (1956, Zv. XXVII, str. 294L)
V francoskem Nouveau Dictionnaire Universel (Novem splošnem slovarju) piše: ”Platonistična trojica, ki je sama le preurejena oblika starih trojic, in poteka od najzgodnejših narodov, se kaže kot racionalna filozofska trojica atributov, ki so izpeljani v tri hipostaze ali božanske osebe, kakor o njej učijo krščanske cerkve. . . . Koncept božanske trojice, kakor si ga je zamislil ta grški filozof [Platon, četrto stoletje p.n.š.] . . . lahko najdemo v vseh starodavnih [poganskih] verstvih.“ (Pariz 1865-1870, uredil M. Lachâtre, Zv. 2, str. 1467)
John L. McKenzie, S. J., v svojem delu Dictionary of the Bible (Biblijski slovar) piše: ”Trojica oseb v edinstvu narave je določena z izrazoma ’oseba‘ in ’narava‘, ki sta grška filozofska izraza; izraza se dejansko ne pojavita v Bibliji. Trinitarske definicije so rezultat dolgih prerekanj, ko so neki teologi te in druge izraze, kot ’bistvo‘ in ’substanca‘, napačno uporabljali za Boga.“ (New York 1965, str. 899)
Trinitarci priznavajo, da se v Bibliji ne najde niti beseda ”trojica“ niti nauka o trojici; ali potem najdemo v njej vsaj koncepte, ki so vpeti v ta nauk?
Ali Biblija uči, da je ”sveti duh“ oseba?
Ponekod, kjer je omenjen sveti duh (Sveti Duh, EI), je morda videti, kot da gre za osebo. Tako je na primer sveti duh omenjen kot pomočnik (grško parákletos; ”Tolažnik“, KJ, AC; ”zagovornik“, JB, NE), ki ’uči‘, ’pričuje‘, ’govori‘ in ’sliši‘. (Jan. 14:16, 17, 26; 15:26; 16:13) Drugod pa spet piše, da so bili ljudje ’napolnjeni‘ s svetim duhom, nekateri pa so bili z njim tudi ’krščeni‘ ali ’maziljeni‘. (Luka 1:41; Mat. 3:11; Ap. dela 10:38) Te zadnje oznake svetega duha očitno ne ustrezajo osebi. Da bi lahko razumeli, kaj Biblija v celoti uči, moramo proučiti vse te stavke. Kakšen je razumen zaključek? Da so prve vrstice, ki smo jih tukaj omenili, zapisane v slikovitem jeziku, ki je poosebljal Božji sveti duh, njegovo dejavno silo, kot Biblija pooseblja tudi modrost, greh, smrt, vodo in kri. (Glej tudi strani 66, 67 pod naslovom ”Duh“.)
Sveto pismo pove, da je Očetovo osebno ime — Jehova. Pouči nas, da je sin Jezus Kristus. Nikjer v Svetem pismu pa ne najdemo osebnega imena za sveti duh.
V Apostolskih delih 7:55, 56 piše, da je Štefan imel videnje o nebesih, kjer je videl ”Jezusa, stoječega na desnici Božji“. Ni pa omenil, da bi videl svetega duha. (Glej tudi Razodetje 7:10; 22:1, 3.)
New Catholic Encyclopedia priznava: ”Večina besedila N[ove Z[aveze] razodeva Božji duh kot nekaj, ne kot nekoga; to je še posebej razvidno iz vzporedja med duhom in Božjo močjo.“ (1967, Zv. XIII, str. 575) Prav tako v njej piše: ”Apologisti [grški krščanski pisci v 2. stoletju] so preveč oklevajoče govorili o Duhu; z neko mero predvidevanja, lahko bi rekli, preveč brezosebno.“ (Zv. XIV, str. 296)
Ali se Biblija strinja s tistimi, ki učijo, da Oče in Sin nista ločena, med seboj različna?
Mat. 26:39, EI: ”Nato je [Jezus Kristus] stopil malo naprej, padel na obraz in molil: ’Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.‘“ (Če Oče in Sin ne bi bila dve različni osebi, bi bila ta molitev brez pomena. Jezus bi bil molil k samemu sebi in njegova volja bi neizbežno morala biti tudi Očetova volja.)
Jan. 8:17, 18: ”[Jezus je odgovoril judovskim farizejem:] Pisano pa je tudi v zakonu vašem, da je dveh človekov pričevanje resnično. Jaz sem, ki pričujem sam zase, in pričuje zame Oče, ki me je poslal.“ (Tako je Jezus povsem razločno govoril o sebi kot o osebi, ločeni in različni od Očeta.)
Glej tudi strani 109, 110 pod ”Jehova“.
Ali Biblija uči, da so vsi, ki naj bi bili del trojice, večni in da nihče nima začetka?
Kol. 1:15, 16: ”On [Jezus Kristus] je podoba Boga nevidnega, prvorojenec vse stvaritve, ker v njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji.“ V kakšnem smislu je Jezus Kristus ”prvorojenec vse stvaritve“? (1) Trinitarci pravijo, da ”prvorojenec“ tukaj pomeni prvi, najodličnejši, najslavnejši; tako bi Kristus ne bil del stvarstva, ampak najodličnejši v odnosu do tistih, ki so bili ustvarjeni. Če je tako in če je nauk o trojici resničen, zakaj potem ne rečejo, da sta tudi Oče in sveti duh prvorojenca vse stvaritve? Toda Biblija rabi ta izraz samo za Sina. Običajna uporaba besede ”prvorojenec“ kaže, da je Jezus najstarejši med Jehovovimi sinovi. (2) Pred Kološanom 1:15 se izraz ”prvorojeni“ pojavi v Bibliji nad 30 krat in se vedno nanaša na živeča stvarjenja, to pomeni na prvorojenega iz svoje skupine. ”Izraelov prvorojenec“ je bil eden izmed Izraelovih sinov; ”faraonov prvorojenec“ je bil iz faraonove družine; ”prvorojenec izmed živali“ je tudi sam žival. Zakaj potem nekateri Kološanom 1:15 pripisujejo drugačen pomen? Ali je to biblijska raba ali pa je to prepričanje, ki se ga kdo drži in išče potrditev zanj? (3) Ali Kološanom 1:16, 17 izključuje, da bi Jezus bil ustvarjen, ko pravi, da je ”v njem . . . bilo ustvarjeno vse . . . vse je ustvarjeno po njem in zanj“. Grška beseda, ki je tukaj prevedena z ”vse“, je pánta, sklanjana oblika besede pas. V Luku 13:2 je ta prevedena z ”med vsemi“; v EI beremo ”vsi drugi“; v JB beremo ”kdo drug“; NE pravi ”kdorkoli drug“. (Glej tudi Luka 21:29 v NE, AC in EI ter Filipljanom 2:21 v JB, AC in EI.) V skladu z vsem drugim, kar Biblija govori v zvezi s Sinom, prevod NW pripiše besedi pánta isti pomen tudi v Kološanom 1:16, 17, tako da tam beremo ”po njem so bile ustvarjene vse druge stvari . . . Vse druge stvari so bile ustvarjene po njem in zanj“. Tako je prikazan kot ustvarjeno bitje, del stvarstva, ki ga je naredil Bog.
Raz. 1:1; 3:14: ”Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog . . . In angelu cerkve v Laodiceji piši: To pravi, ki je Amen, priča zvesta in resnična, začetek [grško arkhé] stvarjenja Božjega.“ (V prevodu KJ, Dy, CC in NW pa tudi v drugih beremo podobno.) Ali je takšen prevod pravilen? Nekateri menijo, da to pomeni, da je bil Sin ’začetnik Božjega stvarstva‘, to je, da je bil njegov ’osnovni izvor‘. Toda Liddelov and Scottov Greek-English Lexicon (Grško-angleški slovar) navaja besedo ”začetek“ kot prvi pomen arkhé. (Oxford 1968, str. 252) Logični zaključek je, da je tisti, ki je omenjen v Razodetju 3:14, stvarjenje, prvi izmed Božjih stvarjenj in da je imel začetek. (Primerjaj Pregovori 8:22, kjer je Sin poosebljen kot modrost, s čimer se strinja mnogo biblijskih komentatorjev. Po RS, NE, JB, AC, EI in JPS je za tistega, o katerem tam teče beseda, rečeno, da je bil ’ustvarjen‘.)
V Mihu 5:1 je preroško omenjen Mesija in piše, da so ’njegovi izviri od starodavnosti, od dni večnosti‘. V EI beremo: ”Njegov izhod je od nekdaj, iz dni starodavnosti.“ Ali je zato enak Bogu? Zanimivo je, da RS prevaja ta hebrejski izraz namesto ”dni starodavnosti“ s ”starodavni dnevi“; JB ”dnevi davnine“; NW ”dnevi večnosti“. Gledano v luči Razodetja 3:14, o katerem smo že razpravljali, Miha 5:1 ne kaže, da bi bil Jezus Kristus brez začetka.
Ali Biblija uči, da nobeden od teh, ki naj bi bili del trojice, ni večji ali manjši od drugega, da so vsi enaki, da so vsi vsemogočni?
Mar. 13:32: ”Za tisti dan in tisto uro pa nihče ne ve, tudi angeli v nebesih ne, tudi Sin ne, samo Oče.“ (Seveda ne bi bilo tako, če bi Oče, Sin in Sveti duh bili enaki, sestavljeni v isto božanstvo. Če je bil že Sin zaradi svoje človeške narave omejen, da bi vse vedel, kot nekateri pravijo, še vedno ostaja vprašanje, zakaj tega potem ni vedel sveti duh?)
Mat. 20:20-23, EI: ”Tedaj je stopila k njemu mati Zebedéjevih sinov . . . Odvrnila je [Jezusu]: ’Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.‘ Jezus je odgovoril . . . Moj kelih bosta pač pila; dajati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.“ (Kako čudno, če naj bi bil Jezus Bog! Ali je Jezus tukaj odgovoril pač po svoji ”človeški naravi“? Če je bil Jezus, kot pravijo trinitarci, zares ”Bog-človek“ — torej oboje, Bog in človek, ne le eno ali drugo — ali bi zares bilo prav zateči se k takemu pojasnilu? Ali ne pokaže Matej 20:23 prej to, da Sin ni enak Očetu in da je Oče zadržal nekaj posebnih pravic zase?)
Mat. 12:31, 32, EI: ”Vsak greh in bogokletje bosta ljudem odpuščena, samo kletev zoper Duha ne bo odpuščena. Tudi če kdo kaj reče zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče besedo zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne na tem svetu ne v prihodnjem.“ (Če bi sveti duh bil oseba in Bog, bi ta stavek odločno nasprotoval nauku o trojici, ker bi pomenil, da je sveti duh na nek način večji od Sina. V resnici pa to, kar je Jezus rekel, kaže, da je Oče, ki mu ta ”Duh“ pripada, večji od Jezusa, Sina človekovega.)
Jan. 14:28, EI: ”[Jezus je rekel:] ’Če bi me ljubili, bi se veselili, da grem k Očetu, ker je Oče večji od mene.‘“
1. Kor. 11:3, EI: ”Hočem pa, da veste: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženski je moški, glava Kristusu pa Bog.“ (Povsem jasno je torej, da Kristus ni Bog in da je Bog na višjem položaju kot Kristus. Upoštevati moramo, da je bilo to pisano okoli 55. leta n.š., kakšnih 22 let po Jezusovem vnebohodu. Zato ta resnica velja za odnos med Bogom in Kristusom v nebesih.)
1. Kor. 15:27, 28, EI: ”Vse je položil pod njegove [Jezusove] noge. Ko pa pravi, da mu je vse podvrženo, je jasno, da razen tistega, ki mu je vse podvrgel. Ko mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.“
Hebrejska beseda Shaddái in grška beseda Pantokrátor sta prevedeni z ”Vsemogočni“. Obe besedi se v prvotnih jezikih vedno znova nanašata na Jehova, Očeta. (2. Mojz. 6:3; Raz. 19:6) Noben od obeh izrazov se ni nikoli nanašal na Jezusa ali na sveti duh.
Ali Biblija uči, da je vsaka od teh oseb, ki naj bi bile del trojice, Bog?
Jezus je rekel v molitvi: ”Oče, . . . večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.“ (Jan. 17:1-3; kurziv naš.) (Večina prevodov uporablja tukaj izraz ’edinega pravega Boga‘ in se nanaša na Očeta, tudi v EI beremo ”edinega pravega Boga“. On ne bi mogel biti ’edini resnični Bog‘, ’edini pravi Bog‘, če bi bila še dva druga, ki bi bila Bog na istem položaju, kot je On, ali ne? Vsi drugi, ki so omenjeni kot ”bogovi“, so ali lažni ali pa so samo odsev pravega Boga.)
1. Kor. 8:5, 6, EI: ”Čeprav je veliko tako imenovanih bogov na nebu in na zemlji — in res je veliko bogov in gospodarjev — pa je vendar za nas en Bog, Oče, od katerega je vse, mi pa zanj, in en Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem.“ (Tule je Oče predstavljen kot ”en Bog“ kristjanov in to kot tak, ki se razlikuje od Jezusa Kristusa.)
1. Pet. 1:3: ”Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa.“ (Celo po Jezusovem odhodu v nebesa, Sveto pismo vedno znova omenja Očeta kot Jezusovega ’Boga‘. V Janezu 20:17 je sam Jezus po svojem vstajenju govoril o Očetu kot o ”svojemu Bogu“. Pozneje, ko je bil v nebesih, kot je zapisano v Razodetju 3:12, je zopet uporabil ta isti izraz. Toda nikjer v Bibliji ne piše, da bi se Oče obrnil na Sina kot na ’svojega Boga‘, in ne Oče in ne Sin se ne obračata na svetega duha kot na ’svojega Boga‘.)
Za pojasnilo tistih delov Biblije, ki jih nekateri uporabljajo za dokaz, da je Kristus Bog, glej strani 124-127 pod naslovom ”Jezus Kristus“.
V Theological Investigations (Teološko raziskovanje) Karl Rahner priznava: ”Beseda Θεὁς [Bog] se nikoli ne rabi za Duha“ in ”ὁ θεὁς [Bog z določnim členom] ni nikjer v Novi zavezi rabljen za πνεῦμα ἅγιον [sveti duh].“ (Baltimore, Md., 1961, prevedeno iz nemščine, Zv. I, str. 138, 143)
Ali je kateri izmed navedkov, ki jih uporabljajo trinitarci za potrditev svojega verovanja, dovolj trdna osnova za ta nauk?
Človek, ki zares hoče spoznati resnico o Bogu, ne bo Biblijo raziskoval z upanjem, da bo našel besedilo, ki bo potrdilo to, kar že veruje. Hotel bo vedeti, kaj Božja beseda v resnici govori. Morda najde kaj takega, kar misli, da bi lahko razumel na več načinov. Toda po primerjavi z drugimi deli Biblije, ki govorijo o isti temi, bo pomen postal povsem jasen. Že na začetku povejmo, da večina navedkov, ki jih uporabljajo kot ”dokaz“ za trojico, omenja samo dve osebi, ne tri; in čeprav bi trinitarsko pojasnilo navedkov bilo pravilno, bi ti ne dokazali, da Biblija uči trojico. Razmisli o naslednjem:
(Navedeno biblijsko besedilo povzemamo iz AC, v kolikor ni označeno drugače.)
Navedki, v katerih se naziv, ki pripada Jehovu, uporablja za Jezusa Kristusa, ali pa se trdi, da se nanašajo na Jezusa.
Alfa in Omega: Komu ta naziv upravičeno pripada? (1) V Razodetju 1:8 piše, da vsemogočnemu Bogu. Po KJ se v 11. vrstici ta naslov nanaša na tistega, čigar opis, kot se izkaže pozneje, ustreza Jezusu Kristusu. Učenjaki so dognali, da je naziv Alfa in Omega v 11. vrstici dodan kasneje in se zato ne pojavlja v AC, EI, EI-75, RS, NE, JB, NAB in DY. (2) Mnogi prevodi Razodetja v hebrejščino upoštevajo, da je tisti, ki je opisan v 8. vrstici, Jehova, in zato tam zapišejo Božje osebno ime. Glej referenčni prevod New World iz 1984. leta. (3) Iz Razodetja 21:6, 7 izvemo, da bodo kristjani, ki so duhovni zmagovalci, ’sinovi‘ tistega, ki je poznan kot Alfa in Omega. Kaj takega ni nikoli rečeno za odnos duhovno maziljenih kristjanov do Jezusa Kristusa. Jezus je o njih govoril kot o svojih ’bratih‘. (Heb. 2:11; Mat. 12:50; 25:40) Jezusove ’brate‘ pa Biblija imenuje ’Božje sinove‘. (Gal. 3:26; 4:6) (4) TEV vstavi v Razodetju 22:12 ime Jezus, tako da je v 13. vrstici videti, kot da Alfa in Omega velja zanj. Toda ime Jezus se na tem mestu v prvotnem grškem besedilu ne pojavi, pa tudi drugi prevodi ga ne zapišejo. (5) V Razodetju 22:13 za Alfo in Omego piše tudi, da bo ”prvi in poslednji“, in ta isti izraz v Razodetju 1:17, 18 velja za Jezusa. Podobno tudi izraz ”apostol“ velja za Jezusa Kristusa in za nekatere izmed njegovih sledilcev. Toda to ne dokazuje, da so vsi ista oseba ali med sabo enakovredni, ali ne? (Heb. 3:1) Iz teh dejstev torej sklepamo, da naziv ”Alfa in Omega“ velja za Vsemogočnega Boga, Očeta, ne pa za Sina.
Rešitelj: Biblija velikokrat omeni Boga kot Rešitelja. V Izaiju 43:11 Bog celo pravi: ”Ni ga razen mene rešitelja.“ Biblija pa tudi Jezusa omenja kot rešitelja. Ali sta potem Bog in Jezus ista oseba? Sploh ne. V Titu 1:3, 4 piše o Bogu kot o ’našemu rešitelju‘ in nato o obeh, o ’Bogu Očetu in Kristusu Jezusu, našem zveličarju‘. Tako sta oba rešitelja. Juda v 25. vrstici pokaže ta odnos, ko zapiše: ”Edinemu Bogu, Rešitelju našemu, po Jezusu Kristusu Gospodu našem.“ (Kurziv naš.) (Glej tudi Apostolska dela 13:23.) V Sodnikih 3:9 se ta ista hebrejska beseda (moh·shiʹa‛, prevedena z ’rešitelj‘), ki se uporablja v Izaiju 43:11, nanaša na Otniela, sodnika v Izraelu, toda to zagotovo ne enači Otniela z Jehovom, ali ne? Iz Izaija 43:1-12 razberemo, da pomeni 11. vrstica, da je bil sam Jehova tisti, ki je poskrbel za rešitev ali osvoboditev Izraela; ta rešitev ni prišla od nobenega boga okoliških narodov.
Bog: V Izaiju 43:10 Jehova pravi: ”Pred menoj ni bil upodobljen Bog mogočni in ne bode ga za menoj.“ Ali to pomeni, da je Jezus isti kot Jehova, ker Izaija 9:6 Jezusa Kristusa preroško imenuje ”Mogočni Bog“? Sobesedilo ponovno pove, da ne! Noben malikovalski poganski narod ni naredil kakega boga pred Jehovom, kajti pred Jehovom ni bilo nikogar. Niti ne bodo kdaj v prihodnosti oblikovali kakšnega pravega, živega boga, ki bi bil zmožen prerokovati. (Iza. 46:9, 10) Toda to ne pomeni, da Jehova ni ustvaril koga, ki bi se ga dalo imenovati bog. (Ps. 82:1, 6; Jan. 1:1) V Izaiju 10:21 je Jehova omenjen kot ’mogočni Bog‘, enako pa je omenjen tudi Jezus v Izaiju 9:6. Toda edinole Jehova se imenuje ”Bog . . . Vsemogočni“. (1. Mojz. 17:1)
Če v Svetem pismu najdemo kak naziv ali opis na več kot enem mestu, potem ne smemo prehitro reči, da se ta vedno nanaša na isto osebo. Takšno razmišljanje bi nas pripeljalo do sklepanja, da bi morali tudi Nebukadnezarja imeti za Jezusa Kristusa, ker sta oba imenovana ”kralj kraljev“ (Dan. 2:37; Raz. 17:14); in potem bi tudi Jezusovi učenci bili v resnici Jezus Kristus sam, ker so se tudi oni imenovali ”luč svetu“. (Mat. 5:14; Jan. 8:12) Vedno bi morali pregledati sobesedilo in vse primere v Bibliji, kjer se pojavlja isti izraz.
Katere dele besedila iz Hebrejskih spisov, ki sicer veljajo za Jehova, so navdihnjeni biblijski pisci uporabili za Jezusa Kristusa?
Zakaj Janez 1:23, ko navaja Izaija 40:3, zapiše, da je Janez Krstnik pripravljal pot Jezusu Kristusu, ko pa Izaija 40:3 jasno opiše pripravljanje poti Jehovu? Zato ker je Jezus predstavljal svojega Očeta. Prišel je v imenu svojega Očeta in imel zagotovilo, da bo Oče vedno z njim, ker je pač delal tisto, kar je ugajalo Očetu. (Jan. 5:43; 8:29)
Zakaj Hebrejcem 1:10-12 navaja Psalm 102:25-27 in ga uporabi za Sina, ko pa iz psalma jasno vidimo, da se nanaša na Boga? Zato ker je Sin tisti, po katerem je Bog opravil svoja ustvarjalna dela, ki jih je opisal psalmist. (Glej Kološanom 1:15, 16; Pregovori 8:22, 27-30.) V Hebrejcem 1:5b opazimo navedek iz 2. Samuelove 7:14, ki je uporabljen za Božjega sina. Čeprav ta navedek prvotno velja za Salomona, pa poznejša raba za Jezusa Kristusa ne pomeni, da sta Salomon in Jezus Kristus ista oseba. Jezus je ’večji od Salomona‘ in opravlja delo, ki ga je Salomon samo predstavil. (Luka 11:31)
Navedki, ki skupaj omenjajo Očeta, Sina in sveti duh
Primera za to sta Matej 28:19 in 2. Korinčanom 13:14. V nobenem pa ne piše, da so Oče, sin in sveti duh enaki ali enako večni ali pa da so vsi Bog. Svetopisemski dokaz na straneh 348-352 govori proti takšnemu razumevanju.
McClintockova in Strongova Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature (Enciklopedija biblijske, teološke in cerkvene literature) sicer zagovarja nauk o trojici, v zvezi z Matejem 28:18-20 pa priznava: ”Tudi če ta navedek beremo sam zase, ne dokazuje niti osebnosti omenjenih treh subjektov niti njihove enakosti ali božanskosti.“ (1981, ponatis, Zv. X, str. 552) Tudi za druge navedke, ki omenjajo te tri osebe skupaj, ta Cyclopedia priznava, da sami po sebi, niso ”zadosten“ dokaz za trojico. (Primerjaj 1. Timoteju 5:21, kjer so skupaj omenjeni Bog, Kristus in angeli.)
Navedki iz Hebrejskih spisov, kjer so za Boga rabljeni samostalniki v množini
V 1. Mojzesovi 1:1 je beseda ”Bog“ prevedena iz hebrejske besede ’Elohím, ki je v hebrejščini v množini. Trinitarci to pojasnjujejo kot dokaz za trojico. Prav tako tudi trdijo za 5. Mojzesovo 6:4, da kaže na enotnost članov trojice, ker tam piše: ”Gospod naš Bog [’Elohím] je edini Gospod“.
Množinska oblika samostalnika v hebrejščini pomeni na tem mestu majestetično množino ali vzvišenost. (Glej prevod NAB, izdaja St. Joseph, Bible Dictionary [Biblijski slovar], str. 330 in tudi New Catholic Encyclopedia, 1967, Zv. V, str. 287.) Ne izraža pa zamisli o množici oseb znotraj istega božanstva. V podobni obliki se množina pojavlja v Sodnikih 16:23, kjer je omenjen krivi bog Dagon. Uporabljena je oblika ’elohím, spremljajoči glagol pa je v ednini, kar kaže, da gre samo za enega boga. V 1. Mojzesovi 42:30 se o Jožefu govori kot o ”gospodu“ (’adhonéh, majestetična množina) Egipta.
Grški jezik nima ’majestetične množine‘. Tako so prevajalci Septuaginte uporabili izraz ho Theós (Bog, ednina), kar je enakovredno besedi ’Elohím. V Marku 12:29, kjer je Jezus v odgovor citiral 5. Mojzesovo 6:4, je tudi uporabljena grška edninska oblika ho Theós.
V 5. Mojzesovi 6:4 je v hebrejščini dvakrat zapisan Tetragramaton, zato bi v resnici morali brati: ”Jehova naš Bog je edini Jehova.“ (NW) Izraelski narod, ki mu je bilo to rečeno, ni veroval v trojico. Babilonci in Egipčani so častili trojice bogov, Izraelcem pa je bilo jasno, da je Jehova drugačen.
Navedki, ki bi jih bralec glede na biblijski prevod lahko razumel na več načinov
Kateri prevod je pravilen, če po slovnični plati lahko stavek prevedemo na več načinov? Tisti, ki je v skladu z ostalo Biblijo. Če kdo zanemari druge dele Biblije in gradi svojo vero na priljubljenem prevodu določenega stavka, potem to, kar veruje, v resnici ne odseva Božje besede, ampak njegove lastne ideje in morda tudi ideje drugih nepopolnih ljudi.
V AC beremo: ”Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu.“ (KJ, Dy, JB, NAB, EI, EI-75 in JPS zapišejo podobno.) V NW pa beremo: ”Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu, in Beseda je bila bog. Ta je bila na začetku pri Bogu.“
Kateri prevod Janeza 1:1, 2 soglaša s sobesedilom? V Janezu 1:18 piše: ”Boga ni nikoli nihče videl.“ Štirinajsta vrstica jasno pove, da je ”Beseda . . . postala meso in je prebivala med nami (in videli smo slavo njeno)“. Prav tako 1. in 2. vrstica pravita, da je na začetku bila ”pri Bogu“. Ali je lahko nekdo pri nekom drugem in je istočasno ta druga oseba? V Janezu 17:3 je Jezus imenoval Očeta kot ”edinega resničnega Boga“; Jezus kot ”bog“ torej samo odseva božanske lastnosti svojega Očeta. (Heb. 1:3)
Ali je prevod ”bog“ v skladu s pravili grške slovnice? Nekatera referenčna dela po vsej sili zagovarjajo, da bi grško besedilo morali prevesti: ”Beseda je bila Bog.“ Toda vsi se ne strinjajo. V svojem članku ”Qualitative Anarthrous Predicate Nouns: Mark 15:39 and John 1:1“ [Kakovostna povedna določila brez člena: Marko 15:39 in Janez 1:1] Philip B. Harner pravi, da stavki, kot je Janez 1:1, ”kjer je povedno določilo brez člena stavljeno pred glagol, posredujejo pomen kakovosti. Kažejo na to, da ima logos naravo theosa.“ Sam predlaga: ”Stavek bi lahko prevedli, ’Beseda ima isto naravo kot Bog‘.“ (Journal of Biblical Literature, 1973, str. 85, 87) Torej je to, da je v tem besedilu beseda theós, ko se pojavi drugič, zapisana brez določnega člena (ho) in se v stavku nahaja pred glagolom, v grščini pomembno dejstvo. Zanimivo pa je, da prevajalci, ki vztrajajo pri prevodu Janeza 1:1, ”Beseda je bila Bog“, ne oklevajo uporabiti nedoločnega člena v ostalih svojih prevodih, kjer nastopa povedno določilo brez člena v ednini pred glagolom.
John L. McKenzie je v svojem Dictionary of the Bible (Biblijskem slovarju) zapisal: ”Jn 1:1 bi morali striktno prevesti: ’beseda je bila pri Bogu [= Očetu] in beseda je bila božansko Bitje‘.“ (Oklepaji so njegovi. Izdano z nihil obstat in imprimatur.) (New York 1965, str. 317)
Skladno z gornjimi besedami v AT piše: ”Beseda je bila božanska“; v Mo, ”Logos je bil božanski“; v NTIV, ”beseda je bila bog“. Ludwig Thimme v nemškem prevodu zapiše: ”In božanske vrste je bila beseda.“ Beseda (ki je postala Jezus Kristus) v pomenu ”bog“ je v skladu z rabo tega izraza v ostalih delih Svetega pisma. Tako so na primer v Psalmu 82:1-6 človeški sodniki v Izraelu omenjeni kot ”bogovi“ (hebrejsko ’elohím; grško theoí v Janezu 10:34), ker so bili Jehovovi predstavniki in so morali izražati njegov zakon.
Glej tudi prevod NW 1984 z referencami; dodatek, str. 1579.
V AC prevodu beremo: ”Jezus jim reče: Resnično, resnično vam pravim: Preden je bil Abraham, sem jaz [grško, egó eimí].“ (V NE, KJ, TEV, JB, NAB, EI, EI-75, JPS beremo, ”sem jaz“. Nekateri celo uporabljajo velike črke, da bi pokazali na pomen naziva. Tako si prizadevajo povezati izraz z 2. Mojzesovo 3:14, kjer po njihovem prevodu Bog sam sebi reče ”Jaz sem“.) Vendar v NW beremo v Janezu 8:58: ”Preden je obstojal Abraham, sem bil jaz.“ (Ista zamisel je izražena v AT, Mo, CBW in SE.)
Kateri prevod je v skladu s sobesedilom? Vprašanje Židov (57. vrstica), na katerega je odgovoril Jezus, je merilo na starost in ne na identiteto. Jezusov odgovor je bil logično v zvezi s starostjo, z dolžino njegovega obstoja. Zanimivo je, da nikoli ni nihče uporabil egó eimí za označbo svetega duha.
A. T. Robertson v svojo Grammar of the Greek New Testament in the Light of Historical Research zapiše: ”Glagol [eimí] . . . Včasih kot povedek res izraža obstoj, tako kot tudi vsak drug glagol, kot na primer v [egó eimí] (Jan. 8:58).“ (Nashville, Tenn., 1934, str. 349)
Glej tudi prevod NW 1984, z referencami; dodatek str.1582, 1583.
V AC beremo: ”Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe, da pasete cerkev Božjo, ki si jo je pridobil z lastno krvjo.“ (KJ, Dy, NAB, EI, EI-75, JPS prevedejo enako ali podobno.) Vendar po NW v zadnjem delu tega navedka beremo: ”s krvjo svojega lastnega [Sina].“ (V TEV beremo podobno. Čeprav v RS, ki je bil natisnjen leta 1953, beremo ”s svojo lastno krvjo“, beremo v ponatisu iz leta 1971 ”s krvjo svojega lastnega Sina“. V Ro in Da preberemo ”z njegovo krvjo“.)
Kateri prevodi so v skladu s 1. Janezovim 1:7, kjer beremo: ”Kri Jezusa Kristusa, Sina njegovega [Božjega], nas očiščuje slehernega greha.“ (Glej tudi Razodetje 1:4-6.) Ali je Bog po Janezu 3:16 poslal svojega edinorojenega Sina ali pa je prišel sam kot človek, da bi mi lahko živeli? Prelita ni Božja kri, ampak kri njegovega Sina.
Glej tudi prevod NW 1984 z referencami; dodatek, str. 1580.
V EI beremo: ”Njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesni strani Kristus, Bog, ki je nad vsem, blagoslovljen na veke, amen.“ (V KJ, Dy, AC, EI-75 in JPS beremo podobno.) Vendar v NW zadnji del tega navedka preberemo: ”Iz katerih je izšel Kristus po mesu: Bog, ki je nad vsem, bodi slavljen na veke. Amen.“ (RS, NE, TEV, NAB in Mo prevedejo podobno.)
Ali tu piše, da je Kristus ”nad vsem“ in da je zato Bog? Ali pa se besedilo nanaša na Boga in Kristusa kot na dve različni osebi in pravi, da je Bog ”nad vsem“? Kateri prevod Rimljanom 9:5 je v skladu z Rimljanom 15:5, 6, ki najprej loči Boga od Kristusa in nato spodbudi bralca, naj ’slavi Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa‘? (Glej tudi 2. Korinčanom 1:3 in Efežanom 1:3.) Razmisli, kaj sledi v Rimljanom v 9. poglavju. Od 6. do 13. vrstice beremo, da Božji namen ni odvisen od mesene dediščine, ampak od volje. Od 14. do 18. vrstice piše o Božji vesti faraonu, kot je ta opisana v 2. Mojzesovi 9:16, da bi s tem potrdili, da je Bog nad vsem. Od 19. do 24. vrstice je Božja vzvišenost primerjana z lončarjem in posodo iz gline, ki jo ta dela. Kako primeren je potem izraz v 5. vrstici: ”Bog, ki je nad vsem, bodi slavljen na veke. Amen!“ (NW)
V New International Dictionary of New Testament Theology (Novi mednarodni slovar novozavezne teologije) piše: ”O Pismu Rimljanov 9:5 se še prepirajo . . . Najlaže in tudi jezikovno čisto mogoče bi bilo pripisati ta izraz Kristusu. Vrstico bi potem brali: ’Kristus, Bog čez vse, blagoslovljen na veke, amen.‘ Vendar bi tudi v tem primeru Kristus ne bil popolnoma isto kot Bog, ampak samo opisan kot bitje božanske narave, kajti beseda theos nima člena. . . . Mnogo bolj verjetna razlaga pravi, da je ta vrstica slavospev, usmerjen k Bogu.“ (Grand Rapids, Mich., 1976, Zv. 2, str. 80)
Glej tudi prevod NW 1984 z referencami; dodatek, str. 1580, 1581.
V AC beremo: ”To mišljenje bodi v vas, ki je bilo v Kristusu Jezusu: kateri, ko je bil v podobi Božji, ni štel za rop biti enak Bogu.“ (Dy, EI-75 prevaja podobno. V EI beremo: ”Se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom.“) Vendar v NW v zadnjem delu navedka beremo: ”ki ni nikdar, čeravno je obstojal v Božji podobi, pomislil na polastitev [grško harpagmón], namreč da bi moral biti enak Bogu.“ (RS, NE, TEV, NAB izražajo enako misel.)
Kateri prevod ustreza sobesedilu? Vrstica 5 svetuje kristjanom, naj posnemajo Kristusa v tem, o čemer teče beseda. Ali bi jim lahko priporočal, naj tega nimajo za ”rop“, ampak za svojo pravico, ’da so enaki z Bogom‘? Seveda ne! Gotovo pa lahko posnemajo tistega, ki ”ni pomislil na polastitev, namreč da bi moral biti enak Bogu“. (NW) (Primerjaj 1. Mojzesova 3:5.) Takšen prevod je v skladu z besedami Jezusa Kristusa, ki je zase rekel: ”Oče je večji od mene.“ (Jan. 14:28)
V Expositor’s Greek Testament piše: ”Nobenega odlomka ne najdemo, kjer bi [harpázo] ali katerakoli njegova izpeljanka [tudi harpagmón] lahko pomenila ’imeti v posesti‘, ’zadržati‘. Videti je, da povsod pomeni le ’seči po‘, ’na silo si lastiti‘. Zato nikakor ne smemo pravi pomen ’seči po‘ zamenjati s popolnoma nasprotnim pomenom ’imeti v lasti‘.“ (Grand Rapids, Mich., 1967, urednik W. Robertson Nicoll, Zv. III, str. 436, 437)
V AC beremo: ”V njem [Kristusu] prebiva vsa polnost božanstva [grško theótetos] telesno.“ (Podobno je prevedeno v NE, RS, JB, NAB, Dy, EI, EI-75 in JPS.) V NW pa beremo: ”V njem telesno prebiva vsa polnost božanskih lastnosti.“ (V AT, We in CKW beremo ”Božja lastnost“ in ne ”Božanstvo“. Primerjaj 2. Petrov 1:4.)
Priznati je treba, da vsi ne prevajajo enako Kološanom 2:9. Toda kaj se sklada z ostalim besedilom navdihnjenega pisma Kološanom? Ali ima Kristus v sebi kaj, kar bi bilo, če bi bil Bog, del trojice? Ali pa je ”polnost“, ki prebiva v njem, tam zato, ker je tako odločil nekdo drug? Kološanom 1:19 (EI) pravi, da je vsa polnost bivala v Kristusu zato, ker je to ’hotel Bog‘. JPS pa zapiše, da se je to zgodilo ’ker je Bog sklenil‘ tako.
Poglejmo neposredno sobesedilo Kološanom 2:9: V 8. vrstici bralce svari, da jih ne bi zapeljali modrijani in človeška izročila. Rečeno jim je tudi, da so v Kristusu ”skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja“ in se jim priporoča, naj tako ’živijo v njem‘ ”ukoreninjeni in sezidani v njem in utrjeni v veri“. (3., 6. in 7. vrstica) V njem torej prebiva dragocena ”polnost“ in ne v začetnikih ali učiteljih človeških filozofij. Ali je apostol Pavel tam rekel, da je ”polnost“, ki je bila v Kristusu, naredila Kristusa za Boga? Ne, če upoštevamo tudi Pismo Kološanom 3:1, kjer je Kristus rekel, da ’sedi na Božji desnici‘. (Glej KJ, DJ, TEV, NAB, EI, EI-75, JPS.)
Po Liddllovem in Scottovem Greek-English Lexicon (Grško angleškem leksikonu) theótes (imenovalnik, iz katerega je potem izpeljan theótetos) pomeni ”božanski, božje narave“. (Oxford 1968, str. 792) Če je Jezus kot Božji Sin res ”božanski“ ali ”božanske narave“, zaradi tega še ni enak in enako večen kot njegov Oče, saj smo tudi ljudje vsi ”človeški“ in imamo ”človeško naravo“ pa zato še nismo vsi isti ali vsi enako stari.
V EI beremo: ”Ko pričakujemo, da se bo uresničilo blaženo upanje in razodelo veličastvo vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa.“ (Podobno prevajajo NE, TEV, JB, AC, EI-75 in JPS.) V NW pa beremo: ”medtem čakamo na srečno upanje in slavno proglasitev velikega Boga in na proglasitev našega Rešitelja, Kristusa Jezusa.“ (NAB prevaja podobno.)
Kateri prevod je v skladu s Titu 1:4, ki omenja ”Boga Očeta in Kristusa Jezusa, Zveličarja našega“? Čeprav Sveto pismo omenja tudi Boga kot Rešitelja, pa ta tekst jasno razlikuje med njim in Kristusom Jezusom, po katerem Bog rešuje.
Nekateri trdijo, da je po Titu 2:13 Kristus oboje, Bog in Rešitelj. Zanimivo je, da RS, NE, TEV, JB, EI, AC, EI-75, JPS prevajajo Titu 2:13 tako, da bi lahko sklepali kaj takega, da pa se po tem pravilu ne ravnajo v svojem prevodu 2. Tesaloničanom 1:12. Henry Alford v svojem delu The Greek Testament izjavlja: ”Priznam, da se [prevod, ki jasno razlikuje Boga in Kristusa v Titu 2:13] ravna po vseh slovničnih zahtevah stavka: da je tak prevod strukturno in kontekstualno verjetnejši in bolj v skladu z apostolovim načinom pisanja.“ (Boston 1877, Zv. III, str. 421)
Glej tudi NW 1984 z referencami; dodatek, str. 1581, 1582.
V AC prevodu beremo: ”O Sinu pa [pravi]: ’Prestol tvoj, o Bog, na veka vek.“ (KJ, NE, TEV, Dy, JB, NAB, EI, EI-75, JPS prevajajo podobno.) V NW pa beremo: ”Kar se pa Sina tiče: Bog je tvoj prestol na vekov veke.“ (AT, Mo, TC, By prevajajo podobno.)
Kateri prevod je v skladu s sobesedilom? Iz prejšnjih stavkov je razvidno, da govori Bog, ne pa da se govori njemu; v naslednji vrstici piše ”Bog, Bog tvoj“, kar kaže, da ni ogovorjen Najvišji Bog, ampak častilec tega Boga. V Hebrejcem 1:8 je navedek iz Psalma 45:6, ki je bil prvotno naslovljen na človeka, izraelskega kralja. Očitno biblijski pisec tega psalma ni mislil, da je tisti kralj Vsemogočni Bog. V Psalmu 45:6 beremo po RS: ”Tvoj božanski prestol.“ (NE zapiše, ”Tvoj prestol je kot Božji prestol.“ JP [7. vrstica]: ”Tvoj prestol, ki ti ga je dal Bog.“) Za Salomona, ki je bil po vsej verjetnosti kralj, na katerega je bil prvotno naslovljen 45. psalm, je rečeno, da je sedel na ”prestol Gospodov [Jehovov, NW]“ (1. let. 29:23) V skladu z dejstvom, da je Bog ”prestol“ ali Izvor in Podpiralec Kristusovega kraljevanja, pokažeta Daniel 7:13, 14 in Luka 1:32, da mu Bog daje takšno oblast.
O besedilu iz Hebrejcem 1:8, 9, kjer je navedek iz Psalma 45:6, 7, je biblijski učenjak B. F. Westcott zapisal: ”LXX [Septuaginta] priznava dve možnosti: [ho theós] je lahko v obeh primerih zvalnik (Prestol tvoj, o Bog, . . . zato, o Bog, tvoj Bog . . .) ali pa je osebek (ali povedek) v prvem primeru (Bog je tvoj prestol ali Tvoj prestol je Bog) oziroma apoziciji glede na [ho theós sou] v drugem primeru (Zato Boga, tvojega Boga, . . .). . . . Komajda je verjetno, da bi [’Elohím] v izvirniku veljal za kralja. Domnevamo torej, da ne more obveljati prepričanje, da bi bil [ho theós] zvalnik po LXX. Zato je najbrž najbolje, da prvi stavek prevedemo: Bog je tvoj prestol (ali Tvoj prestol je Bog), kar pomeni: Tvoje kraljestvo je zgrajeno na Bogu, na trdni skali.“ (The Epistle to the Hebrews [Pismo Hebrejcem] London 1889, str. 25, 26)
V JPS beremo: ”Zakaj trije so, ki pričujejo [v nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh: in ti trije so eno. In trije so, ki pričajo na zemlji]: Duh in voda in kri; in ti trije so eno.“ (Tudi v Dy in EI-75 najdemo ta trinitarski odlomek.) NW pa ne vključuje besed ”v nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh: in ti trije so eno. In trije so, ki pričajo na zemlji“. (Tudi RS, NE, TEV, JB, NAB, AC in EI izpuščajo ta trinitarski odlomek.)
O tem trinitarskem odlomku je tekstni kritik F. H. A. Scrivener zapisal: ”Brez pomislekov lahko zapišemo svoje prepričanje, da spornih besed ni napisal sveti Janez: da so jih v latinske primerke prvič vnesli v Afriki iz opomb, ki so jih napisali kot pobožne in pravoverne razlage za 8. vrstico: da so se iz latinskih prikradle v grške kodekse in s tem v grško tiskano besedilo, kamor nikakor ne sodijo.“ (A Plain Introduction to the Criticism of the New Testament, Cambridge 1883, tretja izdaja, str. 654)
Glej tudi opombo pod črto v EI-75, JPS in prevodu NW 1984 z referencami; dodatek, str. 1580.
Še nekaj navedkov, za katere trinitarci pravijo, da izražajo elemente njihove dogme
Upoštevaj, da prvi izmed teh navedkov omenja samo Sina; drugi omenjajo oba, Očeta in Sina; nobeden pa ne omenja Očeta, Sina in sveti duh in da bi ti sestavljali enega Boga.
Ali je Jezus s tem, kar je tukaj rekel, mislil, da bo sam sebe obudil od mrtvih? Ali to pomeni, da je Jezus Bog, ker v Apostolskih delih 2:32 piše: ”Tega Jezusa je Bog obudil“? Sploh ne. Takšno gledišče bi bilo v nasprotju z Galačanom 1:1, ki pripisuje Jezusovo vstajenje Očetu in ne Sinu. Podobno se je Jezus izrazil, ko je, po Luku 8:48, rekel ženski: ”Vera tvoja te je rešila.“ Ali se je ženska ozdravila sama? Ne, ozdravila jo je Božja moč po Kristusu, zato ker je imela vero. (Luka 8:46; Ap. dela 10:38) Podobno je tudi Jezus s svojo popolno poslušnostjo kot človek poskrbel za moralno osnovo, da ga njegov Oče obudi od mrtvih, in s tem ga je priznal za Božjega Sina. Zaradi Jezusovega zvestega življenja pa prav lahko rečemo, da je Jezus sam prispeval k svojemu vstajenju.
A. T. Robertson pravi v Word Pictures in the New Testament: ”Pomislite na [Janeza] 2:19, kjer je Jezus rekel: ’V treh dneh ga postavim.‘ Gotovo ni mislil, da bi samega sebe obudil od mrtvih, neodvisno od Očeta, dejavnega povzročitelja. (Rim. 8:11)“ (New York 1932, Zv. V, str. 183)
Ali je Jezus mislil, da sta z Bogom enaka, ko je rekel, ”Jaz in Oče sva eno“? Nekateri trinitarci pravijo, da je. Toda v Janezu 17:21, 22 je Jezus glede svojih sledilcev molil: ’Naj bodo vsi eno‘ in nato dodal ’da bodo tudi oni v naju eno‘. V vseh teh primerih je uporabljal isto grško besedo (hen) za ”eno“. Očitno je, da vsi Jezusovi učenci ne bodo postali del trojice. Bodo pa med seboj enotni v namenu z Očetom in Sinom, kakor sta med seboj enotna Bog in Kristus.
V kakšen položaj postavlja vera v trojico tiste, ki se je držijo?
Postavlja jih v zelo nevaren položaj. Nobenega dvoma ni, da nauka o trojici ni v Bibliji niti ni v skladu s tem, kar Biblija uči. (Glej na predhodne strani.) Popolnoma napačno prikazuje pravega Boga. Toda Jezus je rekel: ”Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molivcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.“ (Jan 4:23, 24, EI) Tako je Jezus zelo jasno prikazal, da tisti, ki Boga ne častijo v ”resnici“, niso v skladu z resnico, oznanjeno v Božji besedi, in da to niso ”pravi častilci“. Judovskim verskim voditeljem v prvem stoletju je Jezus rekel: ”Tako ste razvrednotili božjo besedo zavoljo svojega izročila. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija: ’To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‘“ (Mat. 15:6-9, EI) To povsem enako velja za tiste v današnjem tako imenovanem krščanstvu, ki zagovarjajo človeška izročila namesto jasnih biblijskih resnic.
O trojici pravi atanazijski nauk, da so njeni člani ”nedoumljivi“. Učitelji tega nauka često izjavljajo, da je to ”skrivnost“. Očitno takšen trinitarski Bog ni bil tisti, katerega je imel v mislih Jezus, ko je rekel: ”Mi pa molimo, kar poznamo.“ (Jan. 4:22, EI) Ali resnično poznaš Boga, ki ga častiš?
Vsakdo bi se moral resno vprašati: Ali iskreno ljubim resnico? Ali resnično želim imeti dober odnos z Bogom? Vsakdo pač ne ljubi iskreno resnice. Mnogim je več do tega, da jih priznajo sorodniki in prijatelji, kot pa da bi jih gnala ljubezen do resnice in do Boga. (2. Tes. 2:9-12; Jan. 5:39-44) Toda Jezus je rekel v goreči molitvi k svojemu nebeškemu Očetu: ”Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.“ (Jan. 17:3) Psalm 144:15 verodostojno zapiše: ”Blagor ljudstvu, čigar Bog je Gospod [Jehova, NW].“
Če kdo reče:
’Ali verujete v trojico?‘
Odgovoriš lahko: ’Danes je to verovanje zelo razširjeno. Toda ali veste, da Jezus in njegovi učenci tega sploh niso učili? Zato mi častimo tistega, za katerega je Jezus rekel, naj ga častimo.‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Ko je Jezus učil, je rekel, da je največja zapoved tale: . . . (Mar. 12:28-30).‘ (2) ’Jezus se ni nikoli enačil z Bogom. Rekel je . . . (Jan. 14:28)‘ (3) ’Od kod trojica izvira? Upoštevajte, kaj pravijo o tem priznane enciklopedije. (Glej strani 346, 347.)‘
Ali pa lahko rečeš: ’Ne, ne verujem. Veste, poznam biblijske navedke, ki jih ne bi mogel nikoli uskladiti s tem verovanjem. Tule je že eden. (Mat. 24:36) Morda mi ga lahko vi pojasnite.‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Če je Sin enak Očetu, kako to, da ve Oče stvari, ki jih Sin ne ve?‘ Če ti odgovori, da je to veljalo le za njegovo človeško naravo, vprašaj: (2) ’Zakaj pa sveti duh teh reči ne ve?‘ (Če sogovornika iskreno zanima resnica, mu pokaži, kaj pravi Sveto pismo o Bogu.) (Ps. 83:18; Jan. 4:23, 24)
Druga možnost: ’Verujemo v Jezusa Kristusa, ne pa v trojico. Zakaj? Ker verujemo, kar je apostol Peter veroval o Kristusu. Upoštevajte, kaj je rekel . . . (Mat. 16:15-17).‘
Dodatni predlog: ’Ugotovil sem, da nima vsakdo istega v mislih, ko omeni trojico. Morda bi vam lahko odgovoril na to vprašanje bolje, če bi vedel, kaj vi mislite.‘ Nato bi lahko dodal: ’Spoštujem vaše pojasnilo. Toda to, kar jaz verujem, je samo to, kar uči Biblija. Ali ste že kdaj našli besedo ”trojica“ v Bibliji? . . . (Opozori na konkordanco v Bibliji, kot je npr. Kazalo bolj znanih imen in pojmov v EI.) Ali je Kristus omenjen v Bibliji? . . . Da, in mi verujemo vanj. Preglejte tukaj v Kazalu pod geslom ”Kristus“. Eno izmed poročil usmerja na Mateja 16:16. (Beri.) To verujem.‘
Ali pa lahko odgovoriš: (Če sogovornik posebej omeni Janeza 1:1): ’Poznam to vrstico. V nekaterih biblijskih prevodih piše, da je Jezus ”Bog“, drugi pa zapišejo, da je ”bog“ ali ”božanski“. Zakaj?‘ (1) ’Ali nemara zato, ker naslednji stavek pravi, da je bil ”pri Bogu“?‘ (2) ’Ali morda zaradi besedila, ki ga najdemo v Janezu 1:18?‘ (3) ’Ali ste se kdaj spraševali, koga je sam Jezus častil kot Boga? (Jan. 20:17)‘
’Ali verujete, da je Kristus bog?‘
Odgovoriš lahko: ’Da, seveda verujem. Vendar pa lahko, da nimam v mislih iste stvari kot vi, ko ste rekli ”Kristus-Bog“.‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Zakaj tako pravim? V Izaiju 9:6 je Jezus Kristus pač opisan kot ”Mogočni Bog“. Toda samo njegov Oče je omenjen v Bibliji kot Vsemogočen Bog.‘ (2) ’Upoštevajte, da Jezus v Janezu 17:3 govori o svojem Očetu kot o ”edinem resničnem Bogu“. Tako je lahko Jezus kvečjemu odsev resničnega Boga.‘ (3) ’Kaj moramo mi storiti, da bi ugajali Bogu? (Jan. 4:23, 24)‘
