Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zakon

Zakon

Zakon

Definicija: Zveza med moškim in žensko, ki živita skupaj kot mož in žena v skladu z načeli, zapisanimi v Svetem pismu. Zakon je božanska ureditev. Namenjen je zaupnemu odnosu med možem in ženo, kakor tudi občutku varnosti, ki ga omogoča ozračje ljubezni in njuna vzajemna predanost drug drugemu. Ko je Jehova osnoval zakon, tega ni storil samo zato, da bi poskrbel za zaupno tovarišico, ki bi naj bila dopolnilo možu, ampak tudi zato, da bi se znotraj družinske ureditve rodilo še več ljudi. Kjer je to mogoče, se zahteva legalno registriran zakon med moškim in žensko, kar je sprejemljivo tudi v krščanski skupščini.

Ali se je res potrebno poročiti v skladu z zakonskimi zahtevami?

Titu 3:1, EI: ”Opozarjaj jih, naj bodo vladarjem in oblastnikom pokorni.“ (Če se upoštevajo ta navodila, nima zakoncema kdo kaj očitati in tudi otrokom je prihranjena sramota, ki pade na tiste, katerih starši niso poročeni. Legalno registriran zakon tudi ščiti lastninske pravice družinskih članov v primeru smrti enega od zakoncev.)

Heb. 13:4, EI: ”Zakon naj spoštujejo vsi in postelja naj bo neomadeževana, zakaj nečistnike in prešuštnike bo sodil Bog.“ (Zakonita poroka igra zelo pomembno vlogo v tem, da se ga sprejme kot častnega. Ko definiramo ”prešuštvo“ in ”nečistovanje“, bi morali imeti v mislih to, kar je zapisano v Titu 3:1, zgoraj citirano.)

1. Pet. 2:12-15, EI: ”Lepo živite med pogani! Čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, bodo sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga tisti dan, ko jih bo obiskal. Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi cesarju kot najvišjemu bodisi poglavarjem kot njegovim odposlancem, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje poštenjakom. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako zaprete usta nevednim nespametnim ljudem.“

Ali je bilo takrat kaj ”uradnih formalnosti“, ko sta Adam in Eva začela živeti skupaj?

1. Mojz. 2:22-24, EI: ”Gospod [Jehova, NW] Bog je naredil iz rebra, ki ga je vzel človeku [Adamu], ženo, ter jo privedel k človeku. Tedaj je rekel človek: ’To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža je vzeta. Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.‘“ (Upoštevaj, da je sam Bog Jehova, Vesoljni Suveren, združil Adama in Evo. Odločitev, da živita skupaj, ne da bi imela pri tem opraviti z zakonsko oblastjo, ni bila prepuščena možu in ženi. Upoštevaj tudi Božji poudarek na trajnost zveze.)

1. Mojz. 1:28, EI: ”Bog ju je [Adama in Evo] blagoslovil in Bog jima je rekel: ’Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji.“ (Tale blagoslov je najvišja legalna oblast podelila zakonski zvezi. Človeka sta dobila pravico do spolnih odnosov in naloge, ki bi osmislila njuno življenje.)

Ali je poligamija dovoljena, če jo zakon dopušča?

1. Tim. 3:2, 12, EI: ”Zato mora biti predstojnik brez graje, mož ene žene . . . Diakoni naj bodo možje ene žene.“ (Ne samo, da so bile tem možem zaupane odgovornosti, ampak so morali biti zgled, ki naj bi ga drugi v krščanski skupščini posnemali.)

1. Kor. 7:2, EI: ”Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj ima svojega moža.“ (Nihče torej ne sme imeti več zakonskih partnerjev.)

Zakaj je Bog dovolil Abrahamu, Jakobu in Salomonu, da so imeli več kot eno ženo?

Poligamije si ni izmislil Jehova. Adamu je dal samo eno ženo. Pozneje si je Lameh, Kajnov potomec, vzel dve ženi. (1. Mojz. 4:19) Sčasoma so ga posnemali še drugi, nekateri so si vzeli sužnje za priležnice. Bog je toleriral to navado in pod Mojzesovim zakonom celo dal navodila, da bi se prav ravnalo z ženami, ki so v takšnem odnosu. Vse to je dovoljeval, dokler ni bila ustanovljena krščanska skupščina, in zatem zahteval, da se njegovi služabniki držijo meril, ki jih je postavil že v Edenu.

Abraham, si je vzel za ženo Sarajo (Saro). Ko je bila stara kakih 75 let in je mislila, da ne bo nikoli mogla roditi, je ona zahtevala od svojega moža, da je imel odnose z njeno služabnico, tako da bi Saraja lahko imela z njeno pomočjo zakonitega otroka. Abraham je to storil, toda to je pripeljalo do resnih prepirov v družini. (1. Mojz. 16:1-4) Jehova je izpolnil obljubo, dano Abrahamu v zvezi s ”semenom“, ko je kasneje povzročil, da je Sara na čudežen način zanosila. (1. Mojz. 18:9-14) Šele po Sarini smrti si je Abraham vzel drugo ženo. (1. Mojz. 23:2; 25:1)

Jakob je postal poligamist, ker ga je prevaral njegov tast. Jakob ni imel v mislih poligamije, ko je šel iskat ženo v Padan-Aram. Biblijsko poročilo v precejšnjih podrobnostih pripoveduje o nesrečnem tekmovanju med njegovima ženama. (1. Mojz. 29:18–30:24)

Dobro je znano, da je Salomon imel mnogo žena pa tudi priležnic. Ne zavedajo pa se vsi, da je s tem v resnici kršil Jehovovo jasno zapoved, naj kralj ’nima mnogo žena, da se ne bi odvrnilo njegovo srce‘. (5. Mojz. 17:17) Upoštevati moramo tudi to, da se je Salomon zaradi vpliva tujih žena obrnil k čaščenju krivih bogov in ”je počenjal, kar je bilo hudo v očeh Gospodovih . . . Gospod se je razsrdil nad Salomonom“. (1. kra. 11:1-9)

Ali je ločeno življenje dovoljeno, če partnerja pač ne morata živeti skupaj?

1. Kor. 7:10-16, EI: ”Zakonskim pa naročam — ne jaz, temveč Gospod — naj se žena ne loči od moža. Če se pa že loči, naj ostane neomožena ali naj se z možem spravi; tudi mož naj žene ne odpušča. Drugim pravim jaz, ne Gospod (vendar je, kot kaže 40. vrstica, Pavla vodil sveti duh): če ima kak brat neverno ženo, in je ta voljna živeti z njim, naj je ne odpušča, in če ima kakšna žena nevernega moža in je ta voljan živeti z njo, naj moža ne odpušča. Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po možu. Sicer bi bili vaši otroci nečisti, tako pa so sveti. Če pa se nevernik hoče ločiti, naj se loči. Brat ali sestra v takih primerih nista suženjsko vezana. Bog vas je namreč poklical k miru. Kaj veš, žena, če boš rešila moža, ali kaj veš, mož, če boš rešil ženo.“ (Zakaj naj bi vernik prenašal težave in se srčno trudil, da obdrži zakon skupaj? Zaradi spoštovanja do božanske osnove zakona in upanja, da bo to sčasoma neverniku pomagalo, da bo postal služabnik pravega Boga.)

Kako Biblija gleda na ločitev in na ponovno poroko?

Mal. 2:15, 16: ”Zato pazite na duha svojega in nihče ne ravnaj nezvesto proti ženi mladosti svoje! Kajti sovražim razporoko, govori Gospod, Bog Izraelov.“

Mat. 19:8, 9, EI-75: ”Odgovori jim [Jezus]: ’Mojzes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dovolil ločiti se od svojih žená, od začetka pa ni bilo tako. Toda jaz vam pravim: Kdor odslovi svojo ženo — razen če jo zaradi nečistovanja [nezakonskega spolnega odnosa] — in se oženi z drugo, prešuštvuje.‘“ (Tako je nedolžnemu partnerju dovoljeno, ne pa zapovedano, da se loči od partnerja, ki je kriv ”nečistovanja“.)

Rim. 7:2, 3, EI: ”Poročena žena je namreč po postavi vezana na moža, dokler ta živi; če pa mož umrje, je oproščena postave, ki jo je vezala na moža. Če torej gre z drugim moškim, dokler njen mož živi, bo veljala za prešuštnico; če pa ji mož umre, je oproščena postave, tako da ni prešuštnica, če gre z drugim moškim.“

1. Kor. 6:9-11, EI: ”Ali ne veste, da krivičniki ne bodo deležni božjega kraljestva? Ne motite se! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotníki moških . . . ne bodo dediči božjega kraljestva. In taki ste bili nekateri. Toda umili ste se, se posvetili in opravičevanje dosegli v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga.“ (To poudarja resnost zadeve. Neskesani prešuštniki ne bodo prišli v Božje kraljestvo. Vendar pa ljudje, ki so prej prešuštvovali in so se morda celo nedopustno ponovno poročili, lahko pridobijo Božje odpuščanje in so v čistem odnosu z njim, če se iskreno pokesajo in verujejo v spravno vrednost Jezusove odkupne žrtve.)

Zakaj je Bog v preteklosti dovolil zakon med bratom in sestro?

Biblijsko poročilo pove, da se je Kajn poročil z eno izmed svojih sester (1. Mojz. 4:17; 5:4), Abraham pa s svojo polsestro. (1. Mojz. 20:12) Toda pozneje je bila z Mojzesovim zakonom takšna zakonska skupnost posebej prepovedana. (3. Mojz. 18:9, 11) Tudi danes med kristjani ni dovoljena. Pri zakonu z bližnjim sorodnikom obstaja večja možnost, da se škodljivi dedni faktorji prenesejo na njihove potomce.

Zakaj zakon med bratom in sestro ni bil neprimeren na začetku človeške zgodovine? Bog je ustvaril Adama in Evo popolna in je sklenil, da bo vse človeštvo poteklo od njiju. (1. Mojz. 1:28; 3:20) Očitno bi bilo sklenjeno nekaj zakonov med bližnjimi sorodniki, še posebej znotraj prvih nekaj rodov. Celo po storjenem grehu je bila v času prvih rodov sorazmerno majhna nevarnost za deformiranost otrok, kajti človeška rasa je bila še vedno zelo blizu popolnosti, ki sta jo uživala Adam in Eva. To potrjuje takratna dolžina življenja. (Glej 1. Mojzesova 5:3-8; 25:7.) Toda okoli 2 500 let za tem, ko je Adam grešil, je Bog krvoskrunski zakon prepovedal. To je služilo za varnost potomcev in dvignilo spolno moralo Jehovovih služabnikov nad moralo ljudi, ki so bili okoli njih in so se spuščali v vse vrste izprijenih navad. (Glej 3. Mojzesova 18:2-18.)

Kako si lahko pomagamo do boljšega zakona?

(1) Redno skupno proučevanje Božje besede in molitev k Bogu za pomoč pri reševanju problemov. (2. Tim. 3:16, 17; Preg. 3:5, 6; Fil. 4:6, 7)

(2) Spoštovanje načela poglavarstva. To nalaga možu veliko odgovornost. (1. Kor. 11:3; Efež. 5:25-33; Kol. 3:19) Zahteva pa tudi iskren trud s strani žene. (Efež. 5:22-24, 33; Kol. 3:18; 1. Pet. 3:1-6)

(3) Omejiti spolno zanimanje na svojega zakonskega partnerja. (Preg. 5:15-21; Heb. 13:4) Ljubeča skrb za potrebe zakonskega partnerja nam lahko pomaga, da ga ščitimo pred skušnjavo napačnega ravnanja. (1. Kor. 7:2-5)

(4) Pogovarjati se prijazno in obzirno; izogibati se izbruhom jeze, zbadanju in osornim kritičnim pripombam. (Efež. 4:31, 32; Preg. 15:1; 20:3; 21:9; 31:26, 28)

(5) Marljivo in zanesljivo skrbeti za dom in obleko pa tudi za zdravo prehrano. (Titu 2:4, 5; Preg. 31:10-31)

(6) Ponižno upoštevati biblijske nasvete, ne glede na to, ali partner dela vse, kar bi moral, ali ne. (Rim. 14:12; 1. Pet. 3:1, 2)

(7) Gledati na razvoj osebnih duhovnih vrlin. (1. Pet. 3:3-6; Kol. 3:12-14; Gal. 5:22, 23)

(8) Če so v zakonu otroci, jim je treba nuditi potrebno ljubezen, vzgojo in jih disciplinirati. (Titu 2:4; Efež. 6:4; Preg. 13:24; 29:15)