Poglavje 22

Še naprej neustrašeno govoriti Božjo besedo

1. a) Kakšno dobro vest so oznanjevali Jezusovi učenci od binkošti leta 33. n. št. dalje, toda kako so reagirali oblastniki in starešine Judov? b) Kakšna vprašanja si lahko v zvezi s tem postavimo?

NAJVAŽNEJŠI dogodki v več kot 4000-letni človeški zgodovini so se odigrali. Božji Sin, Jezus Kristus, je bil maziljen za bodočega Kralja vse zemlje. Čeprav so Jezusa zaradi ščuvanja verskih sovražnikov usmrtili, je Jehova svojega Sina obudil iz mrtvih. Po njem je bila sedaj možna rešitev z izgledom na večno življenje. Ko pa so Jezusovi zvesti učenci javno oznanjevali to vest, je izbruhnilo ogorčeno preganjanje. Najprej so zaprli dva apostola, nato vse. Bičali so jih in zahtevali, da prenehajo govoriti o Jezusovem imenu. (Dejanja apostolov 4:1–3, 17; 5:17, 18, 40) Kaj naj sedaj store? Kaj bi naredil ti? Bi še naprej neustrašeno oznanjeval?

2. a) Katera še veličastnejša vest mora biti oznanjena v našem času? b) Kdo je odgovoren za to?

² Leta 1914 pa se je zgodil še veličastnejši dogodek vesoljnega pomena. Božje Kraljestvo pod Jezusom Kristusom je bilo vzpostavljeno v nebesih. Nato so bili satan in njegovi demoni vrženi na Zemljo. (Razodetje 12:1–5, 7–12) Pričeli so se zadnji dnevi sedanjega hudobnega sestava stvari. Preden umre generacija, ki je doživela dogodke leta 1914, bo Bog uničil celoten satanov sestav stvari. (Matevž 24:34) Preživeli bodo imeli pred sabo upanje na večno življenje. Odgovarjajoče prvotnemu namenu bo postala vsa zemlja raj. V kolikor si to dobro  vest že sprejel, imaš odgovornost, da jo posreduješ drugim ljudem. (Matevž 24:14) Toda kakšen odziv lahko pričakuješ?

3. a) Kako reagirajo ljudje na vest o Kraljestvu? b) Pred katerim vprašanjem stojimo?

³ Medtem, ko ti bodo nekateri kot oznanjevalcu Kraljestva izrekli prisrčno dobrodošlico, bo večina ljudi enostavno ravnodušna. (Matevž 24:37–39) Drugi se ti bodo rogali ali ti ogorčeno nasprotovali. Jezus je opozoril na to, da bodo verjetno celo nekateri izmed naših sorodnikov nasprotni. (Lukež 21:16–19) Tudi na delovnem mestu ali v šoli lahko naletiš na nasprotovanje. V mnogih delih Zemlje so oblasti nepravično prepovedale delovanje Jehovinih prič. Ali boš še naprej neustrašeno govoril Božjo besedo, če se ti kaj takega zgodi?

4. Ali je že sama odločnost jamstvo za to, da bomo Bogu še naprej zvesto služili?

⁴ Nedvomno želiš biti pogumen služabnik Boga. Kljub temu so nekateri, ki so mislili, da jih ne more ničesar omajati, zapustili vrste oznanjevalcev Kraljestva. Nasprotno pa drugi — celo takšni, ki so po naravi nekoliko plahi — neprenehoma, brez popuščanja služijo kot goreči Božji služabniki. Kako lahko ti ’trdno stojiš v veri’? (1. Korinčanom 16:13)

Ne zanašaj se na lastno moč

5. a) Kaj je osnovna zahteva, da se lahko izkažemo kot zvesti Božji služabniki? b) Zakaj so sestanki tako važni?

⁵ Seveda mnogi dejavniki prispevajo k temu, da je nekdo zvest Božji služabnik. Vendar je osnovni faktor za vse njih zaupanje v Jehovo in v njegove priprave. Kako dokažemo takšno zaupanje? En način je obiskovanje skupščinskih sestankov. Biblija nas spodbuja naj jih ne opuščamo. (Hebrejcem 10:23–25) Tisti, ki so kljub splošni ravnodušnosti in preganjanju ostali zveste Jehovine priče, so se potrudili, da  so redno prisostvovali sestankom skupaj s svojimi brati. Na teh sestankih poglabljamo naše spoznanje Biblije, vendar nas ne priteguje samo privlačnost novih stvari. (Primerjaj Dejanja apostolov 17:21.) Naše cenjenje že poznanih resnic narašča in opozorjeni smo na razne možnosti, kako lahko te resnice uporabljamo. Zgled, ki nam ga je dal Jezus, je globoko vtisnjen v naše misli in srce. (Efežanom 4:20–24) Približamo se našim bratom v združenem čaščenju in smo osebno okrepčani, da še dalje izvršujemo Božjo voljo. Jehovin duh skrbi za vodstvo po skupščini in s pomočjo tega duha je Jezus v naši sredini, kadar se zbiramo v njegovem imenu. (Razodetje 3:6; Matevž 18:20)

6. Kako so organizirani sestanki v deželah, kjer so Jehovine priče prepovedane?

⁶ Ali redno prisostvuješ vsem sestankom in to, kar se na njih obravnava osebno uporabljaš? Kjer je delo prepovedano, je včasih potrebno imeti sestanke v manjših skupinah v zasebnih stanovanjih. Čas in kraj se morda spreminjata in morda nista vedno ugodna. Nekateri sestanki so morda pozno v noč. Toda kljub osebnim neudobnostim ali nevarnostim se zvesti bratje in sestre resno trudijo, da so navzoči na vsakem sestanku.

7. a) Kako še lahko dokažemo naše zaupanje v Jehovo? b) Kako nam lahko to pomaga, da še naprej neustrašeno govorimo?

⁷ Zaupanje Jehovi pokažemo tudi tako, da redno molimo k njemu — ne iz navade, formalno — temveč z globoko zavestjo, da potrebujemo Božjo pomoč. Ali delaš tako? Jezus je mnogo molil v času svoje zemeljske službe. (Lukež 3:21; 6:12, 13; 9:18, 28; 11:1; 22:39–44) V noči preden je umrl na mučilnem kolu, je spodbudil svoje učence: »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo!« (Marko 14:38, EI) Če na oznanjevanju dobre vesti naletimo na veliko  ravnodušnost, lahko pridemo v skušnjavo, da v naši službi popustimo. Če nas ljudje zasmehujejo ali celo ogorčeno preganjajo, pridemo morda v skušnjavo, da bi utihnili in se tega izognili. Toda, če resno molimo za Božjega duha, da bi nam pomagal še naprej neustrašeno govoriti, bomo obvarovani pred tem, da bi tej skušnjavi popustili. (Lukež 11:13; Efežanom 6:18–20)

Poročilo o pogumnem pričevanju

8. a) Zakaj je poročilo v Dejanjih apostolov za nas še posebej zanimivo? b) Odgovori na vprašanja, ki so na koncu tega odstavka in ugotovi, kako nam lahko te informacije koristijo.

⁸ Poročilo vsebovano v Dejanjih apostolov je za vse nas še posebej zanimivo. Pove nam, kako so apostoli in drugi učenci, ljudje z enakimi občutki, kot jih imamo mi, premagali ovire in se izkazali za srčne in zveste Jehovine priče. S pomočjo naslednjih vprašanj in navedenih biblijskih stavkov preglejmo del tega poročila. Pri tem razmisli, kako lahko imaš od tega, kar bereš, osebno korist.

So bili apostoli visoko izobraženi možje? So bili že po naravi neustrašni in pogumni? (Dejanja apostolov 4:13; Janez 18:17, 25–27; 20:19)

Kako je lahko Peter srčno govoril pred židovskim sodiščem, ki je le nekaj tednov pred tem obsodilo Božjega Sina? (Dejanja apostolov 4:8; Matevž 10:19, 20)

Kaj so delali apostoli v času preden so bili pripeljani pred Sinedrij? (Dejanja apostolov 1:14; 2:1, 42)

Kaj sta Peter in Janez odgovorila, ko so jima oblastniki ukazali naj prenehata oznanjevati na osnovi Jezusovega imena? (Dejanja apostolov 4:19, 20)

Pri kom so zatem, ko so bili izpuščeni, ponovno iskali pomoči? Ali so ga prosili, da bi preprečil preganjanje, oziroma za kaj so molili? (Dejanja apostolov 4:24–31)

 Na kakšen način je Jehova poskrbel za pomoč, ko so nasprotniki poskušali zaustaviti delo oznanjevanja? (Dejanja apostolov 5:17–20, 33–40)

Kako so apostoli dokazali, da so razumeli zakaj so bili osvobojeni? (Dejanja apostolov 5:21, 41, 42)

Kaj so še naprej delali čeprav so bili mnogi učenci zaradi hudega preganjanja razkropljeni? (Dejanja apostolov 8:3, 4; 11:19–21)

9. a) Kakšne navdušujoče rezultate je dala služba prvih učencev? b) Kako je prišlo do tega, da mi danes sodelujemo v tem delu?

⁹ Njihovo delovanje v zvezi z dobro vestjo ni bilo zaman. Na Binkošti leta 33. n. št. se je krstilo okoli 3000 učencev. »Bolj in bolj se je večalo število tistih, ki so verovali v Gospoda: množica mož in žena.« (EI) (Dejanja apostolov 2:41; 4:4; 5:14) Sčasoma se je poročalo, da je postal celo eden najhujših preganjalcev, Savel iz Tarza, kristjan in je sam pogumno pričal za resnico. Znan je postal kot apostol Pavel. (Galatom 1:22–24) Delo, ki se je pričelo v prvem stoletju, ni prenehalo. V naših »zadnjih dneh« se je obseg dela povečal, saj se je razširilo po vsej Zemlji. Imamo prednost sodelovati v tem delu in ko to delamo, se lahko mnogo naučimo iz zgleda zvestih prič, ki so služile pred nami.

10. a) Kakšne priložnosti je Pavel izrabil za oznanjevanje? b) Na kakšen način ti oznanjaš vest o Kraljestvu?

¹⁰ Ko je apostol Pavel izvedel resnico o Jezusu Kristusu, se ni obotavljal. »Takoj je pričel oznanjati Jezusa, da je on Božji Sin.« (Dejanja apostolov 9:20, NS) Cenil je Božjo nezasluženo dobroto, ki mu je bila izkazana in spoznal je, da vsakdo potrebuje dobro vest, ki jo je on sprejel. Po navadi tistega časa je šel, ker je bil Jud, v sinagoge — javne prostore za zbiranje Judov, da je tam pričal. Oznanjeval je tudi od hiše do hiše in se pogovarjal z ljudmi na trgih. Bil je pripravljen iti v nova področja,  da bi tam oznanjeval dobro vest. (Dejanja apostolov 17:17; 20:20; Rimljanom 15:23, 24)

11. a) Kako je Pavel pokazal, da ni bil samo srčen, ampak da je imel tudi sposobnost razločevanja glede načina pričevanja? b) Kako lahko odsevamo te lastnosti, kadar oznanjamo sorodnikom, sodelavcem ali sošolcem?

¹¹ Pavel je bil srčen, neustrašen, imel pa je tudi sposobnost razločevanja — lastnost, ki naj bi jo imeli tudi mi. Na Jude je apeliral na osnovi obljub, ki jih je Bog dal njihovim prednikom. Grkom je govoril na podlagi stvari, ki so jih poznali. Včasih je uporabil lastne izkušnje glede spoznanja resnice, da bi dal pričevanje. Kakor je pojasnil: »Vse pa delam zavoljo evangelija, da bi prejel delež z njim.« (1. Korinčanom 9:20–23; Dejanja apostolov 22:3–21)

12. a) Kaj je delal Pavel, čeprav je bil pogumen, da se ne bi stalno soočal z nasprotniki? b) Kdaj naj bi bilo modro posnemati ta zgled in kako? c) Odkod dobimo moč, da še dalje srčno govorimo?

¹² Če je bilo zaradi nasprotovanja dobri vesti morda najbolje, da nekaj časa oznanjuje drugje ali odide v neko drugo področje, je Pavel to storil namesto, da bi se stalno soočal s sovražniki resnice. (Dejanja apostolov 14:5–7; 18:5–7; Rimljanom 12:18) Toda, dobre vesti se ni nikoli sramoval. (Rimljanom 1:16) Čeprav je bilo Pavlu nesramno, včasih celo nasilno ravnanje nasprotnikov neprijetno, ’se je osrčil v Bogu’ in dalje oznanjeval. Kljub težkim situacijam v katere je prišel, je rekel: »Gospod je stal ob meni in mi vlil moč, da bi se po meni oznanjevanje povsem dopolnilo.« (1. Tesaloničanom 2:2; 2. Timoteju 4:17, NS) Poglavar krščanske skupščine, Gospod Jezus Kristus nam še naprej daje potrebno moč za opravljanje dela, ki ga je napovedal za današnji čas. (Marko 13:10)

13. Kaj dokazuje krščansko srčnost in kakšna je osnova zanjo?

¹³ Vse razloge imamo za srčno, neustrašno oznanjevanje Božje Besede, kot so to delali tudi Jezus  Kristus in ostali zvesti Božji služabniki prvega stoletja. To ne pomeni, da naj bi nastopali osorno ali izzivajoče. Nobene potrebe ni, da bi bili brezobzirni ali da bi vsiljevali dobro vest osebam, ki je sploh ne želijo. Vendar ne odnehamo zato, ker so ljudje ravnodušni, niti ne dovolimo, da bi nas nasprotovanje prestrašilo ter navedlo k molku. Kakor Jezus, opozarjamo na Božje Kraljestvo kot edino pravnoveljavno vladavino za vso zemljo. Mi govorimo z zaupanjem, ker zastopamo Jehovo, vesoljnega Suverena in ker vest, ki jo oznanjujemo ne izvira od nas, temveč od njega. (Filipljanom 1:27, 28; 1. Tesaloničanom 2:13)

Za ponovitev

● Zakaj je važno s kar se da mnogo ljudmi govoriti o vesti Kraljestva? Toda kakšne reakcije naj pričakujemo?

● Kako lahko pokažemo, da se v naši službi Jehovi ne zanašamo na lastno moč?

● Kakšen dragocen pouk lahko dobimo iz Dejanj apostolov?

[Preučevalna vprašanja]