Poglavje 21

»Niso del tega sveta«

1. a) Za kaj je Jezus v noči pred svojo smrtjo molil za svoje učence? b) Zakaj je bilo tako važno, da ’niso del sveta’?

V NOČI, preden so ga pribili na mučilni kol, je Jezus iskreno molil za svoje učence. Vedel je, da bo satan nanje izvajal močan pritisk, zato je rekel svojemu Očetu: »Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega. Niso del sveta, kakor jaz nisem del sveta.« (Janez 17:15, 16, NS) Zakaj je ločenost od sveta tako važna? Zato, ker mu vlada satan. Tisti, ki so del sveta, so pod njegovim nadzorom. (Janez 14:30; 1. Janezov 5:19) Zato je za vsakega kristjana življenjsko važno razumeti, kaj je mišljeno s tem da ’nismo del sveta’. Kako se je to nanašalo na Jezusa?

2. V katerem pogledu Jezus »ni bil del tega sveta«?

² Jezus se gotovo ni osamil od ostalih ljudi. Da »ni bil del sveta«, ni pomenilo pomanjkanja ljubezni do drugih. Nasprotno, hodil je od mesta do mesta in jim oznanjeval dobro vest o Božjem Kraljestvu. Ozdravljal je bolne, vračal slepim vid, oživljal mrtve in dal celo lastno življenje v korist človeštva. Vendar ni ljubil brezbožnega stališča in hudobnih dejanj ljudi, ki so bili napolnjeni z duhom sveta. Svaril je pred nemoralnimi željami, pred materialističnim načinom življenja in pred lakomnimi težnjami za osebnim ugledom. (Matevž 5:27, 28; 6:19–21; Lukež 12:15–21; 20:46, 47) Namesto da bi posnemal način življenja ljudi odtujenih Bogu, je Jezus hodil po Jehovinih poteh. (Janez 8:28, 29) V političnih sporih  med Rimom in Judi se Jezus, čeprav je bil Jud, ni opredelil.

»Moje kraljestvo ni del tega sveta«

3. a) Kako so duhovni voditelji Judov obtožili Jezusa pred Pilatom in zakaj? b) Kaj pokaže, da Jezusa ni zanimalo, da bi postal človeški kralj?

³ Duhovni voditelji Judov pa so zatrjevali, da Jezus spodkopava narodnostne interese. Dali so ga aretirati in postaviti pred rimskega namestnika Poncija Pilata. V resnici jih je vznemirjalo, da je Jezus s svojimi nauki razgalil njihovo hinavščino. Da bi namestnika navedli na postopanje proti Jezusu, so ga obtožili: »Tega smo našli, da zapeljuje naš narod in brani cesarju dajati davke in pravi, da je on Kristus kralj.« (Lukež 23:2, EI) Dejstvo pa je, da je Jezus leto pred tem odklonil, ko ga je ljudstvo hotelo postaviti za kralja. (Janez 6:15) Vedel je, da bo kralj v nebesih, da še ni prišel čas, da postane kralj in da ne bo postavljen na demokratičen način, po izboru ljudstva, temveč od Boga Jehove.

4. Kaj so dejstva odkrila o Jezusovem stališču do plačevanja davkov?

⁴ Glede plačevanja davkov so ga farizeji samo tri dni pred Jezusovo aretacijo poskušali navesti na to, da bi rekel nekaj, kar bi ga obtoževalo. Toda v odgovoru na njihovo zahrbtno vprašanje je Jezus rekel: »Pokažite mi denar (rimski novec). Čigavo podobo in napis ima?« Ko so rekli: ’Cesarjevo’, je odvrnil: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« (Lukež 20:20-25, EI)

5. a) Kakšen pouk je dal Jezus svojim učencem ob aretaciji? b) Kako je Jezus razložil Pilatu razlog za svoje postopanje?

⁵ Dogodki v zvezi z Jezusovo aretacijo dokazujejo, da ljudstva ni hujskal k uporu proti Rimu in ni želel, da bi tako postopali njegovi učenci. Rimski  vojaki in Judje so prišli ponj z meči in palicami. (Janez 18:3, 12; Marko 14:43) Ko je to videl apostol Peter, je potegnil svoj meč in je enemu teh mož odsekal desno uho. Toda Jezus je Petra pokaral in mu rekel: »Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matevž 26:51, 52) Naslednje jutro je Jezus pred Pilatom pojasnil vzrok za svoje postopanje, ko je rekel: »Moje kraljestvo ni del tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo del tega sveta (NS), bi se moji služabniki vojskovali, da bi ne bil Judom izročen; sedaj pa moje kraljestvo ni od tod.« (Janez 18:36)

6. Kako se je to zasliševanje izteklo?

⁶ Zatem, ko je preiskal dejstva, je Pilat objavil, da »ni našel nobene podlage za obtožbo« (NS) proti Jezusu. Kljub temu pa se je uklonil zahtevam drhali in dal Jezusa pribiti na kol. (Lukež 23:13–15; Janez 19:12–16)

Učenci sledijo gospodovemu vodstvu

7. Kako so prvi kristjani pokazali, da so se varovali duha sveta, vendar so kljub temu ljubili ljudi?

⁷ Zgodovinski zapisi o prakrščanstvu, tako v Bibliji kakor tudi v drugih zgodovinskih delih, pokažejo, da so Jezusovi učenci razumeli, kaj je zanje pomenilo, da ’niso del sveta’. Prizadevali so se varovati duha tega sveta. Ker so odklanjali nasilno in nemoralno zabavo rimskih aren in gledališč, so jih zasmehovali kot sovražnike človeškega rodu. Daleč od tega, da bi sovražili soljudi, so se razdajali, da bi drugim pomagali imeti korist od Božje ljubeče priprave rešitve.

8. a) Kaj so doživljali prvi učenci, ker niso bili »del sveta«? b) Kako so kljub temu mislili o političnih vladarjih in o plačevanju davkov in zakaj?

⁸ Kakor njihov Gospod, so bili tudi oni predmet ogorčenega preganjanja, pogosto s strani napačno  poučenih vladnih uradnikov, (Janez 15:18–20) Toda okoli leta 56 n. št. je pisal apostol Pavel sokristjanom v Rimu in potrdil nasvet, ki ga je dal Jezus. Pavel jih je spodbujal, naj ’bodo poslušni višjim oblastem’, ker ’ni nobene oblasti razen od Boga’. To ne pomeni, da Jehova postavlja posvetne oblasti, ampak da vladajo z njegovim dovoljenjem. Pavel je pojasnil, da so ’v svojem relativnem položaju kot določene od Boga’, ker je Bog vedel za vrstni red, po katerem bodo nastopale in ga je tudi napovedal. »Višje oblasti« torej tvorijo sedanjo ’Božjo pripravo’, vse dokler ne bo Božje Kraljestvo v rokah Jezusa Kristusa zavladalo kot edina vladavina nad Zemljo. Zato je Pavel svetoval kristjanom, naj posvetnim uradnikom izkazujejo primerno spoštovanje in plačujejo davke, ki jih ti nalagajo. (Rimljanom 13:1–7; Titu 3:1, 2)

9. a) Česa kristjani ne smejo prezreti, medtem ko so podložni »višjim oblastem«? b) Kako pokaže zgodovina, da so se prvi kristjani vestno držali Jezusovega zgleda?

⁹ Pavel pa jim ni rekel, naj se jim popolnoma podredijo, ne oziraje se na Boga, Božjo Besedo in svojo krščansko vest. Vedeli so, da je Jezus častil samo Jehovo, da je zavrnil, ko so ga hoteli postaviti za kralja in da je Petra spodbudil, naj svoj meč odstrani. Vestno so se držali vodstva svojega Gospoda. Knjiga On the Road to Civilization — A World History (Na poti k civilizaciji — Svetovna zgodovina; Heckel in Sigman; str. 237, 238) poroča: »Kristjani so odklanjali izpolnjevanje določene dolžnosti rimskih državljanov: Kristjani ... so smatrali opravljanje vojaške službe za kršitev vere. Odklanjali so politične položaje. Niso častili cesarja.«

10. a) Kakšen razlog so imeli jeruzalemski kristjani za svoje postopanje leta 66 n. št.? b) V katerem pogledu je to dragocen zgled?

¹⁰ V političnih in vojaških sporih njihovega časa so ostali učenci Jezusa Kristusa strogo nevtralni.  Leta 66 n. št. so se Judje v rimski pokrajini Judeji uprli cesarju. Rimska vojska je hitro obkolila Jeruzalem. Kaj so naredili kristjani v mestu? Spominjali so se Jezusovega nasveta, naj ostanejo nevtralni in naj se odstranijo od vojskujočih čet. Ko se je rimska vojska prehodno umaknila, so kristjani izrabili priložnost in zbežali preko Jordana v hribovito področje Pele. (Lukež 21:20–24) S svojo nevtralnostjo so dali poznejšim kristjanom dober zgled.

Nevtralni kristjani v času konca

11. a) V katerem delu so Jehovine priče marljive in zakaj? b) Na katerem področju so nevtralne?

¹¹ Ali zgodovinska dejstva pokažejo, da je v »času konca« po 1914. letu katerakoli skupina posnemala zgled teh prvih kristjanov in ubrala pot krščanske nevtralnosti? Da, Jehovine priče so to storile. Po vsem svetu so goreče oznanjevale, da je Božje Kraljestvo edino sredstvo, po katerem lahko pravicoljubni ljudje na vsej Zemlji dosežejo mir, blaginjo in trajno srečo. (Matevž 24:14) Toda kar se tiče sporov med narodi so ostale strogo nevtralne.

12. a) V kakšnem nasprotju je nevtralnost Jehovinih prič s postopki duhovništva? b) Kaj nevtralnost v političnih zadevah vključuje za Jehovine priče?

¹² V ostrem nasprotju je duhovništvo krščanstva močno vpleteno v politične zadeve sveta. V nekaterih deželah aktivno podpirajo ali pa delujejo proti kandidatom za razne položaje. Nekateri duhovniki so celo sami na političnih položajih. Drugi izvajajo na politike velik pritisk, da bi podprli določene programe, ki jih duhovništvo odobrava. Ponekod so »konzervativni« duhovniki tesni zavezniki oblasti, medtem ko »progresivni« duhovniki in pridigarji podpirajo gverilska gibanja, ki želijo to oblast strmoglaviti. Jehovine priče pa se ne vmešavajo v politiko, ne glede na to v kateri deželi živijo. Drugim  ne preprečujejo, da pristopajo k neki politični stranki, da se potegujejo za nek položaj ali sodelujejo v volitvah. Toda, ker je Jezus o svojih učencih rekel, da niso »del tega sveta«, Jehovine priče ne sodelujejo v nikakršnih političnih aktivnostih.

13. Kaj kažejo dejstva o stališču, ki so ga zavzele Jehovine priče glede sodelovanja v vojnah?

¹³ Kakor je Jezus napovedal, so se narodi v »času konca« vedno znova bojevali in celo razne skupine znotraj narodov so dvignile orožje druga na drugo. (Matevž 24:3, 6, 7) Kakšno stališče pa so zavzele Jehovine priče glede teh dogajanj? Njihova nevtralnost glede takšnih sporov je dobro znana povsod po svetu. V doslednem soglasju s stališčem, ki ga je zagovarjal Jezus Kristus in po katerem so pozneje postopali tudi njegovi prvi učenci, je pojasnil Stražni stolp, v izdaji 1. decembra 1939: »Vsi na Gospodovi strani bodo glede vojskujočih se narodov ohranili nevtralnost in bodo nerazdeljeno ter popolnoma na strani najvišjega Vladarja teokracije (Jehove) in njegovega Kralja (Jezusa Kristusa).« (stran 365) Dejstva kažejo, da se Jehovine priče v vseh deželah in pod vsakršnimi okoliščinami držijo tega stališča. Niso dovolili, da bi svetska razdeljena politika in vojne uničile njihovo mednarodno bratovščino častilcev Jehove. (Izaija 2:3, 4; primerjaj 2. Korinčanom 10:3, 4.)

14. a) Kaj so se še branile Jehovine priče narediti na osnovi svojega nevtralnega stališča? b) Kako pojasnijo razlog za to?

¹⁴ Preiskovanje zgodovinskih dejstev pokaže, da niso Jehovine priče samo odklanjale nositi vojaške uniforme in orožja, temveč so se v minulih petdesetih in več letih branile opravljati tudi službo brez orožja ali druge naloge kot nadomestilo za vojaško službo. Zakaj? Ker so preučevali Božje zahteve in se v skladu z njimi osebno odločili po svoji vesti.  Nihče jim ne govori, kaj morajo storiti. Pravtako se ne vmešavajo v odločitve drugih. Toda, če se Jehovine priče pozove, da razložijo svoje stališče, pojasnijo, da so kot osebe, ki so se predale Bogu, dolžne dati svoja telesa za njegovo službo in jih ne morejo prepustiti zemeljskim vladarjem, ki postopajo v nasprotju z Božjim namenom. (Rimljanom 6:12–14; 12:1, 2; Miha 4:3)

15. a) Kaj so doživele Jehovine priče zato, ker so ostajale ločene od tega sveta? b) Kako so se Jehovine priče celo v zaporih pustile voditi krščanskim temeljnim načelom?

¹⁵ Posledice so takšne, kot jih je napovedal Jezus: »Ker niste del sveta, ... vas svet sovraži.« (Janez 15:19, NS) Mnoge Jehovine priče so prišle v zapor, ker niso bile pripravljene prekršiti svojo krščansko nevtralnost. Z nekaterimi so slabo ravnali, jih celo usmrtili. Drugi so ohranili svojo neopredeljenost v času dolgoletnega zapora. Knjiga Values and Violence in Auschwitz (Anne Pawelczynske, stran 89) poroča: »Vsakdo je vedel, da nobena Jehovina priča (v koncentracijskem taborišču) ne bo izvršila povelja, ki je nasprotovalo njenemu verskemu prepričanju, ali postopala proti nekomu, niti tedaj, če so to bili morilci ali SS-oficirji. Na drugi strani pa je izvršila vsako delo, celo najbolj osovraženo, če je to bilo zanjo moralno nevtralno.«

16. a) Kam korakajo vsi narodi in česa se Jehovine priče zato skrbno varujejo? b) Zakaj je zelo pomembno, da smo ločeni od sveta?

¹⁶ Jehovine priče spoznavajo, da vsi narodi korakajo k »bitki velikega dne Boga Vsemogočnega«, v Harmagedon. Kot združeno ljudstvo so Jehovini služabniki zavzeli stališče v korist njegovega mesijanskega Kraljestva. Zato skrbno pazijo na to, da se ne pustijo zavesti v nek položaj, ki je v nasprotju s tem Kraljestvom. (Razodetje 16:14, 16; 19:11–21) Popolnoma se zavedajo resnosti Jezusovega  izreka, da njegovi pravi učenci niso »del sveta«. Vedo, da bo ta stari svet kmalu minil in da bodo večno ostali samo tisti, ki zares izvršujejo Božjo voljo. (1. Janezov 2:15–17)

Za ponovitev

● Kako je Jezus pokazal, kaj spada k temu, da nismo »del sveta«?

● Iz česa se vidi, kakšno stališče so imeli prvi kristjani (1) do duha tega sveta, (2) do posvetnih vladarjev in plačevanja davkov in (3) do vojaške službe?

● Kako so Jehovine priče v našem času dokazale svojo krščansko nevtralnost?

[Preučevalna vprašanja]