Poglavje 6

Sporno vprašanje, s katerim se mora spoprijeti vse stvarstvo

1. a) Katero sporno vprašanje je postavil satan v Edenu? b) Kako izhaja to sporno vprašanje iz satanovih besed?

KO je v Edenu izbruhnil upor je bilo postavljeno resno sporno vprašanje, ki se tiče vsega stvarstva. V pogovoru z Evo je satan zbudil vtis, da sta ona in njen mož Adam za nekaj važnega prikrajšana. Vprašal je: »Ali je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?« Eva je na to odgovorila, da je Bog samo glede enega drevesa rekel: »Od tega (sadu) ne jejta, tudi ne dotikajta se ga, da ne umrjeta!« (EI) Nato pa je satan Boga neposredno obtožil laži, ko je rekel, da niti Evino, niti Adamovo življenje ni odvisno od poslušnosti do Boga. Trdil je, da Bog odreka svojim stvarjenjem nekaj dobrega — sposobnost, postavljati lastna merila v življenju. »Nikakor ne bosta umrla«, je zagotovil satan. »Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči in bodeta kakor Bog, ter bosta spoznala dobro in hudo.« (1. Mojzesova 3:1–5) Satan je Evo prepričal, da bo na boljšem, če bo sama odločala. S tem je izpodbijal Božjo pravico vladanja in njegov način vladanja. Pri nastalem spornem vprašanju je šlo resnično za vesoljno suverenost.

2. Kaj bi prvi človeški par lahko varovalo?

² Ljubezen do Jehove bi lahko Evo varovala. Tudi spoštovanje do svojega moža kot poglavarja,  bi jo lahko odvrnilo od prestopka. Toda mislila je samo to, kar je izgledalo kot trenutna korist. Prepovedano je postalo v njenih očeh zaželjeno. Povsem zavedena zaradi satanovega dokazovanja je prekršila Božji zakon. Nato je vpletla še Adama. Čeprav on ni bil prevaran s satanovo lažjo, je pravtako pokazal veliko pomanjkanje cenjenja Božje ljubezni. Preziral je Jehovo kot poglavarja in se odločil, da se pridruži svoji uporni ženi. (1. Mojzesova 3:6; 1. Timoteju 2:13, 14)

3. a) Katero nadaljnje sporno vprašanje je povezano s satanovim napadom na Jehovino suverenost? b) Koga vse to zadeva?

³ Satanov napad na Jehovino suverenost se ni končal z dogajanjem v Edenu. Po svojem navideznem uspehu je postavil dvom v zvestobo še drugih stvarjenj do Jehove. To je zatem postalo tesno povezano sekundarno sporno vprašanje. Njegov izziv je zadeval tako Adamovo potomstvo kakor tudi vse Božje duhovne sinove, da, celo Jehovinega ljubljenega prvorojenega Sina. V Jobovih dneh je satan trdil, da tisti, ki služijo Jehovi, tega ne delajo iz ljubezni do Boga in njegovega načina vladanja, temveč iz sebičnih razlogov. Trdil je, da bi vsi, če bi jim šlo slabo, popustili svojim sebičnim željam. Je imel prav? (Job 1:6–12; 2:1–6; Razodetje 12:10)

Kako so reagirali na sporno vprašanje

4. Zakaj mnogi ljudje niso podpirali Jehovine suverenosti?

⁴ Jehova ni izključil možnosti, da se satanovemu uporu pridružijo še drugi. Ko je Bog v Edenu izrekel obsodbo, je dejansko govoril o tistih, ki bodo sestavljali »seme kače«. (1. Mojzesova 3:15) Farizeji, ki so načrtovali Jezusovo smrt in Juda Iškariot, ki je Kristusa izdal, so se zavedali tega. Niso enostavno naredili napake, preden bi se tega zavedli.  Vedeli so, kaj je prav, toda namenoma so zavzeli stališče proti Jehovi in njegovim služabnikom. Toda številni drugi, ki se niso prilagodili Jehovinim zahtevam, so ravnali v nevednosti. (Dejanja apostolov 17:29, 30)

5. a) Kakšno stališče so imeli, nasprotno od Eve, do Jehovine besede tisti, ki so mu ostali zvesti? b) Kako je Noe dokazal svojo lojalnost in kako nam lahko njegov zgled koristi?

⁵ V nasprotju z vsemi temi so bili verni ljudje, ki so se zanimali za svojega Stvarnika in mu bili kot suverenu zvesti. Verjeli so Bogu. Vedeli so, da je njihovo življenje odvisno od tega, da ga poslušajo in ga ubogajo. Noe je bil takšen mož. Ko mu je Bog rekel: »Konec vsega mesa se je približal predme... Naredi si ladjo«, je Noe Jehovina navodila poslušal. Njegovi sodobniki, čeprav so bili opozorjeni, so še naprej živeli tako kot do tedaj; kot da se ne bi zgodilo nič nenavadnega. Toda Noe je gradil velikansko barko in je drugim oznanjeval Jehovina pravična pota. V biblijskem poročilu je rečeno: »Noe je to izvršil; kakor mu je Bog zapovedal, povsem tako je storil.« (EI) (1. Mojzesova 6:13–22; glej tudi Hebrejcem 11:7 in 2. Petrov 2:2.)

6. a) Kaj je še bila značilnost tistih, ki so ohranili svojo čistost? b) Kako je Sara pokazala te lastnosti in v kakšnem pogledu nam lahko njen zgled koristi?

⁶ Tisti, ki so ohranili svojo čistost, so se vedno odlikovali po tem, da so imeli globoko spoštovanje do temeljnega načela vodstva po poglavarstvu, povezanem z osebno ljubeznijo do Jehove. Niso ravnali tako kot Eva, ki je prehitevala svojega moža, ali kot Adam, ki je preziral Jehovin zakon. Sara, Abrahamova žena, je pokazala te odlične lastnosti. Ne le v njenem govoru, temveč tudi v srcu je Abraham zanjo bil »gospod«. Razen tega je osebno ljubila Jehovo in verovala vanj. Skupaj z Abrahamom je čakala »mesta (Božjega Kraljestva) stoječega na  trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog.« (1. Petrov 3:5, 6; Hebrejcem 11:10–16)

7. a) Pod kakšnimi okoliščinami je Mojzes podpiral Jehovino suverenost? b) Kaj se lahko naučimo iz njegovega primera?

⁷ Približno 430 let zatem, ko je Abraham zapustil svojo domovino, je Mojzes podpiral Jehovino suverenost, ko je stal pred faraonom Egipta. Mojzes ni bil samozavesten. Nasprotno, dvomil je, da bi mogel dovolj dobro govoriti. Toda bil je poslušen Jehovi. Z Jehovino podporo in s pomočjo njegovega brata Arona je Mojzes vedno znova faraonu sporočal Jehovine besede. Faraon je bil trdovraten. Celo nekateri Izraelci so Mojzesa ostro kritizirali. Toda Mojzes je zvesto izvršil vse, kar mu je Jehova zapovedal in po njem je bil Izrael osvobojen iz Egipta. (2. Mojzesova 7:6; 12:50, 51)

8. a) Kaj pokaže, da je lojalnost do Jehove zahtevala več od tega, kar je Bog izrecno dal zapisati? b) Kako nam lahko razumevanje te vrste zvestobe pomaga uporabljati 1. Janezov 2:15?

⁸ Tisti, ki so bili zvesti Jehovi niso bili mnenja, da se od njih preprosto zahteva držati se črke zakona in poslušati samo tisto, kar je dal Bog zapisati. Ko je Potifarjeva žena hotela zapeljati Jožefa, da bi imel z njo prešuštne odnose, ni bilo nobenega zapisanega Božjega zakona, ki bi zakonolom izrecno prepovedoval. Toda na osnovi tega, kar je Jožef vedel o zakonski ureditvi, ki jo je Jehova osnoval v Edenu, mu je bilo jasno, da spolni odnosi z ženo drugega moža ne bi ugajali Bogu. Jožefa ni zanimalo ugotavljanje, do katere meje (do kod) bi Bog dovolil, da bi se obnašal kot Egipčan. Podpiral je Jehovine poti, s tem, ko je razmišljal o Božjem ravnanju z ljudmi in je zatem vestno naredil tisto, kar je smatral za Božjo voljo. (1. Mojzesova 39:7–12; primerjaj Psalm 77:11, 12.)

9. Kako se je satan znova izkazal za lažnika glede trditve, ki jo je postavil v Jobovih dneh?

 ⁹ Tisti, ki res poznajo Jehovo, se od njega ne odvrnejo, četudi so resno preskušeni. Satan je zatrjeval, da bo tudi Job, o katerem je imel Jehova tako visoko mnenje, zapustil Boga, če bi izgubil svoje imetje ali zdravje. Toda Job je dokazal, da je satan lažnik in to kljub temu, da ni vedel, zakaj ga je doletela tolikšna nesreča. (Job 2:3, 9, 10) Satan se je še vedno trudil, da dokaže svojo trditev in je pozneje navedel razjarjenega kralja Babilona, da je grozil trem mladim Hebrejcem s smrtjo v razbeljeni peči, če se ne bodo klanjali pred podobo, ki jo je dal narediti kralj. Prisiljeni odločati med zapovedjo kralja in Jehovinim zakonom proti malikovanju, so dali jasno vedeti, da služijo Jehovi in da je on bil njihov najvišji suveren. Zvestoba Bogu je bila zanje dragocenejša od življenja. (Danijel 3:14–18)

10. Kako lahko mi, nepopolni ljudje, dokažemo, da smo Jehovi resnično zvesti?

¹⁰ Mar naj iz tega sklepamo, da mora biti nekdo popoln, da bi bil Bogu zvest in da je tisti, ki naredi napako, popolnoma odpovedal? Nikakor! Biblija nam posebej govori o primeru, ko je Mojzes naredil napako. To je zbudilo Jehovino neodobravanje, toda Mojzesa zaradi tega ni zavrgel. Tudi apostoli, čeprav v mnogih pogledih zgledni, so imeli slabosti. Zvestoba zahteva stalno, iz srca prihajajočo poslušnost. Toda, ker Jehova ve, da smo podedovali nepopolnost, se veseli, če njegove volje v kateremkoli pogledu namenoma ne prezremo. Če bi zaradi slabosti storili kaj nepravilnega, je važno, da se odkritosrčno kesamo in da nam taka dejanja ne preidejo v navado. Tako dokažemo, da zares ljubimo to, kar Jehova meni, da je dobro in sovražimo tisto, kar on označi kot slabo. Na osnovi naše vere v spravno  vrednost Jezusove žrtve smo lahko pred Bogom čisti. (Amos 5:15; Dejanja apostolov 3:19; Hebrejcem 9:14)

11 a) Kdo izmed ljudi je pokazal popolno predanost Bogu in kaj je to dokazalo? b) Kako nam pomaga to, kar je on naredil?

¹¹ Ali pa se lahko zgodi, da ljudje enostavno ne morejo biti popolnoma predani Bogu? Celih 4000 let je bil odgovor na to »sveta skrivnost«. (1. Timoteju 3:16) Čeprav je bil Adam ustvarjen kot popoln človek, v predanosti Bogu ni dal popolnega zgleda. Kdo bi to lahko naredil? Gotovo ne njegovo grešno potomstvo. Jezus Kristus je bil edini človek, ki je to lahko storil. Kar je naredil Jezus je dokazalo, da bi lahko Adam, ki je živel v mnogo ugodnejših razmerah, povsem ohranil svojo čistost, če bi le hotel. Bog pri ustvaritvi človeka ni naredil napake. Jezus Kristus je zato zgled, ki ga želimo posnemati, tako da ne ohranimo le poslušnosti do Božjega zakona, temveč tudi osebno predanost Jehovi, vesoljnemu suverenu.

Kakšen je tvoj osebni odgovor?

12. Zakaj moramo biti stalno budni glede našega stališča do Jehovine vrhovnosti?

¹² Vsakdo od nas se danes srečuje z vesoljnim spornim vprašanjem. Ne moremo se mu izogniti. Če smo odkrito izjavili, da stojimo na Jehovini strani, postanemo satanova tarča. Iz vsakršne možne smeri bo izvajal na nas pritisk, vse do konca tega hudobnega sestava stvari. V svoji budnosti ne smemo nikoli popustiti. (1. Petrov 5:8) Naše obnašanje pokaže, kje stojimo v zvezi z najvišjim spornim vprašanjem.

13. a) Kaj naj bi nas v zvezi z izvorom laži in kraje navedlo, da kaj takega ne delamo? b) Odgovori po vrsti na vprašanja, navedena na koncu odstavka, ki se nanašajo na situacije, v katerih so nekateri nagnjeni k takim slabim dejanjem.

 ¹³ Ne moremo si privoščiti, da na neko nezvesto dejanje gledamo kot na nepomembno, samo zato, ker je to v svetu običajno. Če želimo ohraniti svojo čistost, moramo uporabljati Jehovina pravična načela v vsakem področju našega življenja. Za ponazoritev premisli o naslednjem:

1. Satan je uporabil laž, da je naša prastarša navedel na greh. Postal je »oče laži«. (Janez 8:44)

V kakšnih okoliščinah so mladi ljudje včasih do svojih staršev nepošteni? Zakaj je važno, da se mladi kristjani tega izogibajo? (Pregovori 6:16–19)

V kakšnih trgovskih poslih je lahko nekdo povezan z »očetom laži«, namesto z Bogom resnice? (Miha 6:11, 12)

Bi bilo napačno dajati vtis, da smo boljši, kot dejansko smo, če s tem drugim ne škodujemo? (Psalm 119:163; primerjaj Dejanja apostolov 5:1–11)

Če se je nekdo vpletel v napačna dejanja, zakaj je tedaj važno, da tega ne poskuša prikriti z lažjo? (Pregovori 28:13)

2. Ko je Eva in pozneje še Adam na satanovo spodbudo pričela sama odločati glede dobrega in zlega, sta najprej vzela nekaj, kar jima ni pripadalo. Postala sta tatova.

Je kraja upravičena, če je tat v stiski ali če je tisti, ki ga je okradel, bogat? (Pregovori 6:30, 31; 1. Petrov 4:15)

Je kraja manj graje vredna, če je tam, kjer živimo splošno v navadi ali če ukradeno ni veliko vredno? (Rimljanom 12:2; Efežanom 4:28; Lukež 16:10)

14., 15. a) Kakšna preskušnja bo prišla na vse človeštvo ob koncu tisočletne vladavine Jezusa Kristusa? b) Kako bo to, kar delamo danes, vplivalo takrat na izid te preskušnje za nas?

¹⁴ Med tisočletno vladavino Jezusa Kristusa bodo satan in njegovi demoni v breznu in na ljudi ne  bodo mogli več vplivati. Kolikšno olajšanje bo to! Toda, na koncu tisoč let bodo za kratek čas izpuščeni. Satan in tisti, ki mu bodo takrat sledili, bodo izvajali pritisk na »svete« — tiste obnovljene ljudi, ki se bodo trdno držali svoje čistosti. Kakor v bojnem pohodu bo šel nad »mesto ljubljeno«, nebeški novi Jeruzalem, v trudu, da bi uničil pravičnost, ki bo vzpostavljena po vsej Zemlji. (Razodetje 20:7–10)

¹⁵ Zelo verjetno je, da se bo satan, kakor v preteklosti, poslužil varanja in apeliral tudi na sebičnost in ponos, da bi ljudi navedel na nezvesto postopanje do Boga. Kako bomo osebno reagirali na to, če bomo imeli prednost, da takrat živimo? Kje bo naše srce glede vesoljnega spornega vprašanja? Ker bodo takrat vsi ljudje popolni, bo vsako nezvesto dejanje namenoma izvršeno in bo povzročilo večno uničenje. Da bi se takrat lahko izkazali zveste, nam mora sedaj neizogibno priti v navado, da se radevoljno in s pripravljenostjo pustimo voditi Jehovi, bodisi po njegovi Besedi ali po njegovi organizaciji. S tem bomo dokazali našo pristno predanost njemu, vesoljnemu suverenu.

Za ponovitev

● Pred kakšnim velikim spornim vprašanjem je celo stvarstvo? Kako smo mi postali vpleteni v to sporno vprašanje?

● Kaj je izrednega pri načinu, kako so na strani 49 omenjeni možje in žene ohranili svojo čistost do Jehove?

● Zakaj je pomembno, da vsak dan pazimo na to, da s svojim življenjem slavimo Jehovo?

[Preučevalna vprašanja]

 [Slike na strani 49]

PODPIRALI SO JEHOVINO SUVERENOST

Noe

Sara

Mojzes

Jožef

Job

Kako nam lahko koristi njihov zgled?