Oče, ki ima uporne sinove
Drugo poglavje
Oče, ki ima uporne sinove
1., 2. Pojasnite, kako je prišlo do tega, da je Jehova imel uporne sinove.
DOBRO je skrbel za svoje otroke, kakor bi pač vsak ljubeč oče ali mati. Mnogo let je gledal, da so imeli kaj jesti, obleči in kje bivati. Kadar je bilo treba, jih je tudi discipliniral. Vendar nikoli jih ni kaznoval preveč, vselej »primerno«. (Jeremija 30:11) Lahko si samo predstavljamo, kako je tega ljubečega očeta bolelo, ko je moral izreči naslednje besede: »Otroke sem vzredil in povišal, oni pa so se uprli zoper mene.« (Izaija 1:2b)
2 Tu omenjeni uporni sinovi so judovski narod, prizadeti oče pa je Bog Jehova. Kako žalostno! Jehova je ta narod hranil ter ga povišal, da je imel med drugimi narodi vzvišen položaj. »Oblekel sem te s pisanim oblačilom in ti obul tjulenje kože in te opasal s tenčico in ogrnil s svilo,« jih kasneje spomni po preroku Ezekielu. (Ezekiel 16:10) Kljub vsemu temu pa večina Judov ni hvaležna Jehovu za vse, kar je storil zanje. Namesto tega se mu uprejo.
3. Zakaj Jehova kliče nebo in zemljo za priči Judovemu uporu?
3 Jehova govor o svojih upornih sinovih upravičeno začne z izjavo: »Čujte, o nebesa, in poslušaj, o zemlja, kajti GOSPOD je govoril.« (Izaija 1:2a) Lahko bi rekli, da sta nebo in zemlja že stoletja pred tem slišala, da so bili Izraelci izrecno posvarjeni pred posledicami neposlušnosti. Mojzes je takrat rekel: »Kličem danes nebo in zemljo za priči proti vam, da hitro in docela poginete s površja zemlje, v katero ste namenjeni iti čez Jordan, da jo posedete.« (5. Mojzesova 4:26) Zdaj v Izaijevih dneh pa Jehova kliče nevidno nebo in vidno zemljo za priči Judovemu uporu.
4. Kako se je Jehova odločil predstaviti Judu?
4 Razmere so tako hude, da je treba k stvari pristopiti brez ovinkov. Omembe vredno in hkrati lepo pa je to, da Jehova celo v teh kritičnih okoliščinah z Judi ravna kakor ljubeč oče in ne kakor lastnik, ki bi jih kupil. Svoje ljudstvo pravzaprav milo prosi, naj o stvari razmislijo s stališča očeta, ki trpi zaradi svojih trmastih sinov. Morda se nekateri judovski starši lahko celo sami vidijo v takem položaju in jih ta ilustracija gane. Kakor koli že, Jehova bo kmalu jasno razložil svojo tožbo zoper Juda.
Nerazumne živali poznajo bolje
5. Kako v nasprotju z Izraelom vol in osel kažeta, da imata čut za zvestobo?
5 Jehova po Izaiju govori: »Vol pozna gospodarja svojega in osel gospoda svojega jasli, ali Izrael ne pozna, ljudstvo moje ne ume [se ne vede razumno, NW].« (Izaija 1:3) * Ljudem na Bližnjem vzhodu sta vol in osel dobro poznani vprežni živali. Judje res niso mogli zanikati, da celo te nepomembne živali kažejo, da imajo čut za zvestobo, globoko zavest pripadnosti gospodarju. V zvezi s tem si poglejmo, kaj je neki biblijski raziskovalec na večer nekega dne videl v bližnjevzhodnem mestu: »Kakor hitro je bila čreda znotraj obzidja, že se je razpršila. Vsak vol je zelo dobro poznal svojega lastnika in pot do njegove hiše, niti za trenutek se ni zmedel sredi labirinta ozkih in vijugastih ulic. In osel, ta je odkorakal naravnost k vratom in v ‚gospodarjeve jasli‘.«
6. Kako so Judje pokazali, da se ne vedejo razumno?
6 Takšni prizori so v Izaijevih dneh gotovo nekaj vsakdanjega, zato je tudi bistvo Jehovovega sporočila jasno: Če celo nerazumna žival prepozna svojega gospodarja in svoje jasli, s čim bi se potem lahko opravičili Judje za to, da so zapustili Jehova? Resnično ‚se niso vedli razumno‘. Ravnali so, kot da se ne zavedajo dejstva, da sta njihova blaginja in sam obstoj odvisna od Jehova. Jehova je resnično usmiljen, da Jude še vedno naslavlja z ‚moje ljudstvo‘!
7. Kako lahko med drugim pokažemo hvaležnost za vse, kar nam Jehova daje?
7 Mi gotovo ne želimo ravnati nerazumno, tako da bi bili nehvaležni za vse, kar je Jehova že storil za nas. Morali bi posnemati psalmista Davida, ki je rekel: »Hvalil te bom, GOSPOD, iz vsega srca svojega, pripovedoval vsa čudovita dela tvoja.« (Psalm 9:1) Pri tem nam bo v spodbudo stalno spoznavanje Jehova, saj Biblija pravi, da je »spoznanje Najsvetejšega [. . .] razumnost«. (Pregovori 9:10) Če vsak dan poglobljeno razmišljamo o Jehovovih blagoslovih, nam bo to pomagalo, da bomo hvaležni in ne bomo svojega nebeškega Očeta jemali za nekaj samo po sebi umevnega. (Kološanom 3:15) »Kdor daruje zahvalno daritev, mi izkazuje čast,« pravi Jehova, »kdor hodi po pravi poti, mu pokažem božje odrešenje.« (Psalm 50:23, Jože Krašovec)
Nezaslišano žaljenje »Svetega Izraelovega«
8. Zakaj Judovcem vzdevek ‚grešni narod‘ pristoji?
8 Izaija nadaljuje svoje sporočilo Judovemu narodu s krepkimi besedami: »Gorje grešnemu narodu, ljudstvu obloženemu s krivdo, zarodu hudodelnikov, otrokom, ki popačeno ravnajo! Zapustili so GOSPODA, zavrgli so Svetnika Izraelovega [do Svetega Izraelovega so bili nespoštljivi, NW], odvrnili so se od njega.« (Izaija 1:4) Hudodelstva se lahko tako nakopičijo, da postanejo neznosno breme. Jehova je v Abrahamovih dneh za grehe Sodome in Gomore rekel, da so ‚silno težki‘. (1. Mojzesova 18:20) Nekaj podobnega je zdaj očitno pri Judih, saj Izaija pravi, da so ‚obloženi s krivdo‘. Poleg tega jih imenuje ‚zarod hudodelnikov, otroci, ki popačeno ravnajo‘. Res, Judje so podobni otrokom prestopnikom. »Odvrnili« so se oziroma, kot to pove New Revised Standard Version, »popolnoma odtujili« od svojega Očeta.
9. Kaj pomeni naziv ‚Sveti Izraelov‘?
9 Judje so s svojo svojeglavostjo nespoštljivi do »Svetega Izraelovega«. Kaj pa ta naziv, ki se v Izaijevi knjigi pojavlja 25-krat, pomeni? Biti svet pomeni biti čist. Jehova je zelo in najbolj svet. (Razodetje 4:8) Izraelci se na to lahko spomnijo vsakič, ko pogledajo turban velikega duhovnika, na katerem so na bleščečo zlato ploščico vtisnjene besede: »Svetost pripada Jehovu.« (2. Mojzesova 39:30, NW) Tako Izaija s tem, ko o Jehovu govori kot o ‚Svetem Izraelovem‘, poudarja težo Judovega greha. Ti uporneži namreč neposredno kršijo zapoved, ki so jo dobili že njihovi očetje, »Posvečujte [se] in bodite sveti, ker jaz sem svet«! (3. Mojzesova 11:44)
10. Kaj lahko storimo, da ne bi zavrgli »Svetega Izraelovega«?
10 Današnji kristjani morajo storiti vse, da ne bi posnemali Judov, ki so zavrgli »Svetega Izraelovega«. Posnemati morajo Jehovovo svetost. (1. Petrov 1:15, 16) Poleg tega morajo ‚sovražiti hudo‘. (Psalm 97:10) Nečista početja, kot so spolna nemorala, malikovalstvo, kraja in pijančevanje, lahko pokvarijo krščansko občino. Zato so vsi, ki s tem nočejo prenehati, iz nje izobčeni. Takšni, ki živijo nečisto in se ne kesajo, bodo nazadnje izgubili možnost, da bi uživali blagoslove pod vlado Božjega kraljestva. Vsa takšna hudobna početja zares nezaslišano žalijo »Svetega Izraelovega«. (Rimljanom 1:26, 27; 1. Korinčanom 5:6–11; 6:9, 10)
Bolni od nog do glave
11., 12. a) Opišite slabo stanje v Judu. b) Zakaj se nam Juda ne bi smel smiliti?
11 Izaija nato skuša Judom stvar dopovedati tako, da jih opozori na njihovo bolno stanje. Reče jim: »Kam naj bi bili še udarjeni, ko nadaljujete z odpadom?« Izaija jih pravzaprav sprašuje: ‚Ali še niste dovolj trpeli? Zakaj si hočete nakopati še več hudega, s tem da se še kar upirate?‘ Izaija nadaljuje: »Glava je vsa razbolela, srce je vse oslabelo. Od podplata na nogi do glave ni nič zdravega na njem.« (Izaija 1:5, 6a, SSP) Juda je v ostudnem, bolnem stanju, od nog do glave je duhovno bolan. Zares mračna diagnoza!
12 Mar naj bi se nam Juda smilil? Komajda! Ves izraelski narod je bil že stoletja pred tem dovolj posvarjen glede tega, kakšna bo kazen za neposlušnost. Med drugim jim je bilo rečeno: »GOSPOD te udari s hudimi grčami na kolenih in na mečih, da ti ne bode ozdravljenja od podplatov do temena.« (5. Mojzesova 28:35) In zdaj so Judovci v prenesenem pomenu prenašali ravno te posledice svoje svojeglavosti. Vsega tega pa bi se lahko ognili, če bi le ubogali Jehova.
13., 14. a) Kakšne poškodbe so zadele Juda? b) Ali Juda vse prestano trpljenje navede k temu, da ponovno razmisli o svojem uporništvu?
13 Izaija nadaljuje opis Judovega pomilovanja vrednega stanja takole: »Samo rana in podplutba in gnojno vnetje. Niso jih očistili ne obvezali in ne namazali z oljem.« (Izaija 1:6b, SSP) Prerok tu omeni tri vrste poškodb: rane (ureznine, ki denimo nastanejo zaradi udarca z mečem ali nožem), podplutbe (modrice, ki ostanejo od pretepanja) in gnojno vnetje (pravkar nastale odprte rane, katerih se, kot se zdi, ne da ozdraviti). Govori pa pravzaprav o možu, ki je hudo kaznovan na vse mogoče načine in posledice tega so vidne na vsakem delu njegovega telesa. Juda je zares povsem na tleh.
14 Mar tako obupno stanje Juda navede k temu, da se vrne k Jehovu? Sploh ne! Juda je podoben uporniku, opisanem v Pregovorih 29:1: »Mož, ki, večkrat posvarjen, postane trdovraten, se zdrobi nagloma, tako da mu ne bode zdravila.« Videti je, ko da narodu ni pomoči. Tako kot pravi Izaija, njegovih ran ‚niso očistili ne obvezali in ne namazali z oljem‘. * Juda je nekako podoben odprti, neobvezani rani, ki se širi na vse strani.
15. Kako vse se lahko zaščitimo pred duhovno boleznijo?
15 Iz Judovega primera se lahko naučimo, da se moramo paziti duhovne bolezni. Ta lahko enako kakor telesna bolezen prizadene vsakega med nami. Le kdo med nami ni dovzeten za mesene želje? V našem srcu lahko poženeta korenine pohlep in želja po nenasitnih užitkih. Zato moramo sami sebe učiti, da znamo ‚sovražiti hudo‘ in ‚se držati dobrega‘. (Rimljanom 12:9) Prav tako moramo v vsakdanjem življenju razvijati sadove Božjega duha. (Galatom 5:22, 23) Če bomo tako ravnali, se bomo obvarovali tega, kar je zadelo Juda, tega, da bi duhovno zboleli od nog do glave.
Opustošena dežela
16. a) Kako Izaija opiše razmere na Judovem? b) Zakaj nekateri pravijo, da je Izaija te besede verjetno izgovoril med kraljevanjem Ahaza, kako pa jih lahko vseeno razumemo?
16 Izaija sedaj iz medicinskega primerjanja preide na opisovanje razmer na Judovem. Kakor bi se zagledal v ravnino, razdejano od vojne, reče: »Dežela vaša je pusta, mesta vaša so požgana z ognjem; zemlja vaša – tujci jo požirajo vpričo vas, in opustošena je že tako, kakor da so jo razdejali tujci.« (Izaija 1:7) Nekateri učenjaki pravijo, da je Izaija te besede, čeprav jih je najti že na začetku njegove knjige, izrekel kasneje v svoji preroški službi, morda med kraljevanjem hudobnega kralja Ahaza. Trdijo, da je bilo Uzijevo kraljevanje preveč uspešno, da bi bil takšen žalosten opis upravičen. Res je, da ne moremo z gotovostjo reči, ali je Izaijeva knjiga sestavljena po časovnem zaporedju. Vseeno pa so Izaijeve besede o opustošenju verjetno preroške. Z gornjo izjavo Izaija po vsej verjetnosti seže po načinu zapisovanja, ki ga lahko najdemo tudi drugod v Bibliji, namreč da se dogodke, ki naj bi se šele zgodili, opisuje, kakor da bi se že zgodili, s čimer se poudari gotovost spolnitve prerokbe. (Primerjaj Razodetje 11:15.)
17. Zakaj Judovcev preroški opis opustošenja ne bi smel presenetiti?
17 Kakor koli že, tega svojeglavega in neposlušnega ljudstva preroški opis opustošenja Juda ne bi smel presenetiti. Jehova jih je namreč že stoletja prej posvaril, kaj se bo zgodilo, če se bodo upirali. Rekel je: »Opustošim deželo vašo, da bodo strmeli nad njo sovražniki vaši, prebivajoči v njej. Vas pa hočem razkropiti med narode in potegniti meč za vami, in dežela vaša bode pusta in mesta vaša postanejo samote.« (3. Mojzesova 26:32, 33; 1. kraljev 9:6–8)
18.–20. Kdaj se spolnijo besede iz Izaija 1:7, 8 in kako Jehova tokrat ‚ostavi majhen ostanek‘?
18 Besede iz Izaija 1:7, 8 se očitno izpolnijo med vdori Asirije, ko je Izrael uničen in se v Judu na vsakem koraku kažeta uničevanje in trpljenje. (2. kraljev 17:5, 18; 18:11, 13; 2. letopisov 29:8, 9) Pa vendar Juda ne izbrišejo popolnoma. Izaija pravi: »Hči sionska je ostala zapuščena kakor koča v vinogradu, kakor hišica na kumarišču, kakor oblegano mesto.« (Izaija 1:8)
19 Sredi vsega tega pokončevanja bo torej »hči sionska« ostala. Toda videti bo zelo ranljiva, kakor baraka v vinogradu ali stražarjeva hišica na kumarnem nasadu. Neki učenjak iz 19. stoletja se je na te Izaijeve besede spomnil na svoji poti vzdolž Nila, ko je videl podobne koče in jih je opisal kot »komaj nekaj boljšega od zavetišča pred severnim vetrom«. Po žetvi so na Judovem te koče pustili, da so dokončno propadle. Toda naj je Jeruzalem pred vseosvajajočo asirsko vojsko videti še tako šibak, bo preživel.
20 Izaija preroško izjavo sklene takole: »Ko bi nam ne bil GOSPOD nad vojskami ostavil ostanka, čeprav majhnega, bi bili kakor Sodoma, bi bili podobni Gomori.« (Izaija 1:9) * Jehova bo nazadnje prišel Judu na pomoč in nastopil proti močni Asiriji. Juda ne bo povsem izbrisan, tako kakor sta bili Sodoma in Gomora. Preživel bo.
21. Zakaj je Jehova tudi potem, ko je Babilon uničil Jeruzalem, ‚ostavil majhen ostanek‘?
21 Več kot 100 let kasneje je bil Juda spet v nevarnosti. Ljudstvo se ni iz discipliniranja, ki so ga bili deležni po Asiriji, ničesar naučilo. »Oni so zasmehovali poslance Božje in zaničevali besede njegove in za norce imeli njegove proroke.« Zato je »zrasla jeza GOSPODOVA nad ljudstvom njegovim, da ni bilo več lečitve«. (2. letopisov 36:16) Babilonski monarh Nebukadnezar je osvojil Juda, toda tokrat ni od njega ostalo ničesar, kar bi bilo »kakor koča v vinogradu«. Uničen je bil celo Jeruzalem. (2. letopisov 36:17–21) Vendar pa je Jehova le ‚ostavil majhen ostanek‘. Resda je moral biti Juda 70 let v pregnanstvu, toda Jehova je poskrbel, da se je narod nadaljeval, še zlasti pa Davidov rod, iz katerega naj bi prišel obljubljeni Mesija.
22., 23. Zakaj je Jehova v prvem stoletju ‚ostavil majhen ostanek‘?
22 Izrael je v prvem stoletju doživel svojo zadnjo krizo kot Božje zavezno ljudstvo. Ko se je Jezus predstavil za obljubljenega Mesija, ga je narod zavrnil, Jehova pa je zaradi tega zavrnil narod. (Matevž 21:43; 23:37–39; Janez 1:11) Ali sedaj Jehova na zemlji ni več imel svojega posebnega naroda? Seveda ga je imel. Apostol Pavel je pokazal, da je imel Izaija 1:9 še eno izpolnitev. Citiral je iz prevoda Septuaginta in napisal: »Kakor je napovedal Izaija: ‚Ko bi nam Gospod nad vojskami ne bil zapustil potomstva, bi bili postali kakor Sódoma in bili bi podobni Gomóri.‘« (Rimljanom 9:29, EI)
23 Tokrat so preživeli maziljeni kristjani, ki so verovali v Jezusa Kristusa. Te so najprej sestavljali verni Judje. Kasneje so se jim pridružili še verni Nejudje. Skupaj pa so sestavljali novi Izrael, ‚Božji Izrael‘. (Galatom 6:16; Rimljanom 2:29) To ‚potomstvo‘ je preživelo uničenje judovske stvarnosti leta 70 n. š. ‚Božji Izrael‘ je torej še vedno med nami. Pridružujejo pa se mu milijoni vernih posameznikov iz narodov in ti sestavljajo ‚veliko množico, ki je nihče ne more sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov‘. (Razodetje 7:9)
24. Kaj bi moral vsakdo upoštevati, če želi preživeti največjo stisko človeštva?
24 Današnji svet se bo kmalu znašel v bitki harmagedon. (Razodetje 16:14, 16) Ta stiska bo večja od vdora Asircev ali Babiloncev na Judovo, večja tudi od opustošenja Judeje, ki so ga povzročili Rimljani leta 70 n. š., pa vendar bodo nekateri preživeli. (Razodetje 7:14) Kako pomembno je zato za vsakega, da pazljivo preišče besede, ki jih je Izaija namenil Judu! Za takratne zveste so te pomenile preživetje. In prav tako lahko pomenijo preživetje za današnje verne.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 5 »Izrael« se v tem besedilu nanaša na dvorodovno Judovo kraljestvo.
^ odst. 14 Izaijeve besede odsevajo medicinsko prakso tistih dni. Biblijski raziskovalec E. H. Plumptre ugotavlja: »‚Zapiranje‘ oziroma ‚pritiskanje‘ gnojne rane je bil postopek, pri katerem so iz rane najprej odstranili gnoj, jo, podobno kot v Ezekijevem primeru (pogl. xxxviii. 21), ‚obvezali‘ z vročim obkladkom ter nato očistiti z blažilnim oljem ali mazilom, verjetno podobno kakor so v Lukežu x. 34 tvor očistili z oljem in vinom.«
^ odst. 20 C. F. Keil in F. Delitzsch sta v Commentary on the Old Testament napisala: »Na tem mestu nastopi v prerokovem govoru premor. V besedilu je ta delitev na dva ločena odlomka nakazana s presledkom med 9. in 10. vrstico. Takšen način ločevanja večjih oziroma manjših odlomkov, bodisi s presledki ali prekinitvijo vrste, je starejši od samoglasniških pik in naglasnih znamenj ter se opira na eno najstarejših izročil.«
[Vprašanja]
[Slika na strani 20]
Juda ne bo za večno nenaseljen, kakor sta to bili Sodoma in Gomora
