Prvo poglavje

Božji prerok, ki človeštvu prinaša luč

1., 2. Zaradi katerih današnjih razmer so mnogi zelo zaskrbljeni?

ŽIVIMO v dobi, ko se zdi, da človek lahko doseže skoraj vse. Z vesoljskimi poleti, računalniško tehniko, genetskim inženirstvom in drugimi znanstvenimi odkritji so se človeškemu rodu odprle nove možnosti in prinesle upanje na boljše, morda celo daljše življenje.

² Vendar ali ste ob vsem tem napredku lahko z vrat odstranili ključavnice? Ali je morda zaradi tega odpravljena nevarnost vojne? Ali so ozdravljene bolezni oziroma odpravljena bridkost ob smrti ljubljenega človeka? Nikakor! Človekov napredek, pa naj je še tako izreden, je omejen. »Ugotovili smo, kako potovati na luno, izdelati vse močnejše silicijeve čipe in presaditi človeške gene,« piše v poročilu Inštituta Worldwatch. »Nismo pa še bili sposobni zagotoviti čiste vode kaki milijardi ljudi, upočasniti izumiranja več tisoč rastlinskih in živalskih vrst niti zadovoljiti potreb po energiji, ne da bi ob tem uničevali ozračje.« Zato je razumljivo, da mnogi na prihodnost gledajo z zaskrbljenostjo in so negotovi glede tega, kam naj se obrnejo po tolažbo in upanje.

3. Kakšne razmere so vladale na Judovem v osmem stoletju pr. n. š.?

³ Razmere, kakršnim smo danes priča, so podobne tistim, v katerih je živelo Božje ljudstvo v osmem stoletju  pr. n. š. Bog je takrat svojemu služabniku Izaiju naročil, naj Judom prenese tolažilno sporočilo, in prav to so tudi potrebovali. Narod so pretresali burni dogodki. Deželi je kmalu zatem začel groziti krut asirski imperij, zaradi česar so mnogi živeli v velikem strahu. Kam bi se lahko Božje ljudstvo obrnilo po rešitev? Jehovovo ime je res bilo na njihovem jeziku, toda raje so zaupali ljudem. (2. kraljev 16:7; 18:⁠21)

V temi posije luč

4. Katero dvojno sporočilo je moral Izaija oznaniti?

⁴ Zaradi Judovega uporniškega ravnanja je moral biti Jeruzalem porušen, Judje pa odpeljani v babilonsko ujetništvo. Da, pred njimi so bili temni časi. Jehova je svojega preroka Izaija pooblastil, da je napovedal to zlovešče obdobje, obenem pa mu je tudi naročil, naj oznani dobro novico. Po 70 letih pregnanstva bodo Judje osvobojeni iz Babilona! Ostanek se bo radosten vrnil na Sion in imel tam prednost obnoviti pravo čaščenje. Jehova je tako po svojem preroku s tem veselim sporočilom povzročil, da je v temi posijala luč.

5. Zakaj je Jehova razodel svoje namene toliko vnaprej?

⁵ Judovo je bilo opustošeno šele dobro stoletje zatem, ko je Izaija napisal svoje prerokovanje. Zakaj je potem Jehova svoje namene odkril toliko vnaprej? Mar niso bili tisti, ki so na lastna ušesa slišali Izaijeve objave, že dolgo mrtvi, ko so se prerokbe izpolnile? To je res. Vendar so po zaslugi Jehovovih razodetij Izaiju tisti, ki so živeli v času uničenja Jeruzalema leta 607 pr. n. š., imeli pisni dokument o Izaijevih preroških sporočilih. To je bil neovrgljiv dokaz, da je Jehova tisti, ‚ki oznanja od početka konec in od starodavnosti, kar se še ni zgodilo‘. (Izaija 46:10; 55:10, 11)

6. V čem Jehova med drugim presega vse človeške napovedovalce?

 ⁶ Kaj takega lahko upravičeno trdi le Jehova. Človek morda na podlagi razumevanja političnih in družbenih razmer svojih dni lahko napove bližnjo prihodnost. Samo Jehova pa lahko za kateri koli čas, celo za daljno prihodnost, s popolno gotovostjo predvidi, kaj se bo zgodilo. Prav tako lahko da moč svojim služabnikom, da napovejo dogodke veliko prej, predno se ti zgodijo. Biblija izjavlja: »Gospod Jehova ne stori ničesar, da bi ne razodel skrivnosti svoje služabnikom svojim, prorokom.« (Amos 3:⁠7)

Koliko »Izaijev«?

7. Kako so mnogi učenjaki dvomili o trditvi, da je Izaijevo knjigo napisal Izaija sam, in zakaj?

⁷ Vprašanje preroškosti je nekaj, zaradi česar so mnogi učenjaki podvomili o tem, da je knjigo res napisal Izaija. Ti kritiki vztrajajo, da je drugi del knjige gotovo napisal nekdo, ki je živel v šestem stoletju pr. n. š., bodisi med pregnanstvom v Babilonu bodisi po njem. Po njihovih besedah so bile prerokbe o opustošenju Judovega napisane šele po izpolnitvi in potemtakem sploh niso bile napovedi. Ti kritiki še trdijo, da je Izaijeva knjiga od 40. poglavja dalje napisana tako, kakor da bi Babilon že bila prevladujoča sila in Izraelci že njegovi ujetniki. Zato sklepajo, da je tisti, ki je pisal drugi del Izaijeve knjige, pa kdor koli je že to bil, gotovo pisal v tem času – v šestem stoletju pr. n. š. Pa je za takšno sklepanje kakšna tehtna podlaga? Seveda ne!

8. Kdaj se je dvom o tem, da je Izaijevo knjigo napisal Izaija sam, pojavil in kako se je širil?

⁸ O tem, da je Izaijevo knjigo napisal Izaija sam, se je podvomilo šele v 12. stoletju n. š. Ta, ki je podvomil, je bil judovski razlagalec Abraham Ibn Ezra. »V svoji razlagi  Izaijeve knjige,« piše v Encyclopaedii Judaici, »[Abraham Ibn Ezra] pravi, da je druga polovica, od 40. poglavja naprej, delo preroka, ki je živel v času pregnanstva v Babilonu in v začetnem obdobju vrnitve na Sion.« V 18. in 19. stoletju je njegove poglede prevzelo več učenjakov, med drugimi tudi Johann Christoph Doederlein, nemški teolog, ki je leta 1775 izdal svojo razlago Izaijeve knjige in jo nato leta 1789 še ponatisnil. V New Century Bible Commentary piše: »Zdaj že vsi, razen najbolj konzervativnih učenjakov, sprejemajo Doederleinovo hipotezo [. . .], da prerokbe iz poglavij od 40 do 66 v Izaijevi knjigi niso besede preroka Izaija iz osmega stoletja, temveč da izvirajo iz poznejšega obdobja.«

9. a) Do kakšnega drobljenja Izaijeve knjige je prišlo? b) Kako je neki biblijski razlagalec povzel polemiko glede tega, ali je Izaijevo knjigo napisal Izaija sam?

⁹ To pa še niso vsi dvomi, ki se pojavljajo glede tega, ali je Izaijevo knjigo napisal Izaija sam. Iz teorije o drugem Izaiju, ali devtero-Izaiju, se je porodila zamisel, da je menda vpleten še neki tretji pisec. * Izaijevo knjigo pa so še dalje drobili. Tako neki učenjak 15. in 16. poglavje pripisuje neznanemu preroku, drugi pa dvomi o tem, kdo je napisal poglavja od 23 do 27. Spet tretji pravi, da Izaija ni mogel napisati tega, kar beremo v 34. in 35. poglavju. Zakaj? Zato, ker se vsebina zelo ujema z vsebino poglavij od 40 do 66, ki pa so jih tako ali tako že pripisali nekomu drugemu, in ne Izaiju iz osmega stoletja! Biblijski razlagalec Charles C. Torrey jedrnato povzema izid vsega tega razglabljanja. »Iz tega nekoč velikega ‚Preroka iz pregnanstva‘,« pravi, »so naredili neznatno figuro in  ga že skoraj pokopali v množici pomešanih fragmentov.« Vendar pa se s takšnim drobljenjem Izaijeve knjige ne strinjajo vsi.

Dokazi, ki pričajo o enem piscu

10. Povejte zgled tega, kako izrazna doslednost dokazuje, da je pisec Izaijeve knjige samo eden.

¹⁰ Za trditev, da je Izaijeva knjiga delo enega samega pisca, obstajajo močni razlogi. En sklop dokazov se nanaša na izrazno doslednost. Besedna zveza »Sveti Izraelov« (NW) se denimo v Izaijevi knjigi, v poglavjih od 1 do 39, pojavi 12-krat, v poglavjih od 40 do 66 pa 13-krat, medtem ko je v ostalih delih Hebrejskih spisov Jehova s tem izrazom opisan samo 6-krat. Tako pogosta  raba te sicer redko rabljene besedne zveze govori v prid enemu piscu Izaijeve knjige.

11. Katere podobnosti obstajajo med poglavji od 1 do 39 ter poglavji od 40 do 66 v Izaijevi knjigi?

¹¹ V Izaijevi knjigi pa so med poglavji od 1 do 39 ter poglavji od 40 do 66 še druge podobnosti. V obeh delih so pogosto rabljene iste značilne govorne figure, kot so ženska v porodnih bolečinah in »pot« oziroma »cesta«. * Večkrat se omenja tudi beseda »Sion«, in sicer 29-krat v poglavjih od 1 do 39 in 18-krat v poglavjih od 40 do 66. Pravzaprav se beseda Sion v Izaijevi knjigi omenja večkrat kakor v kateri koli drugi biblijski knjigi! Takšni dokazi, ugotavlja The International Standard Bible Encyclopedia, »dajejo knjigi pečat enovitosti, kar pa bi bilo težko reči« za knjigo, ki bi jo pisala dva, trije ali več piscev.

12., 13. Kako Krščanski grški spisi nakazujejo, da je Izaijeva knjiga delo enega pisca?

¹² Najmočnejši dokaz za to, da je pisec Izaijeve knjige en sam, pa najdemo v navdihnjenih Krščanskih grških spisih. Iz teh je jasno razvidno, da so kristjani v prvem stoletju verjeli, da je Izaijeva knjiga delo enega pisca. Lukež denimo pripoveduje o etiopskem uradniku, ki je bral odlomek, katerega danes najdemo v 53. poglavju Izaijeve knjige. To pa je prav tisti odlomek, katerega sodobni kritiki pripisujejo devtero-Izaiju. Vendar Lukež pravi, da je Etiopec ‚prebiral preroka Izaija‘. (Dejanja 8:26–28)

¹³ Nadalje upoštevajmo še evangelista Matevža, ki pojasnjuje, kako so se s strežbo Janeza Krstnika izpolnile preroške besede, ki jih danes najdemo v Izaiju 40:3. Komu Matevž  pripisuje to prerokbo? Morda nekemu neznanemu devtero-Izaiju? Ne, pisca enostavno poimenuje s »prorok Izaija«. * (Matevž 3:1–3) Ob neki drugi priložnosti je Jezus iz knjižnega zvitka bral besede, ki jih danes najdemo v Izaiju 61:1, 2. Lukež ta dogodek opiše takole: »Podali so mu zvitek preroka Izaija.« (Lukež 4:17, SSP) Pavel se v svojem pismu Rimljanom sklicuje na prvi in drugi del Izaijeve knjige in nikjer niti z besedico ne namigne, da bi bil pisec kdor koli drug kot en in isti Izaija.  (Rimljanom 10:16, 20; 15:12) Kristjani v prvem stoletju očitno niso verjeli, da bi bila Izaijeva knjiga delo dveh, treh ali celo več piscev.

14. Kako Mrtvomorski zvitki razsvetlijo zadevo o tem, ali je knjigo res napisal Izaija?

¹⁴ Preglejmo še pričevanje Mrtvomorskih zvitkov, staroveških dokumentov, od katerih mnogi datirajo še v čas pred Jezusom. Eden od rokopisov, poznan tudi kot Izaijev zvitek, datira v drugo stoletje pr. n. š. in spodbija trditve kritikov, češ da je pri 40. poglavju s pisanjem nadaljeval  devtero-Izaija. Kako? Na tem starem dokumentu se uvodni stavek tega, kar danes poznamo kot 40. poglavje, začne z zadnjo vrstico v stolpcu in se konča v naslednjem stolpcu. Prepisovalec očitno ni vedel za nobeno domnevno spremembo pisca ali pa, da bi se na tem mestu knjiga kakor koli delila.

15. Kaj o Izaijevih prerokbah glede Cira pravi judovski zgodovinar Jožef Flavij iz prvega stoletja?

¹⁵ Na koncu pa preglejmo še pričevanje judovskega zgodovinarja iz prvega stoletja, Jožefa Flavija. Iz njegovega  pričevanja je razvidno, da so bile prerokbe v Izaijevi knjigi, ki govore o Ciru, napisane v osmem stoletju pr. n. š., in ne samo to, te prerokbe je po njegovih besedah Cir tudi sam poznal. »Vse to je Cir vedel,« piše Jožef, »ker je bral preroško knjigo, ki jo je dvesto deset let prej zapustil Izaija.« Po Jožefovih besedah je morda prav poznavanje teh prerokb prispevalo k temu, da je bil Cir pripravljen poslati Jude nazaj v domovino, saj Jožef piše, da sta se Cira »polastila močna želja in hotenje, da bi storil, kar je bilo pisano«. (Judovske starožitnosti, XI. knjiga, 1. poglavje, 2. odstavek)

16. Kaj lahko rečemo o trditvah kritikov, da je Babilon v drugem delu Izaijeve knjige opisan kot prevladujoča sila?

¹⁶ Kot smo že omenili, mnogo kritikov opozarja, da je od 40. poglavja Izaijeve knjige dalje o Babilonu govora kot o prevladujoči sili, o Izraelcih pa kakor da so že v pregnanstvu. Mar to ne namiguje na to, da je pisec živel v šestem stoletju pr. n. š.? Ni nujno. Dejstvo je, da je v Izaijevi knjigi o Babilonu celo že pred 40. poglavjem govora kot o prevladujoči svetovni sili. V Izaiju 13:19 je Babilon na primer imenovan »dika kraljestev« oziroma »najlepši od vseh kraljestev«, kot to prevaja Today’s English Version. Te besede so gotovo preroške, saj je Babilon postal svetovna sila šele dobro stoletje pozneje. Neki kritik ta tako imenovani problem »reši« preprosto tako, da 13. poglavje Izaija odpravi s trditvijo, da ga je napisal neki drug pisec! Resnica pa je, da je za biblijske prerokbe že kar običajno, da se o prihodnjih dogodkih govori, kakor da bi se že zgodili. To literarno sredstvo učinkovito poudarja zanesljivost izpolnitve prerokbe. (Razodetje 21:5, 6) Vsekakor lahko edino Bog resničnih prerokb izjavi naslednje: »Novo naznanjam; preden nastane, vam napovedujem to.« (Izaija 42:⁠9)

 Knjiga zanesljivih prerokb

17. Kako lahko pojasnimo spremembo stila pisanja od 40. poglavja Izaijeve knjige dalje?

¹⁷ Do kakšnega sklepa nas torej pripeljejo dokazi? Da je Izaijeva knjiga delo enega navdihnjenega pisca. Stoletja je ta knjiga v celoti veljala za eno delo, ne za dve ali več. Resda nekateri morda pravijo, da se v Izaijevi knjigi stil pisanja po 40. poglavju nekako spremeni. Toda ne pozabite, da je Izaija služil kot Božji prerok kar 46 let. V tolikšnem času pa je povsem logično pričakovati, da se vsebina njegovega sporočila in s tem tudi njegov način izražanja spremenita. Naloga, ki jo je od Boga dobil Izaija, vsekakor ni bila samo v tem, da izreče tehtna svarila o obsodbi. Moral jim je tudi sporočiti naslednje Jehovove besede: »Tolažite, tolažite ljudstvo moje.« (Izaija 40:1) Božje zavezno ljudstvo je resnično potolažila Jehovova obljuba, da se bodo Judje po 70 letih pregnanstva vrnili v svojo domovino.

18. Kaj je tema Izaijeve knjige, ki jo bomo obravnavali v tej publikaciji?

¹⁸ Osvoboditev Judov iz babilonskega ujetništva je tema mnogih poglavij Izaijeve knjige, ki jih bomo obravnavali v tej knjigi. * Nekaj teh prerokb ima, kot bomo še videli, tudi novodobno izpolnitev. Poleg tega najdemo v Izaijevi knjigi vznemirljive prerokbe, ki so se izpolnile z življenjem in smrtjo Božjega edinorojenega Sina. Preučevanje teh pomembnih prerokb v Izaijevi knjigi bo prav gotovo koristilo Božjim služabnikom in drugim po vsem svetu. Te prerokbe so zares luč za vse človeštvo.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir na strani 9]

Kaj dokazuje diahronična analiza

Diahronične študije – ki iščejo tiste komaj opazne spremembe, katere je v mnogih letih doživel jezik – so dodaten dokaz, da je Izaijeva knjiga delo enega samega pisca. Če bi bil del Izaijeve knjige napisan v osmem stoletju pr. n. š., drugi del pa 200 let kasneje, bi se ta dva morala razlikovati po vrsti hebrejščine, rabljene v posameznem delu. Toda iz študije, ki je izšla v Westminster Theological Journalu, je razvidno, da »dokazi, zbrani z diahronično analizo, močno podpirajo trditev, da datum nastanka poglavij od 40 do 66 v Izaijevi knjigi sega v obdobje pred pregnanstvom«. Avtor študije sklene: »Če kritiki še naprej vztrajajo pri tem, da Izaijeva knjiga datira v obdobje pregnanstva ali celo v obdobje po pregnanstvu, počnejo to kljub nasprotnim dokazom diahronične analize.«

[Slika na strani 11]

Del Mrtvomorskega zvitka Izaijeve knjige. S puščico je označen konec 39. poglavja.

[Sliki na straneh 12, 13]

Izaija kakih 200 let vnaprej napove osvoboditev Judov