Jehovova roka ni prekratka
Dvajseto poglavje
Jehovova roka ni prekratka
1. Kakšno stanje vlada na Judovem in kaj se mnogi sprašujejo?
JUDOV narod trdi, da je v zaveznem odnosu z Jehovom. Kljub temu pa ima povsod same težave. Pravice skoraj ni, vsepovsod so zločini in zatiranje, vsako upanje na izboljšanje pa ostaja neizpolnjeno. Nekaj je hudo narobe. Mnogi se sprašujejo, ali bo Jehova glede tega sploh kaj ukrenil. Takšno je torej stanje v dneh Izaija. Toda Izaijeva pripoved o tistem času ni le gola zgodovina starega veka. Zajema tudi preroška svarila za vse, ki trdijo, da častijo Boga, pa se ne menijo za njegove zakone. Poleg tega pa je navdihnjeno prerokovanje, zapisano v 59. poglavju Izaijeve knjige, prisrčna spodbuda vsem, ki se trudijo služiti Jehovu, čeprav živijo v težavnih in nevarnih časih.
Ločeni od pravega Boga
2., 3. Zakaj Jehova ne ščiti Juda?
2 Samo zamislite si: Jehovovo zavezno ljudstvo je postalo odpadnik! Njemu, ki jih je naredil, so obrnili hrbet, in se tako umaknili izpod njegove zaščitne roke. Zato so v hudi stiski. Ali morda za svoje težave krivijo Jehova? Izaija jim govori: »Glejte, ni prekratka roka GOSPODOVA, da ne more rešiti, tudi uho njegovo ni gluho, da ne more slišati; ali krivice vaše so postale pregrada med vami in Bogom vašim, in grehi vaši so zagrnili obličje njegovo pred vami, da ne sliši.« (Izaija 59:1, 2)
3 Te besede so zelo odkrite, in tudi resnične. Jehova je še vedno Bog rešitve. On ‚posluša molitev‘, tudi molitve svojih zvestih služabnikov. (Psalm 65:2) Vendar pa ne blagoslavlja hudodelcev. Ljudstvo je samo krivo za to, da se je odtujilo Jehovu. Zaradi njihove hudobnosti je Jehova zakril svoje obličje pred njimi.
4. Česa je obtožen Juda?
4 Juda je resnično storil že veliko hudega. Izaija v prerokbi zoper ta narod naniza nekaj obtožb: »Zakaj roke vaše so oskrunjene s krvjo in prsti vaši s krivico, ustne vaše govore laži, jezik vaš golči krivičnost.« (Izaija 59:3) Ljudstvo laže in govori krivične reči. Besede »roke [. . .] oskrunjene s krvjo« nakazujejo, da so nekateri celo ubijali. Kakšna sramota je to za Boga, čigar postava ne prepoveduje le ubijati, temveč prepoveduje že ‚sovražiti brata v svojem srcu‘! (3. Mojzesova 19:17) Judje bi nam morali biti s svojim nebrzdanim grešenjem in neogibnimi posledicami v opomin, da moramo nadzirati grešne misli in občutke. Sicer se nam lahko zgodi, da bomo zagrešili kaj hudega, kar bi nas ločilo od Boga. (Rimljanom 12:9; Galatom 5:15; Jakob 1:14, 15)
5. Kako daleč je že prišla Judova pokvarjenost?
5 Z grehom je bil okužen ves narod. Prerokba se glasi: »Nihče ne kliče po pravičnosti in nihče se ne poteguje za pravdo v resnici; stavijo up na ničemurnost in govore laž [puhlo, SSP], spočenjajo nadlogo in rode zlobo.« (Izaija 59:4) Nihče ne govori po pravici. Celo na sodiščih je težko najti zanesljivega ali resnicoljubnega človeka. Juda je Jehovu obrnil hrbet in se zanašal na zveze z narodi ter celo na mrtve malike. Vsi ti pa so le »ničemurnost«, brez vsake vrednosti. (Izaija 40:17, 23; 41:29) Posledica vsega tega je veliko govorjenja, vendar puhlega govorjenja. Snujejo naklepe, ki pa se vedno končajo z nadlogo in zlobnostjo.
6. Kako je tako imenovano krščanstvo v svojem ravnanju podobno Judu?
6 Nepravičnost in nasilje na Judovem imata izrazito vzporednico v tako imenovanem krščanstvu. (Glej »Odpadli Jeruzalem – vzporednica tako imenovanega krščanstva« na 294. strani.) Tako imenovani krščanski narodi so sodelovali v dveh strašnih svetovnih vojnah. Krščanska oblika vere med svojimi lastnimi člani vse do danes ni mogla ustaviti etničnega čiščenja in medrodovnega morjenja. (2. Timoteju 3:5) Jezus je sicer svoje sledilce učil, naj zaupajo Božjemu kraljestvu, toda narodi tako imenovanega krščanstva se glede varnosti še vedno zanašajo na zaloge vojaškega orožja in politične zveze. (Matevž 6:10) Večino glavnih proizvajalcev orožja na svetu je najti prav v tako imenovanih krščanskih narodih! Resnično, tudi krščanstvo s tem, ko zaupa prizadevanju ljudi in ustanovam, da bodo ti vzpostavili varno prihodnost, zaupa v »ničemurnost«.
Žanjejo grenke posledice
7. Zakaj načrti Judov rojevajo le škodo?
7 Malikovalstvo in nepoštenost ne moreta ustvariti zdrave družbe. Nezvesti Judje zdaj zaradi takšnega početja žanjejo težave, ki so jih sami zasejali. Beremo namreč: »Jajca modrasova vale in pajčevine tko; kdor jé njih jajca, umre, in če se katero stare, skoči iz njega gad.« (Izaija 59:5) Vse, kar Judje načrtujejo, je od zasnove do uresničitve nekoristno. Iz njihovega napačnega razmišljanja se rojeva le hudo, kakor se iz jajca strupene kače izvali le strupena kača. Narod pa trpi.
8. Kaj Judje kažejo s svojim pokvarjenim mišljenjem?
8 Četudi se morda nekateri Judje poskušajo zaščititi z nasiljem, jim to ne bo uspelo. S fizično silo kot zaščitnim sredstvom se ne da nadomestiti pravičnih del in zaupanja v Jehova, prav kakor pajčevina ne more nadomestiti prave tkanine za zaščito pred vremenskimi dejavniki. Izaija izjavlja: »Njih tkanina [navadna pajčevina, NW] ni za obleko in ni se mogoče odevati ž njih izdelki: njih dejanja so dejanja krivična in delo silovitosti je v njih rokah. Njih noge teko k hudemu in hite prelivat kri nedolžno; njih misli se pečajo z zlobo; razdevanje in podiranje je na njih cestah.« (Izaija 59:6, 7) Judje kot narod razmišljajo pokvarjeno. Svoje probleme skušajo rešiti z nasiljem, s čimer kažejo svojo brezbožnost. Nič jim ni mar za to, da je veliko njihovih žrtev nedolžnih in da so med njimi tudi pravi Božji služabniki.
9. Zakaj voditelji tako imenovanega krščanstva ne morejo doseči pravega miru?
9 Te navdihnjene besede nas spominjajo na krvavo preteklost tako imenovanega krščanstva. Jehova bo slednje gotovo poklical na odgovor, ker je drugim predstavilo hudo izkrivljeno podobo krščanstva! Kakor Judje v Izaijevih dneh tudi tako imenovano krščanstvo hodi po moralno sprijeni poti, saj njegovi voditelji menijo, da je to edino praktično. V isti sapi govorijo o miru in ravnajo krivično. Kakšna dvoličnost! Zaradi takšne taktike voditelji tako imenovanega krščanstva ne bodo dosegli pravega miru. Tako je, kot v nadaljevanju pove prerokba: »Pota miru ne poznajo in nobene pravice ni po njih sledovih; steze svoje si kvarijo: kdorkoli stopi na katero izmed njih, nima miru.« (Izaija 59:8)
Tavajo v duhovni temi
10. Kaj je Izaija v imenu Juda priznal?
10 Jehova ne more blagosloviti Juda za njegove pogubne stranpoti. (Psalm 11:5) Zato Izaija v imenu vsega naroda prizna Judovo krivdo: »Daleč od nas [ je] pravica in pravičnost ne prihaja do nas. Čakamo svetlobe, a glej: le tema! čakamo jasnega svita, a hodimo po črni temini! Kakor slepci otipavamo steno, tavamo kakor brez oči; zadevamo se prav opoldne kakor ob mraku; med zdravimi smo kakor mrtvi. Renčimo vsi kakor medvedje, žalostno grulimo kakor golobje.« (Izaija 59:9–11a) Judje ne dovolijo, da bi bila Božja Beseda svetilka njihovim nogam in luč na njihovi stezi. (Psalm 119:105) Zato je vse videti temno. Celo opoldne tavajo okoli, kakor bi bila noč. Videti so kakor mrtvi. V svojem hrepenenju po olajšanju glasno renčijo kakor lačni ali ranjeni medvedi. Nekateri pa grulijo kakor osamljeni golobi, da bi se človeku še zasmilili.
11. Zakaj so vsi Judovi upi o pravici in rešitvi zaman?
11 Izaija se vse predobro zaveda, da je Juda v takšni stiski zato, ker se je uprl Bogu. Reče namreč: »Čakamo pravice, ali ni je, rešenja, a daleč je od nas. Kajti pomnožile so se pregrehe naše pred teboj in grehi naši pričajo zoper nas; zakaj pregreh svojih smo si v svesti in krivice svoje poznamo: da odpadamo od GOSPODA in ga tajimo in se obračamo, da ne bi šli za Bogom svojim; zatiranje govorimo in odpad, sprejemamo v se besede lažnive in jih iz srca govorimo.« (Izaija 59:11b–13) Judje se še niso pokesali, zato njihovi grehi še vedno pričajo zoper nje. Pravica je zapustila deželo, ker so ljudje zapustili Jehova. Izkazali so se za popolne lažnivce in so celo zatirali svoje brate. Kako zelo podobni so bili ljudem v današnjem tako imenovanem krščanstvu! Ne le, da se mnogi v njem ne menijo za pravico, temveč tudi dejavno preganjajo zveste Jehovove priče, ki si prizadevajo izpolnjevati Božjo voljo.
Jehova izvrši obsodbo
12. Kako se na Judovem vedejo tisti, ki bi morali deliti pravico?
12 Videti je, kakor da v Judu ni ne pravice in pravičnosti ne resnice. »Pravica je potisnjena nazaj, pravičnost mora stati od daleč, kajti resnica se je spotaknila na trgu, poštenost nima moči, da bi prišla.« (Izaija 59:14, SSP) V Judu je za mestnimi vrati navadno trg, na katerem se zbirajo starešine in rešujejo pravne zadeve. (Ruta 4:1, 2, 11) Takšni možje ne bi smeli sprejemati podkupnin, temveč bi morali soditi pravično in si prizadevati za pravico. (5. Mojzesova 16:18–20) Namesto tega pa sodijo po lastnih sebičnih zamislih. Še hujše pa je to, da v takšnih, ki si iskreno želijo delati dobro, vidijo lahek plen. Takole beremo: »Resnica je redka reč, in kdor se ogiblje hudega, je drugim v plen.« (Izaija 59:15a)
13. Kaj bo Jehova storil, ker sodniki na Judovem malomarno opravljajo svoje dolžnosti?
13 Tisti, ki ne obsodijo moralne sprijenosti, pozabljajo, da Bog ni slep, neveden ali nemočen. Izaija piše: »To je videl GOSPOD, in hudo je bilo v očeh njegovih, da ni nikake pravice. In videl je, da ni nobenega moža, in se je zavzel, da ni nobenega posrednika. Zato mu je rešitev napravila rama njegova, in pravičnost njegova, ta ga je podpirala.« (Izaija 59:15b, 16) Ker postavljeni sodniki svoje dolžnosti malomarno opravljajo, bo vmes posegel Jehova. In ko bo posegel, bo ravnal pravično in z močjo.
14. a) Kakšno stališče imajo danes mnogi? b) Kako se Jehova pripravi za ukrepanje?
14 Danes so razmere podobne. Živimo v svetu, v katerem so mnogi ‚izgubili vsak moralni čut‘. (Efežanom 4:19, NW) Le redki verjamejo, da bo Jehova res kdaj posegel in odstranil z zemlje zlo. Toda Izaijeva prerokba odkriva, da Jehova pozorno opazuje človeške zadeve. Sodi in razsoja ter ob svojem času ravna v skladu s svojimi razsodbami. Pa so njegove razsodbe poštene? Izaija pravi, da so. Glede Judovega naroda piše: »Oblekel je [ Jehova] pravičnost kakor oklep in dejal si čelado zveličanja na glavo; oblekel je, pravim, maščevanja oblačilo in ogrnil se je z gorečnostjo kakor s plaščem.« (Izaija 59:17) Te preroške besede slikajo Jehova kot bojevnika, ki se oblači za boj. Svoj namen je odločen izpeljati do konca. Prepričan je o svoji absolutni in neizpodbitni pravičnosti. Sodil bo neustrašeno in goreče. Nobenega dvoma ni, da bo prevladala pravica.
15. a) Kako bodo pravi kristjani ravnali, ko bo Jehova izvrševal sodbo? b) Kaj lahko rečemo o Jehovovih sodbah?
15 V nekaterih deželah skušajo danes sovražniki resnice ovirati delo Jehovovih služabnikov, s tem da o njih širijo laži in klevete. Pravi kristjani se odločno postavijo za resnico, obenem pa nikoli ne iščejo prilike za maščevanje. (Rimljanom 12:19) Tudi ko bo Jehova poravnaval račune z odpadniškim krščanstvom, njegovi častilci na zemlji pri uničenju ne bodo sodelovali. Vedo namreč, da je Jehova prihranil maščevanje zase in da bo primerno ukrepal, ko bo za to čas. Prerokba nam zagotavlja: »Prav po dejanjih, prav po njih bo povračal, togoto nasprotnikom svojim, kazen sovražnikom svojim; še otokom bo plačal povračilo.« (Izaija 59:18) Kakor v dneh Izaija bodo tudi sedaj Božje sodbe pravične, hkrati pa tudi popolne. Zajele bodo celo ‚otoke‘ oziroma oddaljene kraje. Nihče ne bo tako daleč ali toliko odmaknjen, da ga Jehovovi sodni ukrepi ne bi mogli doseči.
16. Kdo bo preživel Jehovova sodna dejanja in kaj se bodo ti naučili iz svojega preživetja?
16 Te, ki si prizadevajo delati prav, Jehova prizna za pravične. Izaija napoveduje, da bo od enega konca zemlje do drugega najti takšne ljudi, ki bodo preživeli. In to, da bodo občutili Jehovovo zaščito, jim bo zelo okrepilo strahospoštovanje do njega. (Malahija 1:11) Beremo namreč: »Bali se bodo GOSPODOVEGA imena od zahoda, od sončnega vzhoda njegovega veličastva, kajti prišel bo kakor utesnjena reka, ki jo žene GOSPODOV dih [duh, NW].« (Izaija 59:19, SSP) Kakor močan vihar potiska pred sabo uničujočo vodno steno in odplavi vse, kar mu je na poti, tako bo Jehovov duh odstranil vse, kar bi oviralo izpolnjevanje njegove volje. Ta duh je močnejši od vsake človeške sile. Ko bo Jehova s svojim duhom izvrševal obsodbo nad ljudmi in narodi, bo zagotovo in popolnoma uspel.
Upanje in blagoslov za skesane
17. Kdo je Sionov odkupitelj in kdaj ta odkupi Sion?
17 Pod Mojzesovo postavo je lahko Izraelca, ki se je prodal v suženjstvo, iz suženjstva odkupil odkupitelj. Jehova je že prej v Izaijevi preroški knjigi označen kot odkupitelj skesanih posameznikov. (Izaija 48:17, SSP) In zdaj je zopet opisan kot odkupitelj skesanih. Izaija Jehovovo obljubo takole zapiše: »Sionu pride odrešenik [odkupitelj, SSP] in njim, ki se odvračajo od pregrehe v Jakobu, govori GOSPOD.« (Izaija 59:20) Ta pomirjevalna obljuba se izpolni leta 537 pr. n. š. Ima pa še eno izpolnitev. Apostol Pavel je te besede citiral iz prevoda Septuaginta in jih naobrnil na kristjane. Napisal je: »Tako bo zveličan ves Izrael, kakor je pisano: ‚Pride s Siona Rešitelj in odvrne brezbožnosti od Jakoba. In to jim je od mene zaveza, kadar odvzamem njih grehe‘.« (Rimljanom 11:26, 27) Izaijeva prerokba se nanaša res na zelo veliko stvari – poseže celo v naš čas in še naprej. Kako pa?
18. Kdaj in kako je Jehova ustanovil ‚Božji Izrael‘?
18 V prvem stoletju je majhen ostanek izraelskega naroda sprejel Jezusa za Mesija. (Rimljanom 9:27; 11:5) Jehova je ob binkoštih leta 33 n. š. izlil svoj sveti duh na okoli 120 vernikov in jih pripeljal v svojo novo zavezo, katere srednik je Jezus Kristus. (Jeremija 31:31–33; Hebrejcem 9:15) Tega dne je nastal ‚Božji Izrael‘, nov narod, za katerega člane ni značilno to, da so dobesedni Abrahamovi potomci, temveč to, da so rojeni z Božjim duhom. (Galatom 6:16) Ta novi narod so sestavljali tudi neobrezani Nejudje, in prvi med temi je bil Kornelij. (Dejanja 10:24–48; Razodetje 5:9, 10) Bog Jehova jih je tako posvojil, in postali so njegovi duhovni otroci, Jezusovi sodediči. (Rimljanom 8:16, 17)
19. Katero zavezo Jehova sklene z Božjim Izraelom?
19 Jehova sedaj sklepa zavezo z Božjim Izraelom. Beremo namreč: »Jaz pa – to je moja zaveza ž njimi, pravi GOSPOD: Duh moj, ki je nad teboj, in besede moje, ki sem jih položil v usta tvoja, se ne umaknejo iz tvojih ust, ne iz zaroda tvojega ust, ne iz ust potomcev tvojega zaroda, pravi GOSPOD, od tega časa vekomaj.« (Izaija 59:21) Naj so se te besede izpolnile na Izaiju samem ali ne, pa so se gotovo izpolnile na Jezusu, kateremu je bilo zagotovljeno, da »bo videl zarod«. (Izaija 53:10) Jezus je govoril besede, ki se jih je naučil od Jehova, in nad njim je počival Jehovov duh. (Janez 1:18; 7:16) Temu primerno tudi njegovi bratje in sodediči, člani Božjega Izraela, dobijo Jehovov sveti duh in oznanjujejo sporočilo, katero so se naučili od svojega nebeškega Očeta. Vsi ti so »učenci GOSPODOVI«. (Izaija 54:13; Lukež 12:12; Dejanja 2:38) Jehova se zdaj po Izaiju ali po Jezusu, ki ga Izaija preroško upodablja, zavezuje, da jih ne bo nikoli nadomestil, temveč bodo večno njegove priče. (Izaija 43:10) Kdo pa so njihovi ‚potomci‘, ki bodo prav tako imeli koristi od te zaveze?
20. Kako se je Jehovova obljuba Abrahamu izpolnila v prvem stoletju?
20 Že davno tega je Jehova obljubil Abrahamu: »Blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem.« (1. Mojzesova 22:18) Skladno s tem je majhen ostanek naravnih Izraelcev, ki je sprejel Mesija, šel med mnoge narode in jim oznanil dobro novico o Kristusu. Od Kornelija naprej so bili mnogi neobrezani Nejudje »blagoslovljeni« po Jezusu, Abrahamovem semenu. Postali so del Božjega Izraela in drugotni del Abrahamovega semena. So del Jehovovega ‚svetega naroda‘, katerega naloga je ‚oznanjati kreposti njega, ki jih je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo‘. (1. Petrov 2:9; Galatom 3:7–9, 14, 26–29)
21. a) Katere ‚potomce‘ je rodil Božji Izrael v novodobnem času? b) Kako so ‚potomci‘ potolaženi z zavezo oziroma pogodbo, ki jo je Jehova sklenil z Božjim Izraelom?
21 Do danes je očitno zbran že ves Božji Izrael. Kljub temu pa so narodi še vedno blagoslovljeni, in to v velikem obsegu. Kako? Tako, da ima Božji Izrael ‚potomce‘, Jezusove učence, ki upajo na večno življenje na rajski zemlji. (Psalm 37:11, 29) Tudi ti ‚potomci‘ so Jehovovi učenci in se poučujejo o Jehovovih poteh. (Izaija 2:2–4) Niso sicer krščeni s svetim duhom niti niso udeleženci v novi zavezi, kljub temu pa jih Jehovov sveti duh krepi, da lahko premagujejo vse ovire, katere jim postavlja Satan pri njihovem oznanjevanju. (Izaija 40:28–31) Njihovo število zdaj šteje že milijone in še vedno raste, ko rojevajo svoje lastne potomce. Jehovova zaveza ali pogodba z maziljenci tem ‚potomcem‘ vliva zaupanje, da jih bo Jehova še naprej, pravzaprav večno uporabljal za svoje besednike. (Razodetje 21:3, 4, 7)
22. Glede česa lahko zaupamo Jehovu in kako bi moralo to vplivati na nas?
22 Zato vsi še dalje verujmo v Jehova. On je namreč voljan in tudi zmožen rešiti! Njegova roka ne bo nikoli prekratka. Vedno bo reševal svoje zvesto ljudstvo. Vsi, ki mu zaupajo, bodo njegove dobre besede ohranili »od tega časa vekomaj«.
[Preučevalna vprašanja]
[Okvir na strani 294]
Odpadli Jeruzalem – vzporednica tako imenovanega krščanstva
Jeruzalem, glavno mesto Božjega izvoljenega naroda, upodablja Božjo nebeško organizacijo duhovnih stvarjenj ter skupino maziljenih kristjanov, ki so obujeni v nebesa kot Kristusova nevesta. (Galatom 4:25, 26; Razodetje 21:2) Vendar pa so bili prebivalci tega mesta pogosto nezvesti Jehovu, zato je bilo mesto opisano kot nečistnica in prešuštnica. (Ezekiel 16:3, 15, 30 – 42) In v tem pogledu je bil Jeruzalem ustrezen vzorec odpadniškega krščanstva.
Jezus je za Jeruzalem dejal, da ‚ubija preroke in kamena tiste, ki so k njemu poslani‘. (Lukež 13:34; Matevž 16:21) Kakor nezvesti Jeruzalem tudi tako imenovano krščanstvo trdi, da služi pravemu Bogu, hkrati pa se zelo oddaljuje od njegovih pravičnih poti. Lahko smo prepričani, da bo Jehova sodil tako imenovano krščanstvo po istih pravičnih merilih, kakor je odpadli Jeruzalem.
[Slika na strani 296]
Sodnik naj bi sodil v pravičnosti, iskal pravico in naj ne bi sprejemal podkupnine
[Slika na strani 298]
Jehovove sodbe bodo kakor poplavljajoča reka odplavile vse, kar ovira izpolnjevanje Božje volje
[Slika na strani 302]
Jehova se zavezuje, da njegovo ljudstvo ne bo nikoli izgubilo prednosti biti njegove priče
