Petnajsto poglavje

Nerodovitna žena se veseli

Izaija 54:1–17

1. Zakaj je Sara hrepenela po otrocih in kaj je glede tega doživela?

SARA je hrepenela po otrocih. Na žalost pa je bila nerodovitna in je zaradi tega hudo trpela. Nerodovitnost je bila namreč v njenem času sramota. Toda Sara je trpela še zaradi nečesa drugega. Močno si je želela, da bi se izpolnilo to, kar je Bog obljubil njenemu možu Abrahamu. Ta naj bi postal oče semenu, ki bo v blagoslov vsem družinam na zemlji. (1. Mojzesova 12:1–3) Vendar otroka še desetletja po tej Božji obljubi ni bilo. Sara se je postarala in bila še vedno brez otrok. Morda se je včasih spraševala, ali ni upala zaman. Nekega dne pa se je njen brezup spremenil v radost!

2. Zakaj bi nas prerokba iz 54. poglavja Izaija morala zanimati?

² Ta Sarina stiska nam pomaga razumeti prerokbo, zapisano v 54. poglavju Izaijeve knjige. Tu se o Jeruzalemu govori kot o nerodovitni ženi, ki okusi veliko radost, ko dobi mnogo otrok. Jehova s tem, ko svoje staroveško ljudstvo kot skupino upodablja s svojo ženo, pokaže, kako nežnočuten je do njih. Iz tega poglavja Izaijeve knjige pa lahko tudi spoznamo bistven vidik tega, čemur Biblija pravi ‚[sveta, NW] skrivnost‘. (Rimljanom 16:25, 26) Razkritje tega, kdo je »žena« in kaj naj bi po tej prerokbi doživela, pomeni pomembno luč za današnje čisto čaščenje.

 Razkritje tega, kdo je »žena«

3. Zakaj se bo nerodovitna »žena« upravičeno veselila?

³ Štiriinpetdeseto poglavje se začne z veselim sporočilom: »Prepevaj, nerodovitna [žena, NW], ki nisi rodila; vdaj se radosti in glasno vpij, ki nisi trpela porodnih bolečin! zakaj več sinov bo imela zapuščena nego omožena, pravi GOSPOD.« (Izaija 54:1) Kako navdušen je moral biti Izaija, ko je izgovoril te besede! In kakšno tolažbo bo prinesla njihova izpolnitev Judom, pregnanim v Babilon! Jeruzalem bo takrat še vedno opustošen. S človeškega gledišča ne bo videti nobenega upanja, da bi bil sploh še kdaj naseljen, prav kakor nerodovitna ženska običajno ne more pričakovati, da bo na stara leta rodila otroke. Toda ta »žena« bo v prihodnosti zelo blagoslovljena – postala bo rodovitna. Jeruzalem bo ves iz sebe od veselja. Zopet se bo v njem trlo »sinov« oziroma prebivalcev.

4. a) Kako nam apostol Pavel pomaga razumeti, da ima 54. poglavje Izaijeve knjige gotovo še večjo izpolnitev od tiste leta 537 pr. n. š.? b) Kaj je »gornji Jeruzalem«?

⁴ Izaija morda ni vedel, da bo njegova prerokba imela več kot eno izpolnitev. Apostol Pavel citira iz 54. poglavja Izaijeve knjige in pojasnjuje, da »žena« pomeni nekaj veliko pomembnejšega od zemeljskega mesta Jeruzalema. Piše namreč: »Gornji Jeruzalem je svobodnica, in ta je naša mati.« (Galatom 4:26) Kaj je ta »gornji Jeruzalem«? Prav gotovo ne mesto Jeruzalem v Obljubljeni deželi. To je namreč zemeljsko mesto, ne pa ‚gornje‘, v nebeškem področju. »Gornji Jeruzalem« je Božja nebeška »žena«, Božja organizacija mogočnih duhovnih stvarjenj.

5. Koga v simbolični drami, zapisani v Listu Galatom 4:22–31, predstavljajo a) Abraham? b) Sara? c) Izak? č) Agara? in d) Izmael?

 ⁵ Kako pa lahko ima Jehova dve simbolični ženi – nebeško in zemeljsko? Ali gre pri tem za nedoslednost? Nikakor. Apostol Pavel pravi, da se odgovor skriva v preroški sliki, ki jo je upodobila Abrahamova družina. (Galatom 4:22–31; glej »Abrahamova družina – preroška slika« na strani 218.) Sara, ‚svobodnica‘ in Abrahamova žena, predstavlja Jehovovo ženi podobno organizacijo duhovnih stvarjenj. Agara, sužnja in Abrahamova stranska žena ali priležnica, pa predstavlja zemeljski Jeruzalem.

6. V katerem pomenu je Božja nebeška organizacija prestala dolgo obdobje nerodovitnosti?

⁶ Zdaj, ko nekoliko poznamo ozadje, začenjamo spoznavati, kolikšnega pomena je to, kar piše v Izaiju 54:1. Sara je po desetletjih nerodovitnosti rodila Izaka, ko ji je bilo 90 let. Podobno je tudi Jehovova nebeška organizacija preživela dolgo obdobje nerodovitnosti. Jehova je že v Edenu obljubil, da bo njegova »žena« rodila »seme«. (1. Mojzesova 3:15) Dobrih 2000 let kasneje je z Abrahamom sklenil zavezo glede Semena obljube. Toda Božja nebeška »žena« je morala čakati še mnogo, mnogo stoletij, predno je rodila to Seme. Vendar pa je napočil čas, ko je bilo otrok te nekdaj ‚nerodovitne žene‘ več kakor otrok dobesednega Izraela. Prispodoba o tej nerodovitni ženi nam pomaga spoznati, zakaj so si angeli tako zelo želeli biti priče prihoda tega napovedanega Semena. (1. Petrov 1:12) In kdaj se je to navsezadnje zgodilo?

7. Katerega dogodka se je »gornji Jeruzalem« lahko veselil, kot je bilo napovedano v Izaiju 54:1, in zakaj tako odgovarjate?

⁷ Dogodek, ko se je Jezus rodil kot človeški otrok, je bil za angele resnično čas veselja. (Lukež 2:9–14) Toda to ni bil dogodek, napovedan v Izaiju 54:1. Jezus je šele  leta 29 n. š., ko je bil rojen s svetim duhom, postal duhovni sin ‚gornjega Jeruzalema‘. Takrat ga je sam Bog javno priznal za svojega ‚ljubljenega Sina‘. (Marko 1:10, 11; Hebrejcem 1:5; 5:4, 5) Takrat se je Božja nebeška »žena« lahko upravičeno veselila, s čimer so se izpolnile besede iz Izaija 54:1. Končno je rodila obljubljeno Seme, Mesija! Stoletja nerodovitnosti so se zanjo končala. Vendar pa to še ni bil konec njenega veselja.

 Množica sinov nerodovitne žene

8. Zakaj se je Božja nebeška »žena« upravičeno veselila, potem ko je rodila obljubljeno Seme?

⁸ Po Jezusovi smrti in vstajenju se je Božja nebeška »žena« veselila, da je svojega ljubljenega Sina dobila nazaj kot ‚prvorojenca izmed mrtvih‘. (Kološanom 1:18) In zatem je začela rojevati še več duhovnih sinov. Ob  binkoštih leta 33 n. š. je bilo kakih 120 Jezusovih sledilcev maziljenih s svetim duhom in tako posvojenih za Kristusove sodediče. Pozneje istega dne se je tem pridružilo še nadaljnjih 3000. (Janez 1:12; Dejanja 1:13–15; 2:1–4, 41; Rimljanom 8:14–16) Ta skupina sinov je rasla še naprej. V prvih stoletjih odpadlega krščanstva je bila rast zelo počasna. V 20. stoletju pa naj bi se to spremenilo.

9., 10. Kaj je v starih časih za ženo, ki je prebivala v šotoru, pomenilo navodilo, naj »razširi prostor šatora svojega«, in zakaj je to za takšno ženo čas radosti?

⁹ Izaija nadaljuje prerokbo o obdobju izjemne rasti: »Razširi prostor šatora svojega in pregrinjala stanov tvojih naj raztegnejo, ne brani! Podaljšaj vrvi svoje in kole svoje pritrdi! Kajti na desno in na levo prodereš in seme tvoje [tvoji potomci, SSP] podeduje narode in opustošena mesta napolni z ljudmi. Ne boj se, ker ne boš osramočena, in ne bodi oblita z nečastjo, ker ne prideš v sramoto; temuč sramoto mladosti svoje pozabiš in vdovstva svojega nečasti se ne boš več spominjala.« (Izaija 54:2–4)

¹⁰ V odlomku se o Jeruzalemu govori kakor o ženi in materi, ki prebiva v šotorih, kot je nekoč Sara. Kadar je takšna mati blagoslovljena z rastočo družino, je to čas, ko mora poskrbeti za razširitev doma. Uporabiti mora večja šotorska pregrinjala in daljše vrvi ter dobro zavarovati šotorske kole, zasajene na novih mestih. Tega se veseli in ob tolikem delu lahko hitro pozabi na leta, ko se je zaskrbljeno spraševala, ali bo sploh kdaj rodila otroke, ki bodo nadaljevali družinsko ime.

11. a) Kako je bila Božja nebeška »žena« blagoslovljena leta 1914? (Glej podčrtno opombo.) b) Kako so bili po letu 1919 blagoslovljeni maziljenci na zemlji?

 ¹¹ Zemeljski Jeruzalem je bil s takšno obnovo blagoslovljen po vrnitvi iz babilonskega pregnanstva. »Gornji Jeruzalem« pa je še bolj blagoslovljen. * Njegovi maziljeni »potomci« so še zlasti po letu 1919 uspevali v svojem na novo obnovljenem duhovnem stanju. (Izaija 61:4; 66:8) ‚Podedovali so narode‘, ko so se širili v mnoge dežele, da bi poiskali še vse, ki bi se pridružili njihovi duhovni družini. Tako je pri zbiranju maziljenih sinov prišlo do izredno hitre rasti. Končno število 144.000 naj bi dosegli nekje v sredini 1930-ih let. (Razodetje 14:3) Odtlej se pri oznanjevanju niso več osredinjali na zbiranje maziljencev. Vendar pa se s tem rast ni ustavila.

12. Kdo se od 1930-ih let poleg maziljencev še zbira v krščansko občino?

¹² Jezus sam je napovedal, da bo poleg svoje ‚male črede‘ maziljenih bratov imel še ‚druge ovce‘, ki jih bo treba pripeljati v stajo pravih kristjanov. (Lukež 12:32; Janez 10:16) Ti zvesti družabniki maziljencev sicer ne pripadajo maziljenim sinovom ‚gornjega Jeruzalema‘, toda imajo pomembno in že dolgo vnaprej prerokovano vlogo. (Zaharija 8:23) Od 1930-ih let pa do danes se jih je zbrala »velika množica«, zaradi česar se je krščanska občina povečala kot še nikoli. (Razodetje 7:9, 10) Danes  ta velika množica šteje že več milijonov. Zaradi vse te širitve je nujno potrebnih več kraljestvenih dvoran, zborskih dvoran in podružničnih zgradb. Izaijeve besede so vse bolj aktualne. Kakšna prednost je biti del te napovedane širitve!

Mati, ki ji je mar za svoje potomce

13., 14. a) Katero navidezno težavo je opaziti glede nekaterih izjav, namenjenih Božji nebeški ‚ženi‘? b) Kaj lahko uvidimo s ponazoritvijo o družinskih odnosih, ki jo je uporabil Bog?

¹³ Videli smo, da v večji izpolnitvi prerokbe »žena« predstavlja Jehovovo nebeško organizacijo. Toda ko preberemo Izaija 54:4, se morda sprašujemo, kako je lahko ta organizacija duhovnih stvarjenj sploh doživela sramoto ali nečast. V nadaljnjih vrsticah beremo, da bo Božja »žena« zavržena, prizadeta in napadena. Izzvala bo celo Božjo jezo. Kako bi lahko kaj takega veljalo za organizacijo popolnih duhovnih stvarjenj, ki niso nikoli grešila? Odgovor se skriva v sami strukturi družine.

¹⁴ Jehova želi z družinskimi odnosi (mož–žena, mati–otroci) posredovati globoke duhovne resnice, saj takšni simboli ljudem nekaj povedo. Neglede na to, koliko izkušenj imamo sami z družino in kakšne, pa verjetno vsaj približno vemo, kakšen naj bi bil dober zakon ali dober odnos med starši in otroki. Kako slikovito nas torej Jehova pouči, da je z vsemi svojimi številnimi duhovnimi stvarjenji v prisrčnem in zaupnem odnosu! In kako nazorno nas pouči, da je njegovi nebeški organizaciji mar za njene z duhom maziljene potomce na zemlji! Kadar ti služabniki trpijo, trpijo tudi zvesti nebeški služabniki, »gornji Jeruzalem«. Jezus je podobno  dejal: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih [z duhom maziljenih] bratov, ste storili meni.« (Matevž 25:⁠40)

15., 16. Katera je prva in katera je večja izpolnitev Izaija 54:5, 6?

¹⁵ Ne preseneča torej, da se v večini tega, kar je bilo rečeno Jehovovi nebeški ‚ženi‘, kažejo doživetja njenih otrok na zemlji. Razmislite o naslednjih besedah: »Soprog tvoj je on, ki te je ustvaril, GOSPOD nad vojskami je ime njegovo; in odrešenik tvoj je Svetnik Izraelov; Bog vse zemlje se bo imenoval. Zakaj kakor ženo zapuščeno, žalostno v srcu te pokliče GOSPOD, kakor ženo mladosti, ko je zavržena, pravi Bog tvoj.« (Izaija 54:5, 6)

¹⁶ Kdo je tu ogovorjena žena? V prvotni izpolnitvi je to Jeruzalem, ki predstavlja Božje ljudstvo. Med 70-letnim pregnanstvom v Babilonu se bo temu ljudstvu zdelo, kakor da ga je Jehova zavrgel in popolnoma zapustil. V večji izpolnitvi pa se te besede nanašajo na »gornji Jeruzalem« in na čas, ko bo ta končno rodil »seme«, s čimer se bodo izpolnile besede iz Prve Mojzesove knjige 3:15.

Kratka disciplina, večni blagoslovi

17. a) Kako bo zemeljski Jeruzalem okusil ‚izbruh‘ Božjega gneva? b) Kakšen ‚izbruh‘ je doletel sinove ‚gornjega Jeruzalema‘?

¹⁷ Prerokba se nadaljuje: »Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo [srčno dobrotljivostjo, NW] se te usmilim, govori GOSPOD, tvoj odkupitelj.« (Izaija 54:7, 8, SSP) ‚Izbruh‘ Božjega gneva zemeljski Jeruzalem doleti leta 607 pr. n. š., ko ga napadejo babilonske sile. Sedemdesetletno pregnanstvo je morda res videti dolgo, kljub  temu pa te preizkušnje trajajo samo »za hip« v primerjavi z večnimi blagoslovi, ki so pripravljeni za vse, ki se na disciplino ugodno odzovejo. Podobno se je maziljenim sinovom ‚gornjega Jeruzalema‘ zdelo, kakor da bi jih preplavil ‚izbruh‘ Božje jeze, ko je Jehova dovolil, da so jih na pobudo Babilona Velikega napadli politični elementi. Toda kako kratek je bil kasneje videti ta disciplinski ukrep v primerjavi z obdobjem duhovnih blagoslovov, ki so sledili po letu 1919!

18. Katero pomembno načelo glede jeze, ki jo Jehova čuti do svojega ljudstva, lahko sprevidimo in kako morda to vpliva na nas osebno?

¹⁸ Te vrstice pa odkrivajo še eno veliko resnico: Boga jeza hitro mine, njegovo usmiljenje pa je večno. Nad hudim se sicer goreče jezi, toda vedno nadzorovano in namensko. In če sprejmemo njegovo disciplino, traja njegova jeza le »za hip«, nato pa splahni. Jezo zamenja s svojim »velikim usmiljenjem« – odpuščanjem in srčno dobrotljivostjo. Te lastnosti pa so ‚večne‘. Kadar se torej v čem pregrešimo, se nemudoma pokesajmo in si  prizadevajmo zadevo poravnati z Bogom. Če gre za resnejši greh, bi morali takoj stopiti k občinskim starešinam. (Jakob 5:14) Res da bo mogoče potrebno discipliniranje, kar bo morda težko prenesti. (Hebrejcem 12:11) Toda kako kratko bo to v primerjavi z večnimi blagoslovi, ki jih bomo deležni s tem, ko nam bo Bog Jehova odpustil!

19., 20. a) Kaj je mavrična zaveza in kako je povezana s pregnanci v Babilonu? b) Kaj ‚zaveza miru‘ zagotavlja današnjim maziljenim kristjanom?

¹⁹ Jehova zdaj svoje ljudstvo potolaži z naslednjim zagotovilom: »Kajti kakor vode Noetove mi je to: kakor sem prisegel, da ne pridejo več vode Noetove na zemljo, tako sem prisegel, da se ne razsrdim zoper tebe in te ne pokaram. Kajti gore se bodo pač umeknile in hribi se genili, a milost [srčna dobrotljivost, NW] moja se ne umakne od tebe in miru mojega zaveza se ne gane, govori GOSPOD, milostnik tvoj.« (Izaija 54:9, 10) Bog je po potopu sklenil z Noetom in vsemi drugimi živimi dušami zavezo, ki jo nekateri poznajo kot mavrično zavezo. Obljubil je, da zemlje ne bo nikoli več uničil z vesoljno povodnijo. (1. Mojzesova 9:8–17) Kaj to pomeni Izaiju in njegovemu ljudstvu?

²⁰ Tolažilno je vedeti, da bo kazen (70-letno pregnanstvo v Babilonu), ki jo bodo morali prestati, enkratna. Ko bo minila, se ne bo nikoli več ponovila. Zatem bo v veljavo stopila Božja ‚zaveza miru‘. Hebrejska beseda za »mir« ne pomeni le časa brez vojne, temveč tudi blaginjo v vseh pogledih. Z Božje strani je ta zaveza večna. Prej bi izginili hribi in gore kakor pa njegova srčna dobrotljivost do njegovega zvestega ljudstva. Na žalost pa ta njegov zemeljski narod nazadnje ne bo izpolnil  svojih obveznosti iz zaveze in bo uničil svoj lastni mir, s tem ko bo zavrgel Mesija. Veliko bolje pa je šlo sinovom ‚gornjega Jeruzalema‘. Ko so prestali težavno obdobje discipliniranja, jim je bila zagotovljena Božja zaščita.

Duhovna varnost Božjega ljudstva

21., 22. a) Zakaj naj bi »gornji Jeruzalem« trpel in bi ga preganjale nevihte? b) Kako se bo blagoslovljeno stanje Božje nebeške ‚žene‘ odsevalo na njenih ‚potomcih‘ na zemlji?

²¹ Jehova v nadaljevanju svojemu zvestemu ljudstvu napove varnost: »O ubožica, ki te preganjajo nevihte, ki nimaš tolažbe! glej, jaz položim kamene tvoje v svinčeni sijajnik [v malto, SSP] in v podstavo ti denem safire; in iz rubina naredim line tvoje in vrata tvoja iz ognjencev in vso mejo tvojo iz milovidnih kamenov. In vsi otroci tvoji bodo učenci GOSPODOVI in obilen mir bode otrokom tvojim. Po pravičnosti boš utrjena. Daleč se umakni bridkosti, ker se ti ni ničesar bati, in strahu, ker se ti ne bo bližal. Glej, čeprav se zbirajo zoper tebe, to ni od mene; kdor se zbira zoper tebe, pade ob tebi.« (Izaija 54:11–15)

²² Jehovova »žena« v duhovnem področju seveda ni nikoli neposredno trpela niti je niso preganjale nevihte. Toda trpela je, ko so trpeli njeni maziljeni »potomci« na zemlji, še zlasti ko so bili v duhovnem ujetništvu v letih 1918/19. In tudi obratno: ko je nebeška »žena« povišana, se to odraža tudi v podobnem stanju med njenimi potomci. Zato si oglejmo bleščeč opis ‚gornjega Jeruzalema‘. Dragoceni kamni na vratih, dragocena ‚malta‘, podstava oziroma temelj in celo meje, vse to po besedah nekega priročnika izžareva  »lepoto, veličastnost, čistost, moč in trdnost«. Kaj je maziljene kristjane pripeljalo do takšne varnosti in blagoslovov?

23. a) Kako na maziljene kristjane v teh zadnjih dneh vpliva to, da so »učenci GOSPODOVI«? b) V katerem pomenu je bilo Božje ljudstvo blagoslovljeno z ‚mejo iz krasnih kamenov‘?

²³ Na to nam odgovarja 13. vrstica 54. poglavja: Vsi bodo »učenci GOSPODOVI«. Jezus sam je to vrstico naobrnil na svoje maziljene sledilce. (Janez 6:45) Prerok Daniel je napovedal, da bodo maziljenci v tem ‚času konca‘ blagoslovljeni z obiljem spoznanja in duhovnega razumevanja. (Daniel 12:3, 4) S takšnim razumevanjem pa lahko vodijo največjo izobraževalno akcijo v zgodovini: razširjajo Božji pouk po vsej zemlji. (Matevž 24:14) Obenem pa jim takšno razumevanje pomaga videti razliko med pravo in krivo vero. V Izaiju 54:12 beremo o ‚meji iz milovidnih [krasnih, NW] kamenov‘. Jehova je po letu 1919 maziljencem omogočal vse jasnejše razumevanje mej – duhovnih razmejitvenih črt – po katerih so se ločevali od krive vere in brezbožnih elementov tega sveta. (Ezekiel 44:23; Janez 17:14; Jakob 1:27) Tako so odbrani za Božje lastno ljudstvo. (1. Petrov 2:⁠9)

24. Kako smo lahko zares Jehovovi učenci?

²⁴ Za vsakega med nami bi torej bilo dobro, da bi se vprašal: ‚Ali sem Jehovov učenec?‘ To nismo kar samodejno. Moramo se potruditi. Če redno beremo Božjo Besedo in o njej meditiramo, če sprejemamo pouk, tako da beremo biblijsko literaturo, ki jo izdaja »zvesti in preudarni suženj« (NW), ter se pripravljamo na krščanske shode in jih obiskujemo, smo zares Jehovovi učenci. (Matevž 24:45–47) Če si prizadevamo udejanjati  naučeno in ostati duhovno budni in oprezni, se bomo zaradi Božjega pouka razlikovali od ljudi v tem brezbožnem svetu. (1. Petrov 5:8, 9) In še nekaj boljšega: to nam bo pomagalo ‚približati se Bogu‘. (Jakob 1:22–25; 4:⁠8)

25. Kaj Božja obljuba o miru pomeni za novodobno Božje ljudstvo?

²⁵ Iz Izaijeve prerokbe je tudi razvidno, da so maziljenci blagoslovljeni z obilnim mirom. Ali to pomeni, da niso nikoli napadeni? Seveda ne. Toda Bog jim zagotavlja, da on takšnih napadov ne bo nikoli povzročal niti ne bo dopustil, da bi ti dosegli svoj namen. Beremo namreč: »Glej, jaz sem ustvaril kovača, ki piha v goreče oglje in nareja orodje za delo svoje; enako sem jaz ustvaril morilca, da pokončuje. Nobeno orodje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha, in sleherni jezik, ki se postavi zoper tebe na sodbo, obsodiš. To je dediščina hlapcev GOSPODOVIH in njih pravičnost, ki prihaja od mene, govori GOSPOD.« (Izaija 54:16, 17)

26. Zakaj je pomirjevalno vedeti, da je Jehova stvarnik vsega človeštva?

²⁶ Jehova v tem poglavju Izaijeve knjige že drugič spomni svoje služabnike, da je on Stvarnik. Že prej je svoji simbolični ‚ženi‘ rekel, da je on ‚ta, ki jo je ustvaril‘. Zdaj pa pravi, da je on stvarnik vsega človeštva. V 16. vrstici sta opisana kovač, ki piha v oglje na svojem ognjišču, ko si izdeluje uničevalno orožje, in bojevnik, ‚morilec, ki pokončuje‘. Takšni možje so morda strah in trepet drugim ljudem, toda le kako si lahko mislijo, da bodo premagali svojega Stvarnika? Podobno je danes. Tudi ko bodo najmočnejše sile tega sveta napadle Jehovovo ljudstvo, ne bodo imele niti najmanjše možnosti, da bi dokončno uspele. Kako to?

27., 28. O čem smo lahko v teh težavnih časih prepričani in zakaj vemo, da bodo Satanovi napadi zoper nas neuspešni?

 ²⁷ Obdobje uničujočega napada na Božje ljudstvo in na čaščenje Jehova v duhu in resnici je minilo. (Janez 4:23, 24) Jehova je Babilonu Velikemu dovolil en napad, ki se je začasno zdel uspešen. »Gornji Jeruzalem« je za hip videl svoje potomce, da so skoraj utihnili, ko se je oznanjevanje na zemlji domala ustavilo. Toda to se nikoli več ne ponovi! Zdaj se veseli nad svojimi sinovi, saj so v duhovnem smislu nepremagljivi. (Janez 16:33; 1. Janezov 5:4) O, da, pripravljalo se je že orožje za napad zoper nje in še se bo. (Razodetje 12:17) Toda to orožje ni in tudi ne bo uspelo. Satan nima orožja, s katerim bi lahko premagal vero in gorečo vnemo maziljencev in njihovih družabnikov. Ta duhovni mir je »dediščina hlapcev GOSPODOVIH«, zato jim ga nihče ne more na silo vzeti. (Psalm 118:6; Rimljanom 8:38, 39)

²⁸ Nič, kar bi Satanov svet lahko storil, ne more ustaviti Božjih posvečenih služabnikov v delu in vztrajnem čistem čaščenju Boga. Maziljenim potomcem ‚gornjega Jeruzalema‘ je to zagotovilo v veliko tolažbo. Enako tudi pripadnikom velike množice. Bolj ko spoznavamo Jehovovo nebeško organizacijo in njeno ravnanje s častilci Jehova na zemlji, močnejša je naša vera. In dokler bo naša vera močna, tako dolgo Satanovo orožje v boju zoper nas ne bo imelo nobenega uspeha!

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir na straneh 218, 219]

Abrahamova družina – preroška slika

Apostol Pavel je pojasnil, da je Abrahamova družina prispodoba, preroška slika tega, v kakšnem odnosu je Jehova s svojo nebeško organizacijo in z zemeljskim izraelskim narodom pod mojzesovsko postavino zavezo. (Galatom 4:22–31)

Abraham, družinski glavar, predstavlja Boga Jehova. S svojo pripravljenostjo darovati svojega dragega sina Izaka kot žrtev predpodablja pripravljenost, ki jo je pokazal Jehova, ko je daroval svojega ljubljenega Sina kot žrtev za grehe človeštva. (1. Mojzesova 22:1–13; Janez 3:⁠16)

Sara predstavlja Božjo nebeško »ženo«, Božjo organizacijo duhovnih stvarjenj. Ta nebeška organizacija je povsem primerno opisana kot Jehovova žena, saj je z Jehovom tesno povezana, se podreja njegovemu glavarstvu in vselej sodeluje z njim pri izpolnjevanju njegovih namenov. Imenuje se tudi »gornji Jeruzalem«. (Galatom 4:26) O isti ‚ženi‘ je govor tudi v Prvi Mojzesovi knjigi 3:15 in je opisana v videnju v Razodetju 12:1–6, 13–17.

Izak upodablja duhovno Seme Božje žene. Prvotni del tega semena je Jezus Kristus. Sčasoma pa je seme zajelo tudi Kristusove maziljene brate, ki so posvojeni kot duhovni sinovi in postanejo tako Kristusovi sodediči. (Rimljanom 8:15–17; Galatom 3:16, 29)

Agara, Abrahamova stranska žena ali priležnica, je bila sužnja. Primerno temu predstavlja zemeljski Jeruzalem, v katerem je veljala mojzesovska postava, ki je vse, ki so ji bili podrejeni, razgaljala kot sužnje greha in smrti. Pavel je dejal, da ‚Agara pomeni goro Sinaj v Arabiji‘, ker je bila tam sklenjena postavina zaveza. (Galatom 3:10, 13; 4:⁠25)

Izmael, Agarin sin, predstavlja Jude v prvem stoletju, sinove Jeruzalema, ki so bili še vedno sužnji mojzesovske postave. Kakor je Izmael preganjal Izaka, enako so tudi ti Judje preganjali kristjane, ki so bili maziljeni sinovi figurativne Sare, ‚gornjega Jeruzalema‘. In enako kakor je Abraham odslovil Agaro in Izmaela, je tudi Jehova dokončno zavrgel Jeruzalem in njegove uporne sinove. (Matevž 23:37, 38)

 [Slika na strani 220]

Jezus je bil po krstu maziljen s svetim duhom in začelo se je najpomembnejše izpolnjevanje Izaija 54:1

[Slika na strani 225]

Jehova je zakril svoj obraz pred Jeruzalemom le »za hip«

 [Sliki na strani 231]

Ali lahko bojevnik in kovač premagata svojega Stvarnika?