Poglavje 11

Ohranjati izmenjavo misli

1, 2. Kaj je komuniciranje in zakaj je izmenjava misli pomembna?

IZMENJAVA misli je več kot govorjenje samo, kot je rekel apostol Pavel: »Če ... ne govorite razumljive besede, kako bodo (poslušalci) umeli, kaj pravite. V zrak boste govorili.« (1. Korinčanom 14:9) Ali tvoji otroci razumejo, o čem jim govoriš, in ali ti zares razumeš, kar ti oni poskušajo povedati?

² Pristen pogovor zahteva izmenjavo misli, mnenj in občutkov. Če lahko rečemo, da je ljubezen srce srečnega družinskega življenja, tedaj bi lahko komunikacijo označili kot njegovo življenjsko silo (kri). Če se to med zakoncema prekine, nastanejo težave, ki so enako tehtne, če ne še bolj, kot so, kadar se starši in otroci ne pogovarjajo dovolj.

DALJNOSEŽNO NAČRTOVANJE

3. V katerem obdobju otrokovega življenja bi morali starši pričakovati težave v izmenjavi misli?

³ Izmenjava misli med starši in otrokom je najbolj ogrožena v letih njegovega odraščanja — v najstniških letih — ne v prvih letih življenja. Starši bi morali to upoštevati, zato bi bilo nerazumno, če bi pričakovali, da bo to obdobje brez težav samo zato, ker so bila prva leta otrokovega življenja sorazmerno brez problemov. Problemi bodo, toda razumljiva in učinkovita izmenjava misli je lahko ključ za to, da jih zmanjšamo ali odpravimo. Starši, ki to  upoštevajo, morajo misliti in gledati vnaprej, kajti »boljši je konec reči kot njen začetek«. (Propovednik 7:8, EI)

4. Ali mora vsaka izmenjava misli v družini biti v obliki pogovora? Pojasni.

⁴ Veliko stvari je potrebnih, da bi se v družini vzpostavilo, razvijalo in ohranilo izmenjavo misli. V teku let lahko mož in žena razvijeta iskreno zaupanje in vzajemno razumevanje, da se lahko sporazumevata celo brez besed — samo pogled, nasmeh ali dotik jima pove, kaj mislita. Morala bi se potruditi, da tudi s svojimi otroki vzpostavita enako močno osnovo za izmenjavo misli. Preden lahko otrok razume govor, mu starši posredujejo občutek varnosti in ljubezni. Medtem ko otroci odraščajo lahko, če družina skupaj dela, če se skupaj igrajo, in še več kot to, če skupaj obožujejo Boga, vse to še poveča izmenjavo misli med njimi. Za to pa se je seveda potrebno resnično potruditi in biti moder.

SPODBUDI OTROKA, DA GOVORI

5–7. a) Zakaj je dobro, da so starši pazljivi, ko gre za prekinitev otrokovega govorjenja? b) Kako bi starši morali naučiti svoje otroke uglajenosti in spoštljivosti?

⁵ Star pregovor se glasi, da je »otroke treba videti, ne slišati«. To je res — vendar le včasih. Otroci se morajo naučiti, da je, kot pravi Biblija, »čas molčanja in čas govorjenja«. (Propovednik 3:7) Otroci nujno potrebujejo pozornost, zato morajo starši paziti, da ne bi bili do spontanih izjav svojih otrok po nepotrebnem trdi. Ne pričakuj, da bo majhen otrok dojemal doživetja enako kakor odrasel človek. Odrasel gleda na kakšen pripetljaj enostavno kot  na del široke panorame življenja. Otroka lahko neka zadeva tako zelo pritegne in prevzame, da skoraj pozabi na vse drugo. Mali otrok lahko plane v sobo in začne svojemu očetu ali materi ves razburjen nekaj pripovedovati. Če starši otroka prekinejo in jezni vzkliknejo: »Bodi tiho!« ali kako drugače pokažejo jezo, lahko zatrejo otrokov zanos. Otrokovo žlobudranje morda ne pove veliko, toda če boš svoje otroke spodbujal h govorjenju, lahko preprečiš, da ne bodo pozneje zadrževali zase stvari, ki bi jih ti želel oziroma moral vedeti.

⁶ Uglajenost in spoštljivost ali uslužnost prispevajo k dobri komunikaciji. Otroci se morajo naučiti vljudnosti, starši pa bi jim morali v tem in s svojo izmenjavo misli z njimi biti dober zgled. Otrokom je karanje potrebno, če je treba, tudi strogo. (Pregovori 3:11, 12; 15:31, 32; Titu 1:13) Toda če starši otroke stalno prekinjajo in kar naprej popravljajo, ko ti govore, ali jih, kar je še huje, smešijo, tedaj se bodo verjetno zaprli sami vase — ali pa bodo šli h komu drugemu, ko bodo želeli govoriti z nekom. Starejši ko bo sin ali hči, tem bolj bo tako. Zakaj ne bi naredil takole — še nocoj: razmisli o pogovorih s sinom ali hčerko in se nato vprašaj: Kolikokrat sem otroku rekel nekaj, kar bi pokazovalo cenjenje, spodbudo, pohvalo ali hvalo? In kolikokrat sem nasprotno temu rekel nekaj negativnega, s čemer je bil ‚ponižan‘ in kar je izražalo nezadovoljstvo, razdraženost ali razkačenost. Presenečen boš nad tem, kar boš s takšnim pregledom ugotovil. (Pregovori 12:18)

⁷ Često je nujno, da so starši potrpežljivi in da se obvladajo. Mnogi otroci so nagnjeni k vihravosti. Morda v naglici izrečejo kaj nepremišljenega in s  tem prekinejo pogovor starejših in starši ga tedaj brezobzirno oštejejo. Toda včasih je mogoče bolj pametno otroka vljudno poslušati in mu na tak način pokazati primer samoobvladanja in ga nato, po kratkem odgovoru, prijazno opozoriti, da bi moral biti vljuden in obziren. Tudi tukaj velja nasvet: »Vsak človek bodi hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo.« (Jakob 1:19, EI)

8. Kako lahko starši svoje otroke spodbudijo, da se obrnejo k njim po vodstvo?

⁸ Ti bi rad, da bi tvoji otroci, ko imajo probleme, poiskali pomoč pri tebi. K temu jih lahko spodbudiš tako, da jim pokažeš, da tudi ti potrebuješ vodstvo in se moraš nekomu podrediti. Neki oče je povedal, kako je s svojimi otroki vzpostavil dobro izmenjavo misli, ko so bili še majhni:

»Skoraj vsak večer pred spanjem molim z otroki. Običajno so že v postelji in jaz pokleknem zraven in položim roke nanje. Izgovorim molitev, in pogosto tudi sami izrečejo nekaj besed. Nič nenavadnega ni, da me potem poljubijo in rečejo: ‚Očka, rad te imam‘ in mi nato odkrijejo, kar imajo na srcu. Topla postelja in varnost, ki jo občutijo v objemu svojega očeta povzroči, da povedo tedaj kakšen osebni problem, za katerega bi radi pomoč, ali pa da enostavno izrazijo svojo naklonjenost.«

Pri jedi ali ob drugih priložnostih lahko, če tvoja molitev ni le stvar navade — temveč nekaj izraža, če pride iz srca in odseva pristen, osebni odnos do tvojega nebeškega Stvarnika in Očeta, veliko prispevaš k zdravemu odnosu s svojimi otroki. (1. Janezov 3:21; 4:17, 18)

 PREHODNA LETA

9. Kaj lahko rečemo o problemih in potrebah doraščajočega človeka v primerjavi s tistimi, ki jih ima mlajši otrok?

⁹ Mladost je prehodna doba, čas, v katerem tvoj sin ali tvoja hči ni več otrok, toda tudi odrasel še ni. Telo tvojega najstnika se spreminja, in to vpliva na njegove občutke. Problemi in potrebe mladoletnika so drugačne kakor otroka do desetih let. Zato morajo starši svoje metode prilagoditi takšnim problemom in potrebam, kajti kar pomaga pri otroku, ni vedno uspešno tudi pri doraščajočem človeku. On potrebuje več razlogov, kar pomeni, da je potrebna večja in ne manjša izmenjava misli z njim.

10. a) Zakaj enostavna pojasnila o spolnosti niso dovolj odraščajočemu človeku? b) Kako lahko starši v pogovoru s svojimi otroki spregovorijo o spolnosti?

¹⁰ Tvoja enostavna pojasnila o spolnosti, ki so bila primerna tvojemu malemu otroku, potrebam doraščajočega človeka ne bodo več zadoščala. Čutijo spolni nagon, toda zadrega jih često zadrži, da očetu in materi ne postavljajo nobenih vprašanj. Starši morajo biti tisti, ki spodbudijo, in to ne bo lahko, če niso vzpostavili in obdržali dobre izmenjave misli, lažje pa bo, če so bili otrokom pri delu in igri iskreni tovariši. Začetek izločanja semena pri fantu ali menstruacija pri dekletu bosta veliko manj vznemirljiva, če ste jim to vnaprej razložili. (3. Mojzesova 15:16, 17; 18:19) Oče lahko, morda na sprehodu, s svojim sinom spregovori o samozadovoljevanju in omeni, da ima končno večina mladih moških probleme s tem in lahko vpraša: »Kaj misliš ti o tem?« ali pa: »Je to tudi zate problem?« Tudi v družinskih pogovorih lahko obravnavate probleme, ki jih imajo doraščajoči ljudje in tako oče kot mati bi morala sproščeno in odkrito povedati svoje mnenje in tako svetovati.

 RAZUMETI POTREBE NAJSTNIKOV

11. V kakšnem pogledu se doraščajoči razlikujejo od odraslih?

¹¹ »Pridobi modrost! in za ves svoj imetek pridobi si razumnost.« (Pregovori 4:7) Starši, pametno ravnajte z najstniki; upoštevajte njihove občutke. Ne pozabite, kako je bilo, ko ste bili še vi mladi. Vedite, da je bil vsak odrasel nekoč mlad in ve, kaj je to, in da noben mlad človek ne ve, kako je, če si starejši. Doraščajoči mladostnik ne želi, da bi z njim postopali kakor z otrokom, toda ker še ni odrasel, še nima toliko interesov, kakor jih imajo odrasli. Še vedno se rad veliko igra in za igro potrebuje nekaj časa.

12. Kako najstniki želijo, da bi starši z njimi postopali?

¹² So določene stvari, ki jih ti mladostniki na tej stopnji življenja še posebej pričakujejo od staršev. Želijo razumevanje; bolj kot kdajkoli prej želijo, da se z njimi ravna kot s posamezniki; želijo si dosledne smernice, ki so primerne njihovi starosti in zelo si želijo občutiti, da so potrebni in cenjeni.

13. Kako morda najstniki reagirajo na omejitve in zakaj?

¹³ Starši ne bi smeli biti presenečeni, če se začnejo mladoletniki v določeni meri upirati omejitvam. To je zato, ker so doraščajoči otroci na poti k samostojnosti in imajo normalno potrebo in željo po večji svobodi gibanja in izbire. Nemočni dojenčki so povsem odvisni od svojih staršev, tudi majhni otroci potrebujejo skrbno zaščito. Toda starejši je otrok, bolj se širi njegovo področje dejavnosti. Povečujejo in utrjujejo se vezi z ljudmi izven družinskega kroga. Težnja po samostojnosti lahko otežkoča postopanje  s sinom ali hčerko. Starši pa zaradi koristi otrok ne smejo dopustiti, da se njihovo vodstvo prezira ali odklanja. Lahko pa se ukvarjajo z otroki in vzdržujejo izmenjavo misli, če vedo, kakšen je povod za takšno, verjetno vznemirljivo obnašanje.

14. Kako lahko starši uspešno ravnajo, če si otrok želi večjo samostojnost?

¹⁴ Kaj naj naredijo starši, ko se soočijo s sinovo ali hčerino željo po večji samostojnosti? Takšna želja je kot napeta vzmet v tvoji roki. Če jo nenadoma spustiš, bo nenadzirano odletela v katerokoli smer. Če jo predolgo držiš, se boš utrudil, oslabela pa bo tudi vzmet. Če pa jo počasi in pod nadzorstvom izpuščaš, bo ostala na pravi poti.

15. Kaj dokazuje, da je Jezus doraščal pod vodstvom svojih staršev?

¹⁵ Primer nadzorovane težnje po samostojnosti najdemo pri doraščajočem Jezusu. O njegovih otroških letih beremo v zgodovinskem poročilu v Lukežu 2:40: »A dete je raslo in se krepilo v duhu in se napolnjevalo modrosti, in milost Božja je bila z njim.« Njegovi starši so pri njegovem razvoju brez dvoma imeli veliko vlogo, ker ni postal moder avtomatično, čeprav je bil popoln. Vedno je imel duhovne pogoje za svoje šolanje, kakor pokaže nadaljnje poročilo. Ko je bil star dvanajst let in je s starši v Jeruzalemu prisostvoval praznovanju pashe, je odšel v tempelj, kjer se je pogovarjal z religioznimi učitelji. Njegovi starši so mu kot dvanajstletnemu dečku očitno dovolili takšno stopnjo svobode gibanja. Ko sta odpotovala iz Jeruzalema, še nista vedela, da je zaostal, verjetno sta mislila, da je pri prijateljih ali sorodnikih, ki so se tudi vračali domov. Tri dni pozneje sta ga našla v templju pri starešinah, ki jih  ni poskušal učiti, temveč »jih (je) poslušal in jih spraševal«. Mati mu je pojasnila, da jim je povzročil skrbi, in Jezus je na to odgovoril, ne nespoštljivo, da je mislil, da bodo oni gotovo vedeli, kje ga bodo našli, preden odpotujejo. Čeprav si je Jezus dovolil določeno svobodo gibanja, je rečeno v poročilu, da jima je »bil pokoren«, kot najstnik je poslušal njune smernice in omejitve, in še dalje je »napredoval v modrosti in rasti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh«. (Lukež 2:41—52)

16. Na kaj bi morali misliti starši, če imajo probleme s svojimi doraščajočimi otroki?

¹⁶ Podobno bi morali starši svojim mladoletnim sinovom ali hčeram dati določeno mero svobode, in to tem več, čim starejši postajajo. Vedno bolj jim bodo prepuščali osebne odločitve, seveda pod njihovim vodstvom in nadzorom. Ko se pojavijo težave in starši poznajo vzrok, bodo pazili, da iz malenkosti ne naredijo velikih spornih vprašanj. Mnogokrat se najstniki svojim staršem ne upirajo namenoma, temveč samo poskušajo doseči določeno mero samostojnosti, ne vedo pa, kako naj to dosežejo. Zato lahko starši delajo narobe, če morda iz napačne stvari naredijo sporno vprašanje. Če neka zadeva ni preveč tehtna, jo pustite, če pa je resna, ostanite trdni. Ne ‚precejaj komarja‘ in ne ‚pogoltni velbloda‘. (Matevž 23:24)

17. Kakšne faktorje bi morali upoštevati starši, ko odraščajočim otrokom nalagajo omejitve?

¹⁷ Starši lahko pomagajo ohraniti dober odnos z doraščajočim sinom ali hčerjo tako, da so, ko jim nalagajo omejitve, uravnoteženi. Zapomni si, da je »modrost od zgoraj ... najprej čista«, toda tudi »dovzetna, polna usmiljenja« in nepristranosti. (Jakob 3:17, EI) Biblija pokaže, da so nekatere stvari popolnoma nesprejemljive, kakor na primer kraja, nečistovanje,  malikovanje in podobni težki prestopi. (1. Korinčanom 6:9, 10) Pri mnogih drugih stvareh pa je pravilnost oziroma nepravilnost odvisna od tega, kako daleč gremo. Hrana je dobra, toda če jemo preveč, postanemo požeruhi. Tako je tudi z nekaterimi oblikami sprostitve, kot s plesom, družabnimi igrami, družabnimi srečanji in podobno. Večkrat ne gre za to, kaj se dela, temveč kako in v kakšni družbi se nekaj dela. Enako, kakor ne obsojamo uživanje hrane, čeprav v resnici mislimo na požrešnost, bi tudi starši ne smeli obsojati nečesa enostavno zato, ker bi radi mladi to delali, čeprav je prav, da se ugovarja skrajnostnim oblikam ali obsegu, v katerem se to dela, ali proti nezaželenim okoliščinam, ki bi lahko nastopile. (Primerjaj Kološanom 2:23.)

18. Kako lahko starši opozarjajo svoje otroke pred slabo družbo?

¹⁸ Vsi mladi ljudje si želijo prijatelje, toda le redki se lahko označijo kot »idealni«, vseeno pa se vprašaj, če nimajo morda tvoji otroci svojih slabih točk. Ti bi morda želel omejiti njihovo druženje z določenimi mladimi ljudmi, ker meniš, da je to za njih škodljivo. (Pregovori 13:20; 2. Tesaloničanom 3:13, 14; 2. Timoteju 2:20, 21) Na drugih mladih ljudeh morda odkriješ stvari, ki so ti všeč, pa tudi kar ti ne ugaja. Namesto da bi popolnoma prepovedal druženje z nekom samo zaradi njegovih pomanjkljivosti, bi lahko svojim otrokom povedal, da ceniš dobre lastnosti njihovih prijateljev. Istočasno pa jih tudi opozori na njihove slabosti in jih spodbudi, da dobro vplivajo na njih, kar lahko služi v njihovo trajno korist.

19. Kako lahko starši svojim otrokom v soglasju s temeljnim načelom iz Lukeža 12:48 pomagajo, da pravilno gledajo na svobodo?

 ¹⁹ Če bi rad pomagal svojemu doraščajočemu sinu ali hčeri razviti pravilno gledišče do povečane svobode, tedaj mu oziroma ji pokaži, da je z večjo svobodo povezana tudi večja odgovornost. Starši morajo vedeti, da »komur so izročili mnogo, od tega bodo toliko več zahtevali«. (Lukež 12:48) Bolj ko so otroci zanesljivi, tem bolj jim starši lahko zaupajo. (Galatom 5:13; 1. Petrov 2:16)

SVETOVATI IN OPOMINJATI

20. Kaj je potrebno, razen moči ali avtoritete nad otroki, da bi preprečili prekinitev izmenjave misli?

²⁰ Če ti nekdo svetuje, toda ne razume tvoje situacije, se ti bo zdel njegov nasvet nestvaren. Če ima moč, da te prisili, da se ravnaš po njegovih zahtevah, boš morda na to gledal kot na nepravičnost. Starši bi morali vedeti, da »srce razumnega išče znanja« in da »razumni človek (premore) več ko krepki (EI)«. (Pregovori 15:24; 24:5) Nad svojim otrokom morda lahko pokažeš svojo moč, toda če jo okrepiš s spoznanjem in razumevanjem, se boš lažje pogovoril z njimi. Če se mlade ljudi kara brez razumevanja, lahko to vodi do »prepada med generacijami« in do prekinitve izmenjave misli.

21. Kako bi morali starši ravnati z otroki, ki so krivi težkega prestopka?

²¹ Kaj boš napravil, če zaide tvoj otrok v težave, če naredi resno napako ali zagreši nekaj takšnega, kar te bo popolnoma presenetilo? Krivice ne bi smel nikoli opravičiti. (Izaija 5:20; Malahija 2:17) Toda upoštevaj, da tvoj sin ali tvoja hči sedaj bolj kot kdajkoli potrebuje razumevajočo pomoč in spretno  vodstvo. Tudi ti lahko v določeni meri rečeš podobno kot Bog Jehova: ‚Pridi in razčistiva zadevo; sicer je resna, toda ne brezupna.‘ (Izaija 1:18) Z izbruhi jeze ali strogimi obsodbami lahko poslabšaš izmenjavo misli. Mnogi mladostniki, ki so zašli na kriva pota, so pozneje rekli: ‚S svojimi starši nisem mogel govoriti — bili bi divji.‘ V listu Efežanom 4:26 je rečeno: »Če se jezite, nikar ne grešite.« (EI) Obvladaj svoje občutke, medtem ko poslušaš, kaj ti imata tvoj sin ali hči povedati. Tvoje spodobno poslušanje, mu bo, ali ji bo pomagalo, da bo lažje poslušal tvoja navodila.

22. Zakaj starši nikoli ne bi smeli pokazati, da so nad otroki obupali?

²² Morda ne gre za en sam primer, temveč za težave, ki trajajo že dlje časa, ali za postopanje, ki kaže nezaželjeno lastnost. V tem primeru je karanje nujno potrebno, toda starši otroku ne bi smeli pokazati, da so nad njim obupali. Tvoje potrpljenje bo pokazalo, kako velika je tvoja ljubezen. (1. Korinčanom 13:4) Proti hudemu se ne bojuj s hudim, temveč ga premaguj z dobrim. (Rimljanom 12:21) Če se mladostnika pred drugimi ponižuje, češ, da je »len«, »uporen«, »zanič« ali »obupen« lahko to samo škoduje. Ljubezen ne obupuje. (1. Korinčanom 13:7) Mladostnik lahko gre tako daleč, da postane prestopnik in zapusti dom. Čeprav starši takšnega obnašanja ne bodo odobravali, lahko pustijo odprto pot za njegovo vrnitev. Kako? Tako da mu pokažejo, da ne zavračajo njega, temveč njegovo postopanje. Lahko mu rečejo, da ima gotovo dobre lastnosti in da upajo, da bo to dobro premagalo slabo. Če se to zgodi, se bo, podobno izgubljenemu sinu v Jezusovi prispodobi, lahko vrnil domov z zavestjo, da ga skesanega ne bodo sprejeli strogo in hladno. (Lukež 15:11—32)

 POTREBNO PRIZNATI VREDNOST POSAMEZNIKA

23. Zakaj je važno, da doraščajoči otroci občutijo, da so dragoceni člani družine?

²³ Vsi ljudje potrebujejo priznanje in občutek, da so zaželjeni in priznani, občutiti morajo, da spadajo nekam. Da bi jih lahko drugi cenili in bili z njimi prijazni, pa seveda ne smejo postati preveč svobodni. Obnašati se moramo tako, da to odobrava skupina, ki ji pripadamo. Mladi v svojih najstniških letih potrebujejo družino. Daj jim občutek, da so dragoceni člani družine, da prispevajo k njeni blaginji in da imajo tudi možnost sodelovati pri družinskih načrtih in odločitvah.

24. Česa bi se starši morali izogibati, da otrok ne bi zavidal drugemu?

²⁴ »Ne bodimo željni prazne časti (samoljubni, NS),« je pisal apostol Pavel, »da bi drug drugega izzivali (tekmovali, NS), drug drugemu zavidali.« (Galatom 5:26, EI) Če starši pohvalijo svoje otroke, ko nekaj dobro naredijo, se takšen duh sploh ne bo pojavil; če pa mladostnika neugodno primerjajo z drugim, ki je boljši, zbujajo zavist oziroma nezadovoljstvo. Apostol Pavel je rekel: »Svoje delo naj vsak preudarja in potem bo imel hvalo naproti sebi in ne naproti drugemu.« (Galatom 6:4, EI) Mlad človek želi, da bi ga sprejeli in ljubili takšnega, kot je, in zaradi tega, kar je sposoben narediti.

25. Kako lahko starši svojim otrokom pomagajo razviti občutek za vrednost?

²⁵ Starši lahko pomagajo svojemu sinu ali svoji hčeri razviti občutek za vrednost, tako da ju vzgojijo, da prevzemata odgovornosti na vseh področjih življenja. Svoje otroke so od najzgodnejšega otroštva vzgajali, da so pošteni in resnicoljubni in da z  drugimi pravilno ravnajo; na tej zgodnji osnovi lahko nato gradijo, tako da jim pokažejo, kako naj te lastnosti uporabljajo v človeški družbi. Sem spada tudi to, da znajo prevzeti odgovornosti v službi in da so zanesljivi. Jezus se je, medtem ko je ‚rasel v modrosti‘, pri svojem očimu Jožefu očitno naučil rokodelstva, ker so ga, ko je s tridesetimi leti začel javno oznanjevati Kraljestvo, ljudje imenovali »tesar«. (Marko 6:3) V najstniških letih bi se še posebej dečki morali naučiti, kaj pomeni delati in zadovoljiti delodajalca ali stranko, tudi če je delo enostavno, kot nakupovanje. Lahko se jim pokaže, da si z marljivim, resnim in zanesljivim delom pridobijo spoštovanje do samega sebe in spoštovanje in cenjenje drugih; vedo naj, da s tem niso samo v čast svojim staršem in vsej družini, temveč tudi »delajo čast nauku Boga, našega zveličarja«. (Titu 2:6—10, EI)

26. Katera navada iz starega časa pokaže, da je bila hči koristen član družine?

²⁶ Tudi hčerke se lahko naučijo umetnost gospodinjenja in si s tem zaslužijo priznanje in pohvalo družine in drugih. Vrednost hčerke za družino je bila v biblijskih časih ponazorjena z navado, da so starši zahtevali nadomestilo za svojo hči, ko so jo omožili. To je gotovo bila odškodnina za to, ker ni več opravljala svojega dela v družini. (1. Mojzesova 34:11, 12; 2. Mojzesova 22:16)

27. Zakaj bi se morale izkoristiti možnosti dobrega šolanja?

²⁷ Možnosti izobraževanja bi morali dobro izkoristiti, da bi se otroci pripravljeni srečali z zahtevami življenja v sedanjem sestavu stvari. Tudi za mlade ljudi je veljalo opozorilo apostola Pavla: »Uče naj se pa tudi naši prizadevati si za dobra dela v nujnih potrebah, da ne bodo brez sadu.« (Titu 3:14, EI)

 MORALNO MERILO BIBLIJE — ZAŠČITA

28, 29. a) Kaj svetuje Biblija glede družbe? b) Kako lahko starši svojim otrokom pomagajo poslušati ta nasvet?

²⁸ Razumljivo je, da so starši zaskrbljeni, kadar okoliščine — morda sosedje ali šola, v katero hodijo — silijo otroke, da se družijo z mladostniki, ki so prestopniki in uničujejo sami sebe. Starši bi morali upoštevati resnico biblijskega izreka: »Dobre navade pačijo slabi pogovori.« Zato niso pripravljeni sprejeti otrokovega izgovora: »Vsi smejo to delati, zakaj jaz ne bi smel?« Verjetno ne delajo tako vsi, in celo če bi bilo tako, to še ni razlog, da tvoj otrok sme to početi, če je napačno ali nespametno. »Ne zavidaj hudobnim ljudem (ali otrokom), ne želi biti z njimi; zakaj njih srce misli na nasilje, njih ustnice govore nesrečo. Z modrostjo se hiša zida in z razumnostjo se utrjuje.« (Pregovori 24:1—3, EI; 1. Korinčanom 15:33)

²⁹ Svojim otrokom ne moreš biti ves čas šolanja in vse življenje za petami. Vendar če gradiš svojo hišo ali dom z modrostjo, jim lahko daš za vodstvo pravilna moralna merila in temeljna načela. »Besede modrih so kakor bodice.« (Propovednik 12:11) Bodice so bile dolge naostrene palice, ki so jih včasih uporabljali pri živini, da je šla v pravo smer. Modre Božje besede nam bodo pomagale ostati na pravi poti, če pa bi zašli, nas bo naša vest navedla, da spremenimo smer. Daj svojim otrokom takšno modrost za njihovo trajno srečo. Vtisni jim jo s svojimi besedami in z zgledom. Posreduj jim prave vrednote; in to bodo tudi oni iskali pri tistih, ki si jih bodo izbrali za tovariše. (Psalm 119:9, 63)

30. Kako lahko starši svojim otrokom posredujejo Božje moralno merilo?

 ³⁰ Zapomni si, da se lahko otrokom veliko lažje posreduje moralne vrednote, če se doma živi po dobrih temeljnih načelih. Ti sam imej stališče, ki ga želiš razviti pri otrokih. Pazi na to, da vidijo otroci v tvoji družini razumevanje, ljubezen, odpuščanje in varno mero svobode, povezano s pravičnostjo in poštenostjo, in da občutijo, da so priznani. Na ta način jim lahko posreduješ Božje moralno merilo, ki bo z njimi tudi izven družine, ne moreš jim dati boljše dediščine. (Pregovori 20:7)

[Preučevalna vprašanja]