Poglavje 9

Vzgajati otroke od detinstva

1–4. Kakšni so dokazi, da ima majhen otrok izredno sposobnost učenja?

MOŽGANE ali razum novorojenčka primerjajo z nepopisanim listom. Dejansko vplivajo na možgane otroka mnoge stvari že, ko je še v materinem telesu, nekatere značajnostne poteze pa se neizbrisno podedujejo. Vendar ima otrok, ko se rodi, velikansko sposobnost učenja. Namesto da se otrokov razum primerja z enim samim listom, recimo raje, da cela knjižnica čaka, da se bo napolnila s podatki.

² Otrokovi možgani ob rojstvu imajo samo četrtino teže možganov odraslega človeka. Toda rastejo tako hitro, da samo v dveh letih dosežejo že tri četrtine svoje dokončne teže! Razumski razvoj enako napreduje. Raziskovalci menijo, da se bistroumnost otroka v prvih štirih letih razvije za toliko kot v naslednjih trinajstih letih. Nekateri celo trdijo, »da so stvari, ki se jih nauči otrok do svojega petega leta, med najtežjimi«.

³ Osnovni pojmi kot desno in levo, zgoraj in spodaj, polno in prazno, kakor tudi primerjanje različnih velikosti in teže, se nam zdijo povsem naravni. Toda otrok se mora naučiti te in še množico drugih pojmov. Tudi sposobnost govora se mora vsaditi in utrditi v otrokovem razumu.

 ⁴ Govor se prišteva k enim od »najtežjih razumskih dosežkov, ki se jih je kdajkoli zahtevalo od človeka«. Če si se že kdaj mučil z učenjem novega jezika, se boš verjetno strinjal s tem. Toda ti si vsaj vedel, kako jezik deluje. Otrok tega ne ve, pa je vendar sposoben dojeti in uporabljati osnovne pojme govora. In ne samo to, otroci se v nežni starosti zlahka naučijo dveh jezikov, če živijo v dvojezičnem domu ali področju — celo še preden začno hoditi v šolo! Nadarjenost za umske dejavnosti torej obstaja in čaka, da se razvija.

VZGAJATI PRIČNI TAKOJ!

5. Kako zgodaj je treba začeti z vzgajanjem otroka?

⁵ Apostol Pavel je v pismu Timoteja spomnil na to, da je on tisti, ki je poznal svete spise že »od detinstva«. (2. Tim. 3:15, EI) Starši, ki se zavedajo naravne dojenčkove želje po znanju, so pametni starši. Otroci so dobri opazovalci; same oči in ušesa so jih. Marljivo zbirajo podatke, jih kopičijo, jim dodajajo nove in sklepajo iz tega, pa če se tega starši zavedajo ali ne. Dejansko se, če starši ne pazijo, dojenček v presenetljivo kratkem času nauči, kako lahko uveljavlja svoje želje. Zato je treba že od rojstva dalje upoštevati opomin Božje besede: »Vzgajaj dečka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne krene z nje.« (Pregovori 22:6) Prvi pouk dobi otrok seveda glede ljubezni; deležen je velike nege in naklonjenosti. Vendar mora poleg tega, če je potrebno, biti tudi pokaran, sicer prijazno, toda odločno.

6. a) S kakšnim govorom je najbolje govoriti z otrokom? b) Kakšno stališče bi morali imeti do mnogih otrokovih vprašanj?

 ⁶ Govori z dojenčkom, toda ne »otročje«, temveč v preprostem jeziku odraslih, ker se tega jezika mora naučiti. Ko se bo otrok naučil govoriti, te bo zasipal z vprašanji: ‚Zakaj dežuje? Odkod sem prišel? Kje so zvezde podnevi? Kaj delaš? Zakaj to? Zakaj ono?‘ Vpraševal bo brez konca! Poslušaj, ker so vprašanja za otroka najboljše sredstvo za učenje. Če njegova vprašanja zadušiš, lahko zatreš njegov miselni razvoj.

7. Kako lahko najbolje odgovoriš na vprašanja majhnega otroka in zakaj?

⁷ Zapomni si, da je apostol Pavel rekel: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, razsojal kakor otrok.« (1. Kor. 13:11) Odgovarjaj na vprašanja kakor najbolje znaš, toda enostavno in kratko. Ko otrok vpraša: ‚Zakaj dežuje?‘, ne želi zapletenega in nadrobnega odgovora. Zadovoljen bo že, če mu odgovoriš: ‚Oblaki so polni vode in zato voda pada.‘ Otrokova sposobnost osredotočenja je omejena; kmalu se posveti drugim stvarem. Enako kakor daješ otroku mleko, vse dokler ne more jesti trdnejše hrane, mu tudi pojasnjuj enostavno, dokler ne more razumeti izčrpnejših odgovorov. (Primerjaj Hebrejcem 5:13, 14.)

8, 9. Kaj se lahko naredi, da se otroka postopoma nauči brati?

⁸ Poučevanje naj bo takšno, da služi v napredek. Kakor smo že omenili, je bil Timotej seznanjen s svetimi spisi že v detinstvu. Očitno je njegov spomin na otroštvo vključeval tudi pouk Biblije. Gotovo se ga je poučevalo postopoma, enako kakor bi danes oče ali mati začela učiti otroka brati. Beri svojemu otroku. Če je še dojenček, ga vzemi v  naročje, ga objemi in beri s prijetnim glasom. Čutil se bo varnega in zaščitenega in branje bo zanj prijetno doživetje, ne glede na to, kako malo bo razumel. Pozneje ga lahko naučiš abecede, morda s pomočjo igre. Nato oblikuj besede in končno sestavljaj besede v stavke. Delaj tako, da bo učenje otroku v radost, kolikor je le mogoče.

⁹ Neki zakonski par, na primer, je svojemu triletnemu otroku glasno bral in pri tem s prstom pokazal na vsako besedo, da je otrok lahko sledil. Pri določenih besedah sta počakala, otrok pa je dodal manjkajočo besedo, kot na primer »Bog«, »Jezus«, »mož« ali »drevo«. Počasi je število besed, ki jih je otrok znal brati, zraslo in s štirimi leti je lahko otrok bral večino besed. V koraku z branjem je pisanje, najprej posameznih črk in nato celih besed. Ko otrok zna napisati lastno ime, ga to prevzame!

10. Zakaj je modro vsakemu otroku pomagati, da razvije svoje lastne zmogljivosti?

¹⁰ Vsak otrok je drugačen in ima svojo lastno osebnost, zato mu je treba pomagati, da se razvija v skladu z njegovimi podedovanimi možnostmi in darovi. Če vzgajaš vsakega otroka odgovarjajoče njegovim podedovanim možnostim in sposobnostim, ni potrebno, da drugemu otroku zavida njegovo znanje. Vsakega otroka je treba ljubiti in ceniti zaradi njega samega. Medtem ko otroku pomagaš premagati ali nadzorovati napačna nagnjenja, ga ne poskušaj prisiliti v vnaprej določeno obliko. Namesto tega pospešuj razvoj njegovih dobrih karakternih potez.

11. Zakaj ni pametno primerjati otroka z drugimi?

¹¹ Starši lahko pri otroku s primerjanjem njegovih prednosti ali manjvrednosti z drugim otrokom pospešijo tekmovalnega duha. Čeprav majhni otroci  že zelo zgodaj kažejo znake prirojene sebičnosti, jim je občutek večvrednosti in pomembnosti neznan. Zaradi tega je lahko Jezus, ko je karal svoje učence, ker so ob določenih prilikah pokazali častihlepje in željo po osebnem ugledu, dal za zgled malega otroka. (Matevž 18:1—4) Zato se izogibaj primerjanja enega otroka z drugim, ker to lahko razume kot odklonitev. Najprej bo užaljen, če pa se to nadaljuje, bo verjetno sovražno razpoložen. Po drugi strani pa bo, če se ga povzdiguje, postal nadut in zelo nepriljubljen. Tvoja ljubezen in priznanje ne bi smela biti odvisna od tega, kakšen je tvoj otrok v primerjavi z drugimi. Raznolikost razveseljuje. V nekem orkestru je veliko različnih instrumentov, kar povečuje mnogostranost in bogastvo, igrajo pa vseeno usklajeno. Različne osebnosti pa so posebnost in zanimivost v družini, in če se vsi ravnajo po pravičnih temeljnih načelih Stvarnika, skladnost ne bo oškodovana.

POMAGAJ OTROKU DUHOVNO NAPREDOVATI

12. Kakšna dejstva glede odraslih pokažejo, da otrok potrebuje pravilno vodstvo?

¹² Božja beseda pravi, da »ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) Vendar ljudje mislijo, da je to mogoče. Zato odklanjajo Božje smernice, se dado voditi ljudem, padajo iz ene težave v drugo, s tem pa dokazujejo, da ima Bog končno prav. Bog Jehova pravi, da pot, ki se zdi človeku ravna, pelje v smrt. (Pregovori 14:12) Ljudje že dolgo časa hodijo po poti, ki se jim zdi ravna, pelje pa v vojne, lakote, bolezni in smrti. Če se zdi pot, ki se konča s smrtjo,  prava odraslim ljudem, kako bi se mogla pot, ki izgleda pravilna otrokom, končati kako drugače? Če ni v moči moža, da bi uravnaval svoje korake, kako naj bi tedaj otrok, ki še ne zna prav hoditi, znal sam ubrati pot življenja? Stvarnik po svoji Besedi nudi vodstvo tako staršem kot otrokom.

13, 14. Kako lahko starši poučujejo svoje otroke v soglasju z opominom v 5. Mojzesovi 6:6, 7?

¹³ Bog govori staršem: »Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5. Mojzesova 6:6, 7) Starši morajo poučevati otroke ob vsakem času, kadarkoli je za to priložnost. Čeprav se zjutraj mnogim zelo mudi v šolo ali na delo, bi si morala družina, če skupaj zajtrkuje, vzeti čas, da se za jed zahvali. To bo usmerilo misli na Stvarnika, lahko pa vključuje še druge stvari, ki imajo za družino duhovno vrednost. Morda čas dovoljuje, da se pogovorijo o delu v tem dnevu, kaj je planirano, ali o šoli, in lahko se svetuje glede problemov, ki bi čez dan nastopili. Spanje, to je čas, »ko ležeš«, je lahko za male otroke srečen čas, če jim starši posvetijo posebno pozornost. Zgodbe za lahko noč lahko malčkom veliko pomenijo in so lahko dobro sredstvo za poučevanje. V Bibliji je ogromno gradiva za to, z nekaj spretnosti in občutka lahko starši pripovedujejo mnogo njenih zgodb, ki bodo otroke razveselile. Toda osebna doživetja še posebej ugajajo otrokom in lahko jih uporabiš kot dober pouk. Čeprav morda izgleda težko pripovedovati vedno nove zgodbe, boš ugotovil, da otrok rad posluša eno in isto zgodbo večkrat. Ugotovil boš, da se s tem, ko si vzameš čas za to, poboljša izmenjava misli z otroki. Molitev z otroki pred spanjem  lahko prispeva k temu, da že zelo zgodaj vzpostavijo stik s Tistim, ki jih lahko najboljše vodi in ščiti. (Efežanom 3:20; Filipljanom 4:6, 7)

¹⁴ Kjerkoli si, če ‚sediš v svojem domu‘ ali če si ‚na poti‘, imaš priložnost, da svojega otroka zanimivo in učinkovito poučuješ. Precej se otroka lahko nauči med igro. Neki zakonski par je računal s tem, ko je skušal otrokom pomagati, da so se spomnili misli, ki so bile obravnavane na biblijskih sestankih:

»Nekega večera sva vzela s seboj šestletnega dečka, ki na sestankih običajno ni bil preveč pozoren. Ko smo se bližali dvorani, sem rekel: ‚Igrajmo se danes. Ko bomo šli domov, se bomo poskušali spomniti, katere pesmi se bodo pele in še katerih glavnih misli sestanka.‘ Najmlajši, ki je bil običajno nepazljiv, je lahko prvi govoril, in spomnil se je mnogih misli. Otroci so nato dodajali svoje komentarje, končno sva prišla tudi midva na vrsto. Ni se jim zdelo težko, bilo je zabavno.«

15. Kako lahko spodbudimo otroka, da izboljša svoje delo?

¹⁵ Medtem ko otrok raste, se bo naučil izražati zamisli, risati, opravljati kakšna dela ali igrati kakšno glasbilo. Občutil bo, da je nekaj dosegel. Njegovo delo je v nekem pogledu rast njega samega, in zanj nekaj čisto osebnega. Če mu, ko ga opazuješ, rečeš: ‚Dobro si naredil‘, bo navdušen. Če vidiš v njegovem delu nekaj, kar lahko odkrito pohvališ, ga bo spodbudilo. Če pa delo brezobzirno kritiziraš, bo verjetno potrt in bo izgubil pogum. Postaviš lahko vprašanje glede določenega gledišča, če je potrebno, toda ne tako, kot da odklanjaš njegovo delo. Na primer, namesto da vzameš njegovo risbo in jo spreminjaš, lahko na drugem kosu papirja  pokažeš, kako se da bolje narediti. Tako bo lahko sam spremenil svojo risbo, če bo hotel. Če ga pri njegovem naprezanju spodbujaš, pospešuješ njegovo duhovno rast; s strogo kritiko pa ga lahko pobiješ ali mu zadušiš željo, da bi še dalje poskušal. Da, temeljno načelo v Galatih 6:4 se lahko uporabi tudi za otroke: »Svoje delo naj vsakdo izkuša, in tedaj bo imel na samem sebi kaj hvaliti in ne na drugem.« Otrok potrebuje spodbudo, še posebej ob prvih poskusih. Če je neko delo, ki ga je naredil, dobro za njegovo starost, ga pohvali! Če ni, pohvali trud in ga spodbudi, da še poskuša. Končno tudi shodil ni že ob prvem poizkusu.

KAKO SVOJEMU OTROKU POJASNITI SPOLNOST?

16. Kako bi morali odgovoriti otroku, ki vprašuje o spolnosti, z ozirom na to, kako o tem govori Biblija?

¹⁶ Na vprašanja svojega otroka odgovarjaš in spodbujaš ga k pogovoru, tedaj pa te nenadoma povpraša o spolnosti. Ali mu odgovoriš odkrito ali tako, da ga zapelješ v zmoto, in na primer rečeš, da ste si bratca ali sestrico priskrbeli v bolnišnici? Mu boš pravilno odgovoril, ali pa boš dovolil, da bo tvoj otrok dobil nezadosten ali celo napačen odgovor, morda celo opolzek, od drugih otrok? Biblija odkrito govori o številnih stvareh, ki so povezane s spolnostjo ali s spolnimi organi. (1. Mojzesova 17:11; 18:11; 30:16, 17; 3. Mojzesova 15:2) Ko je Bog svojemu ljudstvu zapovedal, naj se zbira na določenih mestih, kjer se bo bralo njegovo besedo, je rekel: »Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče ... da bi čuli in da bi se učili.« (5. Mojzesova 31:12)  Tako so mali otroci lahko poslušali stvari o spolnosti v resnem, dostojnem ozračju in ne v »pouličnem pogovoru«.

17–19. Kako lahko otroku postopoma pojasnjuješ spolnost?

¹⁷ Dejansko pojasnilo spolnosti ni tako težko, kot si mnogi starši predstavljajo. Otroci se že zgodaj zanimajo za svoje telo in odkrijejo pri tem razne dele. Ti mu lahko poveš, kako se imenujejo: roke, noge, nos, trebuh, zadnjica, penis, žensko spolovilo. Majhen otrok ne bo v zadregi, razen če se ti, ko gre za spolne organe, nenadoma spremeniš in postaneš »skrivnosten«. Starši se pogosto boje, da bodo morali, ko se pojavi vprašanje, razložiti čisto vse, v resnici pa otrok vprašuje postopoma, kot odgovarja njegovi trenutni stopnji razvoja. Tako kot dosega različne stopnje razvoja, tako moraš ti samo pravilno in zelo enostavno na splošno pojasnjevati stvari.

¹⁸ Nekega dne te bo na primer vprašal: ‚Odkod pridejo majhni otroci?‘ Na to lahko preprosto odgovoriš morda takole: ‚Rastejo v trebuhu svoje mame.‘ To bo običajno dovolj zaenkrat. Pozneje bo otrok morda vprašal: ‚Kako pa pride otrok ven?‘ ‚Za to je posebna odprtina.‘ In običajno je to za tokrat dovolj.

¹⁹ Nekoliko pozneje lahko otrok vpraša: ‚Iz česa pa otrok zraste?‘ Morda boš odgovoril: »Oče in mati sta želela imeti otroka. Semenska celica očeta se združi z jajčno celico v materi, in otrok začne rasti, tako kakor seme v zemlji zraste v cvetlico ali drevo.« To je torej neka vrsta nadaljevanke in vsak delček zadostuje, da je otrok trenutno zadovoljen. Pozneje lahko otrok vpraša: ‚Kako pa pride očetovo seme v mamo?‘ Odgovoril boš enostavno: ‚Ti veš, kakšen je fantek in on ima penis. Deklica pa ima  na svojem telesu odprtino, primerno za ta ud. Tako pride seme v mamo. Ljudje so tako ustvarjeni zato, da lahko otrok nastane in zraste v materi, potem pa se rodi.‘

20. Zakaj je dobro, da starši pojasnijo otrokom spolna dogajanja?

²⁰ Takšna poštena pojasnila so gotovo boljša kot lažne zgodbice ali »skrivnost«, kar navede otroka na mišljenje, da je to nekaj odvratnega. (Primerjaj Titu 1:15.) Tudi je veliko boljše, če izve otrok dejstva od svojih staršev, ki lahko v zvezi s svojimi pojasnili razložijo, zakaj bi smeli imeti otroke samo poročeni, ki se ljubijo in so prevzeli odgovornost, da ljubijo svoje otroke in zanje skrbijo. To postavi stvar na zdravo duhovno raven, namesto da bi se o njej govorilo, kot da je nekaj nečistega.

POSREDOVATI NAJVAŽNEJŠE ŽIVLJENJSKE NAUKE

21. Zaradi katerega nagnjenja otrok je važno, da so jim starši dober zgled?

²¹ Jezus je ljudi svojega časa primerjal z otroki, ki »posedajo po trgu in kličejo tovarišem svojim in pravijo: ‚Piskali smo vam, in niste plesali; žalostinke smo peli, in niste jokali‘«. (Matevž 11:16, 17) Otroci so v igri posnemali odrasle in njihove praznike in žalovanje. Zaradi otrokove naravne želje po posnemanju, ima zgled staršev močan vpliv na vzgojo samo.

22. Kako lahko obnašanje staršev vpliva na otroke?

²² Otrok se od tebe uči že od rojstva — ne samo iz tistega, kar govoriš, temveč tudi iz tega, kako to rečeš, iz višine glasu, ko govoriš z njim samim, z zakonskim partnerjem in drugimi ljudmi. Opazuje  starše, kako ravnata drug z drugim, kako z drugimi družinskimi člani in z obiskovalci. Tvoje obnašanje v teh stvareh lahko otroka nauči nekaj, kar je mnogo važnejše kot hoja, štetje in abeceda. To je lahko osnova za znanje in harmonijo, ki pomaga do resnične sreče. Tvoj zgled lahko naredi otroka bolj sprejemljivega za pravična merila, ko bo dovolj star, da ga poučuješ s pripovedovanjem ali branjem.

23, 24. Kaj morajo biti starši voljni delati, če hočejo, da njihovi otroci odgovarjajo določenim merilom?

²³ »Bodite torej posnemalci Boga, kakor otroci ljubljeni,« je apostol Pavel spodbujal kristjane. Malo pred tem je pojasnil, kaj pomeni posnemati Boga, ko je pisal: »Vsaka zagrenjenost in srditost in jeza in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izgine z vso hudobijo vred. Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil. Posnemajte torej Boga kot ljubljeni otroci ...« (Efežanom 4:31, 32; 5:1, 2, EI) Če glasovi, ki jih dete posluša, ali dogajanje, ki ga vidi, posredujejo vtis razdraženega ozračja, kot na primer glasno in zbadljivo govorjenje, jokave pritožbe, predrznost ali izbruhe jeze, se vtis, ki ga je dobil, težko izbriše. Če si do vseh prijazen in obziren, če zastopaš visoka moralna merila in temeljna načela, tedaj bo otrok nagibal, da te posnema. Ravnaj tako, kot želiš, da bi ravnali tvoji otroci, bodi takšen, kot pričakuješ, da bodo tvoji otroci.

²⁴ Starši ne bi smeli imeti dveh meril — enega, ki ga oznanjajo, in drugega, po katerem živijo; enega za otroke in drugega zase. Le kaj koristi, če rečeš svojim otrokom, naj ne lažejo, sam pa lažeš? Če se sam ne držiš obljub, ki si jim jih dal, mar lahko pričakuješ, da jih bodo oni izpolnili? Kako naj se  otroci naučijo spoštovanja, če se starša med seboj ne spoštujeta? Kako naj otroku postane merilo ponižnost, če ni nikoli videl, da bi jo pokazovala oče ali mati? Zelo nevarno je, če starši posredujejo otroku predstavo, da imajo vedno prav. Tedaj bo otrok mislil, da je vse, kar delajo, pravilno — celo tedaj, ko zaradi svoje nepopolne, grešne narave, naredijo kaj narobe. Kdor nekaj reče, toda ne dela po tem, je podoben hinavskim farizejem, o katerih je Jezus rekel: »Vse torej, karkoli vam reko, izpolnjujte in delajte; po njih delih pa ne delajte, ker govore, pa ne delajo.« Če torej vi, starši, v družini ne želite imeti malih farizejev, potem ne bodite vi veliki farizeji! (Matevž 23:3)

25. Kako bi morali otroke poučevati o ljubezni?

²⁵ Otroci bodo najprej spoznali ljubezen tako, da jo vidijo, naučili se bodo biti ljubljeni in ljubiti druge. Ljubezni se ne da kupiti. Starši lahko svoje otroke obsipajo z darili, toda ljubezen je v glavnem duhovna zadeva, stvar srca in ne denarnice, zato sama darila nikoli ne morejo nadomestiti prave ljubezni. Kdor želi ljubezen kupiti, jo razvrednoti. Dajaj več kot so materialna darila, dajaj samega sebe: svoj čas, svojo moč in svojo ljubezen. Vrnjeno ti bo v enaki meri. (Lukež 6:38) Kot piše v 1. Janezovem listu 4:19 o naši ljubezni do Boga: »Mi ga (Boga) ljubimo, ker nas je on prvi ljubil.«

26, 27. Kako lahko otroke naučimo, da dajanje osrečuje?

²⁶ Otroci se lahko o dajanju naučijo tako, da sprejemajo. Lahko se jim pomaga spoznati radost dajanja, služenja in deljenja. Pomagaj jim izkusiti, da je sreča v dajanju — tebi, drugim otrokom in odraslim. Pogosto odrasli nočejo vzeti darila od otrok, ker zmotno menijo, da pokazujejo ljubezen, če od  otrok ne vzamejo daril, ki jim jih ti želijo dati. Neki mož je dognal:

‚Ko mi je otrok želel dati nekaj svojih slaščic, sem vedno odklonil. Mislil sem, da je tako bolje, ker jih je tako rad jedel. Vendar se otrok ni veselil, kakor sem pričakoval, čeprav sem odklonil in nisem vzel. Tedaj sem spoznal, da sem odklonil njegovo velikodušnost, njegovo darilo in tudi njega samega. Od tedaj sem takšna darila vedno sprejel, tako je otrok lahko izkusil radost dajanja.‘

²⁷ V neki družini so starši hoteli pomagati malemu sinku, da bi postal takšen, kakor je opisano v 1. Timoteju 6:18 — ‚nepristranski in pripravljen deliti‘ (NS). Zato so, kadar so šli v dvorano, kjer so preučevali Biblijo, denar, ki so ga namenili za darovanje, dajali sinu, da ga je nosil v škatlico za prispevke. To mu je pomagalo zapomniti si vrednost podpiranja duhovnih stvari in pomaganja kritja stroškov, ki bi bili s tem povezani.

28, 29. Kako se lahko pouči otroke, da je važno opravičiti se zaradi napak?

²⁸ Ravno tako kot se otroci lahko naučijo ljubiti in biti velikodušni, kadar pravilno poučevanje spremlja dober zgled, tako se lahko tudi naučijo, da se opravičijo, kadar je to potrebno. Neki oče je povedal: »Če naredim pred svojimi otroki napako, jim to priznam. Kratko jim pojasnim, zakaj sem napako naredil in da nisem imel prav. Zato jim je lažje priznati njihove napake, ker vedo, da nisem popoln in da jih bom razumel.« To lahko ponazori naslednji primer: Ob neki priložnosti je tujec obiskal družino, oče pa mu je predstavil družinske člane. Obiskovalec je pozneje povedal:

 »Vsi prisotni so bili predstavljeni, tedaj pa je pritekel v sobo nasmejan mali fantič. Oče je rekel: ‚To pa je naš najmlajši, tale z marmelado na srajci.‘ Z dečkovega obraza je izginil nasmeh, in bil je videti žalosten. Ko je oče videl, da bo mali zaradi zadrege zajokal, ga je hitro potegnil k sebi in rekel: ‚Tega ne bi smel reči. Žal mi je.‘ Deček je zahlipal in zapustil sobo, toda kmalu je bil nazaj, še bolj nasmejan — in oblečen v čisto srajčko.«

²⁹ Gotovo se naklonjenost otroka s takšno ponižnostjo poveča. Seveda mu pozneje lahko eden od staršev razloži, kako je treba na probleme življenja, na velike in male, gledati uravnovešeno. Otrokom se lahko pomaga, da malenkosti ne jemljejo preresno, da so sposobni nasmejati se samemu sebi, in da nikoli ne pričakujejo od drugih popolnosti, tako kakor ne želijo, da bi drugi od njih pričakovali to.

POSREDUJ PRAVILNA VREDNOSTNA MERILA

30–32. Zakaj je nujno, da starši že zelo zgodaj otrokom pomagajo spoznati prave vrednosti življenja?

³⁰ Danes veliko staršev ni ravno prepričanih, kaj so prave vrednote življenja. Posledica tega je, da mnogi svojim otrokom ne posredujejo nobenih meril o vrednotah. Nekateri starši celo dvomijo, da imajo pravico, usmerjati stališče svojih otrok. Če starši ne bodo to storili, bodo to naredili drugi otroci, sosedje, kino in televizija. Starši se bojijo spora med generacijami, upiranja mladih, mamil, nove morale in seksualne revolucije. Toda v resnici je otrokova osebnost že prej, preden se pojavijo ti problemi v njegovem življenju, precej razvita.

 ³¹ Neki znanstveni časopis je poročal, da »je človekova osebnost večji del oblikovana še preden gre v šolo. Seveda je splošno znano, da so otroci v predšolski dobi še posebej dovzetni in prilagodljivi. ... Ugotovili smo, da vplivi in dogodki iz otroštva pustijo trajne in včasih nespremenljive vzore obnašanja.«

³² Napačno obnašanje se lahko spremeni, toda neki drugi raziskovalec je pojasnil, kaj se zgodi, če se izgube dragocena leta: »Otroka se da oblikovati prvih sedem let njegovega življenja, in dlje ko čakaš, tem bolj temeljito boš moral spremeniti njegovo okolje — in verjetnost, da se bo spremenil, se z vsakim letom manjša.«

33. Katere najpomembnejše pojme je treba naučiti otroke?

³³ Majhni otroci se morajo naučiti mnogo osnovnih stvari, toda najvažnejše je, da vedo, kaj je pravilno in kaj napačno. Ko je Pavel pisal kristjanom v Efezu, jih je rotil, naj si pridobe točno spoznanje, rekoč: »Da ne bomo več nedoletni otroci, omahljivi, da nas ne bo vsak veter nauka zanašal, kadar ljudje varajo in zvijačno zavajajo v zmoto, marveč bomo ostali v resnici in bomo v ljubezni v vsem rasli k njemu, ki je glava, Kristus.« (Efež. 4:13—15, EI) Če starši svojim otrokom pomagajo razviti ljubezen do resnice in poštenosti in da ljubijo to, kar je pravilno in dobro, otroci ne bodo odporni proti laži in krivičnosti. Predšolska leta minejo, preden se starši prav zavejo. Ne dovoli, da gredo mimo; izkoristi teh nekaj prvih odločilnih let, da posreduješ svojim otrokom pravilne vrednote. Tako si boš v poznejših letih prihranil veliko srčnih bolečin. (Pregovori 29:15, 17)

34. Zakaj so pomembna čvrsta merila in kje je najboljši izvor takšnih meril?

 ³⁴ »Kajti prehaja obraz tega sveta«, je pisal navdihnjeni apostol Pavel, in to gotovo zadeva tudi njegova materialna, čustvena in moralna merila. (1. Korinčanom 7:31) Svet je zelo nestabilen. Starši morajo upoštevati, da je človeško, če v tem pogledu morda odpovedo. Če jim gre za blagor njihovih otrok in si zares želijo, da bodo otroci v bodočnosti srečni, jim bodo posredovali merila, ki so dejansko čvrsta. To lahko naredijo tako, da otrokom že od detinstva vtisnejo v razum, da se, če se pojavi kakršnokoli vprašanje ali problem, vedno obrnejo po odgovor k Bibliji, Božji besedi, ker bo dober in koristen. Vseeno, kako zamotano ali mračno bi kdaj izgledalo življenje zaradi določenih okoliščin, Božja beseda bo vedno ‚svetilo nogi in luč stezi‘. (Psalm 119:105)

35. Kako pomembna je vzgoja otrok?

³⁵ Da, otroška leta so zlata priložnost, da ga naučiš vrednot, na katere se bo lahko opiral vse svoje življenje. Nobena kariera ni večja in nobeno delo pomembnejše od vzgoje tvojih otrok. Z njo prični takoj, ko se rode, ko so še dojenčki!

[Preučevalna vprašanja]

 [Slika na strani 117]

Naredi, da bo učenje prijetno