V SREDNJEM veku so bili državljani ene države navadno tudi pripadniki ene vere. Vse do konca 19. stoletja je v Evropi obstajalo le nekaj glavnih ver: katolicizem in protestantizem na zahodu, pravoslavje in islam na vzhodu ter judaizem. Veliko bolj pestra slika pa se nedvomno kaže danes tako v Evropi kakor kjerkoli po svetu. Vzniknila so nova verstva, ki se jih je oprijelo domače prebivalstvo ali pa so jih prinesli priseljenci in pribežniki.

Danes je tako v državah, kot so Avstralija, Britanija, Francija, Nemčija in Združene države, mnogo muslimanov, budistov in hindujcev. V 239 državah aktivno delujejo tudi krščanske Jehovove priče. V 14 državah je Prič že več kot 150.000. (Glej okvir » Jehovove priče, vera po vsem svetu«.)

Različnost krajevnih verskih navad je lahko za vzgojitelja izziv. Sprašuje se na primer, kako je s priljubljenimi praznovanji: Ali bi moral od vseh učencev zahtevati, da jih praznujejo, ne glede na njihovo verovanje? Za večino ni morda nič narobe, če obhajajo takšne praznike. Toda ali ne gre spoštovati tudi gledišča tistih družin, ki pripadajo manjšinjskim skupinam? Razmisliti pa je dobro še o nečem: Ali ne bi bilo protislovno, če bi v državah, kjer je cerkev z zakonom ločena od države, verska vzgoja pa ni del učnega načrta, takšna praznovanja naredili v šoli obvezna?

Nesporazume lahko povzročijo celo praznovanja, ki imajo na videz  le malo ali sploh nič skupnega z vero. To velja za rojstne dneve, ki jih praznujejo po mnogih šolah. Jehovove priče spoštujejo pravico drugih, da jih praznujejo, sami pa jih, kar verjetno že veste, ne slavijo. Manj pa vam je morda znano, zakaj se Priče, starši in otroci, teh praznovanj ne udeležujejo.

Le livre des religions (Knjiga religij), zelo razširjena enciklopedija v Franciji, temu običaju pravi ritual in ga uvršča med »svetne obrede«. Čeprav praznovanje rojstnega dne velja danes za neškodljiv posveten običaj, pa ima svoje korenine pravzaprav v poganstvu.

The Encyclopedia Americana (izdaja 1991) navaja: »Stari svet Egipta, Grčije, Rima in Perzije je praznoval rojstne dneve bogov, kraljev in plemenitnikov.« Avtorja Ralph in Adelin Linton odkrivata poglaviten razlog za to. V svoji knjigi The Lore of Birthdays (Izročilo o rojstnem dnevu) pišeta: »Mezopotamija in Egipt, zibelki civilizacije, sta bila tudi prvi deželi, kjer so ljudje pomnili in slavili dan svojega rojstva. Zapisovanje rojstnih dni je bilo v starih časih pomembno prvenstveno zato, ker je bil datum rojstva bistven za sestavljanje horoskopa.« Takšne neposredne povezanosti z astrologijo pa ne more zanemariti nihče, ki se astrologije ogiba zaradi tega, kar Biblija piše o njej. (Izaija 47:13-15)

Ne preseneča torej, če v The World Book Encyclopediji beremo: »Zgodnji kristjani niso proslavljali njegovega [Kristusovega] rojstva, saj so praznovanje rojstva kogarkoli šteli za poganski običaj.« (3. zvezek, 416. stran)

 Zaradi omenjenih razlogov se Jehovove priče ne pridružujejo slavljenjem rojstnih dni. Rojstvo otroka je prav gotovo srečen in lep dogodek. Seveda se vsi starši veselijo vsakega leta otrokovega razvoja in rasti. Jehovove priče se tudi zelo veselijo medsebojnega obdarovanja in prijetnih trenutkov, ki jih preživijo skupaj, s čimer izkazujejo ljubezen v družini in med prijatelji. Zaradi izvora praznovanj rojstnih dni pa to raje delajo katerikoli drug čas v letu. (Lukež 15:22-25; Dejanja apostolov 20:35)

Božič praznujejo v večjem delu sveta, tudi v mnogih nekrščanskih deželah. Ker ta praznik sprejema večina krščanskih religij, je morda videti dokaj presenetljivo, da ga Jehovove priče ne slavijo. Zakaj pa ga ne slavijo?

Mnoge enciklopedije jasno povejo, da je bil datum Jezusovega  rojstva namenoma postavljen na 25. december, čas rimskega poganskega slavja. Upoštevajte naslednje izjave iz različnih priročnikov:

»Datum Kristusovega rojstva ni znan. Evangeliji ne kažejo niti na dan niti na mesec.« (New Catholic Encyclopedia, III. zvezek, 656. stran)

»Večina božičnih običajev, ki sedaj prevladujejo v Evropi ali pa o njih piše zgodovina, v resnici ni krščanskega, ampak poganskega izvora in jih je Cerkev bodisi prevzela bodisi dopustila. [...] Saturnalije v Rimu so služile kot vzorec za večino veseljaških običajev božičnega časa.« (Encyclopædia of Religion and Ethics; Edinburg, 1910; v izdaji Jamesa Hastingsa, III. zvezek, stran 608-9)

»Božič praznujejo 25. decembra v vseh krščanskih cerkvah od četrtega stoletja. To je bil čas, ko so pogani ob zimskem solsticiju praznovali ,rojstvo (latinsko, natale) Sonca‘. Zdelo se je, da se je sonce znova rodilo, saj so se dnevi ponovno začeli daljšati. Cerkev v Rimu je prevzela ta izjemno priljubljen običaj [...] in mu dala nov pomen.« (Encyclopædia Universalis, 1968, [francoski] 19. zvezek, stran 1375)

»Primerjava pokaže, da so na razvoj božičnega praznovanja vplivala poganska slavja Sola Invicta (Mitra). Ker pa je bil 25. december dan zimskega solsticija, so v njem videli luč, ki je na svet prodrla po Kristusu, s tem pa so na Kristusa tudi prenesli simboliko Sola Invicta.« (Brockhaus Enzyklopädie, [nemški] 20. zvezek, stran 125)

Kako se nekateri odzovejo, ko spoznajo dejstva o božiču? The Encyclopædia Britannica opaža: »Leta 1644 so angleški puritanci z zakonom, ki ga je izdal parlament, prepovedali vsakršno zabavo ali versko službo z obrazložitvijo, da je to [božič] poganski praznik, ter za ta čas zapovedali post.  Charles II. je praznovanje zopet obnovil, Škotje pa so še naprej ostali pri puritanskem stališču.« Zgodnji kristjani božiča niso praznovali in tudi Jehovove priče ga danes ne slavijo, niti ne sodelujejo v dejavnostih, ki so z njim povezane.

Biblija o siceršnjih priložnostih za medsebojno obdarovanje in družabno pogostitev v družini pa tudi med prijatelji govori z naklonjenostjo. Starše spodbuja, naj otroke vzgajajo tako, da bodo res darežljivi, ne pa da dajejo darove le takrat, kadar to pričakuje njihova okolica. (Matevž 6:2, 3) Otroci Jehovovih prič so vzgajani v duhu strpnosti in spoštovanja, kar pomeni, da drugim priznavajo pravico do praznovanja božiča. Cenijo pa tudi, kadar okolica spoštuje njihovo odločitev, da pri božičnih praznovanjih ne bodo sodelovali.

Jehovove priče imajo enak odnos tudi do drugih verskih ali polverskih praznikov, ki se v različnih deželah vrstijo med šolskim letom. To so na primer: junonska praznovanja v Braziliji, epifanija v Franciji, pust v Nemčiji, setsubun na Japonskem in halloween v Združenih državah. Z odgovori na vsa morebitna vprašanja o teh ali katerih drugih praznikih, ki tu niso omenjena, vam bodo Jehovove priče, starši ali otroci, prav radi postregli.