AMERIŠKI državni inštitut za duševno zdravje je objavil rezultate raziskave o starših, ki so bili pri vzgoji uspešni in katerih otroci, stari več kot 21 let, »so vsi ustvarjalne odrasle osebe, ki so se očitno dobro ujeli v naši družbi«. Te starše so vprašali: ,Kaj bi glede na vaše osebne izkušnje predvsem svetovali drugim staršem?‘ Najpogostejši so bili  odgovori: ,Imejte neizmerno ljubezen‘, ,kaznujte vzgojno‘, ,preživljajte čas skupaj‘, ,učite otroke razlikovati med tem, kaj je prav in kaj ne‘, ,razvijajte medsebojno spoštovanje‘, ,prisluhnite jim‘, ,ne pridigajte jim, temveč jim dajte vodstvo‘ in ,bodite stvarni‘.

Starši pa seveda v trudu, da bi mlade vzgojili v uravnotežene odrasle osebe, niso sami. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi vzgojitelji. Izkušen šolski svetovalec je opazil: »Poglavitni cilj formalnega izobraževanja je podpirati starše pri vzgoji mladih v odgovorne odrasle ljudi s celovito razvito osebnostjo v umskem, telesnem in čustvenem pogledu.«

Starši in vzgojitelji delijo torej isti cilj: napraviti iz mladega človeka zrelo in uravnoteženo odraslo  osebo, ki se bo veselila življenja in bo uspela najti svoje mesto v družbi, v kateri živi.

Težave pa lahko nastopijo, kadar starši ne sodelujejo z učitelji. Nekateri starši so denimo povsem ravnodušni do otrokovega izobraževanja; drugi skušajo z učitelji tekmovati. Neka francoska revija je v članku o tem zapisala: »Učitelj ni nič več edini kapitan na ladji. Starši, obsedeni z željo, da bi otrok uspel, razčlenjujejo šolske učbenike, presojajo in ocenjujejo učne metode ter se bliskovito odzovejo na prvo slabo oceno svojega otroka.« S takšnimi dejanji pa že vdiramo v učiteljevo področje.

Jehovove priče menijo, da je za otroke koristneje, kadar starši z vzgojitelji sodelujejo ter se dejavno zanimajo za vzgojo svojih otrok in so pri tem v pomoč. Prepričani so, da je takšno sodelovanje zelo pomembno, saj vaše vzgojiteljsko delo postaja vse težje.

Šole so odsev družbe, katere del so, zato niso imune na probleme, ki tarejo družbo na splošno. Družbeni problemi se z leti vse hitreje poglabljajo. The New York Times je v opisu razmer na eni od šol v Združenih državah med drugim dejal: »Učenci v razredu spijo, si grozijo po hodnikih, popisanih z grafiti, omalovažujejo dobre učence. [...] Skoraj vsi učenci se srečujejo s problemi, kot skrb za dojenčka, starši v zaporu, nasilje tolp. Praktično vsak dan jih je skoraj petina odsotnih.«

 Skrbi zbujajoč je zlasti vse večji mednarodni problem nasilja v šoli. Občasne manjše pretepe so sedaj zamenjala že redna obračunavanja s strelnim orožjem in noži. Orožje je postalo nekaj vsakdanjega, napadi so vse bolj srditi, otroci pa se, in to vse mlajši, vedno pogosteje zatekajo k nasilju.

Seveda se ne ponuja v vsaki državi tako mračna slika, zato pa mnogo vzgojiteljev po vsem svetu ugotavlja, kar je zapisal francoski tednik Le Point: »Učitelj ni več spoštovan; nima več avtoritete.«

Takšno nespoštovanje avtoritete je za vse učence resnična nevarnost. Zato se Jehovove priče trudijo svojim otrokom privzgojiti lastnosti, ki jih je v današnjih šolah vse manj, to pa sta ubogljivost in spoštovanje avtoritete.