Polnočasni služabniki na čelu oznanjevanja

Prvi od Jehovovih prič, ki se je oglasil pri vas doma, je bil nemara prav polnočasni pionir ali misijonar. Jehovove priče za svoje delo niso plačane, zato ste se morda začudili, kako morejo ti ljudje ves svoj čas posvetiti temu delu.

Vsi predani in krščeni med Jehovovimi pričami so oznanjevalci, toda velika večina ima družino ali pa imajo druge obveznosti, ki jim ne dovoljujejo več kot nekaj ur oznanjevanja na teden. Toda na tisoče Jehovovih prič po vsem svetu je znižalo svoj življenjski standard, tako da svoje manjše stroške pokrivajo s skrajšanim delovnikom in vsako leto lahko porabijo za oznanjevanje po 1000 ur in več.

Polnočasni pionirji resda nimajo veliko denarja zase, toda zanje je to način, s katerim »najprej iščejo« Božje kraljestvo. In so blagoslovljeni. To, da lahko po kakih 90 ur na mesec govorijo drugim o Božji Besedi, je že samo po sebi lepa izkušnja. Polnočasni oznanjevalec se zelo usposobi v tem delu, hkrati pa ima tudi dovolj časa, da skrbi za tiste, ki se zanimajo za resnico. To rodi zelo spodbudne rezultate. Imajo vse, kar potrebujejo, in tudi zadovoljni so z vsem tem. (Matevž 6:33)

Februarja 1943 je Watch Tower Society ustanovila Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead. Njen namen je izšolati sposobne polnočasne oznanjevalce za misijonarsko delo v drugih državah. Petmesečni tečaj zajema strnjeno preučevanje Svetega pisma, svetopisemske zgodovine, ustroja Jehovove organizacije in podobnih stvari, ki jih misijonarji potrebujejo pri delu v tujini.

Družba plača misijonarjem pot na njihovo področje in poskrbi za njihovo prehrano ter za skromno nastanitev po misijonarskih domovih. Vsakemu misijonarju nakazuje tudi  manjšo vsoto denarja za sprotne potrebe. Misijonarji pa sami skrbijo za svoj dom, za nakupe, za pripravljanje hrane in za čistočo. Poleg teh nujnih opravil lahko vsak mesec posvetijo najmanj 140 ur oznanjevanju od hiše do hiše in preučevanju Svetega pisma z vsemi, ki jih to zanima.

Mnogi teh misijonarjev delujejo tisoče kilometrov od svojega pravega doma in domačih. Privaditi se morajo na drugačen način življenja, drugačno kulturo, drugačne prehrambne navade, na drugačno podnebje in na tuj jezik. To vse počnejo iz ljubezni do ljudi in iz želje, da bi jim pomagali zvedeti vse o Božjem kraljestvu.

Od 1943. do 1992. leta je Watchtowerjeva biblijska šola Gilead priredila 93 tečajev, na katerih je usposobila prek 6500 misijonarjev. Pod nadzorom Družbe so ti misijonarji ponesli svetopisemske nauke v Afriko, Srednjo in Južno Ameriko, na Vzhod, južni Pacifik, mnogo pa so naredili tudi v Evropi.

Niti od polnočasnega pionirskega ali misijonarskega dela niti od občasnega oznanjevanja Jehovove priče nimajo denarne koristi. Razdajajo se pri delu, trošijo svoj čas in denar, da bi pomagali še drugim do spoznanja, ki vodi v večno življenje (Janez 17:3).

• Kako lahko nekateri izmed Jehovovih prič ves svoj čas posvetijo oznanjevanju in zakaj to počnejo?

• Kako se oznanjevalci usposobijo za misijonarsko delo?

• Kako Družba podpira misijonarje pri njihovem delu v tujini?

[Sliki na strani 22]

Levo: učilnica v Gileadski šoli v Brooklynu, ZDA

Desno: misijonar poučuje Božjo Besedo na Papui Novi Gvineji

[Slike na strani 23]

Pionirji in misijonarji oznanjujejo Božjo Besedo po različnih državah

Brazilija

Dominikanska republika

Španija

Sierra Leone, Afrika