Ali obstaja življenje po smrti?

»Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke [. . .]. (Ko človek umre, bo li spet živel?)« (MOJZES, STARODAVNI PREROK)

1.–3. V čem mnogi iščejo tolažbo, ko jim umre kdo od dragih?

V POGREBNI hiši v mestu New York se prijatelji in družinski člani tiho vrstijo ob odprti krsti. Strmijo v truplo 17-letnega fanta. Sošolci ga komaj prepoznajo. Kemoterapija mu je zredčila lase; zaradi raka je shujšal. Ali je to res njihov prijatelj? Še pred enim mesecem je imel toliko zamisli, vprašanj in energije – toliko življenja! Prizadeta mati skuša najti upanje in uteho v zamisli, da njen sin nekako še vedno živi. Znova in znova v solzah ponavlja, kar so jo naučili: »Tommy je zdaj srečnejši. Bog ga je hotel pri sebi v nebesih.«

² Kakih 11.000 kilometrov stran, v Jamnagarju v Indiji, trije sinovi pomagajo položiti na grmado svojega mrtvega očeta, 58-letnega podjetnika. Ob svetlem opoldanskem soncu začne najstarejši sin s sežigom. Z baklo prižge drva in po očetovem truplu zliva sladko dišečo mešanico dišav in kadila. Sliši se prasketanje ognja, še bolj pa brahmanovo ponavljanje manter v sanskrtu: »Naj se duša, ki nikoli ne umre, še naprej trudi postati eno s končno resničnostjo.«

³ Ko ti trije bratje opazujejo sežig, se vsak izmed njih tiho vpraša: ,Ali verjamem v posmrtno življenje?‘ Šolali so se na različnih delih sveta, zato si vsak odgovori drugače. Najmlajši je prepričan, da se bo njihov dragi oče reinkarniral v življenje na višji stopnji. Srednji sin verjame, da so mrtvi nekako v podobnem stanju kakor speči in se ničesar ne zavedajo. Najstarejši pa preprosto skuša sprejeti resničnost smrti, saj meni, da nihče ne more zagotovo vedeti, kaj se zgodi z nami, ko umremo.

Eno vprašanje, mnogo odgovorov

4. Katero vprašanje že tisočletja teži človeštvo?

⁴ ,Ali obstaja življenje po smrti?‘ je vprašanje, ki že tisočletja bega človeštvo. »Celo teologi so v zadregi, ko se srečajo z [njim],« pravi Hans Kueng, katoliški učenjak. Že od nekdaj ljudje v vseh družbah pretresajo to temo in predloženih odgovorov ne manjka.

5.–8. Kaj različne religije učijo o življenju po smrti?

⁵ Mnogo nominalnih kristjanov verjame v nebesa in pekel. Hindujci po drugi strani verjamejo v reinkarnacijo. O muslimanskem gledišču pa Amir Muavijah, pomočnik  na Islamskem religioznem centru, pravi: »Verjamemo, da bo po smrti sodni dan, ko boste šli pred Boga, Alaha, in ko bo tako kakor pred sodiščem.« Po islamskem verovanju bo Alah potem ocenil življenje vsakega posameznika in ga poslal v raj ali pa v peklenski ogenj.

⁶ Na Šrilanki tako budisti kakor katoličani takrat, ko jim v hiši kdo umre, pustijo vrata in okna nastežaj odprta. Prižgejo petrolejko, krsto pa položijo tako, da so stopala umrlega v smeri proti vhodnim vratom. Verjamejo namreč, da tako duh oziroma duša umrlega laže odide iz hiše.

⁷ Avstralski domačini, pravi Ronald M. Berndt z Univerze v Zahodni Avstraliji, verjamejo, da »so ljudje duhovno neuničljivi«. Nekatera afriška plemena verjamejo, da po smrti povprečni ljudje postanejo navadni duhovi, vplivni posamezniki pa duhovi predniki, ki se jih bo častilo in prosilo kot nevidne voditelje skupnosti.

⁸ V nekaterih deželah se verjetja glede domnevnih duš mrtvih prepletajo s krajevnimi tradicijami in nominalnim krščanstvom. Tako je med mnogimi katoličani in protestanti v zahodni Afriki razširjena navada, da takrat, ko kdo umre, pokrijejo ogledala, tako da vanje nihče ne bi mogel pogledati in videti duha umrlega. Nato družinski člani in prijatelji 40 dni po smrti ljubljenega praznujejo dvig njegove duše v nebesa.

Splošno razširjena téma

9., 10. S katerim temeljnim verovanjem soglaša večina religij?

⁹ Odgovori na vprašanje, kaj se zgodi, ko umremo, so tako raznoliki kakor običaji in verovanja ljudi, ki nanj odgovarjajo. Vendar pa večina religij soglaša s tole temeljno zamislijo: nekaj znotraj človeka – duša, duh – je neumrljivo in po smrti živi naprej.

¹⁰ Verjetje v nesmrtnost duše je najti skoraj v vseh tisočih religijah in ločinah tako imenovanega krščanstva. Je tudi uradna doktrina v judovstvu. V hinduizmu pa je temelj nauka o reinkarnaciji. Muslimani verjamejo, da duša začne obstajati s telesom, a da po smrti telesa živi naprej. Druge veroizpovedi, afriški animizem, šintoizem in tudi budizem, učijo svoje različice te iste teme.

11. Kako nekateri učenjaki gledajo na zamisel, da je duša nesmrtna?

¹¹ Nekateri pa imajo nasprotno gledišče, in sicer da se zavestno življenje konča s smrtjo. Njim je zamisel, da se čustveno in intelektualno življenje nadaljuje v neosebni, nesnovni duši, ločeni od telesa, nerazumna. Miguel de Unamuno, španski pisatelj in učenjak 20. stoletja, piše: »Verjeti v nesmrtnost duše pomeni želeti si, da bi bila duša nesmrtna, toda želeti si to tako močno, da to hotenje pod sabo potepta razum in gre preko njega.« Med tistimi, ki niso verjeli v nesmrtnost posameznika, sta znana antična filozofa Aristotel in Epikur, zdravnik Hipokrat, škotski filozof David Hume, arabski učenjak Averroes in Džavaharlal Nehru, indijski prvi ministrski predsednik po neodvisnosti.

12., 13. Katera pomembna vprašanja glede nauka o nesmrtnosti duše se zastavljajo?

¹² Postavlja se vprašanje: ,Ali imamo res nesmrtno dušo?‘ Če duša v resnici ni nesmrtna, kako je lahko ta napačni nauk bistven del večine današnjih religij? Od kod ta zamisel izvira? In če duša ob smrti v resnici preneha obstajati, kakšno je potem upanje za umrle?

¹³ Ali lahko na ta vprašanja dobimo zanesljive in zadovoljive odgovore? Da, lahko! Odgovori na ta in druga vprašanja so na nadaljnjih straneh. Najprej pa poglejmo, kako se je rodila doktrina o nesmrtnosti duše.

[Vprašanja]