Nesmrtnost duše—Rojstvo doktrine

»Človek se z nobeno témo, povezano z njegovim nefizičnim življenjem, ne ubada toliko, kolikor se s svojim stanjem po smrti.« (»ENCYCLOPÆDIA OF RELIGION AND ETHICS«)

1.–3. Kako sta Sokrat in Platon pospeševala zamisel, da je duša nesmrtna?

SEDEMDESETLETNI učenjak in učitelj je obtožen brezbožnosti in tega, da s svojimi nauki kvarno vpliva na razum mladih. Čeprav se na sojenju odlično brani, ga pristrana porota spozna za krivega in obsodi na smrt. Stari učitelj še nekaj ur pred usmrtitvijo poda učencem, ki se zberejo ob njem, vrsto argumentov v potrditev nesmrtnosti duše in da se smrti ni bati.

² Obtoženi ni nihče drug kot Sokrat, slavni grški filozof 5. stoletja pr. n. š. * Njegov učenec Platon je te pripetljaje zapisal v esejih Apologija in Fajdon. Sokrat in Platon veljata za ena od prvih, ki sta pospeševala zamisel o nesmrtnosti duše. Nista pa bila začetnika tega nauka.

³ Kot bomo videli, segajo korenine zamisli o človekovi nesmrtnosti v veliko zgodnejši čas. Sokrat in Platon pa sta jo izpilila in spremenila v filozofski nauk ter jo tako naredila privlačnejšo kultiviranim razredom svojih in kasnejših dni.

Od Pitagore do piramid

4. Kako so Grki še pred Sokratom gledali na onostranstvo?

⁴ Grki so že pred Sokratom in Platonom verjeli, da duša po smrti živi naprej. Pitagora, slavni grški matematik 6. stoletja pr. n. š., je menil, da je duša nesmrtna in da se seli. Pred njim je Tales iz Mileta, za katerega menijo, da je prvi znani grški filozof, domneval, da nesmrtne duše nimajo le ljudje, živali in rastline, temveč tudi predmeti, na primer magneti, saj ti lahko premaknejo železo. Stari Grki so trdili, da se duše umrlih z brodom prepelje čez reko Stiks v velikansko področje, imenovano podzemlje. Tam sodniki odločijo, ali bodo šle duše v mučenje v zapor z visokim obzidjem ali pa v blaženost v elizij.

5., 6. Kaj so o duši menili Perzijci?

⁵ Na Vzhodu, v Iranu oziroma Perziji, je v 7. stoletju pr. n. š. živel prerok Zaratustra. Vpeljal je čaščenje, ki je postalo znano kot zaratustrovstvo. To je bila religija perzijskega imperija, ki je v svetu prevladoval, preden je Grčija postala večja sila. Zaratustrovska sveta knjiga pravi: »V nesmrtnosti bo duša pravičnega večno v radosti, duša lažnivca pa zagotovo v mučenju. In te zakone  je po Svoji suvereni oblasti predpisal Ahura Mazda [kar pomeni »modri bog«].«

⁶ Nauk o nesmrtnosti duše je bil tudi del predzaratustrovske iranske religije. Stara iranska plemena so na primer skrbela za duše umrlih tako, da so jim za v podzemlje dajali hrano in obleko.

7., 8. Kaj so glede duše, ki preživi smrt telesa, verjeli stari Egipčani?

⁷ Verjetje v posmrtno življenje je bilo nekaj osrednjega tudi v egipčanski religiji. Egipčani so menili, da bo duši umrlega sodil Oziris, glavni bog podzemlja. Tako neki papirus, za katerega pravijo, da je iz 14. stoletja pr. n. š., prikazuje Anubisa, boga mrtvih, kako pelje dušo pisarja Huneferja pred Ozirisa. Na tehtnici stehtajo pisarjevo srce, ki predstavlja njegovo vest. Stehtajo ga v primerjavi s peresom, ki ga na glavi nosi boginja resnice in pravice. Tot, še en bog, zapiše izid. Ker Huneferjevo srce ni obteženo s krivdo, je lažje od peresa. Hunefer zato lahko vstopi v Ozirisovo področje in prejme nesmrtnost. Na papirusu je upodobljena tudi ženska pošast, ki stoji ob tehtnici, pripravljena, da požre umrlega, če srce preizkusa ne prestane. Egipčani so svoje umrle tudi mumificirali in trupla faraonov shranjevali v mogočnih piramidah, ker so mislili, da je preživetje duše odvisno od ohranitve telesa.

⁸ Različne stare civilizacije so torej imele en nauk skupen – nesmrtnost duše. Ali so ta nauk dobile iz istega vira?

Izvor

9. Katera religija je vplivala na stari Egipt, Perzijo in Grčijo?

⁹ »V starem svetu,« pravi knjiga The Religion of Babylonia and Assyria, »je bilo v Egiptu, Perziji in Grčiji čutiti vpliv babilonske religije.« Knjiga nadalje pojasnjuje: »Glede na zgodnji stik med Egiptom in Babilonijo, kot odkrivajo tablice iz Tell el-Amarne, je bilo prav gotovo veliko priložnosti za priliv babilonskih gledišč in običajev v egipčanske kulte. V Perziji se v Mitrovem kultu kaže očiten vpliv babilonskih zamisli [. . .]. Močno primes semitskih elementov v zgodnji grški mitologiji in v grških kultih sedaj učenjaki tako splošno priznavajo, da nadaljnje razprave niso potrebne. Ti semitski elementi so v veliki meri, če povemo natančneje, babilonski.« *

10., 11. Kako so Babilonci gledali na življenje po smrti?

¹⁰ Toda mar se babilonsko gledišče o tem, kaj se zgodi po smrti, ne razlikuje precej od egipčanskega, perzijskega in grškega? Vzemimo na primer babilonski Ep o Gilgamešu. Njegov postarani junak Gilgameš, ujet v resničnost smrti, se poda v iskanje nesmrtnosti, a je ne najde. Vinska deklica, ki jo sreča med svojim potovanjem, ga celo spodbuja, naj iz svojega sedanjega življenja potegne vse, kar lahko, saj neskončnega življenja, ki ga išče, ne bo našel. Sporočilo epa je, da je smrt neogibna in da je upanje na nesmrtnost  iluzija. Ali to kaže, da Babilonci niso verjeli v onostranstvo?

¹¹ Profesor Morris Jastrow ml., z univerze v Pensilvaniji (ZDA), je zapisal: »Ne ljudje, ne voditelji religiozne misli [v Babiloniji] niso nikdar razmišljali o možnosti popolnega izničenja nečesa, kar je bilo nekdaj priklicano v obstoj. Smrt je bila [po njihovem mnenju] prehod v drugo obliko življenja in zanikanje nesmrtnosti je le poudarjalo, kako nemogoče je uiti spremembi v obstoj, ki nastopi s smrtjo.« Da, tudi Babilonci so verjeli, da se neke vrste življenja v neki obliki nadaljuje še po smrti. To se vidi po tem, da so skupaj z mrtvimi zakopavali tudi predmete, da bi jih ti lahko uporabljali v onostranstvu.

12.–14. a) Kje se je po potopu rodil nauk o nesmrtnosti duše? b) Kako se je doktrina razširila po zemlji?

¹² Jasno je, da nauk o nesmrtnosti duše izvira iz starega Babilona. Po Bibliji, knjigi, za katero velja, da zgodovino opisuje točno, je mesto Babel oziroma Babilon ustanovil Nimrod, Noetov pravnuk. * Po svetovnem potopu v Noetovih dneh so govorili le en jezik in imeli eno religijo. Nimrod pa je s tem, ko je ustanovil mesto in v njem gradil stolp, začel novo religijo. Biblija poroča, da so se graditelji stolpa v Babelu po tem, ko so se jim pomešali jeziki, razkropili in začeli na novo, s seboj pa so vzeli svojo religijo. (1. Mojzesova 10:6–10; 11:4–9) Babilonski verski nauki so se tako razširili po vsej zemlji.

¹³ Izročilo pravi, da je Nimrod umrl nasilne smrti. Babilonci so ga po njegovi smrti po vsej verjetnosti zelo spoštovali kot ustanovitelja, graditelja in prvega kralja njihovega mesta. Ker so imeli boga Marduka za ustanovitelja Babilona, nekateri strokovnjaki menijo, da Marduk predstavlja pobožanstvenega Nimroda. Če je to res, potem je morala biti zamisel, da ima človek dušo, ki preživi smrt, splošno sprejeta vsaj ob Nimrodovi smrti. Kakor koli že, zgodovina odkriva, da se je po potopu nauk o nesmrtnosti duše rodil v Babelu oziroma Babilonu.

¹⁴ Kako je torej ta doktrina postala nekaj osrednjega v večini religij našega časa? V naslednjem delu bomo obravnavali, kako je vstopila v vzhodne religije.

[Podčrtne opombe]

[Vprašanja]

[Slike na strani 6]

Egipčanska predstava o dušah v podzemlju

[Slika na strani 7]

Sokrat je utemeljeval, da je duša nesmrtna