Zamisel pride v judovstvo, krščanstvo in islam

»Religija je med drugim pot, po kateri se ljudi sprijazni z dejstvom, da morajo nekega dne umreti – najsibo to z obljubo o boljšem življenju na oni strani groba, o ponovnem rojstvu ali pa obojem.« (GERHARD HERM, NEMŠKI PISEC)

1. Na podlagi katerega temeljnega verovanja večina religij obljublja življenje po smrti?

PRI obljubljanju življenja po smrti se skoraj vsaka religija opira na verovanje, da ima človek neumrljivo dušo, ki po smrti potuje v drug svet ali pa se preseli v drugo bitje. Kot smo videli v prejšnjem delu, je verovanje v človeško nesmrtnost sestavni del vzhodnih religij že vse od njihovega začetka. Kako pa je s tem v judovstvu, krščanstvu in islamu? Kako je ta nauk postal nekaj osrednjega tudi v teh verstvih?

Judovstvo privzame grške koncepte

2., 3. Ali sveti hebrejski spisi glede na Encyclopaedio Judaico učijo nesmrtnost duše?

² Korenine judovstva segajo kakih 4000 let v zgodovino, do Abrahama. Svete hebrejske spise so začeli pisati v 16. stoletju pr. n. š. in dokončali v času, ko sta Sokrat in Platon oblikovala nauk o nesmrtnosti duše. Ali so torej ti sveti spisi učili o nesmrtni duši?

³ Encyclopaedia Judaica odgovarja: »Šele v pobiblijskem času se je uveljavilo jasno in trdno verovanje v nesmrtnost duše [. . .] in postalo eno od temeljev judovskih in krščanskih veroizpovedi.« Pravi tudi: »Na človeka so v biblijskih časih gledali kot na celoto. Tako duše niso ostro ločevali od telesa.« Zgodnji Judje so verjeli v vstajenje mrtvih, in to »je treba razlikovati od verovanja v [. . .] nesmrtnost duše«, še opozarja omenjena enciklopedija.

4.–6. Kako je doktrina o nesmrtnosti duše postala ,ena od temeljev‘ judovstva?

⁴ Kako je potem ta doktrina postala ,ena od temeljev‘ judovstva? Na to odgovarja zgodovina. Leta 332 pr. n. š. je Aleksander Veliki z bliskovito hitrim naskokom osvojil velik del Bližnjega vzhoda. Ko je prišel v Jeruzalem, so ga Judje sprejeli z odprtimi rokami. Jožef Flavij, judovski zgodovinar prvega stoletja, poroča, da so mu celo pokazali prerokbo iz knjige Daniel, zapisano več kot 200 let prej, ki je jasno opisovala Aleksandrove zmage v vlogi ,kralja grškega‘. (Daniel 8:5–8‚ 21) Aleksandrovi nasledniki so nadaljevali njegov načrt helenizacije in vse dele imperija preželi z grškim jezikom, kulturo in filozofijo. Mešanje grške in judovske kulture je bilo neogibno.

⁵ Na začetku tretjega stoletja pr. n. š. so začeli s prvim prevodom Hebrejskih spisov  v grščino, ki so ga poimenovali Septuaginta. Na podlagi tega prevoda so se mnogi Nejudje seznanili z judovsko religijo in jo začeli spoštovati, nekateri so se celo spreobrnili k njej. Judje pa so se po drugi strani seznanili z grško mislijo in nekateri so postali filozofi, nekaj, kar jim je bilo prej povsem tuje. En tak judovski filozof je bil Filon Aleksandrijski, ki je živel v prvem stoletju n. š.

⁶ Filon je zelo spoštoval Platona in si prizadeval judovstvo razložiti z grško filozofijo. »Filon je s tem, ko je ustvaril edinstveno sintezo Platonove filozofije in biblijske tradicije,« pravi knjiga Heaven​—A History, »pripravil pot kasnejšim krščanskim [pa tudi judovskim] mislecem.« In kaj je Filon verjel o duši? Knjiga nadaljuje: »Po njegovem mnenju smrt povrne dušo v njeno prvotno, predrojstno stanje. Ker duša pripada duhovnemu svetu, življenje v telesu ne postane nič drugega kot kratka, pogosto nesrečna epizoda.« Med drugimi judovskimi misleci, ki so verjeli v nesmrtnost duše, sta tudi Isaac Israeli, znani judovski zdravnik 10. stoletja, in Moses Mendelssohn, nemškojudovski filozof 18. stoletja.

7., 8. a) Kako dušo predstavlja Talmud? b) Kaj o duši pravi kasnejša judovska mistična literatura?

⁷ Knjiga, ki je tudi močno vplivala na judovsko misel in življenje, je Talmud – pisni povzetek tako imenovane ustne postave, s kasnejšimi opombami in razlagami te postave, ki so ga rabini sestavljali od drugega stoletja n. š. in še vse v srednji vek. »Rabini Talmuda,« pravi Encyclopaedia Judaica, »so verjeli, da duša po smrti obstaja naprej.« Talmud celo govori o mrtvih, ki imajo stik z živimi. Encyclopædia of Religion and Ethics pa piše: »[Rabini] so verjetno zaradi vpliva platonizma verjeli v predobstoj duš.«

⁸ Kabala, kasnejša judovska mistična literatura, gre celo tako daleč, da uči reinkarnacijo. The New Standard Jewish Encyclopedia o tem verovanju pravi: »Zdi se, da zamisel izvira iz Indije. [. . .] V kabali se prvič pojavi v knjigi Bahir, nato pa so jo, od Zoharja naprej, splošno sprejeli mistiki; imela je pomembno vlogo v hasidskem verovanju in literaturi.« Danes je v Izraelu reinkarnacija splošno sprejeta kot judovski nauk.

9. Kako večina vej današnjega judovstva gleda na nesmrtnost duše?

⁹ Zamisel o nesmrtnosti duše je torej v judovstvo prišla zaradi vpliva grške filozofije in jo danes sprejemajo v večini njegovih vej. Kako pa je prišla v krščanstvo?

Krščanstvo privzame Platonove poglede

10. Kaj je znani španski učenjak sklenil glede tega, ali je Jezus verjel v nesmrtnost duše?

¹⁰ Pravo krščanstvo se je začelo s Kristusom Jezusom. Glede Jezusa je Miguel de Unamuno, znani španski učenjak 20. stoletja, zapisal: »Verjel je v vstajenje mesa, v skladu z judovsko mislijo, ne pa v nesmrtnost duše po [grški] Platonovi misli. [. . .] Dokaze za to lahko dobimo v vsaki pošteni razlagalni knjigi.« Sklene takole: »Nesmrtnost duše [. . .] je poganska filozofska dogma.«

11. Kdaj je grška filozofija začela prodirati v krščanstvo?

¹¹ Kdaj in kako je potem ta »poganska filozofska dogma« prišla v krščanstvo? New Encyclopædia Britannica opozarja: »Od srede 2. stoletja A. D. so kristjani, ki so se nekoliko poučili o grški filozofiji, začutili potrebo, da svojo vero izrazijo s to filozofijo  – zaradi lastne intelektualne zadovoljitve in zato, da bi spreobrnili izobražene pogane. Najbolj jim je ustrezala Platonova filozofija.«

12.–14. Kakšno vlogo sta pri zlivanju Platonove filozofije s krščanstvom odigrala Origen in Avguštin?

¹² Dva takšna zgodnja filozofa sta močno vplivala na nauke tako imenovanega krščanstva. Eden teh je bil Origen iz Aleksandrije (ok. 185–254 n. š.), drugi pa Avguštin iz Hipona (354–430 n. š.). New Catholic Encyclopedia o njiju piše: »Z Origenom na Vzhodu in sv. Avguštinom na Zahodu je bila duša uveljavljena kot duhovna substanca in oblikovan je bil filozofski koncept o njeni naravi.« Na kakšni podlagi pa sta Origen in Avguštin oblikovala svoja koncepta o duši?

¹³ Origen je bil učenec Klementa Aleksandrijskega, ki je bil »prvi od Očetov, ki si je povsem očitno sposojal iz grške tradicije o duši«, pravi New Catholic Encyclopedia. Platonove zamisli o duši so morale na Origena močno vplivati. »[Origen] je v krščanski nauk vnesel vso kozmično dramo duše, ki jo je privzel od Platona,« je omenil teolog Werner Jaeger v The Harvard Theological Review.

¹⁴ Avguština imajo nekateri v tako imenovanem krščanstvu za največjega antičnega misleca. Preden se je pri 33 letih spreobrnil h »krščanstvu«, se je zelo zanimal za filozofijo in postal neoplatonist. * Po svoji spreobrnitvi je to v mišljenju tudi ostal. »Njegov um,« piše The New Encyclopædia Britannica, »je bil talilnik, v katerem se je religija Novega testamenta kar najbolj zlila s platonsko tradicijo grške filozofije.« New Catholic Encyclopedia pa priznava, da je Avguštinova »doktrina [o duši], ki je do poznega 12. stoletja postala splošno priznana na Zahodu, veliko dolgovala [. . .] neoplatonizmu«.

15., 16. Ali je zanimanje za Aristotelove nauke v 13. stoletju spremenilo stališče cerkve v zvezi z naukom o nesmrtnosti duše?

¹⁵ V 13. stoletju so v Evropi postajali vse bolj priljubljeni Aristotelovi nauki, večidel zato, ker so bila v latinščini na voljo dela arabskih učenjakov, ki so na široko razlagali Aristotelovo pisanje. Na katoliškega učenjaka Tomaža Akvinskega je Aristotelovo razmišljanje naredilo velik vtis. Zaradi pisanj Akvinskega so Aristotelovi pogledi bolj vplivali na cerkveni nauk kakor Platonovi. Vendar pa to ni vplivalo na nauk o nesmrtnosti duše.

¹⁶ Aristotel je učil, da je duša neločljivo povezana s telesom in da po smrti posebej ne obstaja naprej; ter to, da če v človeku že obstaja kaj večnega, je to abstrakten, neosebni intelekt. Takšen pogled na dušo ni bil v skladu s cerkvenim verovanjem v osebno dušo, ki preživi smrt. Zato je Akvinski preoblikoval Aristotelov pogled na dušo, trdeč, da se nesmrtnost duše lahko razumsko dokaže. Tako je cerkveno verovanje v nesmrtnost duše ostalo nespremenjeno.

17., 18. a) Ali je reformacija v 16. stoletju prinesla reformo nauka o duši? b) Kako večina tako imenovanih krščanskih veroizpovedi gleda na nesmrtnost duše?

¹⁷ V 14. in 15. stoletju, v zgodnji renesansi, je oživelo zanimanje za Platona. Slavna družina Medičejcev v Italiji je celo pomagala  ustanoviti akademijo v Firencah, da bi spodbudila k preučevanju Platonove filozofije. V 16. in 17. stoletju je zanimanje za Aristotela upadlo. In reformacija v 16. stoletju ni prinesla reforme nauka o duši. Čeprav so protestantski reformatorji oporekali nauku o vicah, so sprejeli zamisel o večni kazni oziroma nagradi.

¹⁸ Nauk o nesmrtnosti duše tako prevladuje v večini tako imenovanih krščanskih veroizpovedih. Neki ameriški učenjak je glede tega zapisal: »Religija v resnici za veliko večino naše rase pomeni nesmrtnost in nič drugega. Bog je tvorec nesmrtnosti.«

Nesmrtnost in islam

19. Kdo je ustanovil islam in kdaj?

¹⁹ Islam se je začel, ko je bil Mohamed pri približno 40 letih poklican za preroka. Muslimani na splošno verjamejo, da je razodetja dobival v razdobju od kakih 20 do 23 let, od leta 610 n. š. pa do svoje smrti leta 632 n. š. Razodetja so zapisana v Koranu, sveti knjigi muslimanov. Do takrat, ko se je pojavil islam, sta bila judovstvo in krščanstvo že prežeta s Platonovim konceptom o duši.

20., 21. Kaj o onostranstvu verjamejo muslimani?

²⁰ Muslimani verjamejo, da je njihova vera vrhunec razodetij, danih zvestim Hebrejcem in kristjanom starih dni. Koran navaja tako Hebrejske kot Grške spise. Vendar pa se v nauku o nesmrtnosti duše razhaja od teh spisov. Koran uči, da ima človek dušo, ki po smrti živi naprej. Govori tudi o vstajenju mrtvih, sodnem dnevu in končni usodi duše – življenje v nebeških vrtovih raja ali pa kazen v gorečem peklu.

²¹ Muslimani verjamejo, da gre duša mrtvega človeka v barzakh oziroma »pregrado« – »kraj ali stanje, v katerem bodo ljudje po smrti in pred sodbo«. (23. sura, 99. in 100. verz, Sveti Koran, podčrtna opomba) Tam je duša pri zavesti in doživlja »kazen groba«, če je bil posameznik hudoben, ali pa srečo, če je bil zvest. A tudi zvesti morajo biti nekoliko mučeni zaradi nekaj grehov, ki so jih zagrešili, ko so še živeli. Na sodni dan vsakdo izve svojo končno usodo, ob čemer se to vmesno stanje konča.

22. Katere različne si nauke o usodi duše so predstavljali nekateri arabski filozofi?

²² Zamisel o nesmrtnosti duše se je v judovstvu in krščanstvu pojavila zaradi Platonovega vpliva, v islamu pa je bila že vse od njegovega začetka. To pa ne pomeni, da arabski učenjaki niso skušali islamskih naukov spojiti z grško filozofijo. Arabski svet je bil namreč pod velikim vplivom Aristotelovega dela. In znani arabski učenjaki, na primer Avicenna in Averroes, so razlagali in nadgrajevali aristotelsko misel. A ko so skušali uskladiti grško misel z muslimanskim naukom o duši, so razvili različne si nauke. Avicenna je denimo razglašal, da je osebna duša nesmrtna. Averroes pa je po drugi strani temu pogledu oporekal. Ne glede na takšna mnenja, muslimani še nadalje verjamejo v nesmrtnost duše.

23. Na kateri strani v zadevi glede nesmrtnosti duše stojijo judovstvo, tako imenovano krščanstvo in islam?

²³ Jasno je torej, da v judovstvu, tako imenovanem krščanstvu in islamu učijo doktrino o nesmrtnosti duše.

[Podčrtna opomba]

[Vprašanja]

[Slika na strani 14]

Zaradi osvajanj Aleksandra Velikega je prišlo do mešanja grške in judovske kulture

[Slike na strani 15]

Origen (zgoraj) in Avguštin sta skušala Platonovo filozofijo združiti s krščanstvom

[Slike na strani 16]

Avicenna (zgoraj) je razglašal, da je osebna duša nesmrtna. Averroes je temu pogledu oporekal.