Zamisel pride v vzhodne religije

»Vedno sem mislil, da je nesmrtnost duše absolutna resnica, ki jo vsakdo sprejema. Zato sem bil res presenečen, ko sem izvedel, da nekateri veliki umi Vzhoda in Zahoda vneto nastopajo proti temu verovanju. Sedaj pa se sprašujem, kako je zamisel o nesmrtnosti sploh prišla v hindujsko zavest.« (UNIVERZITETNI ŠTUDENT, VZGOJEN KOT HINDUJEC)

1. Zakaj bi bilo za nas zanimivo vedeti, kako se je v različnih religijah razvijala in širila doktrina o človekovi nesmrtnosti?

KAKO je zamisel, da ima človek nesmrtno dušo, prišla v hinduizem in druge vzhodne religije? Vprašanje je zanimivo tudi za tiste na Zahodu, ki morda s temi religijami niso seznanjeni, saj omenjeno verovanje pri vsakomur vpliva na njegov pogled na prihodnost. Ker je nauk o človeški nesmrtnosti danes skupen večini religij, se lahko, če vemo, kako se je razvijal, bolje razumemo in bolje sporazumevamo.

2. Zakaj je Indija že od nekdaj pomemben vir religioznega vpliva v Aziji?

² Ninian Smart, profesor religioznih študij na Univerzi v Lancastru v Britaniji, je opazil: »Najpomembnejše središče religioznega vpliva v Aziji je že od nekdaj Indija. Ne samo zato, ker so se tam rodila številna verstva – hinduizem, budizem, džainizem, sikhizem itn. – temveč tudi zato, ker je eno od teh, in sicer budizem, zelo vplivalo na kulturo skoraj vse vzhodne Azije.« Mnoge kulture, ki jih je dosegel ta vpliv, »imajo Indijo še vedno za svojo duhovno domovino«, pravi hindujski učenjak Nikhilananda. Kako je torej nauk o nesmrtnosti prodrl v Indijo in druge dele Azije?

Hindujski nauk o reinkarnaciji

3. Kdo je po mnenju nekega zgodovinarja morda v Indijo prinesel zamisel o preseljevanju duš?

³ V 6. stoletju pr. n. š. je v Grčiji Pitagora s svojimi sledilci zagovarjal zamisel o preseljevanju duš. In ravno takrat so hindujski modreci, ki so živeli ob bregovih Inda in Gangesa v Indiji, razvijali isti koncept. Sočasen pojav tega verovanja »v grškem svetu in v Indiji je komaj lahko naključen«, pravi zgodovinar Arnold Toynbee. »Eden od mogočih skupnih virov [vpliva],« opozarja Toynbee, »je evrazijska nomadska skupnost, ki je v 8. in 7. stoletju pr. Kr. prišla v Indijo, jugozahodno Azijo, stepske dežele vzdolž severne obale Črnega morja ter na Balkanski polotok in Anatolijo.« Seleča se evrazijska plemena so očitno v Indijo s seboj prinesla tudi zamisel o preseljevanju duš.

4. Zakaj je bila zamisel o preseljevanju duš všeč hindujskim modrecem?

⁴ Hinduizem je v Indiji nastopil veliko bolj zgodaj, in sicer s prihodom Arijcev okrog leta 1500 pr. n. š. Že od vsega začetka je bilo v hinduizem zajeto verovanje, da je duša nekaj drugega kakor telo in da preživi smrt. Tako so hindujci častili prednike in polagali hrano za duše svojih umrlih. Ko je stoletja kasneje zamisel o preseljevanju duš dosegla Indijo, je bila očitno všeč hindujskim  modrecem, ki so se ubadali z univerzalnim problemom zla in trpljenja med človeštvom. To zamisel so skupaj s tako imenovanim zakonom karme, zakonom vzroka in posledice, oblikovali v nauk o reinkarnaciji, po katerem so dobra in slaba dejanja iz enega življenja nagrajena ali kaznovana v naslednjem.

5. Kaj je v hinduizmu končni cilj duše?

⁵ Na hindujski nauk o duši pa je vplival še neki drug koncept. »Zdi se, da se je prav v času, ko je bila oblikovana zamisel o preseljevanju duš in karmi, ali celo prej,« pravi Encyclopædia of Religion and Ethics, »v majhnem intelektualnem krogu v sev. Indiji postopoma razvijal neki drug koncept [. . .] – filozofski koncept brahman-atman [vrhovni in večni Brahman, končna resničnost].« To zamisel so združili z naukom o reinkarnaciji, da bi definirali končni cilj hindujcev – osvoboditi se iz kroga preseljevanj in postati eno s končno resničnostjo. Hindujci verjamejo, da se to doseže s prizadevanjem za družbeno sprejemljivim vedenjem in posebnim hindujskim spoznanjem.

6., 7. Kaj o onostranstvu pravi današnji hinduizem?

⁶ Hindujski modreci so torej zamisel o preseljevanju duš oblikovali v doktrino o reinkarnaciji, s tem da so jo združili z zakonom karme in konceptom Brahmana. Octavio Paz, Nobelov nagrajenec za pesništvo in nekdanji mehiški veleposlanik v Indiji, piše: »S širjenjem hinduizma se je širila tudi zamisel [. . .], ki je nekaj osrednjega v brahmanizmu, budizmu in drugih azijskih religijah: metempsihoza, preseljevanje duš skozi zaporedna bivanja.«

⁷ Doktrina o reinkarnaciji je temelj današnjega hinduizma. Hindujski filozof Nikhilananda pravi: »Vsak dober hindujec je prepričan, da dosega nesmrtnosti ni le posebna pravica nekaterih izbrancev, temveč ob rojstvu pridobljena pravica vseh.«

Krog ponovnih rojstev v budizmu

8.–10. a) Kako budizem definira bivanje? b) Kako neki budistični učenjak pojasnjuje ponovno rojstvo?

⁸ Budizem je nastal v Indiji okrog leta 500 pr. n. š. Budistično izročilo pravi, da ga je ustanovil indijski princ po imenu Sidharta Gautama, ki je po tem, ko je dobil razsvetljenje, postal znan kot Buda. Ker je budizem izšel iz hinduizma, so njegovi nauki v nekaterih pogledih podobni hindujskim. Budizem uči, da je bivanje stalen krog ponovnih rojstev in smrti ter da je, kot v hinduizmu, položaj vsakega posameznika v sedanjem življenju določen z njegovimi dejanji v prejšnjem.

⁹ Budizem pa bivanja ne razlaga kot osebno dušo, ki preživi smrt. »[Buda] je v človeški psihi videl le bežen niz pretrganih psiholoških stanj, ki jih skupaj ohranja le želja,« je opazil Arnold Toynbee. Vendar pa je Buda verjel, da se nekaj – neko stanje ali sila – prenaša iz enega življenja v drugega. Dr. Walpola Rahula, budistični učenjak, pojasnjuje:

¹⁰ »Bitje ni nič drugega kot sestava fizičnih in duševnih sil oziroma energij. To, čemur pravimo smrt, je popolno nedelovanje fizičnega telesa. Ali ob tem vse te sile in energije povsem prenehajo? Budizem  odgovarja: ,Ne.‘ Volja, hotenje, želja, žeja po bivanju, nadaljevanju, postajanju več in več je izredna sila, ki poganja cela življenja, cele eksistence, celó ves svet. To je največja sila, največja energija na svetu. Budizem pravi, da se ta sila ne preneha z nedelovanjem telesa, kar je smrt; temveč se nadaljuje v drugi obliki, povzročajoč ponovno bivanje, ki se imenuje ponovno rojstvo.«

11. Kako budisti gledajo na onostranstvo?

¹¹ Budisti na onostranstvo gledajo takole: bivanje je večno, razen če posameznik ne doseže končnega cilja – nirvane, osvoboditev iz kroga ponovnih rojstev. Nirvana ni ne stanje večne blaženosti niti ne gre za združitev s končno resničnostjo. Je stanje nebivanja – »kraj brez smrti«, ki presega posameznikovo bivanje. Webster’s Ninth New Collegiate Dictionary označuje »nirvano« kot »kraj oziroma stanje pozabe skrbi, bolečine ali zunanje resničnosti«. Budiste se ne spodbuja k iskanju nesmrtnosti, temveč k temu, da jo z dosego nirvane presežejo.

12.–14. Kako različne oblike budizma predstavljajo zamisel o nesmrtnosti?

¹² Ko se je budizem širil po različnih delih Azije, je prilagajal svoje nauke, da bi bil sprejemljiv za krajevna verovanja. V mahajanskem budizmu, obliki budizma, ki prevladuje na Kitajskem in Japonskem, verjamejo v nebeške bodisatve oziroma prihodnje bude. Bodisatve odložijo svojo nirvano na kasnejši čas, da bi lahko živeli mnoga življenja ter s tem služili drugim in jim pomagali doseči nirvano. Tako se lahko posameznik odloči, da bo nadaljeval s krogom ponovnih rojstev tudi po tem, ko doseže nirvano.

¹³ Druga prilagoditev, ki je postala še zlasti vplivna na Kitajskem in Japonskem, je doktrina o čisti deželi proti zahodu, ki jo je ustanovil Buda Amitabha ali Amida. Tisti, ki kličejo ime Bude v veri, se ponovno rodijo v čisto deželo oziroma v raj, kjer so razmere bolj ugodne za dosego končnega razsvetljenja. Kaj se je razvilo iz tega nauka? Že omenjeni profesor Smart pojasnjuje: »Sijaj raja, živo opisanega v nekaterih mahajanskih svetih spisih, je sčasoma povsem pričakovano nadomestil nirvano v splošno razširjeni predstavi najvišjega cilja.«

¹⁴ Tibetanski budizem zajema druge krajevne elemente. Tibetanska knjiga mrtvih denimo opisuje usodo posameznika v vmesnem stanju pred ponovnim rojstvom. Pravijo, da so mrtvi izpostavljeni močni svetlobi končne resničnosti, in tisti, ki te svetlobe ne morejo prenesti, se ne osvobodijo, temveč se ponovno rodijo. Jasno je torej, da budizem v svojih različnih oblikah predstavlja zamisel o nesmrtnosti.

Čaščenje prednikov v japonskem šintoizmu

15.–17. a) Kako se je čaščenje duhov prednikov razvijalo v šintoizmu? b) Kako bistveno je v šintoizmu verovanje v nesmrtnost duše?

¹⁵ Na Japonskem je obstajala religija že prej, preden je tja v 6. stoletju n. š. prišel budizem.  To je bila religija brez imena, sestavljala pa so jo verovanja, združena z ljudskimi običaji in moralo. Z uvajanjem budizma pa se je pojavila potreba po razločevanju japonske religije od te tuje. In tako je nastalo ime »šintoizem«, ki pomeni »pot bogov«.

¹⁶ Kaj je izvirni šintoizem učil o onostranstvu? Ko so začeli gojiti riž na vodnatih tleh, »je bilo zaradi [takšnega] poljedelstva treba dobro organiziranih in stabilnih skupnosti«, pojasnjuje Kodansha Encyclopedia of Japan, »in nastali so poljedelski obredi, ki so imeli kasneje tako pomembno vlogo v šintoizmu«. Zaradi strahu pred preminulimi dušami je to staro ljudstvo, da bi jim ugodilo, sestavilo obrede. To se je razvilo v čaščenje duhov prednikov.

¹⁷ Po šintoističnem prepričanju ima »preminula« duša še vedno svojo osebnost, a je zaradi smrti omadeževana. Ko žalujoči opravljajo spominske obrede, se duša toliko očisti, da se znebi vse zlobe in si nadene miroljuben in dobrohoten značaj. Sčasoma se duh prednika povzdigne na položaj predniškega božanstva oziroma zaščitnika. Ker je šintoizem obstajal hkrati z budizmom, je prevzel nekaj budističnih naukov, tudi nauk o raju. Ugotovili smo torej, da je verovanje v nesmrtnost bistvo šintoizma.

Nesmrtnost v daoizmu, čaščenje prednikov v konfucionizmu

18. Kaj o nesmrtnosti menijo v daoizmu?

¹⁸ Daoizem je ustanovil Lao Zi, za katerega pravijo, da je živel na Kitajskem v 6. stoletju pr. n. š. Po daoizmu je v življenju cilj uskladiti človeško dejavnost z daom – s potjo narave. Daoistično mišljenje o nesmrtnosti bi lahko povzeli takole: dao je vodilno počelo vesolja. Nima ne začetka ne konca. Če posameznik živi skladno z daom, v njem sodeluje in postane večen.

19.–21. K čemu vse so vodile daoistične domneve?

¹⁹ Daoisti so se v prizadevanju, da bi postali eno z naravo, sčasoma začeli zelo zanimati za večno mladost in odpornost. Domnevali so,  da se morebiti lahko nekdo z življenjem, usklajenim z daom oziroma potjo narave, nekako dokoplje do skrivnosti narave in postane imun proti telesnim poškodbam, boleznim in celo smrti.

²⁰ Daoisti so začeli eksperimentirati z meditacijo, dihalnimi vajami in posebno prehrano, kar naj bi zadrževalo propadanje telesa in smrt. Kmalu so začele krožiti legende o nesmrtnikih, ki lahko letijo na oblakih in se pojavijo ali izginejo, če si to le zaželijo, ki živijo na svetih gorah ali oddaljenih otokih nešteto let, preživljajoč se z roso in čarobnimi sadeži. Kitajska zgodovina poroča, da je leta 219 pr. n. š. cesar Čin Ših Huang Ti poslal ladjevje s 3000 fanti in dekleti z nalogo, poiskati legendarni otok Peng-lai, dom nesmrtnikov, in prinesti zel nesmrtnosti. Seveda so se vrnili brez eliksirja.

²¹ Daoisti so v iskanju večnega življenja eksperimentirali z alkimijo, skušali so zvariti pilule nesmrtnosti. Menijo, da življenje nastane, ko se nasprotujoči sili jin in jang (ženska in moški) združita. Tako so alkimisti z zlivanjem svinca (temnega oziroma jina) in živega srebra (svetlega oziroma janga) posnemali naravni postopek in menili, da bodo s tem dobili pilulo nesmrtnosti.

22. Kako je budizem vplival na kitajsko religiozno življenje?

²² Do 7. stoletja n. š. je v kitajsko versko življenje prodrl budizem. Nastala je zmes elementov budizma, spiritizma in čaščenja prednikov. »Tako budizem kot daoizem,« pravi profesor Smart, »sta dala obliko in vsebino verovanjem o posmrtnem življenju, ki so bila prej, v starem kitajskem čaščenju prednikov, bolj nejasno določena.«

23. Kakšno je bilo Konfucijevo stališče do čaščenja prednikov?

²³ Konfucij je bil še en vidni kitajski modrec 6. stoletja pr. n. š., čigar filozofija je postala temelj konfucionizma. O onostranstvu ni veliko govoril. Bolj je poudarjal pomembnost nravstvene dobrote in družbeno sprejemljivega vedenja. Bil pa je naklonjen čaščenju prednikov in je zelo poudarjal opravljanje obredov in slovesnosti, povezanih z duhovi umrlih prednikov.

Druge vzhodne religije

24. Kaj o duši uči džainizem?

²⁴ Džainizem je nastal v 6. stoletju pr. n. š. v Indiji. Njegov ustanovitelj Mahavira je učil, da ima vse živo večno dušo in da je odrešitev duše iz spon karme mogoča le po skrajnem samozatajevanju in samodisciplini ter po strogem nenasilju do vseh bitij. Džainisti to verjamejo do današnjega dne.

25., 26. Katera hindujska verovanja najdemo tudi v sikhizmu?

²⁵ Indija je tudi rojstni kraj sikhizma, religije, ki ima kakih 19 milijonov vernikov. Svoj začetek ima v 16. stoletju, ko se je guru Nanak odločil združiti najboljše iz hinduizma in islama ter oblikovati združeno religijo. Sikhizem je privzel hindujska verovanja o nesmrtnosti duše, reinkarnaciji in karmi.

²⁶ Jasno je, da je verovanje v nadaljevanje življenja po smrti telesa sestavni del večine vzhodnih religij. Kako pa je s tem v krščanstvu, judovstvu in islamu?

[Vprašanja]

[Zemljevid na strani 10]

(Lega besedila - glej publikacijo)

SREDNJA AZIJA

KAŠMIR

TIBET

KITAJSKA

KOREJA

JAPONSKA

Varanasi

INDIJA

Buddh Gaya

MJANMAR

TAJSKA

ŠRILANKA

KAMBODŽA

JAVA

3. STOLETJE PR. N. Š.

1. STOLETJE PR. N. Š.

1. STOLETJE N. Š.

4. STOLETJE N. Š.

6. STOLETJE N. Š.

7. STOLETJE N. Š.

Budizem je vplival na vso vzhodno Azijo

[Slika na strani 9]

Reinkarnacija je temelj hinduizma

[Slika na strani 11]

Daoist skuša z življenjem, usklajenim z naravo, postati večen

[Slika na strani 12]

Konfucij je bil naklonjen čaščenju prednikov