Kakovostni nadomestki za transfuzijo

Morda misliš: ’Transfuzije so resda tvegane, toda ali poznamo kakšne dovolj kakovostne nadomestke?‘ Dobro vprašanje, še zlasti pa upoštevaj besedo ”kakovosten“.

Vsakdo, tudi Jehovine priče, si želijo učinkovitega, zelo kakovostnega zdravljenja. Dr. Grant E. Steffen omenja dva ključna elementa. ”Kakovostna zdravstvena oskrba je takšna zmožnost elementov te oskrbe, da se doseže zakonite medicinske in nemedicinske cilje.“ (The Journal of the American Medical Association, 1. julija 1988). Med ’nemedicinske cilje‘ spada tudi prizadevanje, da ne bi kršili etike ali pacientove biblijsko utemeljene vesti. (Apostolska dela 15:28, 29)

Ali obstajajo zakoniti in učinkoviti načini za odpravo resnih zdravstvenih težav brez uporabe krvi? K sreči je odgovor pritrdilen.

Večina kirurgov sicer trdi, da predpišejo kri samo v nujnih primerih, kljub temu pa se je poraba krvi po izbruhu AIDS-a drastično zmanjšala. V uvodniku Mayo Clinic Proceedings (september 1988) je pisalo, da je ”ena od koristi epidemije“ ta, da se ”pacienti in zdravniki na razne načine izogibajo transfuzijam krvi“. Uslužbenec krvne banke pojasnjuje: ”Spremembe se kažejo na večjem poudarku tega sporočila, v dovzetnosti kliničnih zdravnikov za to sporočilo, (ker se bolj zavedajo nevarnosti) in v zahtevi za preučitev nadomestkov.“ Transfusion Medicine Reviews, oktober 1989).

Upoštevaj, da obstajajo nadomestki! To postane razumljivo, ko pregledamo, zakaj se transfuzije krvi sploh predpisuje.

Hemoglobin v rdečih krvničkah prenaša kisik, potreben za zdravje in življenje. Kadar človek izgubi veliko krvi se zato morda zdi logično, da je treba hemoglobin nadomestiti. V normalnih okoliščinah imaš v vsakih 100 kubičnih centimetrih krvi približno 14 do 15 gramov hemoglobina. (Nadaljnje merilo koncentracije je hematokrit, ki znaša navadno okoli 45 odstotkov.) Splošno sprejeto ”pravilo“ je bilo, da se pacientu pred operacijo predpiše transfuzijo krvi, če je njegov hemoglobin padel pod 10 gramov (ali hematokrit pod 30 odstotkov). Švicarska revija Vox Sanguinis (marec 1987) poroča, da ”65% [anesteziologov] zahteva, da imajo pacienti pred operacijo 10 gramov hemoglobina na 1 deciliter krvi.“

Toda na konferenci o transfuziji krvi leta 1988 je profesor Howard L. Zauder vprašal: ”Kako pridemo do te ’magične številke‘?“ Podal je jasen odgovor: ”Vzrok zahteve, da mora pacient imeti 10 gramov hemoglobina (Hgb) preden dobi anestetik, je ogrnjen s tradicijo in skrivnosten in je nepodprt s kliničnimi ali eksperimentalnimi dokazi.“ Zamisli si številne tisoče pacientov, ki so jim dali transfuzijo zaradi ’skrivnostne, nepodkrepljene‘ zahteve!

Morda se vprašuješ: ’Zakaj 14 g hemoglobina velja za normalno vrednost, če lahko shajaš z mnogo nižjo vrednostjo?‘ Taka vrednost hemoglobina pomeni znatno rezervo zmožnosti prenašanja kisika, kar ti omogoča telovadbo ali opravljanje težkega dela. Raziskava pri anemičnih pacientih je razodela, da delovna zmogljivost ni prizadeta celo  pri koncentracijah hemoglobina, ki so tako nizke kot je 7 g/dl. Drugi so našli dokaze zgolj zmerno poslabšanega delovanja.“ (Contemporary Transfusion Practice, 1987)

Odrasli že lahko shajajo z nižjo vrednostjo hemoglobina, toda kako je z otroki? Dr. James A. Stockman III., pravi: ”Z nekaj izjemani se pri predčasno rojenih otrokih v prvih treh mesecih vrednost hemoglobina niža ... Pokazatelji v prid transfuziji v sobi za novorojenčke niso dovolj dobro razčlenjeni. Pravzaprav se zdi, da mnogi novorojenčki lahko shajajo s presenetljivo nizko vrednostjo koncentracije hemoglobina in to brez vidnih kliničnih težav.“ (Pediatric Clinics of North America, februar 1986).

To seveda ne pomeni, da ni treba storiti ničesar, kadar človek med nesrečo ali operacijo izgubi veliko krvi. Če je izguba nagla in velika, se osebi zniža krvni pritisk in lahko doživi šok. Pri tem je prvenstveno potrebno zaustaviti krvavitev in zapolniti volumen njegovega ožilja. S tem se prepreči šok in doseže, da preostale rdeče krvničke in druge sestavine še naprej krožijo po žilah.

Volumen je možno zapolniti tudi brez uporabe polne krvi ali krvne plazme. * Različne brezkrvne tekočine učinkovito zapolnijo volumen krvi. Najpreprostejše sredstvo je solna raztopina, ki je poceni, pa še združljiva je z našo krvjo. Obstajajo tudi tekočine s posebnimi lastnostmi kot so dextran, Haemaccel in Ringerjev laktat. Hetastarch (HES) je novejše sredstvo za povečanje volumna in se ga ”lahko brez skrbi priporoči tistim [opečenim] pacientom, ki nasprotujejo uporabi krvnih produktov“. (Journal of Burn Care & Rehabilitation, januar/februar 1989) Takšne tekočine imajo določene prednosti. ”Kristaloidne raztopine [kot sta navadna solna raztopina in Ringerjev laktat], dextran in HES so relativno netoksične in poceni, lahko jih je dobiti, vskladiščimo jih lahko pri sobni temperaturi, ne zahtevajo nobenega preizkusa združljivosti, poleg tega pa z njimi ni povezano tveganje bolezni, ki se prenašajo s transfuzijami.“ (Blood Transfusion Therapy — A Physician’s Handbook, 1989).

Morda se vprašuješ: ’Kako se lahko brezkrvne nadomestne tekočine tako dobro izkažejo, ko pa za preskrbo organizma s kisikom vendar potrebujem rdeče krvničke? Kot smo že omenili, imaš v sebi zaloge prenašalcev kisika. Ob izgubi krvi se sproži čudovit nadomestni mehanizem. Vsak utrip tvojega srca načrpa več krvi. Ker je izgubljena kri bila zamenjana s primerno tekočino, lahko sedaj tako razredčena kri lažje teče po ožilju, tudi po drobcenih žilicah. Zaradi kemičnih sprememb prihaja v tkivo več kisika. Te prilagoditve so tako učinkovite, da bi bila preskrba s kisikom še vedno 75 odstotna, čeprav bi ostala le še polovica tvojih rdečih krvničk. Pacient med počivanjem porabi samo 25 odstotkov kisika v svoji krvi. Večina anestetikov pa še zniža telesno potrebo po kisiku.

KAKO LAHKO ZDRAVNIKI POMAGAJO

Izkušeni zdravniki lahko pomagajo nekomu, ki je izgubil kri in ima zaradi tega malo rdečih krvničk. Ko je volumen enkrat zapolnjen, lahko zdravniki predpišejo kisik  v visoki koncentraciji. Tako v telo pride več kisika in to je pogosto imelo presenetljiv izid. Britanski zdravniki so to metodo uporabili pri ženski, ki je izgubila toliko krvi, da je vrednost ”njenega hemoglobina padla na 1,8 grama na deciliter. Uspešno so jo zdravili ... [z] visokimi koncentracijami kisika in transfuzijami velikih količin želatinske raztopine [Haemaccela].“ (Anaesthesia, januar 1987) Poročilo pravtako pove, da so druge z akutno izgubo krvi uspešno zdravili v hiperbaričnih kisikovih komorah.

Zdravniki lahko svojim pacientom prav tako pomagajo, da proizvajajo več rdečih krvničk. Kako? Tako, da jim (v mišice, ali vene) vbrizgajo preparate, ki vsebujejo železo in pomagajo telesu tvoriti rdeče krvničke tri do štirikrat hitreje kot običajno. Možna je še ena pomoč. Tvoji ledvici proizvajata hormon, imenovan eritropoetin (EPO), ki kostni mozeg spodbuja k proizvodnji rdečih krvničk. Sedaj je na voljo sintetični EPO. Zdravniki ga lahko dajo nekaterim anemičnim pacientom in jim tako pomagajo, da zelo hitro proizvedejo nadomestne rdeče krvničke.

Celo med operacijo lahko izurjeni in vestni kirurgi in anesteziologi delajo po napredni metodi čuvanja krvi. Ne da se dovolj poudariti vrednosti operacijske tehnike za zmanjšanje krvavenja imenovane elektrokaustika. Včasih se da kri, ki izteka iz rane vsesati, prečistiti in ponovno usmeriti v obtok. *

Pacientom, priključenim na aparat srce-pljuča, ki je napolnjen z brezkrvno tekočino, lahko razredčenje njihove krvi koristi, saj na ta način izgubijo manj rdečih krvničk.

Pomagati pa je mogoče še na druge načine. Pacienta se lahko ohladi, da se zmanjša njegove potrebe po kisiku med operacijo. Hipotenzivna anestezija. Terapija za izboljšanje strjevanja krvi. Desmopressin (DDAVP) za skrajšanje časa krvavitve. Laserski ”skalpeli“. Ugotovil boš, da se seznam veča, kadar se zdravniki in zaskrbljeni pacienti skušajo ogniti  transfuzijam krvi. Upamo, da ne boš nikoli izgubil velike količine krvi. Če pa bi jo, je zelo verjetno, da bodo izurjeni zdravniki poskrbeli zate brez uporabe krvi, ker so z njo povezana tveganja.

OPERACIJA, DA — TODA BREZ TRANSFUZIJE

Danes mnogi ljudje nočejo sprejeti krvi. Iz zdravstvenih razlogov zahtevajo tisto, kar Jehovine priče zahtevajo predvsem iz verskih razlogov: kakovostno medicinsko oskrbo, ki vključuje nadomestne brezkrvne terapevtske metode. Kot smo omenili, je kljub temu še vedno možno, opraviti zahtevnejše operacije. Če imaš kakršnekoli dvome, ti jih bodo morda odgnali dokazi iz medicinske literature.

Članek ”Štirikratna operativna zamenjava sklepov na Jehovini priči“ [Orthopaedic Review, avgust 1986] govori o anemičnem pacientu z ”napredujočo okvaro obeh kolen in kolkov“. Pred in po postopni operaciji, ki se je izkazala za uspešno, je bil uporabljen dexstran z dodatkom železa. British Journal of Anaesthesia (1982) je poročal o dvainpetdesetletni Jehovini priči, pri kateri je bila vrednost hemoglobina manjša od 10. S pomočjo hipotenzivne anestezije, ki služi zmanjšanju izgube krvi, so ji zamenjali ves kolk in ramo. Kirurška ekipa univerze v Arkansasu (ZDA) je prav tako uporabila to metodo pri stotih zamenjavah kolkov na Jehovinih pričah in vsi pacienti so ozdraveli. Profesor, ki vodi ta oddelek, je pripomnil: ”Tisto, kar smo se naučili pri teh pacientih [Jehovinih pričah] sedaj uporabljamo na vseh naših pacientih, katerim moramo zamenjati kolk.“

Vest nekaterim Jehovinim pričam dovoljuje presaditev organa, če je to opravljeno brez krvi. Poročilo o trinajstih presaditvah ledvic se zaključuje takole: ”Splošni rezultati dajo vedeti, da se lahko presaditev ledvic varno in učinkovito opravi pri večini Jehovinih prič. (Transplantation, junij 1988) Podobno, zavrnitev krvi ni bila ovira za uspešne presaditve srca.

’Kako pa je z drugimi brezkrvnimi operacijami?‘ se morda vprašuješ. Medical Hotline (april/maj 1983) poroča o operacijah ”Jehovinih prič, ki so brez transfuzije krvi prestale zahtevne ginekološke in porodniške operacije (na Waynovi državni univerzi v ZDA)“. V analizi te vesti je dodan tale komentar: ”Pri tem ni bilo nič več smrtnih primerov in zapletov kot pri ženskah, ki so bile podobno operirane s transfuzijami krvi. (Komentar: Rezultati te študije utemeljujejo nov pogled na uporabo krvi pri vseh ženskah, ki so podvržene porodnim in ginekološkim operacijam.)“

V bolnišnici univerze Göttingen v Nemčiji je bilo operiranih trideset pacientov, ki so odklonili kri. ”Niso se pojavile nobene komplikacije, ki se ne bi pojavile tudi pri pacientih, ki so sprejeli transfuzije krvi ... Ne bi smeli misliti, da nadomestilo za transfuzijo ni možno in to nas ne bi smelo navesti k odklonitvi operacije, ki je nujna in opravičljiva s kirurškega vidika.“ (Risiko in der Chirurgie, 1987)

Številnim odraslim in otrokom so brez krvi operirali tudi možgane, tako kot na primer v newyorškem medicinskem univerzitetnem centru. 1989. leta je dr. Joseph  Ransohoff, predstojnik oddelka za nevrokirurgijo, zapisal: ”Popolnoma jasno je, da se lahko v večini primerov izognemo krvnim produktom ob minimalnem tveganju za paciente, ki zaradi svoje vesti ugovarjajo uporabi teh produktov, še zlasti, če se da operacijo izvesti nemudoma in če je operacija sorazmerno kratka. Zanimivo je, da do časa odpusta, ko se mi zahvalijo, ker sem spoštoval njihovo versko prepričanje, pogosto že pozabim, da gre za pacienta, ki je Jehovina priča.“

In nazadnje, ali se lahko na odraslih in otrocih brez krvi opravi zapletena operacija srca in ožilja? Dr. Denton A. Cooley je bil pionir na tem področju. Kot lahko vidiš v medicinskem članku, ki je ponatisnjen v dodatku na straneh 27 do 29, dr. Cooley na osnovi predhodne analize sklepa, da ”tveganje pri operacijah na Jehovinih pričah ni bilo bistveno višje, kot pri drugih“. Sedaj, po 1106 opravljenih operacijah te vrste, piše: ”V vsakem primeru je obveljalo moje strinjanje ali dogovor s pacientom“ glede neuporabljanja krvi.

Kirurgi so opazili, da je vedro stališče nadaljnji dejavnik pri Jehovinih pričah. ”Gledišče teh pacientov je bilo zgledno,“ je dr. Cooley zapisal oktobra 1989. ”Za razliko od večine ostalih pacientov, se ne bojijo komplikacij niti smrti. Imajo globoko prepričanje in vero v svojega Boga.“

To ne pomeni, da hočejo umreti. Dejavno si prizadevajo za kakovostno zdravljenje, ker želijo ozdraveti. Prepričani so, da je modro poslušati Božji zakon o krvi in to gledišče je pozitivno vplivalo na brezkrvno kirurgijo.

Profesor dr. V. Schlosser iz kirurškega oddelka univerzitetne bolnišnice v Freiburgu, Nemčija, opaža: ”Pri tej skupini pacientov se krvavenje med operacijo ni pojavljalo pogosto, komplikacije pa so bile manjše. Posebno stališče do bolezni, ki je značilno za Jehovine priče, je pozitivno vplivalo na potek operacije.“ (Herz Kreislauf, avgust 1987)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 13]

”Zaključiti moramo, da na splošno mnogo pacientov ne dobi transfuzije, (ker kri ni potrebna), prejmejo pa krvne sestavine in so tako še vedno izpostavljeni znatnemu tveganju in neželjenim učinkom. Noben zdravnik ne bo zavestno podvrgel pacienta terapiji, ki ne more koristiti, lahko pa škodi, toda natančno to se dogaja, kadar se po nepotrebnem predpisuje transfuzijo krvi.“ (”Transfusion-Transmitted Viral Diseases“, 1987).

[Okvir na strani 14]

”Nekateri strokovnjaki so izjavili, da je lahko sprejemljiva zelo nizka vrednost hemoglobina, namreč 2 do 2,5 grama na 100 mililitrov ... Zdrava oseba lahko brez siceršnjih simptomov prenese 50 odstotno izgubo rdečih krvničk, če je izguba krvi nastopila v daljšem časovnem razdobju.“ (”Techniques of Blood Transfusion“, 1982).

[Okvir na strani 15]

”Staro razumevanje potovanja kisika do tkiva, celjenja ran in ’hranilne vrednosti‘ krvi je bilo ovrženo. Izkušnje s pacienti, ki so Jehovine priče kažejo, da se resno anemičnost dobro prenaša.“ (The Annals of Thoracic Surgery“, marec 1989).

[Okvir na strani 16]

Kaj pa majhni otroci? ”Opravljenih je bilo oseminštirideset pediatričnih brezkrvnih kirurških posegov, na odprtem srcu, ne glede na zapletenost kirurškega posega.“ Otroci so tehtali samo 4,7 kilograma. ”Zaradi pomembnih uspehov pri Jehovinih pričah in zaradi dejstva, da s transfuzijami krvi tvegamo resne komplikacije, sedaj večino naših pediatričnih operacij na srcu izvajamo brez transfuzij.“ (”Circulation“, september 1984).

[Slika na strani 15]

Aparat za srce in pljuča je v veliko pomoč pri operacijah na srcu tistih pacientov, ki odklanjajo kri