Dodatek

Kri: čigava izbira in čigava vest

Od J. Lowella Dixona

Ponatisnjeno z dovoljenjem New York State Journal of Medicine, 1988; 88:463-464, copyright by the Medical Society of the State of New York.

Zdravniki so svoje znanje, spretnosti in izkušnje dolžni uporabljati v boju proti boleznim in smrti. Toda kaj tedaj, če pacient odkloni predlagani način zdravljenja? To se bo po vsej verjetnosti zgodilo, če je pacient Jehovina priča in če način zdravljenja vključuje polno kri, rdeče krvničke, plazmo ali bele krvničke.

Ko gre za uporabo krvi, bo zdravnik morda menil, da bo pacientova izbira brezkrvnega načina zdravljenja zvezala roke prizadevnemu zdravstvenemu osebju. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da se poleg Jehovinih prič tudi drugi pacienti odločijo, da ne bodo upoštevali priporočil svojega zdravnika. Po Appelbaumu in Rothu,¹ 19% pacientov v splošnih bolnišnicah odkloni vsaj en način ali postopek zdravljenja, čeprav je pri 15% takih odklonitev ”lahko ogroženo življenje“.

Splošno mnenje, da ”zdravnik najbolj ve, kaj je prav“, vpliva na večino pacientov, da se podredijo znanju in spretnostim svojega zdravnika. Toda kako zelo nevarno bi bilo, če bi zdravnik to mnenje imel za znanstveno dejstvo in bi se pri zdravljenju pacientov ravnal po njem. Res je, da imamo zaradi naše medicinske izobrazbe, spričeval in izkušenj prednost na področju medicine. Toda naši pacienti imajo svoje pravice. In kot dobro vemo, zakon (pa tudi ustava) daje večjo težo pravicam.

Na zidovih večine bolnišnic vidimo obešen ”Seznam pacientovih pravic“. Ena med njimi je privolitev, ki bi ji lahko natančneje rekli pravica do izbire. Potem, ko je bil pacient seznanjen z možnimi rezultati različnih načinov zdravljenja (ali nezdravljenja), se mora sam odločiti, čemu se bo podvrgel. V bolnišnici Alberta Einsteina v newyorškem Bronxu v osnutku pravil glede transfuzij krvi in Jehovinih prič piše: ”Vsak odrasel pacient, ki je sposoben odločati sam zase, ima pravico odkloniti določen način zdravljenja ne glede na škodljive posledice, ki bi jih ta odklonitev imela za njegovo zdravje.“²

Čeprav zdravnike morda skrbi etika ali zavezanost, bo sodišče poudarilo vzvišenost pacientove izbire.³ Newyorško prizivno sodišče pravi, da je ”pacientova pravica odločanja o načinu zdravljenja najvažnejša . . . Zdravnika se ne more obtožiti, da je prekršil svoje z zakonom določene ali poklicne obveznosti, če je upošteval pravico prisebne odrasle osebe, ki je odklonila način zdravljenja“.⁴ To sodišče je tudi pripomnilo, da ”je etična integriteta zdravniškega poklica sicer pomembna, vendar ne more odtehtati tukaj zagovarjane osnovne pravice posameznika. Najvažnejše so potrebe in želje posameznika in ne zahteve institucije“.⁵

Kadar Jehovina priča odkloni kri, zdravnike morda vznemirja vest, ker predvidevajo, da ne bodo mogli storiti vsega, kar bi lahko. Jehovina priča od zdravnika zahteva, da v danih okoliščinah poskrbi za najboljšo alternativno nego. Našo terapijo moramo pogosto prilagoditi okoliščinam, kot so hipertenzija, alergija na antibiotike ali kadar nimamo na voljo kakšne drage opreme. Kadar je pacient Jehovina priča, se od zdravnikov zahteva, da zdravijo ali operirajo na način, ki je v skladu s pacientovo izbiro in vestjo, z njegovo moralno/religiozno odločitvijo, da se zdržuje krvi.

Številna poročila o večjih operacijah pacientov, ki so Jehovine priče, kažejo, da so mnogi zdravniki s čisto vestjo in uspešno ugodili zahtevi, da ne uporabijo krvi. Na primer, 1981. leta je Cooley pregledal 1026 kardiovaskularnih operacij, od tega 22% na mladoletnih osebah. Ugotovil je, da ”tveganje pri operacijah na Jehovinih pričah ni bilo znatno višje kot pri drugih“.⁶ Kambouris⁷ poroča o zapletenih operacijah na Jehovinih pričah, nekatere med njimi ”zaradi odklanjanja krvi niso hoteli takoj operirati“. Dejal je: ”Vsem pacientom je bilo pred zdravljenjem zagotovljeno, da se bo spoštovalo njihovo prepričanje ne glede na potek dogodkov v operacijski dvorani. Nobene neugodne posledice takega ravnanja niso nastopile.“

Kadar je pacient Jehovina priča, pride razen pravice do izbire v ospredje tudi vest. Ne smemo misliti samo na zdravnikovo vest. Kaj je s  pacientovo vestjo? Jehovine priče smatrajo, da je življenje Božji dar in je zastopano v krvi. Verjamejo v biblijsko zapoved, ki pravi da se morajo kristjani ’zdrževati krvi‘. (Apostolska dela 15:28, 29)⁸ Zdravnikovo svojevoljno kršenje tega pacientovega globokega in dolgo negovanega verskega prepričanja lahko ima tragične posledice. Papež Janez Pavel II. je pripomnil, da je siljenje nekoga k ravnanju, ki nasprotuje njegovi vesti ”najbolj boleč udarec čoveškemu dostojanstvu. V določenem smislu je to hujše od povzročitve fizične smrti ali ubijanja“.⁹

Čeprav Jehovine priče kri odklanjajo iz religioznih razlogov, pa vedno več pacientov, ki niso Jehovine priče, zavrača kri zaradi tveganj, kot so: AIDS, hepatitis A in B ter imunološke reakcije. Mi jim lahko predočimo svoje poglede, da so ta tveganja majhna v primerjavi s koristmi. Toda, kot poudarja American Medical Association, pacient ”zadnji razsoja o tem ali bo poskusil z načinom zdravljenja ali operacijo, ki jo predlaga zdravnik ali pa bo tvegal in ne bo pristal. To je naravna pravica posameznika, ki jo zakon priznava“.¹⁰

V zvezi s tem je Macklin¹¹ opozoril na tveganja in koristi pri Jehovni priči, ”ki je tvegala, da brez transfuzije izkrvavi“. Študent medicine je dejal: ”Njegovi miselni procesi so bili nedotaknjeni. Kaj storiti, kadar versko prepričanje nasprotuje edinemu možnemu načinu zdravljenja?“ Macklin razmišlja takole: ”Morda smo trdno prepričani, da se ta človek moti. Toda Jehovine priče so prepričane, da ima lahko transfuzija . . . za posledico večno pogubo. V medicini smo poučeni, da analiziramo tveganja in koristi, toda če skušamo primerjati večno pogubo z zemeljskim življenjem, kar ga je nekomu še preostalo, tedaj pričnemo na to analizo gledati z drugačnega zornega kota.¹¹

Vercillo in DuPrey¹² v tej izdaji Journala omenjata In re Osborn, da bi poudarila skrb za zagotovitev varnosti odvisnikov, toda kako je bil ta primer razrešen? Šlo je za hudo poškodovanega očeta dveh mladoletnih otrok. Sodišče je odločilo, da bi v primeru smrti sorodniki gmotno in duhovno skrbeli za njegova otroka. Kot v drugih nedavnih primerih¹³ sodišče ni našlo nobenih neovrgljivih razlogov, s katerimi bi

lahko zagovarjalo svoje neupoštevanje pacientove pravice do izbire načina zdravljenja; sodna intervencija s katero bi se vsilil način zdravljenja,” ki je zanj zelo sporen, je bila neupravičena.“¹⁴ Ob alternativnem zdravljenju je pacient okreval in bil predan v domačo oskrbo.

Ali ni res, da se da brez krvi rešiti številne primere, s katerimi se zdravniki srečujejo ali pa se bodo verjetno še srečali? Tisto, kar smo mi študirali in za kar vemo, da je najboljše, je problem medicine, toda pacienti so človeška bitja in vrednot ter ciljev posameznikov ne smemo zanemarjati. Oni najbolje vedo, kaj je zanje prednostnega pomena, kakšna je njihova morala in vest in to daje njihovemu življenju smisel.

Spoštovanje verske vesti Jehovinih prič lahko pomeni izziv našemu znanju. Toda ko se s tem izzivom soočimo, odkrijemo dragocene svoboščine, ki jih vsi mi cenimo. Kot je prikladno zapisal John Stuart Mill: ”Nobena družba v kateri svoboščine niso v celoti spoštovane, ni svobodna, pa naj gre za katerokoli obliko vladavine ... Vsak je čuvaj svojega zdravja, pa naj bo to telesno, duševno ali duhovno zdravje. Ljudje več pridobijo s tem, če vsakemu pustijo živeti tako, kot se mu zdi prav, kot pa s tem, da vsakogar silijo, naj živi tako, kot se njim zdi prav.“¹⁵

[POPIS VIROV]

1. Appelbaum PS, Roth LH: Patients who refuse treatment in medical hospitals. JAMA 1983; 250:1296-1301.

2. Macklin R: The inner workings of an ethics committee: Latest battle over Jehovah’s Witnesses. Hastings Cent Rep 1988; 18(1):15-20.

3. Bouvia v Superior Court, 179 Cal App 3d 1127, 225 Cal Rptr 297 (1986); In re Brown, 478 So 2d 1033 (Miss 1985).

4. In re Storar, 438 NYS 2d 266, 273, 420 NE 2d 64, 71 (NY 1981).

5. Rivers v Katz, 504 NYS 2d 74, 80 n 6, 495 NE 2d 337, 343 n 6 (NY 1986).

6. Dixon JL, Smalley MG: Jehovah’s Witnesses. The surgical/ethical challenge. JAMA 1981; 246:2471-2472.

7. Kambouris AA: Major abdominal operations on Jehovah’s Witnesses. Am Surg 1987; 53:350-356.

8. Jehovah’s Witnesses and the Question of Blood. Brooklyn, NY, Watchtower Bible and Tract Society, 1977, str. 1-64.

9. Pope denounces Polish crackdown. NY Times, 11. januarja, 1982, str. A9.

10. Office of the General Counsel: Medicolegal Forms with Legal Analysis. Chicago, American Medical Association, 1973, str. 24.

11. Kleiman D: Hospital philosopher confronts decisions of life. NY Times, 23. januarja, 1984, str. B1, B3.

12. Vercillo AP, Duprey SV: Jehovah’s Witnesses and the transfusion of blood products. NY State J Med 1988; 88:493-494.

13. Wons v Public Health Trust, 500 So 2d 679 (Fla Dist Ct App) (1987); Randolph v City of New York, 117 AD 2d 44, 501 NYS 2d 837 (1986); Taft v Taft, 383 Mass 331, 446 NE 2d 395 (1983).

14. In re Osborne, 294 A 2d 372 (DC Ct App 1972).

15. Mill JS: On liberty, in Adler MJ (ed): Great Books of the Western World. Chicago, Encyclopaedia Britannica, Inc, 1952, zvezek 43, str. 273.