Transfuzije krvi — kako varne so

Razmišljajoči človek se bo pred vsakim resnim medicinskim posegom seznanil z možnimi koristmi in tveganji. Kako pa je s transfuzijami krvi? Te so sedaj glavno medicinsko orodje. Mnogi zdravniki, ki se iskreno zanimajo za svoje paciente, nimajo skorajda nobenih pomislekov glede transfuzij krvi. Temu pravijo kar darilo življenja.

Na milijone ljudi je, ki darujejo ali pa so prejeli kri. V letih 1986-87 je bilo v Kanadi, ki šteje 25 milijonov prebivalcev, 1,3 milijona krvodajalcev. ”V zadnjih nekaj letih, za katere imamo na voljo podatke, je samo v Združenih državah Amerike bilo za transfuzije krvi uporabljenih od 12 do 14 milijonov enot krvi.“ (The New York Times, 18. februarja 1990).

”Krvi so vedno pripisovali ’čudežne‘ lastnosti,“ opaža dr. Louise J. Keating. ”Minulih 46 let so zdravniki in javnost menili, da so zaloge krvi varnejše kot pa so v resnici bile.“ (Cleveland Clinic Journal of Medicine, maj 1989) Kakšne so bile razmere takrat in kakšne so danes?

Še celo pred tridesetimi leti so patologe in osebje krvnih bank opozarajali: ”Kri je dinamit! Stori lahko veliko dobrega, pa tudi veliko slabega. Smrtnost pri transfuzijah krvi je enaka smrtnosti pri anesteziji ali apendektomiji. Pravijo, da na vsakih 1000 do 3000 ali morda 5000 transfuzij, pride približno ena smrtna žrtev. Za področje  Londona poročajo, da pride ena smrtna žrtev na vsakih 13000 steklenic krvi.“ (New York State Journal of Medicine, 15. januarja 1960).

Ali so do sedaj te nevarnosti odstranili, tako da so transfuzije varne? Če povemo po resnici: transfuzije krvi vsako leto povzročijo stotisočim škodljive reakcije in mnogi umrejo. V zvezi s predhodnimi komentarji prav gotovo pomislimo na bolezni, ki se prenašajo s krvjo. Preden jih pregledamo, pretehtajmo nekaj manj znanih tveganj.

KRI IN TVOJ OBRAMBENI SISTEM

Na začetku stoletja so znanstveniki poglobili človekovo razumevanje čudovite kompleksnosti krvi. Ugotovili so, da obstajajo različne krvne skupine. Mešanje krvodajalčeve in pacientove krvi je lahko usodno. Če bi nekdo, ki ima krvno skupino A, prejel kri skupine B, bi sledila huda hemolitična reakcija. Ta bi lahko uničila veliko njegovih rdečih krvničk in nastopila bi smrt. Ugotavljanje krvnih skupin in preizkušanje krvi sta danes že rutinska postopka, toda kljub temu prihaja do napak. Iz leta v leto ljudje umirajo zaradi hemolitičnih reakcij.

Dejstva kažejo, da je z vprašanjem nezdružljivosti krvi povezano mnogo več kot le sorazmerno malo krvnih skupin, ki jih lahko določijo v bolnišnicah. Zakaj? Dr. Douglas H. Posey mlajši piše v svojem delu ”Transfuzije krvi: uporaba, zloraba in tveganja“: ”Pred skoraj 30 leti je Sampson transfuzije krvi opisal kot sorazmerno nevaren postopek ... [Od tedaj] so odkrili in razvrstili vsaj 400 dodatnih antigenov rdečih krvničk. Membrana rdečih krvničk je izredno zapletena, zato bo njihovo število v prihodnje nedvomno še naraščalo.“ (Journal of the National Medical Association, julij 1989).

Znanstveniki sedaj preučujejo vpliv transfuzij krvi na telesni obrambni ali imunološki sistem. Kaj lahko to pomeni zate ali za sorodnika, ki mora na operacijo?

Kadar zdravniki presadijo srce, ledvico ali kakšen drugi organ, lahko prejemnikov obrambni sistem zazna tuje tkivo in ga zavrne. Pri transfuziji krvi pa prav tako gre za presaditev tkiva. Obrambnemu sistemu lahko škodi celo kri, ki ji je bila ”pravilno“ ugotovljena krvna skupina. Na konferenci patologov je bilo poudarjeno, da na stotine medicinskih dokumentov ”imunološke reakcije povezuje s transfuzijami krvi“. (”Primer zoper transfuzije,“ Medical World News, 11. decembra 1989)

Glavna naloga našega obrambnega sistema je odkrivanje in uničevanje malignih (rakastih) celic. Ali lahko zmanjšana obrambna sposobnost povzroči raka in smrt. Upoštevaj dve poročili:

Revija Cancer (februar 1987) je poročala o rezultatih raziskave iz Nizozemske: ”Pri pacientih s črevesnim rakom je bilo opaziti pomemben škodljiv vpliv transfuzij na dolžino življenja po operaciji. V tej skupini je pet let preživelo 48% pacientov ki so prejeli transfuzijo in 74% tistih, ki je niso prejeli.“ Zdravniki južnokalifornijske univerze so opazovali sto pacientov, ki so bili operirani zaradi raka. ”Stopnja ponovne zbolevnosti vseh obolelih za rakom na grlu, je bila 14% pri tistih, ki niso prejeli krvi in 65% pri tistih, ki so jo prejeli. Rak ustne votline, žrela in nosa ali obnosnih votlin se je ponovil pri 31% tistih,  ki niso dobili transfuzije in pri 71% tistih, ki so jo dobili.“ (Annals of Otology, Rhinology & Laryngology, marec 1989)

Kaj nam te raziskave povedo o transfuzijah? V svojem članku ”Transfuzije krvi in kirurgija raka“ je dr. John S. Spratt prišel do naslednjega zaključka: ”Kirurgija raka bi morala postati brezkrvna.“ (The American Journal of Surgery, september 1986)

Nadaljnja temeljna naloga obrambnega sistema je obramba pred okužbami. Zato je razumljivo, da nekatere raziskave razkrivajo, da so pacienti, ki prejmejo kri, bolj nagnjeni k okužbam. Dr. P. I. Tartter je opravil raziskavo o kolorektalnih operacijah. Od pacientov, ki so prejeli transfuzijo, se jih je 25 odstotkov okužilo, od tistih, ki je niso prejeli, pa samo 4 odstotki. Takole poroča: ”Transfuzije krvi so bile povezane z infekcijskimi komplikacijami, kadar so bile dane pred, med ali po operacijah ... Možnost postoperativne infekcije se progresivno veča s številom enot prejete krvi.“ (The British Journal of Surgery, avgust 1988). Prisotni na sestanku ameriškega združenja krvnih bank (American Association of Blood Banks) so izvedeli tole: Infekcija je nastopila pri 23 odstotkih tistih, ki so med operativno zamenjavo kolčnega sklepa prejeli kri krvodajalcev; pri tistih, ki niso dobili krvi, pa se infekcija sploh ni pojavila.

Dr. John A. Collins je o tem učinku transfuzij krvi zapisal tole: ”Zares ironično bi bilo, če bi ’zdravljenje‘, za katerega obstaja le malo dokazov, da povzroči kaj koristnega, kar naprej povečevalo enega glavnih problemov, s katerimi se srečujemo pri takih pacientih.“ (World Journal of Surgery, februar 1987).

NENEVARNO ZA ZDRAVJE ALI ZELO NEVARNO

S krvjo prenosljive bolezni skrbijo vestne zdravnike in mnoge paciente. Katera bolezen je to? Pravzaprav ne gre za eno samo bolezen; teh bolezni je v resnici mnogo.

V delu Transfuzijske metode (Techniques of Blood Transfusion, 1982) je najprej govora o bolj znanih boleznih, nato pa so omenjene ”druge infekcijske bolezni, ki so povezane s transfuzijami krvi“, in sicer sifilis, citomegalovirusna infekcija in malarija. Zatem beremo: ”Za številne druge bolezni se prav tako poroča, da se prenašajo s transfuzijami krvi,  med njimi tudi infekcije virusnega herpesa, infekcijske mononukleoze (virus Epstein Barr), toksoplazmoza, afriška spalna bolezen in Chagasova bolezen, leishmaniaza, bruceloza (malteška mrzlica), tifus, filariaza, ošpice, salmoneloza in koloradska klopna mrzlica.“

Pravzaprav seznam takih bolezni narašča. Morda si bral takele naslove: ”Lymova bolezen posledica transfuzije? Malo verjetno, toda strokovnjaki so oprezni.“ Kako varna je kri nekoga, za katero je test pokazal, da je pozitivna na Lymovo bolezen? Več zdravstvenih uslužbencev so vprašali, če bi jo sprejeli. ”Vsi so odgovorili nikalno, ob tem pa ni nihče predlagal, da bi kri takih krvodajalcev zavrnili.“ Kaj naj si javnost misli o taki krvi, ki je strokovnjaki ne bi sprejeli? (The New York Times, 18. julija 1989).

Drugi razlog za zaskrbljenost je ta, da so kri zbrali v neki državi, kjer so pogoste določene bolezni, uporabili pa v drugi, v kateri niti javnost niti zdravniki niso pozorni na nevarnost. Ker ljudje vedno več potujejo, pa tudi zaradi beguncev in priseljencev, je vedno večje tudi tveganje, da se bo v krvnem produktu pojavila nenavadna bolezen.

Zato nas ne bi smela presenetiti izjava specialista za infekcijske bolezni: ”Zaloge krvi bi morali testirati, da bi preprečili širjenje številnih bolezni, ki jih prej niso imeli za infekcijske, mednje spadajo levkemija, limfoma in demenca [ali Alzheimerjeva bolezen].“ (Transfusion Medicine Reviews, januar 1989).

Ta tveganja so res neprijetna, toda druga so povzročila še več strahu.

PANDEMIJA AIDS-a

”AIDS je za vedno spremenil mnenje zdravnikov in pacientov o krvi. Ta ideja pa ni slaba, pravijo zdravniki, zbrani v Narodnem zdravstvenem inštitutu na konferenci o transfuzijah krvi.“ (Washington Post, 5. julija 1988).

Pandemija AIDS-a (pridobljenega sindroma imunske neodzivnosti) je s svojo maščevalnostjo opozorila ljudi na nevarnost obolevanja za infekcijskimi boleznimi, ki se prenašajo s krvjo. Danes je obolelih na milijone. Širi se nenadzorovano. Stopnja umrljivosti pa je pri AIDS-u skoraj 100 odstotna.

AIDS povzroča človeški virus imunske neodzivnosti (HIV), ki se lahko prenaša s krvjo. Ta sodobna kuga v obliki AIDS-a se je pojavila 1981. leta. Že naslednje leto so zdravstveni strokovnjaki ugotovili, da se virus lahko verjetno prenaša s krvnimi produkti. Sedaj priznavajo, da se je krvna industrija odzvala prepočasi celo potem, ko so že bili na voljo testi za odkrivanje prisotnosti protitelesc HIV v krvi. Kri krvodajalcev so končno pričeli testirati 1985. leta, * vendar tudi takrat še niso bili zajeti krvni produkti, ki so se že nahajali na policah.

 Od tedaj javnosti zagotavljajo: ’Zaloge krvi so sedaj varne.‘ Toda pozneje so ugotovili, da obstaja nevarno ”odprto razdobje“. Ko je človek enkrat okužen, lahko mine več mesecev preden razvije protitelesa, ki jih je mogoče odkriti. Ker se ne zaveda, da nosi virus AIDS-a, lahko ta človek daruje kri, katere test bo negativen. To se je dogajalo. Ljudje, ki so prejeli tako kri, so se okužili z AIDS-om!

Slika postaja še mračnejša. The New England Journal of Medicine (1. junija 1989) vsebuje članek ”Tihe okužbe s HIV“. Bilo je ugotovljeno, da lahko ljudje nosijo virus AIDS-a več let, ne da bi ga odkrili s pomočjo sedanjih posrednih testov. Vznemirljiv sklep: Negativni test torej ni čist kot solza. Nekateri bi radi temu oporekali, češ da gre za redke primere, vendar pa ti primeri dokazujejo, da ”ni moč povsem odstraniti tveganj prenašanja AIDS-a preko krvi in njenih sestavin“. (Patient Care, 30. novembra 1989). Koliki se bodo še okužili z AISA-om preko krvi?

ŠE DRUGI ČEVELJ? ALI ČEVLJI?

Mnogi stanovalci v stanovanjskem bloku so lahko slišali v nadstropju nad seboj padec enega čevlja na tla in običajno vsak pričakuje, da bo zaslišal še drugega. Ko gre za kri, pa nihče ne ve, koliko smrtonosnih udarcev lahko še pade.

Virus AIDS-a so označili s HIV, toda sedaj ga nekateri strokovnjaki imenujejo HIV-1. Zakaj? Zato, ker so našli še en tip virusa AIDS (HIV-2). Povzroči lahko simptome AIDS-a in je ponekod zelo raširjen. Poleg tega se ga ”ne odkrije vedno s testi za AIDS, ki so sedaj v uporabi”, poroča The New York Times (27. junija 1989): ”Zaradi novih ugotovitev ... se krvne banke težje prepričajo, da so njihove zaloge varne.“

Kaj pa je z daljnimi sorodniki virusa AIDS? Ameriška predsedniška komisija meni, da ”je eden med njimi verjetno vzrok za levkemijo T celic (limfoma) in resno bolezen živcev“. Ta virus nosijo že krvodajalci in se lahko širi s krvjo. Ljudje se upravičeno sprašujejo: ’Kako učinkovito je testiranje krvi za te druge viruse?‘

V resnici bo šele čas pokazal, koliko teh virusov, ki se prenašajo s krvjo, preži v krvnih zalogah. ”Neznano je lahko večji povod za zaskrbljenost kot pa znano,“ je napisal dr. Harold T. Meryman. ”Prenosljive viruse, katerih inkubacijska doba se meri v letih, bo težko povezati s transfuzijami in še težje odkriti. Skupina HTLV je prav gotovo prva med tistimi, ki so prišli na površje.“ (Transfusion Medicine Reviews, julij 1989) ”Kot da epidemija AIDS-a še ne bi bila dovolj bridka, ... so v 1980-tih letih pozornost pritegnila številna na novo omenjena ali opisana tveganja, povezana s transfuzijami“. Ni nam potrebna bujna domišljija, da bi predvideli obstoj drugih resnih virusnih bolezni in to da se prenašajo s homolognimi transfuzijami.“ (Limiting Homologous Exposure: Alternative Strategies, 1989)

Padlo je že toliko ’udarcev‘, da Center za nadzor bolezni predlaga ”splošno previdnost“. To pomeni, da bi ’zdravstveni delavci morali misliti, da so vsi pacienti okuženi s HIV-om in drugimi patogeni, ki se prenašajo s krvjo“. Zdravstveni delavci in javnost torej upravičeno na novo odmerjajo svoje poglede na kri.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 8]

”Približno vsako stoto transfuzijo spremlja povišana temperatura, mrzlica ali urticaria (koprivnica) .... Približno vsako šesttisočo transfuzijo rdečih krvničk spremlja hemolitična transfuzijska reakcija, [to je resna imunološka reakcija, ki lahko nastopi takoj ali pa z zamudo nekaj dni po transfuziji]. Konča se lahko z akutnim prenehanjem delovanja [ledvic], šokom, strjevanjem krvi in celo s smrtjo.“ (Konferenca ameriškega Narodnega zdravstvenega inštituta) [NIH], 1988)

[Okvir na strani 9]

Danski znanstvenik Niels Jerne je bil 1984. leta dobitnik Nobelove nagrade za medicino. Ko so ga vprašali, zakaj je odklonil transfuzijo krvi, je rekel: ”Kri človeka je kakor njegov prstni odtis — niti dve vrsti krvi si nista med seboj popolnoma enaki.“

[Okvir na strani 10]

KRI, UNIČENA JETRA IN . . .

”Ironično je, da s krvjo prenosljiv AIDS, ... ni nikoli predstavljal tako velike grožnje kot druge bolezni — na primer hepatitis,“ pojasnjuje Washington Post.

Da, ogromno število ljudi je zbolelo in umrlo zaradi te vrste hepatitisa, ki ga ni mogoče uspešno zdraviti. Kot je zapisano v reviji U. S. News & World Report (1. maja 1989) v ZDA dobi hepatitis okoli 5 odstotkov tistih, ki dobijo kri, to pa je 175000 ljudi letno. Okoli polovica njih postanejo kronični nosilci virusa in pri najmanj vsakem petem se razvije ciroza ali rak na jetrih. Ocenjujejo, da jih 4000 umre. Ob tem si lahko zamisliš novico, ki pravi, da se je zrušil jumbo jet in so bili vsi potniki mrtvi. Toda 4000 mrtvih je enako kot če bi se vsak mesec zrušil jumbo jet poln potnikov!

Zdravniki že dolgo vedo, da se milejša oblika hepatitisa (tip A) širi z okuženo hrano ali vodo. Nato pa so ugotovili, da se mnogo hujša oblika širi s krvjo, niso pa poznali načina kako kri testirati. Sčasoma pa so odlični znanstveniki le spoznali, kako lahko odkrijejo ’sledi‘ tega virusa (tip B). V zgodnjih sedemdesetih letih so kri testirali v nekaterih državah. Zaloge krvi so se zdele varne in bodočnost glede krvi je bila svetla! Ali res?

Že davno je znano, da so tisoči tistih, ki so prejeli preiskano kri, vseeno zboleli za hepatitisom. Mnogi so po izčrpavajoči bolezni ugotovili, da so njihova jetra uničena. Ko pa je bila kri vendar testirana. Kako se je kaj takega lahko dogajalo? Kri je bila okužena z drugo obliko hepatitisa, imenovanim non-A, non-B hepatitis (NANB). Kakšno desetletje je bil v nadlogo pri transfuzijah — med 8 in 17 odstotki tistih, ki so dobili transfuzijo v Izraelu, Italiji, na Japonskem, v Španiji, na Švedskem in v Združenih državah Amerike, se je z njim okužilo.

Nato so se pojavili naslovi: ”Skrivnostni hepatitis virusa Non-A, non-B, je končno izoliran, premagana krvna mrzlica.“ Sporočilo se je znova glasilo: ’Našli smo dolgo zakrinkanega povzročitelja.‘ Nato so aprila 1989 javnosti sporočili, da je na voljo test za NANB, ki mu sedaj pravijo hepatitis C.

Morda se sprašuješ ali ni tole navdušenje prezgodnje. Pravzaprav italijanski raziskovalci poročajo o še enem virusu hepatitisa, ki je morda odgovoren za tretjino primerov. Harvard Medical School Health Letter (november 1989) pripominja: ”Nekatere strokovnjake skrbi, da A, B, C in D niso vsi visrusi v abecedi virusov hepatitisa; pojavijo se lahko še drugi. V The New York Timesu (13. februarja 1990) je pisalo: ”Strokovnjaki močno sumijo, da lahko hepatitis povzročajo še drugi virusi. Če jih bodo odkrili, jih bodo poimenovali virus E in tako naprej.“

Ali pa zato krvne banke poskušajo s temeljitejšimi krvnimi testi kri napraviti bolj varno? Direktor ameriškega Rdečega križa je ob navajanju problema stroškov dal tole vznemirljivo izjavo: ”Ne moremo kar naprej testirati in testirati kri na vsakega povzročitelja infekcije, ki se lahko pojavi.“ (Medical World News, 8. maja 1989)

Celo test za heptatitis B je zmotljiv, saj se mnogi še vedno okužijo s krvjo. Ali bodo potem ljudje zadovoljni z objavo, da so odkrili test za hepatitis C? The Journal of the American Medical Association (5. januarja 1990) naznanja, da lahko preteče leto dni preden je v krvi s testom mogoče odkriti protitelesca. Medtem pa ljudem, ki so se okužili s krvjo, preti propadanje jeter in smrt.

 [Okvir/slika na strani 11]

Chagasova bolezen je primer za to, kako lahko kri okuži ljudi, ki živijo daleč proč. ”The Medical Post“ (16. januarja 1990) poroča, da je ’od 10 do 12 milijonov ljudi v Latinski Ameriki kronično okuženih‘. Pravijo, da je to ”eno najpomembnejših tveganj pri transfuzijah krvi v Južni Ameriki“. ”Morilski hrošč“ ugrizne spečo žrtev v obraz, izsesa kri in v rano spusti svoje iztrebke. Človek lahko nosi v sebi Chagasovo bolezen več let, (medtem pa morda daruje kri), preden nastopijo usodne težave s srcem.

Zakaj bi to moralo skrbeti ljudi na oddaljenih celinah? V ”The New York Timesu“ (23. maja 1989) dr. L. K. Altman poroča o pacientih, ki so po transfuziji dobili Chagasovo bolezen in eden med njimi je umrl. Takole pravi: ”Lahko, da se drugih primerov ni odkrilo, ker [zdravniki tukaj] niso seznanjeni s Chagasovo boleznijo, pa tudi tega ne vedo, da se lahko prenaša s transfuzijami.“ Da, kri je prometno sredstvo, s katerim lahko bolezni daleč potujejo.

[Okvir na strani 12]

Dr. Knud Lund-Olesen piše: ”Odkar ... nekateri pripadniki visokorizičnih skupin darujejo kri zato, da so potem avtomatično testirani za AIDS, sem mnenja, da obstaja razlog za zavračanje transfuzije krvi. Jehovine priče jo odklanjajo že vrsto let. Ali so videli v prihodnost?“ (”Ugeskrift for Læger“ (Zdravniški tednik), 25. septembra 1988)

[Slika na strani 9]

Papež je atentat preživel. Odpustili so ga iz bolnišnice, potem pa se je ”s hudimi bolečinami“ čez dva meseca znova vrnil vanjo. Zakaj? Verjetno zaradi smrtno nevarne citomegalovirusne infekcije zaradi prejete krvi.

[Vir slike]

UPI/Bettmann Newsphotos

[Slika na strani 12]

Virus AIDS-a

[Vir slike]

CDC, Atlanta, Ga.