Poglavje 19

Ali boš Boga častil po NJEGOVEM

V »zadnjih dneh«, je prerokovala Biblija, naj bi bili ljudje »samoljubni, ... bahavi, prevzetni, ... imeli (bodo) videz pobožnosti, zatajili pa bodo njeno moč«. (2. Timoteju 3:1–5, EI) Ali ni to kar lepa slika tega, kar se v teh časih godi okrog nas?

² Da, ljudje se na vsakem koraku vedejo, kakor da vidijo samo še sebe, pa naj gre za to, kako se obnašajo med nakupovanjem ali za volanom, koliko dajo na obleko in lišp ali pa kakšen ples si izberejo. Toda prave sreče jim to ne prinese.

³ Mnogi si še vero slikajo takšno, kot jim prija ali pa kot mislijo, da bo pravšnja zanje. Pa se hudo motijo. Saj ne odločamo mi, kako naj bi častili Boga. Kako ga bodo častili, odloča Jehova, stvarnik in darovalec življenja. (Rimljanom 9:20, 21) Vse, kar hoče od nas, je za naš blagor; navdaja nas z mirom, v duhu in s srcem pa tako ostajamo pri vsem, kar nam lepega pripravlja v prihodnje. – Izaija 48:17

⁴ Jehova kristjana ne obremenjuje z nepotrebnimi obredi in mu ne nalaga mej, ki nikamor ne peljejo. Ve pa, da moramo biti v dobrih odnosih z njim, če naj bi še dolgo živeli, in da moramo živeti znotraj njegovih zahtev in se ozirati na soljudi, če hočemo ohraniti neskaljeno veselje do življenja. Če Boga častimo po njegovem, postane življenje bolj izpolnjeno in smiselno.

 DELATI, KAKOR HOČE BOG

⁵ Noe je lep primer človeka, ki se je v vsem uklonil Božji volji. V Bibliji piše: »Noe je bil pravičen, brezgrajen mož med svojimi sodobniki; Noe je hodil z Bogom.« Ko ga je Bog poučil, kako naj zgradi ogromno rešilno barko, je »Noe ... to izvršil; kakor mu je Bog zapovedal, povsem tako je storil«. (1. Mojzesova 6:9, 22, EI) Ker je Noe ubogal Boga, si je rešil življenje, zraven pa še svojo družino, ki je vztrajala ob njem, Božjem preroku na Zemlji. – 2. Peter 2:5

⁶ Še en tak človek, ki je hodil Božja pota, je bil Abraham. Bog mu je ukazal, naj zapusti domovino. Ali bi ti ubogal? Abraham je »šel, kakor mu je Jehova ukazal«, »ne vedoč, kam gre«. (1. Mojzesova 12:4; Hebrejcem 11:8, EI) Ker se je Abraham zvesto pokoraval Bogu, je dobil ime »prijatelj Božji«. – Jakob 2:23; Rimljanom 4:11

MED BOŽJIM LJUDSTVOM

⁷ Pozneje si je Bog dal opravka z večjo množino ljudi, z Izraelovim narodom. Postali so »mu ... lastninsko ljudstvo izmed vseh ljudstev, ki so na zemlji«. (5. Mojzesova 14:2, EI) Vsak Izraelec je moral kakopak moliti k Bogu in se nanj navezati sam zase. Moral pa se je zavedati, da Bog stoji na čelu vse občine; spolnjevati je moral pobožnosti, kakršne je njemu in celemu ljudstvu narekoval Božji zakon. Tako so tudi zanj veljali blagoslovi in zaščita, ki ju je Bog namenjal občini. (5. Mojzesova 28:9–14) Pomisli, kakšna čast je bila biti eden izmed ljudi,  ki jih je Bog imel za ‚svoje ljudstvo Izrael‘. – 2. Samuelova 7:8

⁸ Kaj pa je bilo z neizraelci, če so hoteli moliti pravega Boga? Ko je Mojzes popeljal Izrael iz Egipta, se je takšnih ljudi nabralo za »dosti ljudstva« (EI) in ti so šli z Izraelom. (2. Mojzesova 12:38) Ali bi si takrat na egiptovskem – če bi pač bil tam – rekel, da lahko ostaneš in moliš Boga, kot se tebi zdi?

⁹ Še ko se je Izrael ustalil v obljubljeni deželi, so lahko tujci, ki so spoštovali Jehovo in bi ga bili radi častili, to tudi storili. Moralo pa jim je biti jasno, da se Bog sporazumeva z ljudsko občino in da ga vsi njegovi častilci hodijo oboževat v jeruzalemsko svetišče. (1. Kraljev 8:41–43; 4. Mojzesova 9:14) Kdor si je iz prevzetnosti ali svojeglavosti izmislil čisto samosvoje čaščenje, ni našel milosti pri njem.

BOG SI IZBERE NOVO LJUDSTVO

¹⁰ Ko se je Jezus lotil svojega poslanstva na Zemlji, je Bog še ohranjal zvezo z Izraelom, ljudstvom, ki si ga je posvetil. Zato se ni bilo treba vsakomur, ki je sprejel Mesija, redno shajati z Jezusom in potovati z njim, kot so delali apostoli. (Marko 5:18–20; 9:38–40) Kot celota pa je narod zavrgel Jehovinega mesija, tako da je malo pred smrtjo Jezus moral reči: »Božje kraljestvo (se vam bo) vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« – Matevž 21:43, EI

¹¹ Katero naj bi bilo to novo ljudstvo, potem ko pobožnosti, kakršne je Izraelu zastavljal Božji zakon, niso nikogar več zavezovale? (Kološanom 2:13, 14; Galatom 3:24, 25) Na binkoštni dan 33. leta n. š. je nastala krščanska skupščina; takrat je Bog zavzetim  očividcem dal vedeti, da je to prišlo od njega. (Dejanja ap. 2:1–4, 43–47; Hebrejcem 2:2–4) Sprva le Judje in tujci, ki so sprejeli judovsko vero, kasneje pa tudi pogani, ljudje iz narodov, so postali ‚ljudstvo za njegovo ime‘. Zdaj jih je Bog vzel za »rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo Bogu za last«. – Dejanja ap. 15:14–18; 1. Peter 2:9, 10

¹² Če bi bil živel v tistih časih in bi se bil rad povezal z Bogom, bi se moral napotiti v krščansko skupščino. To se je zgodilo Italcu Korneliju in njegovi družini. (Dejanja ap. 10:1–48) Krščansko občestvo so tvorili verniki z vseh vetrov sveta. (1. Peter 5:9) Krajevne skupščine, ki so se shajale po domovih ali v javnih zbirališčih, so bile del enega samega občestva, ki ga je Bog zdaj vzel za svojega. – Dejanja ap. 15:41; Rimljanom 16:5

¹³ Jehova je Bog reda, zato je v skupščinah poskrbel za določen red. Postavil je može, ki naj bi v njih pastirovali ali jih nadzorovali, tako da se ne bi prav noben častilec čutil zapostavljenega. Ti ljudje so bili izkušeni, zmožni, znali so učiti Božjo besedo in vaditi skupščinske člane, kako naj bi biblijsko resnico zaupali soljudem – se pravi, kako bi se lotili tega važnega dela, oznanjanja »dobre vesti«. – 2. Timoteju 2:1, 2; Efežanom 4:11–15; Matevž 24:14; Dejanja ap. 20:28

¹⁴ Ti nadzorniki naj bi še v marsičem drugem delali za prid skupščine. Ne bi smeli biti birokratski, še manj pa oblastni. Njihova naloga je bila z ljubeznijo pomagati sokristjanom, da bi se še bolj zbližali z Bogom. (Dejanja ap. 14:21–23; 1. Peter 5:2, 3) Kdorkoli je bil v težavah, je lahko šel k tem po duhu starim ljudem iskat dobrega nasveta iz  Svetega pisma. (Jakob 5:13–16; Izaija 32:1, 2) Kristjani so bili kajpak še nepopolni, zato so v skupščinah od časa do časa imeli tudi kakšne težave. Nadzorniki naj bi imeli odprte oči, da bi mogli pomagati sokristjanom in jih braniti pred vsemi, ki bi utegnili ogroziti duhovnost v skupščini. – Filipljanom 4:2, 3; 2. Timoteju 4:2–5

¹⁵ Skupščine so dobivale najnujnejše napotke od vodstvenega zbora kristjanov, od apostolov in starešin jeruzalemske skupščine. Ti so pretehtavali in reševali vprašanja, ki so jim jih zastavljale skupščine. Pošiljali so tudi svoje može, ki so obiskovali skupščine. – Dejanja ap. 15:1–3

¹⁶ Bog Jehova se še zmerom posveča svojemu ljudstvu kot celoti. Na svetu je na tisoče skupščin Jehovinih prič. Če bi Boga rad častil po njegovem, poslušaj njegov poziv in se shajaj s kristjani:

»Glejmo drug na drugega, da se bomo spodbujali k ljubezni in dobrim delom, in ne zapuščajmo svojega zbora, ... marveč se spodbujajmo, in to toliko bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan.« – Hebrejcem 10:24, 25, EI

ČASTITI BOGA IZ VSE DUŠE

¹⁷ Razmisli, kaj vse je Bog Jehova naredil zate. Od njega imaš življenje in kruh, da se sproti preživiš. Povrh vsega je Bog poslal svojega sina na Zemljo umret za žrtev. S tem je izrazil svojo globoko ljubezen, ljubezen, ki je gotova in večna. (Rimljanom 5:8; 8:32, 38, 39) Na ta način ti je Bog omogočil, da si priboriš odpuščanje grehov in upanje na večno življenje v sreči. – Janez 3:17; 17:3

¹⁸ Kako bomo odgovorili na njegovo ljubezen? Jasno je, da Bogu spričo njegove ljubezni ne bi  smeli obrniti hrbta. Apostol Peter je takole prosil ljudi:

»Spokorite se in spreobrnite se torej, da se vam izbrišejo grehi, da tako pridejo ... časi olajšanja.« – Dejanja ap. 3:19, EI

¹⁹ Vsi se moramo »spokoriti«, saj smo vsi grešili, šli mimo Božjih zahtev v obnašanju, besedi in misli. (Rimljanom 2:4; 7:14–21; Jakob 3:2) Spokoriti se pomeni priznati, da smo grešniki in da nam je žal, ker pač nismo znali živeti docela po Božji volji. Ali čutiš kaj takega? Potem se moramo »spreobrniti«, spremeniti svoje življenje in se odsihdob boriti, da bi odsevali Jehovine vrline in vse delali po njegovem. Če bo šlo vse tako, smo lahko prepričani, da nam bo Bog odpustil in se nas usmilil. – Psalm 103:8–14; 2. Peter 3:9

²⁰  V Jezusu naj bi videli svojega vzornika. Ko služimo Bogu, naj bi jo ubrali po njegovih stopinjah, skušali naj bi ga posnemati. (1. Peter 2:21) V pismu Hebrejcem (10:7) beremo, da je Jezus na vse gledal, kakor da bi hotel reči: »Glej, prihajam, ... da izvršim, o Bog, tvojo voljo.« Nekako tako naj bi tudi mi iz ljubezni in hvaležnosti do Boga posvetili svoje življenje njemu in spolnjevali njegovo voljo iz vse duše. Kajpada zaradi tega še zmerom jemo, spimo, ljubimo svojo družino in skrbimo zanjo, se lepo razvedrimo in tudi sicer živimo povsem normalno. Posvetiti svoje življenje Bogu pomeni, da nam je njegova volja in počastitev prvo in najvišje v življenju. Ne glede na to, kje smo in kaj delamo, se bomo resno skušali ravnati po Božjih nasvetih in se vzorovali pri Jezusu. – Kološanom 3:23, 24

²¹ Sveto pismo nedvoumno pravi, naj bi človek, ki posveti življenje Bogu, to naznanil javnosti s krstom. Jezus je svojim sledilcem takole naročal:

»Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.« – Matevž 28:19, 20, EI

Krščenci naj bi torej preučili Božjo besedo, potem naj bi šele postali Kristusovi učenci; jasno, da to potem niso mogli biti dojenčki. In krst, znak vdanosti Bogu, naj bi bil popolna potopitev pod vodo; tako se je krstil Jezus v Jordanu. – Marko 1:9–11; Dejanja ap. 8:36–39

²² Ko postaneš krščen Kristusov učenec, kreneš izpolnjenemu in srečnemu življenju pravega kristjana naproti. Takšnega življenja ne obvladuje cel  kup zapovedi in prepovedi; to je življenje v rasti, ki te vsega izpolni. Zdržema si izostruješ svojo duhovno presojo, vse smiselneje uporabljaš Božjo besedo, s tem pa si zmerom bliže Jezusovemu vzoru. – Filipljanom 1:9–11; Efežanom 1:15–19

²³ To ti bo seglo v najbolj vsakdanje misli in obnašanje. Ko boš hodil pot kristjana, boš vse bolj prepričan, da bo Bog kmalu pokončal vso hudobijo in utrl pot ‚novim nebesom in novi zemlji, kjer bo prebivala pravičnost‘. To pa te bo samo še bolj podžgalo, da bi se po duhu preobrazil v kristjana in nadaljeval po poti življenja, ki te more pripeljati v prihodnjo novo ureditev. (Efežanom 4:17, 22–24) Apostol Pavel je v navdihu pisal:

»(Pomislite), kakšni morate biti v svetem vedenju in pobožnosti ... Ker tega (namreč novo ureditev) pričakujete, preljubi, si torej prizadevajte, da vas najde brez madeža in brez graje v miru.« – 2. Peter 3:11, 14, EI

²⁴ Srečen je človek, ki mu iz vsega življenja diha želja, da bi slavil Boga, Jehovo! Čeprav dandanašnji mnogi strežejo le še sebi in sebično hlastajo za vsemi mogočimi užitki, lahko živiš in častiš Boga, kot se njemu zdi prav. Takšna življenjska pot je najboljša.

[Preučevalna vprašanja]

Koga večina ljudi vidi pred vsemi drugimi? Zakaj to ni pametno? (1–4)

V čem sta bila Noe in Abraham drugačna od večine današnjih ljudi? (5, 6)

Kako je Bog sodeloval z ljudmi začasa staroveškega Izraela? (7-9)

Kako je Bog spremenil svoje odnose z ljudmi? (10–12)

Kakšen red je Bog namenil kristjanom in kako jih je vodil? (13–15)

Kaj naj bi ti govorilo dejstvo, da se Bog tako ukvarja s kristjani? (16)

Kaj naj bi naredili iz ljubezni do Boga? (17–19)

Zakaj je krst važen? Znak česa je krst? (20, 21)

Ali si posvetil življenje Bogu in bi se rad krstil? Kaj ti bo to pomenilo? (22–24)