Poglavje 18

Ali ima vsaka vera nekaj dobrega

ČE steče beseda o veri, se brž kdo oglasi, češ »vsaka vera ima v sebi nekaj dobrega« ali »vsaka je po svoje zveličavna«.

² Ni težko uganiti, kako morejo ljudje malone v vsaki veri najti kaj dobrega, ko pa domalega vse razglašajo ljubezen in učijo, da ni prav moriti, krasti in lagati. Verske skupine so pošiljale v svet misijonarje, ki so postavljali bolnišnice in pomagali ubožnim. Še zlasti v prejšnjih dveh stoletjih so veliko prevajali Biblijo in jo zanesli med ljudi, tako da jih je še več imelo kaj dobrega od nje. (2. Timoteju 3: 16) Vseeno pa se je treba vprašati, kako gledata na vse te različne vere Jehova in Jezus Kristus.

PRAVA POT – OZKA POT

³ Tistim, za katere so vse vere po svoje dobre, se zdi preozko verjeti, da se Bog ne bi usmilil večine ljudi ne glede na njihovo veroizpoved. Toda Jezus, ki je poznal in odseval Očetovo mišljenje, je na to gledal drugače. (Janez 1:18; 8:28, 29) Božjega sina menda ne bi nihče pri trezni pameti maral obtoževati, da je ozkosrčen. Premisli, kaj je povedal v gorski pridigi:

»Pojdite noter skozi tesna vrata: ker prostorna so vrata in široka je pot, ki vodi v pogubljenje,  in mnogo jih je, ki po njej hodijo; toda tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« – Matevž 7:13,14

⁴ Kako pa prideš na to ozko pot in do Božje naklonjenosti? Nekateri bi v duhu popuščanja in ekumenizma * odvrnili: »Bódi dober do vseh in nikomur ne stori nič žalega« ali pa »Samo Jezusa si naredi za svojega Gospoda, to je vse«. Jezus pa je govoril, da je treba delati še mnogo več:

»Ne pride vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, v nebeško kraljestvo, ampak kdor IZPOLNJUJE VOLJO OČETA MOJEGA, ki je v nebesih. Veliko mi jih poreče tisti dan: Gospod, Gospod, ali nismo ... mnogo čudežev delali s tvojim imenom? In tedaj jim povem očitno: Nikoli vas nisem poznal; poberite se od mene, ki delate krivico!« – Matevž 7:21–23

⁵ Res je, da je Jezus svaril, da ne bi kdo koga sodil zaradi malenkostnih napak. (Matevž 7:3–5; Rimljanom 14:1–4) Ko pa je šlo za bistvena vprašanja vere, je z lastnim zgledom kazal, kako važno se je držati Biblije in spolnjevati Očetovo voljo. Obsodil je navade in nauke, ki so se bíli z Božjo besedo. In zakaj? Zato ker je vedel, kako Hudič obrača vero v svoj prid in tako ljudi zvablja v past. (2. Korinčanom 4:4) Satanovo orožje je laž, samo da je lepo zavita v preobleko privlačnosti. (1. Mojzesova 3:4, 5; 1. Timoteju 4:1–3) Celo med takoimenovanimi kristjani se najdejo verski voditelji, ki strežejo Hudičevim željam. (2. Korinčanom 11:13–15) Njihovi nauki izkrivljajo resnico o Jehovinih ljubečih in velikodušnih poteh. Ali je potem čudno, da je Jezus razgaljal verske voditelje, ko pa se je njihovo učenje ostro ločevalo od Svetih pisem? – Matevž 15:1–20; 23:1–38

⁶  Mnogo ljudi svojo vero takorekoč podeduje od svojih staršev, drugi pa enostavno trobijo v en rog z večino. Toda tudi če bi to storili še tako iskreno, jih to lahko odrine na ‚široko pot, ki vodi v pogubljenje‘. (Janez 16:2; Pregovori 16:25) Apostol Pavel (znan tudi kot Savel) se je nekdaj zelo vnemal za svojo vero, tako da je celo preganjal kristjane. Da pa bi res ugodil Bogu, se je moral spreobrniti in ga začeti častiti čisto na novo. (1. Timoteju 1:12–16; Dejanja ap. 8:1–3; 9:1, 2) Pozneje je v navdihu sam pisal o pobožnežih, ki da imajo »gorečnost za Boga, ali ne po pravem spoznanju«. (Rimljanom 10:2) Ali si prav spoznal Božjo voljo, kakršno nam sporoča Biblija? Ali tako tudi delaš?

⁷ Ne jemlji tega preveč zlahka, češ »Bog bo že razumel, tudi če ne grem ravno po pravi poti in tudi če tega ne grem za vsako ceno spreminjati«. Bog namreč hoče, pravi Sveto pismo, da bi ljudje »prišli k spoznanju resnice« in potem živeli skladno z njo. (1. Timoteju 2:3, 4, EI; Jakob 4:17) Napovedal je, da bodo v »zadnjih dneh« mnogi kazali »videz pobožnosti, zatajili pa bodo njeno moč« (EI), in zapovedal: »Teh se ogiblji« – 2. Timoteju 3:1–5

KAKO BI VEDEL

⁸ Čeprav se mora čaščenje, ki je Bogu milo, ujemati s »pravim spoznanjem«, pa se po kratkem pregledu verstev izkaže, da so njihovi nauki pri večini sprti z Biblijo. (Rimljanom 10:2) Držijo se na primer Svetemu pismu tujega nauka, da ima človek nesmrtno dušo. (Ezekiel 18:4, 20; glej tudi 115. stran) »Ali je mar ta nauk tako napačen?« se bo kdo začudil. Nikar ne pozabimo, da se je Satan prvič zlagal,  kako da greh ne prinaša smrti. (1. Mojzesova 3:1–4) Čeprav zdaj smrt nikomur več ne uide, se Satanova laž še kar preživlja v nauku o nesmrtnosti duše. Zaradi njega so se milijoni zapisali demonom, ki se izdajajo za rajne duše. Ob takem nauku postane biblijska resnica o prihodnjem vstajenju mrtvih nesmisel. – Dejanja ap. 24:15

⁹ Vprašanje se prenese tudi v prakso, saj mnoge vere dovoljujejo ali pa še podpihujejo šege in praznike, ki slonijo na zamisli o nesmrtni duši. »Vsi sveti«, »verne duše« in podobni prazniki so vsi zajemali iz običajev nekrščanskih verstev.

¹⁰ Nekrščanske in domnevno krščanske pobožnosti so takole v en koš zmetali še pri drugih praznovanjih, na primer pri božiču. Bog je kristjanom zapovedal, naj obhajajo Jezusovo s m r t, ne pa rojstvo. (1. Korinčanom 11:24–26) Pri tem pa je v Bibliji izpričano, da se Jezus ni rodil decembra, ko je v Izraelu hladno in deževno. (Lukež 2:8–11) V katerokoli enciklopedijo boš pogledal, boš našel, da so 25. december izbrali zato, ker je bil to že prej rimski praznik. Sir James Frazer je o tem takole pisal:

»Če jih gledamo vse skupaj, so si (božič in velika noč) in poganska praznovanja preveč podobna in preveč pogosto se ujemajo, da bi bilo to še naključno. ... (Duhovniki) so pač sprevideli, da lahko krščanstvo, če hoče osvojiti svet, uspe samo, če pobrusi preostra načela svojega Začetnika, če za las razširi ozka vrata, ki se odpirajo v zveličanje.« – »The Golden Bough«

¹¹ Kakšen človek bo še naprej privoljeval v verovanja in navade, ki so obtičale nekje na pol poti med poganskimi obredi in krščansko vero, če iskreno ljubi Jehovo in končno le zve resnico? Marsikomu se sicer ne zdi vredno zgubljati besed o teh naukih in običajih; Biblija pa nedvoumno pravi, da »malo kvasu skisa vse testo«. – Galatom 5:9

 VOJNA IN NRAVNOST

¹² Jezus Kristus je dal svojim učencem za vero, ki ji je Bog naklonjen, še en razpoznaven znak. Takole je povedal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj.« (Janez 13:34, 35, EI) Skorajda vse vere govorijo o ljubezni; ali pa res pripravljajo ljudi k dejavni ljubezni, kakršno je imel Jezus?

¹³ Rekli smo že, da so kristjani prva stoletja prenesli v prakso preroško prispodobo iz Izaijeve knjige (2:4). ‚Svoje meče so prekovali v lemeže, nič več niso marali dvigniti meča drug na drugega niti se učiti vojskovanja.‘ (Glej 166. in 167. stran.) Kako pa se tega lotevajo verstva in duhovščina? Veliko mož je na lastni koži skusilo, kako so cerkve pritrjevale vojskam in jih še blagoslavljale – in katolik je šel nad katolika, protestant nad protestanta. To že ni bilo podobno Jezusovemu zgledu. Pri tem je zanimivo, da je ravno judovskim verskim vodnikom šlo za to, da Jezus umre; trdili so, da ogroža koristi celega naroda. – Janez 11:47–50; 15:17–19; 18:36

¹⁴ Če bi rad dognal, ali je kakšna verska skupina všeč Bogu, preudari še to, ali res brani njegova nravstvena merila ali pa krivičnežem mirne duše pogleda skozi prste. Jezus je skušal pomagati ljudem, pa naj so jih težili še takšni grehi, pijancem in vlačugam. Isto naj bi bili počeli njegovi učenci. (Matevž 9:10–13; 21:31, 32; Lukež 7:36–48; 15:1–32) In če je grešil kdo, ki je že sprejel krščansko vero, so mu ostali lahko pomagali in ga skušali spet spraviti z Bogom in mu vliti duhovnih moči. (Galatom 6:1;  Jakob 5:13–16) Kaj pa če je kdo kar naprej grešil brez vsakega kesanja?

¹⁵ Tako je bilo recimo z nekim Korinčanom. Pavel je napisal:

»Ne občujte s takim, ki se imenuje brat, pa je nečistnik, ali lakomnik ali malikovalec ali obrekljivec ali pijanec ali ropar; s takim niti ne jejte skupaj. ...‚Odpravite malopridneža iz svoje srede.‘« – 1. Korinčanom 5:11–13, EI

Jehovine priče v teh stvareh spolnjujejo Božja napotila. Če kak razvpit grešnik ne mara pomoči in  ne pusti svojih malopridnosti, ga je treba izključiti ali izobčiti iz skupščine. Morda mu bo to še šlo do živega in se bo spametoval. Takšen postopek bo, naj se to zgodi ali ne, ščitil poštene skupščinske člane, ki hočejo spoštovati Božje zahteve, čeprav so nepopolni. – 1. Korinčanom 5:1–8; 2. Janez 9–11

¹⁶ Najbrž pa sam veš za kakšne ‚bogomolce‘, ki so v svoji cerkvi deležni posebnih časti zaradi svojega denarja ali visokega položaja, ki pa niti ne skrivajo svojih pregreh. Ko cerkve nočejo spolniti Božje zapovedi in izobčiti neskesane grešnike, še druge zavajajo v misel, da smejo grešiti. (Propovednik 8:11; 1. Korinčanom 15:33) Bog ne more opravičiti ljudi, ki rodijo takšne sadove. – Matevž 7:15–20; Razodetje 18:4–8

OSTATI NA POTI ŽIVLJENJA

¹⁷ Ko najdeš »pot, ki vodi v življenje«, moraš še naprej preučevati Biblijo, da bi mogel na njej ostati. Skušaj brati Biblijo vsak dan, a spet ne samo iz navade. (1. Peter 2:2, 3; Matevž 4:4) Z njo se boš oborožil za »vsako dobro delo«. – 2. Timoteju 3:16, 17

¹⁸ Dobro boš delal, če boš živel po Božjih nravstvenih zahtevah, če boš dober tudi do drugih in jim pomagal, zlasti sovernikom. (Jakob 1:27; Galatom 6:9, 10) Tako je delal Jezus. Bil je lep vzor nravnosti; k temu pa je še ozdravljal bolne, sitil lačne in tešil žalujoče. Še posebej je učil in utrjeval svoje učence. Njegovih čudežev ne moremo ponoviti, lahko pa drugim pomagamo, kolikor pač zmoremo, tako da bo kdo še zato slavil Boga. – 1. Peter 2:12

¹⁹  Jezusu pa je pri dobrih delih šlo še za več. Vedel je, da lahko ljudem še najbolj pomaga tako, da jim pomaga spoznavati, katero čaščenje je všeč Bogu, in jih uči o cilju Božjega kraljestva. Tako bi morda le dospeli do srečnega, večnega življenja. – Lukež 4:18–21

²⁰ Danes naj bi kristjani prav tako skušali pričevati za Jehovo. Pričujejo pa tudi z brezhibnim obnašanjem – pomagali naj bi soljudem, sami pa se ohranili ‚neomadeževane od sveta‘. (Izaija 43:10–12; Jakob 1:27; Titu 2:14) Ponesli naj bi »dobro vest« ljudem prav na dom in vztrajali pri tem delu, dokler Bog ne reče, da je opravljeno. (Lukež 10: 1–9) Kaj ne bi maral pomagati svoji družini in bližnjim, da bi znali častiti Boga, kakor je njemu prav? Potem tudi ti javno izpoveduj svojo vero; tako boš mnogim pomagal na pot v življenje. – Rimljanom 10:10–15

[Preučevalna vprašanja]

Zakaj naj bi preudarili, ali imajo vse vere nekaj dobrega v sebi? (1, 2)

Kako je Jezus gledal na vero? Zakaj tako? (3–5)

Zakaj je važno imeti pravo spoznanje? (6, 7)

Kako se nekateri obče veljavni nauki in običaji razhajajo z Biblijo? (8–11)

Koliko so si cerkve in pravo krščanstvo podobni, kadar gre za vojne? (12, 13)

Kako gleda prava krščanska vera na izpolnjevanje Božjih nravstvenih zahtev? (14–16)

Kako lahko ostaneš na poti v življenje? (17, 18)

Kakšno delo je povrh vsega bistveno za kristjana? (19, 20)

[Okvir na strani 173]

»KRISTJANI V AUSCHWITZU«

V svoji knjigi z naslovom »Vrednote proti nasilju v Auschwitzu« je poljska družboslovka Anna Pawelczynska zapisala, da so se začasa nacistične Nemčije »Jehovini pričevalci s pasivnim odporom postavili v bran za svoje prepričanje, ki je nasprotovalo vsaki vojni in vsakršnemu nasilju«. Kako se je to končalo? Takole razlaga:

»Ta skupinica taboriščnikov je bila živa ideološka sila in takšna je zmagala v boju z nacizmom. Nemška skupina te ločine je že pred tem bila nekakšen otoček neuklonljivega odpora v osrčju na smrt prestrašenega naroda; sedaj so se z enakim neskaljenim mirom pretolkli skozi strahote taborišča v Auschwitzu. Uspeli so si priboriti spoštovanje sotrpinov, ... paznikov in celo esesovskih oficirjev. Vsi so vedeli, da noben Jehovin pričevalec ne bi spolnil ukaza, ki bi se upiral njegovemu prepričanju.«

[Slika na strani 175]

Ali greš po široki...

... ali ozki poti?

[Podčrtna opomba]