Poglavje 2

Ali je pametno verjeti v Boga

»ALI Bog obstaja?« je eno najvažnejših vprašanj, na katero si boš moral v življenju odgovoriti. Kakor si boš nanj odgovoril, tako se bo najbrž menjal tudi tvoj pogled na družino, na delo, denar, nravnost in celo na sámo življenje.

² Če bi povprašali ljudi: »Ali Bog obstaja?«, bi nam mnogi odgovorili z mnenjem, ki so ga nekoč prebrali ali slišali od drugih. Nad tem vprašanjem pa naj bi se zamislil ti sam. V svoji knjigi Man, God and Magic (Človek, Bog in magija) je dr. Ivar Lissner zapisal, da vidi »bistven razloček med človekom in živaljo« v tem, da »človeku ni le do tega, da bi se naspal, najedel in bil na toplem«. V človeku se namreč oglaša »nenavadna, neodtujljiva nuja«, ki bi ji lahko rekli tudi »duhovnost«. K temu dr. Lissner še dodaja, da »so vse človeške civilizacije zrasle v iskanju Boga.« Če se torej sprašuješ o Božjem obstoju, to le dokazuje, da v sebi nisi zanemaril bistvenega človekovega določila – njegove duhovnosti.

³ Po čem pa bi ugotavljal, ali je kje »nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj«, kakor pač pojem »boga« opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika? No, razum nam pravi, da bi morali opaziti kakšne sledove o nastajanju vesolja, pa tudi dokaze o načrtnosti in redu, če naj bi res kje bil kak »stvarnik vesolja«. Vabimo te, da pri iskanju teh dokazov pogledaš, kaj so biologi odkrili  o življenju in kaj so o vesolju dognali fiziki in zvezdoslovci s svojimi teleskopi in vesoljskimi sondami.

ALI JE ŽIVLJENJE NASTALO PO NAKLJUČJU

⁴ Začnimo pri sebi. Zakaj živimo? Seveda so nam življenje predali naši starši. Ampak kako se je življenje na Zemlji sploh začelo?

⁵ Ko so življenje skušali ustvariti v laboratorijih, da bi tako razložili njegov nastanek, so v posebej določenih plinskih zmeseh izzvali preskoke električnih isker. Med drugim so tako dobili tudi aminokisline (molekule, ki so »zidaki« vsega živega). Samo da te aminokisline niso bile žive, mimo tega pa niso nastale iz gole slučajnosti, ampak so jih učeni znanstveniki izdelali pod stalnim nadzorstvom v najsodobnejših laboratorijih.

⁶ V naravi je več kot dvesto aminokislin, vendar jih od tega samo dvajset čisto posebnih najdemo v beljakovinah živega sveta. Tudi če je strela utegnila ustvariti kakšne aminokisline, kdo je vendar potem zbral ravno tistih pravih dvajset, ki jih najdemo v živi materiji? In kako so se zvrstile natanko v zaporedje, kakršno je nujno za beljakovino? Analitik znanstveno raziskovalnega dela dr. J. F. Coppedge je preračunal, da je »verjetnost, da bi že samo e n a beljakovinska molekula nastala iz naključno pomešanih aminokislin, enaka razmjerju ena proti 10²⁸⁷«. (To je enica z 287 ničlami.) Poleg tega pa je še opozoril na to, da je »za najmanjšo teoretično še možno obliko življenja potrebnih najmanj 239 beljakovinskih molekul«, ne pa le ena. Ali po tvojem mnenju ta dejstva govorijo, da je življenje nasledek slepe sreče ali pa nemara bistroumnega načrta?

 ⁷ Poglejmo si še drugačno vrsto laboratorijskih poskusov, ki jih je časopisje razglašalo za »ustvarjanje življenja«. Znanstveniki so se z goro opreme lotili virusa, ki ga je zaredilo živo bitje, in ga razstavili na posamezne sestavine. Potem so te sestavine spet spojili v virus. Toda v Encyclopaediji Britannici biolog René Dubos pojasnjuje, da lahko to dejanje le pomotoma imenujemo »ustvarjanje življenja«. Niti ti niti drugi znanstveniki še niso mogli ustvariti novega življenja iz nežive materije. Ta poskus še malo ne daje vtisa, da bi življenje nastajalo po naključju, ampak prej kaže, da »mora za celoten biološki ustroj«, potreben za življenje, »poskrbeti že prej obstoječe življenje«.

⁸ Pa tudi če bi znanstveniki znali izdelovati žive beljakovine iz nežive materije, bi to samo potrjevalo dejstvo, da mora za kaj takega prej obstajati razumno življenje, ki bi usmerjalo ves potek. Jasno je, da ljudi še ni bilo na Zemlji, ko je življenje šele nastajalo. Vseeno pa je vsa živa bitja, tudi človeka, nekdo ustvaril. Kdo je potem to naredil? Dolgo je že, kar so svetopisemski pisci to vprašanje končali z ugotovitvijo, o kateri bi veljalo resno premisliti. Eden od njih je napisal: »Dih Vsemogočnega me (je) oživil.« Nekdo drug pa: »(Bog) sam daje vsem življenje.« *

⁹ Če malo natančneje pogledaš človeško telo, boš lahko še dopolnil svojo sodbo o tej stvari.

TVOJE CELICE – TVOJI MOŽGANI – TI

¹⁰ Življenje ti pólje po telesu, zgrajenem iz kakšnih 100.000.000.000.000 neznatnih celic. Celica pa je osnovna  gradbena enota vseh živih bitij na Zemlji. Bolj ko pronikaš vanjo, bolj zamotana in velika se zdi.

¹¹ Vsako celico v tvojem telesu bi lahko primerjali mikroskopsko majhnemu utrjenemu mestu. Vsebuje, denimo, telesca, ki so nekakšni generatorji energije. Celične »tovarne« tvorijo beljakovine, pa tudi hormone, ki jih potem razpošiljajo še drugam po telesu. Po gosto razpredenem pretočnem omrežju snovi potujejo po celici ven in noter. Razpostavljene so tudi »straže«, ki nadzorujejo vstop v celico in preženejo vsiljivce. Vse niti pa se stekajo v jedru, celičini »mestni hiši«. Ta poveljuje vsemu dogajanju v celici in čuva genetske načrte. Nekateri celični delci so tako majceni, da jih ni mogoče razločno videti niti ob 200.000-kratni povečavi elektronskega drobnogleda. (Če bi tolikokrat povečali mravljo, bi bila ta navsezadnje pol milje ali 800 metrov dolga.) Kaj more razložiti takšno osupljivo kompleksnost in sistematičnost sleherne izmed tvojih 100.000.000.000.000. celičic?

¹² Nekoč te je bilo komaj za oplojeno jajčno celico v materinem trebuhu. Ta celica se je razcepila v dve, nato v štiri in potem še več celic. Čez čas se jih je nekaj povezalo v mišično tkivo, iz drugih so se ti izoblikovale oči, kosti, srce itn. Kako neki so mogle celice ob pravem času in na pravem mestu zgraditi vsak organ posebej? Zakaj so ti celice, denimo, zrasle v ušesa tam, kamor ta spadajo, ne pa morda na kolenu ali na roki?

¹³ Poglej se še od bliže. V vsaki celici imaš desettisoče genov in v njih neogibno DNK, ki zapoveduje celicam, kaj naj delajo in kako naj se delijo. DNK vsake celice vsebuje, kot pravijo, dovolj podatkov, da bi z njimi napolnili tisoč zvezkov enciklopedije. Ona je določila barvo tvojih las, hitrost rasti,  kako širok bo tvoj nasmeh in še nešteto podrobnosti o tebi. Vse to je bilo »zapisano« v DNK ene same celice, še v telesu tvoje matere.

¹⁴ Že ob tem malem, kar sedaj vemo o celici, se nam porodi tole vprašanje: kdo je izrisal nedoumne genetske načrte ali naredil celico, ko pa naši starši takorekoč niso imeli nič zraven? Ali jih zdrava pamet lahko razloži drugače, ko da si pomaga z nekakšnim razumnim načrtovalcem?

¹⁵ Bržkone pa so tvoj najveličastnejši organ možgani, ki jih sicer nikoli ne vidiš. Sestavlja jih kakšnih 10.000.000.000. živčnih celic – številka, ki presega podvojeno število vseh ljudi na Zemlji. Vsaka od teh celic se na tisočih koncih stika z ostalimi živčnimi  celicami; seštevka vseh spojev pa si sploh ne da več predstavljati.

¹⁶ Možgane si natrpal z milijoni in milijoni slik in dejstev, pa zato še niso navadna ropotarnica podatkov. Z njimi se naučiš, kako zavezati vozel, govoriti tuje jezike, speči kruh ali pa žvižgati. Z njimi si domišljaš – denimo kako se boš imel na počitnicah ali kako bi ti teknilo sočno jabolko. Ustvarjaš lahko in sklepaš. In še lahko načrtuješ, občuduješ, ljubiš in se v mislih seliš iz preteklosti v sedanjost in prihodnost. Tisti, ki je zasnoval možgane, je brez dvoma neskončno modrejši od vseh ljudi, ko pa celo znanstveniki takole priznavajo:

»Kako ta veličastno ulit, skladen in neverjetno kompleksen stroj opravlja svoje naloge, nam ostaja zavito v meglo. ... Človek prejkone ne bo nikoli razvozlal vseh ugank, ki nam jih možgani pripravljajo drugo za drugo.« – Scientific American

¹⁷ Če razglabljaš, ali stvarnik, Najvišje bitje, je ali ga ni, nikar ne pozabi še ostalega telesa: oči, natančnejših in prilagodljivejših od vsake kamere; ušes, ki lahko zaznajo vse mogoče šume in dajejo občutek za smer in ravnotežje; srca, neprehvaljive črpalke, ki njenih zmogljivosti niti najboljši strojegradniki še niso mogli posneti; pa jezika, prebavil in rok, če naj jih naštejemo še nekaj. Inženir, ki je moral po nalogu načrtati in zgraditi velik računalnik, je ugotavljal tole:

»Če že tale računalnik potrebuje načrtovalca, koliko bolj ga potrebuje tako kompleksen fizio-kemično-biološki stroj, kot je moje telo, ki pa je navsezadnje zgolj neizrekljivo majhen delček skoraj brezkončnega kozmosa?«

 VESOLJNI »PRAVZROK«

¹⁸ Pred kakšnimi 3000 leti je Elihu, mož z Bližnjega Vzhoda, rekel: »Ozri se v nebo in poglej.« *

¹⁹ Ali si že kdaj pogledal vanj v jasni, zvezdni noči? Tega ne bi smel nihče zamuditi. Z golim očesom lahko zapazimo le kakšnih 5000 zvezd, medtem ko jih nad 100.000.000.000 šteje že samo naša rodna galaksija Rimska cesta. In koliko galaksij je še! Zvezdoslovci pravijo, da jih je na milijone – ne zvezd, ampak celih galaksij, od katerih vsaka združuje milijarde zvezd. Kako majhni smo ljudje ob vsem tem! In od kod se je vse to vzelo?

²⁰ Znanstveniki so odkrili, da se, kot kaže, galaksije ves čas oddaljujejo od nekakšne skupne središčne točke. Zato mnogi zvezdoslovci mislijo, da sta se pred mnogimi milijoni let začela energija in materija po strašanski eksploziji – »prapòku« – širiti v krogu navzven iz te točke in da je tako nastalo vesolje, kakršnega poznamo. Kakšen je bil vzrok za to eksplozijo, njihova teorija ne razlaga. Pri tem pa je zanimivo, da z njo kažejo na začetek vsega, na trenutek, ko se je rodilo vesolje.

»Človek dandanes toliko da ne začuti, kako se znanstveni svet potresa ob vse številnejših dokazih za nastanek vesolja s »prapòkom«. To namreč sproža vprašanje, kaj je bilo pred tem; znanstvenikom tako šibi najosnovnejša vera vase, ko morajo odkrito pogledati v oči resnici, da ne morejo odgovoriti niti na osnovna vprašanja.« – The Wall Street Journal

²¹ Da, ljudje, ki ne verjamejo v Boga, ne uidejo tistim zagatnim vprašanjem »Kdo ali kaj je spravilo  materijo v vesolje? Ali se je vesolje naredilo iz nič? Če naj bi bila materija samo različica energije, od kod potem izvira energija?«

²² Dr. Robert Jastrow, predstojnik Goddardovega Inštituta za vesoljske raziskave pri NASi, je menil takole: »Spričo vseh dejstev ni misel, da je vesolje ustvaril Bog, znanstveno nič manj prepričljiva od toliko drugih teorij.«

²³ Razgledani ljudje, stari in mladi, že dolgo ugotavljajo, da pravzrok vsega mora biti, da mora to  biti stvarnik, Najvišje bitje. Njihovo sklepanje Biblija izrazi takole: »Nebesa razglašajo božje veličastvo in nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok.« *

²⁴ Če si do sedaj zaključil, da Bog obstaja, ali pa še nisi, ti bo to razmišljanje o življenju, o sebi in o vesolju bržkone vsaj nekoliko pojasnilo, zakaj je toliko razmišljujočih ljudi prepričanih, da Bog je. S tem pa že prehajamo na sorodno vprašanje: ali ne bi stvarnik, če pač obstaja, prej ali slej spregovoril svojim stvarjenjem in jim razpršil vprašanja: zakaj smo tu, zakaj toliko hudega, kako bo v prihodnje in kje najti srečo?

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

Zakaj naj bi premislili, ali Bog obstaja? (1–3)

Na kaj kaže življenje na Zemlji? (4–9)

Kakšna spoznanja o celici obogatijo naše premišljanje o Božjem obstoju? (10–14)

Kako človekovi možgani dokazujejo načrtovanost? (15–17)

Po čem mnogi sklepajo, da je vesolje ustvaril Bog? (18–24)

 [Okvir na strani 13]

»Vsaj štiri petine znanstvenikov-biologov naših dni bi najbrž povedalo, da življenje in njegove procese uzakonja nekakšna višja sila.

Sijajen red in utečenost vseh mogočih življenjskih oblik in osnovnih procesov, naj bo to na celični ali molekularni ravni, vse bolj govorita v prid mnenju, da obstaja višja sila.« – Glasilo Združenja ameriških zdravnikov

[Okvir na strani 19]

OD KOD TAK RED

Dr. Paul Davies, predavatelj uporabne matematike na londonskem Kraljevem kolegiju, je zapisal v časopisu »New Scientist« tole:

»Kamorkoli se v vesolju ozremo – od zakotnih galaksij do najbolj skritih kotičkov atoma – povsod naletimo na red. ... Če pa danost in red po svoji naravi nujno izginjata, kje so se potem vzele vse te danosti, zaradi katerih je naš svet nekaj tako samosvojega?«

Sir Bernard Lovell s slovitega angleškega Observatorija Jodrellove banke pa je napisal, da misli tako kot Albert Einstein:

»Ko opazujem skladnost naravnih zakonov, obstrmim ves zaverovan, ker ta razodeva tolikšno bistroumje, da je v primeri z njim vse človekovo miselno in praktično snovanje le njegov beden odsev.« – »Centre of Immensities« (Nasredi med brezkrajnostmi)

[Slika na strani 13]

TVOJE CELICE

MITOHONDRIJI pridobivajo energijo iz hraniv

JEDRO usmerja vse dogajanje v celici

PO PRETOČNEM OMREŽJU hrana potuje iz celice in vanjo

RIBOSOMI pridobivajo beljakovine in hormone, ki jih odpošiljajo po telesu

CELIČNA STENA in BELJAKOVINE nadzirajo vse, kar vstopa, in preženejo vsiljivce

[Slika na strani 15]

MOŽGANI

ji omogočijo, da:

obdrži ravnotežje na kolesu,

sliši približujoči se avto,

vonja cvetlice,

čuti lahen vetrc,

pazi na psa in

se še spominja poti nazaj.

 [Slika na strani 17]

KDO SI JE IZMISLIL ČLOVEŠKO TELO

MOŽGANI: več kot le računalnik – zmorejo približno milijardokrat več, kot jih današnji človek more iztrošiti za življenja

OKO: popolnoma samodejna barvna filmska kamera z nezmotljivim avtomatskim naravnavanjem razdalje

SRCE: črpalka z delovnim učinkom, ki ga ne zmore noben človekov stroj. Na dan načrpa skoraj 6000 litrov.

JETRA: kemijski laboratorij, ki opravlja več kot petsto funkcij in izloča nad tisoč encimov

OKOSTJE: nosilno ogrodje, ki tehta le devet kilogramov, močno pa je kakor železno ogredje

ŽIVČEVJE: vezje, ki sprejme in/ali sproži sto milijonov zaznav v sekundi

[Slika na strani 20]

Kako je nastalo vesolje z vsemi milijardami galaksij?