Poglavje 1

Ali je srečno življenje sploh možno

»LEPO je živeti!« si misli človek, kadar je srečen. Vemo pa, da se življenje, če seveda gledamo nanj dovolj trezno, ne kaže vselej takšno. Hoteli ali ne, spravlja nas v težave, včasih tako neznosne in nepregledne, da se zdi prava sreča le še podoba iz sanj. Pa mora res biti tako?

² Sam veš, da je srečno življenje le splet vseh mogočih okoliščin. Za začetek moraš imeti dovolj hrane in spodobne obleke, da bi bil življenja kaj vesel. Potreben ti je dom, kjer se lahko spočiješ in najdeš zavetje. Toda to je le tisto najnujnejše. Veliko ti pomenita tudi trdno zdravje in dober prijatelj.

³ Po pravi sreči pa hrepenijo celo ljudje, ki imajo do neke mere vsega tega dovolj. Kaj rado namreč človeka pripravi ob veselje njegova služba ali pa nemogoče razmere, v katerih je prisiljen delati. V mnogih družinah se krhajo odnosi med zakoncema ali pa med starši in otroki. Še manj moremo zatiskati oči pred dejstvom, da nad vsemi visi grožnja bolezni in nenadne smrti. Kaj praviš, ali bomo kdaj kos takšnim ali drugačnim zadregam in tako končno zares zadovoljni? Za kaj takega imaš dovolj razlogov. Toda vsak, ki hoče živeti srečno, mora najprej dognati nekaj, česar ne doženejo vsi – čemu sploh živi.

⁴ Če naj bi bil kdaj res srečen, mora tvoje življenje imeti smisel. Profesor S. M. Jourard je v svoji  knjigi The Transparent Self (Človekov presojni jaz) napisal takole:

»Človek živi, dokler v svojem življenju še okuša smisel in izpolnjenost in ve, čemu živeti ... Kakor hitro pa življenja ne osmišlja več, ko se izprazni in več ne upa, se zanj življenje počasi neha: začne umirati.«

To sedaj priznavajo celo v industriji. Poročilo o izostankih z dela v Kanadi si le–te razlaga takole:

»Ljudje iščejo smisel za svoje življenje in so že naveličani tega, da bi bili le nadomestljivi brezimni zobci v kolesju družbe.« – Atlas World Press Review

⁵ To tudi pojasnjuje, zakaj toliko bogatašev ni resnično zadovoljnih. Kajpada jedo, spijo, imajo družino in v življenju užijejo marsikatero prijetno urico v brezdelju. Nemara pa čutijo, da mnoge živali ne živijo nič slabše. Življenje mora vendar biti še vse kaj drugega!

⁶ Tudi če bi živeli še tako dolgo, bi tega vozla ne razrešili. Že veliko starih ljudi je na lastni koži skusilo, da postane dolgo življenje prava nadloga, če ne moreš reči, da si še za kakšno rabo in te nekdo še potrebuje. Ali ti je to že kdaj seglo v misel?

⁷ Smisla v življenju, ki bi človeka res plemenitilo, pa ne pogrešajo samo priletni ljudje. Anketa, ki jo je izvedla japonska univerza Daita Bunka, je pokazala, da je od 1500 gimnazijcev polovica deklet in tretjina fantov že pomislila na samomor. Zakaj tako? Prvi izmed vzrokov za to naj bi bila »nesmiselnost življenja«. Kaj pa Evropa, obe Ameriki in Afrika, ali je tam kaj drugače? Vse pogostejši samomori po vsem svetu izpričujejo, da je vedno več ljudi nesrečnih, da so že zdvomili nad življenjem.

 ⁸ Morda se nas še ne loteva takšen obup. Kljub vsem težavam se nam dozdeva, da bi se tudi za nas še našel košček sreče. Še vedno pa nam ne dajo miru vprašanja kot »Ali ima življenje resničen smisel?« in »Kako bi mogel biti srečen za zmeraj?«

⁹ Pred stoletji je neki kralj drugega za drugim vzel v misel življenjske smotre – od življenja v družini, bogatenja, vedoželjnosti do uživanja ob dobri hrani in zidanja veličastnih zgradb. Vse to je slišati sila vabljivo; on pa je spoznal, da lahko s seboj prinese nemalo nejevolje. Vprašal je namreč:

»Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se trudi pod soncem? Da, vsi njegovi dnevi so bolečine in nevolja je njegovo opravilo; celo ponoči ne počiva njegovo srce. Tudi to je nečimrnost.« *

 ¹⁰ Ničevost takšnega truda je potem še zaostril z opisom, kaj čaka človeka čez borih nekaj let življenja – zamegljen pogled, ošibele roke in noge, gnili ali že izpadli zobje, nemiren spanec in na koncu smrt. *

¹¹ Torej nas prav vse kot hladen tuš zadenejo tista vprašanja, pa čeprav še pravimo, da je v življenju sreče tudi za nas. Še zlasti jih občutimo sedaj. Zakaj, vprašate? No, časopisni urednik Vermont Royster je k temu pripomnil, da je človek v komaj kaj več kot petdesetih letih silno povečal svoje znanje in tehnične sposobnosti, povedal pa je tudi tole:

»Čudno je to. Človeka, njegova razpotja, njegovo vlogo v tem našem vesolju komaj kaj bolje doumevamo od prvih časov sem. Še vedno se sprašujemo, kdo smo, čemu smo in kam gremo.« – Science Digest

¹² Seveda bi kdo utegnil ta vprašanja kratko in malo zaobiti in »se veseliti življenja«. Na široko bi lahko razpravljali o tem, kako se da kljub težavam ujeti veselejšo plat življenja. Toda takšno sprenevedanje bi bilo samo bežanje pred resničnostjo. * Res smiselno in odprti za srečo pa bi zaživeli šele, ko bi mogli spoznati, »kdo smo, čemu smo in kam gremo«. Pa bi se to dalo?

¹³ Že veliko ljudi je po resnem premisleku zaključilo, da so odgovori na ta vprašanja podrejeni tistemu temeljnemu vprašanju: »Ali obstaja Bog?« Če Bog je, potem si lahko mislimo, da ve, zakaj je toliko zla, ali bo tega kdaj konec in, če ga bo res, kako ga bo konec. In vedel bi, s čim bi vnesli v svoje  življenje več sreče in smisla. Kako je potem, »ali Bog je«?

[Podčrtne opombe]

[Preučevalni vprašanji]

Kaj potrebujemo, da bi živeli srečno? (1–10)

Kakšna vprašanja nam stavi življenje; kako se nanje navezuje vera v Boga? (11–13)

[Okvir na strani 7]

»ALI JE VREDNO ŽIVETI?«

Francozinja Michele pripoveduje, kako je zapustila svoj dom in domači kraj, »da bi ubežala svetohlinjenju in razočaranjem, ki so mi jih prizadejali moji najbližji«. Potem pa ...

»Okusila sem, kaj so mamila, življenje brez vsake morale in nevarna družba. Lovila sta me policija in Interpol (Mednarodna kriminalistična policija). Toliko da nisem padla v roke prekupčevalcem z belim blagom. Ves čas, ko sem potovala iz kraja v kraj, sem iskala razlago za naš obstoj in tako spoznavala tudi mnogo verskih ločin. Toda kakor da sploh ni bilo več vredno živeti. Sama sebi sem se zdela odveč in mislila sem samo še na smrt.«

[Okvir na strani 9]

SAM Z VPRAŠANJI

Japonec Yamamoto pripoveduje: »Ko sem se pred nekaj leti pripravljal na sprejemne izpite za vseučilišče, sem dolge ure razmišljal o smislu in cilju življenja. Bolj ko sem prebiral modroslovne knjige, bolj sem bil razočaran. Ko sem izpit opravil, sem pristopil k neki politični stranki. Toda krog sebe sem videl toliko slabega, da sem se moral vnovič vprašati: ‚Kam gre to življenje?‘«

V modrosti ljudi ni našel prepričljivega odgovora, ko pa človek očitno še ni pregnal svojih težav. Tudi v študiju zgodovine in politični aktivnosti ni našel potrdila, da bi kakšna človeška upravna tvorba vendarle pomenila tisto končno rešitev. Ljudje so namreč preskusili že vse mogoče upravne načine, pa se še kar naprej sprašujejo po smislu življenja. Japonec je še pristavil:

»Že napol iz obupa sem začel živeti samo še za veselje. Kaj kmalu pa sem sprevidel, kako brezglavo životarim. Naposled sem le dognal, da je odgovor na vprašanje, ki me je tako dolgo begalo, odvisen od tega, ali obstaja ali ne obstaja Bog.«

 [Slika čez celo 4. stran]