Poglavje 8

Kako bi bila družina srečna

VEČINOMA vsi enako mislimo, da gresta družinsko življenje in sreča skupaj. Ko so nekoč raziskovali javno mnenje, je petinosemdeset odstotkov moških povedalo, da »po njihovem ‚družinsko življenje‘ zelo veliko pomeni za srečno in izpolnjeno življenje«. Najbrž pa veš, da jih kar precej zaprosi za razvezo. Tudi vedno več žensk se raje odloči za razvezo, da bi že končale zakon, poln zdolgočasenosti, prepirov ali zapostavljanja.

² Tega, kar počnejo drugi, ne moremo spreminjati. Toliko bolj pa naj bi mislili, kako bi spravili v red lastno družino, še zlasti odnos do zakonca. Nič ne bo odveč, če se izprašamo: »Kakšen je ta odnos pri nas doma?«

³ Družinsko ureditev je ustanovil stvarnik. (Efežanom 3:14, 15) Njegov življenjski nasvet je že mnogim zakoncem pomagal, da se jim je v družini vse izšlo. Tudi tebi še lahko pride prav.

ŽIVLJENJSKI POUK IZ PRVEGA ZAKONA

⁴ Že takoj, na prvih listih Biblije naletimo na zapis, kako je Bog uvedel prvo človeško družino. Potem ko je ustvaril prvega človeka Adama, je čez čas dejal:

 »‚Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno.‘ In Jehova Bog je naredil iz rebra, ki ga je vzel človeku, ženo ter jo privedel k človeku. Tedaj je rekel človek: ‚To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa ...‘ Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.« – 1. Mojzesova 2:18, 22–24, EI

⁵ Pazi: prva družina ni nastala, ker sta se dva pač odločila, da bosta živela skupaj. Bog je potrdil veljavnost tega zakona in ju za zmeraj združil. Vpričo najvišjega Oblastnika v vesolju je Adam vzel Evo za ženo.

⁶ Ko moški in ženska ukreneta vse nujno, da bi stopila v pravnoveljaven in od vseh priznan zakon, se javno zavežeta drug drugemu. (1. Mojzesova 24:4, 34–67; Matevž 25:1–10) Kadar pa dva meni nič tebi nič živita skupaj neporočena, takšne zavezanosti ni. Biblija takšno razmerje imenuje  »nečistost« ali »prešuštvo«. (Hebrejcem 13:4) Tudi če si govorita, da se imata rada, se še prerado zgodi, da se s časom začne med njima nekaj krhati, ker jima manjka trdne zakonske vezi. Tej pa Biblija prisoja velik pomen. Na primer:

Štiriintridesetletna ženska takole razlaga: »Že mogoče, da sem starokopitna, ampak zavest, da sem poročena, mi daje občutek večje varnosti. ... Lepo mi je pri srcu, če pomislim, da sva sebi in svetu povedala, da misliva odslej živeti skupaj.«

Osemindvajsetletni učitelj je povedal, kaj je sam dognal: »Čez nekaj let se mi je zazdelo, kakor da živim v prazno. To, da sva živela skupaj (neporočena), mi ni dajalo v prihodnosti nobenega cilja.«

Družboslovka Nancy M. Clatworthy, ki je raziskovala te stvari, je ugotovila, da pari, ki so se zakonsko zavezali in pred tem niso živeli skupaj, kažejo »več sreče in zadovoljnosti«.

⁷ Biblijska pripoved o prvem zakonu nam tudi pomaga, da se ognemo sitnostim zaradi staršev in priženjenega sorodstva. Te so ene najpogostejših, kakor pravi neki zakonski svetovalec. Biblija pa je že takrat, ob prvem zakonu, ko trenj s starši in sorodstvom sploh še ni moglo biti, zapisala tole: »Mož bo zapustil očeta in mater in se bo držal svoje žene.« – 1. Mojzesova 2:24, EI

⁸ Kajpada imamo vsi radi svoje starše. Biblija celo pravi, da smo jih, če je treba, dolžni preživljati, ko pridejo v leta. (1. Timoteju 5:8; 5. Mojzesova 27: 16; Pregovori 20:20) Pri tem pa Sveto pismo še posebej poudarja, da ti zakonec ob poroki postane najbližje sorodstvo. Najprej moraš ljubiti moža oziroma  ženo, skrbeti najprej zanj in se posvetovati z njim.

⁹ Zato je vse prej kot priporočljivo, da eden od zakoncev »zbeži domov« k staršem, če kje kaj zaškriplje. Tudi starši naj bi si ob tem nasvetu dopovedali, da jih s poroko otroci »zapustijo« in si ustanovijo lastno družino, tudi če morajo zaradi šege ali denarja nekaj časa še živeti pri njih ali z njimi. Prav je, da imajo otroci v časteh preudarnost in skušnje svojih staršev in da jih kdaj tudi vprašajo za nasvet. (Job 12:12; 32:6, 7) Odlomek iz 1. Mojzesove 2:24 pa svari, da ne bi starši skušali svojih otrok držati na povodcu in se vtikati v njihovo življenje tudi potem, ko se poročijo. Da, če se pri tem vsi ravnajo po nasvetu Biblije, bo takšen zakon dosti bolj zdrav.

KOLIKO ŽEN

¹⁰ Iz Genezinega poročila lahko povzamemo tudi to, da je Bog Adamu dal samo e n o ženo. V nekaterih civilizacijah pa sme moški imeti več žena. Ali je v mnogoženstvu družina zato kaj bolj srečna? Ravno obratno: izkušnje kažejo, da to pogosto pelje v neusmiljeno ljubosumje ali tekmovanje, zraven pa še v surovost do starejših žena. (Pregovori 27:4; 1. Mojzesova 30:1) V starih časih so tudi Hebrejci poznali mnogoženstvo in ločitev. Bog je to trpel, samo pri tem je Izraelcem naložil takšne zakone, da tega niso mogli brezvestno izkoriščati. Ko je o teh stvareh govoril Jezus, je opozoril na to, kaj je Bog hotel že na začetku, na tisto, kar piše v  1. Mojzesovi knjigi. Spraševali so ga, kaj vse bi mogel biti vzrok za ločitev, pa jim je povedal tole:

»Ali niste brali, da ju je Stvarnik od začetka ustvaril kot moža in ženo in je rekel: ‚Zaradi tega zapusti človek očeta in mater in se pridruži ženi svoji...‘? ... Kar je torej Bog združil, naj človek ne razdružuje. ... Mojzes je (Hebrejcem v Božji postavi) zaradi (njihove) trdosrčnosti dovolil ločiti se od svojih žen; od začetka pa ni bilo tako. Pravim vam pa: Kdorkoli se loči od žene svoje (razen zavoljo nečistosti) in se oženi z drugo, prešuštvuje.« – Matevž 19:3–9

¹¹ Jezus je torej jasno in glasno povedal, da bo za njegove privržence merilo samo ena žena –kakor je Bog določil na začetku – ne pa mnogoženstvo. (1. Timoteju 3:2) Če se v tem oziru uklonimo Božji modrosti in oblasti, bomo za korak bliže sreči.

¹² Isto velja za tisto, kar je Jezus povedal o ločitvi. Kadar se dá razvezo doseči zlahka, se te množijo kakor gobe po dežju. Danes je že tako. Bog pa ima zakon za nekaj večnega. Jezus je resda rekel, da se lahko oškodovani zakonec loči in vnovič poroči, če je drugi zakonec kriv »nečistosti« (grško porneia, vlačuganje) in tako postal »eno telo« s kom tretjim. Drugače pa sta zakonca za Boga še zmeraj za večno združena. Kdor prizna, da ima v tej zadevi pravico odločati Bog, ima še en razlog več, da se raje spoprime s težavami in krepi zakonske vezi. (Propovednik 4:11, 12; Rimljanom 7:2, 3) Takšno gledanje na zakon nam še malo ne jemlje sreče, ampak nam pomaga do srečnejšega zakona. Že izkustvo to kaže.

¹³  »Ampak« bo kdo rekel, »kakšnim zakoncem je pa res težko ali pa enostavno ne zdržijo več skupaj.« Kaj pa takrat? Tudi za to se bo našlo v Bibliji kaj primernega.

MOŽ, KI IMA SVOJO ŽENO RES RAD

¹⁴ O sreči v družini odloča to, kaj mož misli o svoji ženi in kakšen je do nje. Samo, kdo more reči, kaj je še najbolj prav? Spet nam pomaga Biblija, ki govori o prvem zakonu. Tam piše, da je Bog ustvaril Adamu ženo iz dela njegovega telesa. Pozneje Biblija to misel še razvije:

»Možje so dolžni LJUBITI ŽENE KAKOR TELESA SVOJA. Kdor ljubi ženo svojo, ljubi sebe; kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa, temveč hrani in goji ga kakor tudi Kristus cerkev.«

Vmes Pavel navaja iz 1. Mojzesove 2:24, potem pa nadaljuje: »Vsak posamezni naj ljubi ženo svojo tako kakor sebe.« – Efežanom 5:28–33

¹⁵ Kakšni moški mislijo, da morajo biti do svoje žene robati ali zadržani. Ustanovitelj zakona pa pravi, naj ima mož svojo ženo zares rad in naj to s čim tudi kaže. Da bi bila žena res srečna, mora zatrdno vedeti, da jo ima mož zares rad.

¹⁶ Da bi mož ‚hranil in negoval svojo ženo kakor lastno telo‘ mora gledati, da bo pošteno prehranil družino. Zato pa se še ne bi smel toliko zapreči s služenjem kruha, da bi pozabil na ženo, da se ji ne bi mogel več posvetiti za kakšno urico in prisluhniti tudi njenim težavam in veselju. Nihče pri zdravi pameti ne sovraži in ne trpinči svojega telesa, pa če je še tako slabe volje. Zato Biblija s to mislijo takorekoč ne dopušča možnosti, da bi se mož v jezi znašal nad ženo. – Psalm 11:5; 37:8

¹⁷  Prva ženska naj bi bila možu »nasprótek« (ali protiutež). (1. Mojzesova 2:18, NS) Bog je torej povedal, da sta moški in ženska drugačnega ustroja. To še zmerom drži. Ponavadi se lastnosti in navade žensk razlikujejo od moških. On je bolj odločen, ona raje počaka nanj. Ona je raje v družbi, on na samem. On zahteva točnost, njej pa »minuta gor ali dol« nič ne pomeni. Morda bodo šle te razlike možem lažje v glavo, če se bodo spomnili, da je Bog ob Evini ustvaritvi rekel, da naj bo žena možev »nasprotek«.

¹⁸ Apostol Peter je od mož zahteval, naj ‚živijo s svojimi ženami po spoznanju, kakor s slabšo posodo, in naj jim dajejo čast‘. (1. Peter 3:7) »Počastijo« jo tudi tako, da se prilagodijo njenemu okusu, ki je bržkone drugačen od njegovega. Mož se najbrž bolj navdušuje za šport, žena pa si raje ogleduje izložbe ali gleda balet. Vseeno pa njen okus velja toliko kot njegov. »Čast« se ne zmeni za takšne razlike.

¹⁹ Ženino razpoloženje, ki se spreminja skladno z njenim ciklom, je možu, morda tudi njej sami, včasih prava uganka. Zato pa bosta oba srečnejša, če bo mož to vseeno skušal razumeti in ‚živel z ženo po spoznanju‘. Največkrat njej še najbolj manjka mož, ki bi jo nežno privil k sebi in ji povedal kaj lepega.

ŽENA, KI SPOŠTUJE MOŽA

²⁰ Tudi žena naj bi nekaj pridala k srečni družini. Zato je stvarnik še njej dal napotke.

²¹ Takoj ko možem zapove, naj ljubijo svoje žene, Biblija pristavi še tole: »Žena pa naj moža  spoštuje.« (Efežanom 5:33, EI) Ko je šlo za prvi zakon, je bilo čisto naravno, da je Eva Adama spoštovala. Adam je bil prej ustvarjen, več je vedel in v življenju je že več doživel. Napotke je dobil celo od Boga.

²² Kaj pa današnji zakon? Če se mož na vso moč trudi, da bi se ravnal po nasvetu iz Biblije, ki smo si ga ogledali prej, si bo s takšnim ravnanjem prejkone pridobil ženino spoštovanje. Celo če je žena za kaj zmožnejša ali pa če mož kako zaostaja za njo, naj bi ga spoštovala – že zaradi Jehovine uredbe, kamor sodi tudi družina. Apostol Pavel je pisal takole:

»Žene naj se svojim možem pokoravajo kakor Gospodu; zakaj mož je glava ženi, kakor je Kristus glava cerkvi.« – Efežanom 5:22, 23, EI

²³ To še ne pomeni, da naj se gre mož nekakšnega vseznalega družinskega trinoga. To se ne bi skladalo s Kristusovo ljubeznijo, tankočutnostjo in razumevanjem. Bog ženam zapoveduje, naj krmilo v družini prepustijo možu. Kadar se odloča o važnih družinskih stvareh, se mož in žena bržkone posvetujeta kakor uda enega telesa. Največje breme odgovornosti za družino pa je Bog vendarle naložil možu. – Kološanom 3:18, 19

²⁴ Izkušnje kažejo, da ima Biblija prav. Kadar se žena pazi, da je vredna moževe ljubezni in prizadevnosti in ga tudi vpraša za nasvet o družinskih zadevah, kmalu ugotovi, da on bolj voljno in strpno nosi svojo odgovornost. – Pregovori 31:26–28; Titu 2:4, 5

 SKUPAJ DELAJTA ZA BOLJ ZDRAVO DRUŽINO

²⁵ Vse preveč družin pogreša nekaj zelo važnega: pogovarjanje. Neki družboslovec je ugotavljal: »Zakonci se ponavadi ne poslušajo, zato pa se tolikokrat spričkajo.« Hoteli ali ne, smo vedno znova nejevoljni, obupani in razočarani. Kaj bi naredili, da ne bi vse to škodilo našemu zakonu? Treba se je odkrito pogovoriti. Samo ne misli, da je to nekaj samoumevnega, če ne, se ti bo kmalu zgodilo, da bo ta pogovor polagoma zastal.

²⁶ Glej, da pogovarjanje pri vas nikoli ne zamre. Ali si se res vajen pogovarjati o svojem delu in čustvih? Ponavadi se nam preveč mudi, da bi kakšno rekli, še manj pa da bi poslušali, kaj nam kdo pravi. (Pregovori 10:19, 20; Jakob 1:19, 26) Nikar samo nestrpno ne čakaj, kdaj boš lahko sam kaj povedal – raje poslušaj, skušaj razumeti in se oglasi le s kakšnim »A misliš ... ?« ali »Hočeš reči...?« (Pregovori 15:30, 21; 20:5; 21:28) Mož in žena, ki sta zares odprta za misli in čustva drugega, bosta le redkokdaj ukrepala togo ali brez misli na drugega.

²⁷ Pogovarjanje je še toliko več vredno, če zakonca pregledata skupne težave v luči biblijskega nasveta. Na primer: krasno izhodišče za pogovor o prihodkih v družini in o gospodinjskih načrtih najdeš v 1. listu Timoteju 6:6–10, 17–19 in v Matevžu 6:24–34. Dosti svetopismenskih nasvetov, nekakšen prerez skozi običajno družinsko življenje, pa boš našel v knjižici »Izgrajuj srečno družinsko življenje« *.

²⁸ Ker je nasvete v Bibliji dal Bog Jehova, ki zakon in življenje v družini najbolj pozna, je jasno, da  nam lahko pomagajo k sreči v družini, če se le potrpežljivo in vztrajno ravnamo po njih. Tisoči poročenih kristjanov po vsej Zemlji so to storili in imajo zdaj v zakonu več sreče.

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]

Kako bi mogli biti v družini srečnejši? (1–3)

Kaj je zavezanje pomenilo v prvem zakonu? Zakaj je to tako važno? (4–6)

Kaj se lahko o starših in priženjenem sorodstvu naučimo od prvega zakona? (7–9)

Kako nas Genéza na kratko pouči o številu žen v zakonu? (10, 11)

Kaj naj bi mislili o ločitvi, kot nam prigovarja Biblija? (12, 13)

Kako se lahko možje ravnajo po biblijskem nasvetu, ki je bil napisan zanje? (14–16)

Kaj naj bi možu pomenilo dejstvo, da je žena njegovo »dopolnilo«? (17–19)

Kako pravi Biblija, naj bi žena gledala na svojega moža? (20–22)

Zakaj so lahko žene prepričane, da se bo tak nasvet obnesel? (23, 24)

Kakšno vlogo ima pogovarjanje v uspešni družini? (25–28)

 [Okvir na strani 80]

»Ko sem bil poročen«, pravi možakar z zahoda ZDA, »sem si nabral vsega, kar se mi je zahotelo – lepo hišo, avtomobile, čolne in konje. Samo, te reči me niso osrečile. Žena se je zanimala za čisto drugačne stvari. Kar naprej sva se prepirala. Kadil sem marihuano, da bi spet našel svoj mir.

Ob koncu tedna sem bil ponavadi zdoma na lovu. Tudi delo me je kar precej zadrževalo zdoma. Končalo se je z zakonolomom. Mislil sem si, da me žena ne mara več, pa sem se odselil in ljubimkal z žensko za žensko, tako da sem nazadnje končal v slepi ulici.

Ta čas sem prebral tudi nekaj malega iz Biblije. Peto poglavje lista Efežanom me je prepričalo, da sem še enkrat poskusil s svojo ženo. Ovedel sem se, da mi žena ni bila ravno podložna, jaz pa da nisem bil ravno vzor družinskega poglavarja. Že naslednji teden pa sem ženo na poslovnem potovanju spet prevaral.«

Prijatelj mu je namignil, da bi mu nemara Jehovine priče mogle pomagati, če se res tako zanima za Boga. Takole spet nadaljuje: »In Jehovine priče so mi res pomagale. Eden od nadzornikov iz skupščine je z mano preučeval Biblijo. Ker sem se zdaj v življenju tako zelo spremenil, se nama je pri tem pridružila še moja žena. Šele sedaj smo v naši družini srečni; tudi najini dekletci vidita, da je sedaj drugače. Nimam besed, da bi opisal, kako neskončno srečna sva z ženo, ko svoje življenje ravnava po Bibliji.«

[Slika na strani 85]

Pogovor – brez njega ni srečnega zakona